Puška
| Puška Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Trap! Trap! Trap! se pomika krdelo po cesti. Vroč dan je, solnce besni in žge na izmučeno moštvo, kakor da se je zaklelo in ne pusti tem ljudem v moritev.
Bog nebeški, kakšen prah! Dviga se, vali se v oblakih, sili v oči, lega na pljuča in duši ... Znoj curlja po obrazih, znoj zavija četo v zopern vonj, ki se vleče od prvega moža do zadnjega. Vse kolne: častniki in šarže glasneje in manj glasno, moštvo po tihem. Moštvo si ne upa kleti na glas; zakaj na videz se spodobi, da so navdušeni, ker se bliža ura, ko jim bo dana prilika poginiti na polju časti.
Prostak Blaže Čič je slabe volje. Mori ga vročina, puška ga tišči na ramo in sram ga je, vest ga peče v dnu srca, ker vidi, da je tako neumen: ne more in ne more si domodrovati, čemu vsi ti hrupni in šumni prizori, ta naporna igra resnih manevrov in to streljanje z ostrimi naboji v žive tarče, ki se ima pričeti današnji dan.
»Prokleta puška!« rentači sam v svoji duši. »Ali ne more biti malo laglje to poleno železno in leseno? Ali mora biti tako težko, da se oguli rama do krvi, tristo vragov? Kje je imel glavo tisti telebar, ki jo je izumil? Rad bi ga poznal: to bi ga zagrabil, ali bi ga premikastil!
»Ampak čisto neumen vendarle ni bil, duša paganska. Stvar se zdi sila preprosta, pa ni, ej bogme, da ni. Kje bi prišlo Čičevemu Blažetu kaj takega na um? Nikoli ...
»Takšnale železna palica: odkraja so jo menda zlikali in opilili, potem so jo pa namazali z neko črno rečjo, da se preveč ne sveti. Čemu neki? Lepša bi bila, ko bi se svetila ... Gladka je, in okrogla; pri tisti luknji, kjer se pokadi in odkoder sfrči kroglja prokletemu Lahu v butico, je tanjša, spodaj pa, taro, kamor se vtikajo naboji, tam je debelejša in vsa polna čudnih naprav in figur, čemu da služijo te figure in te naprave, to Blažetu še danes ni popolnoma jasno, dasi je prišel v vojake že pred letom dni. Zdi se mu, da mora biti vse skupaj vendarle nekakšna čarovnija in hokuspokus peklenskega sovražnika. Sicer pa tudi sam uvidi, da ni od sile pametnega plemena: oče, mati in vsi strici in vse tete njegove so zabite in neumne, zato je prejkone tudi on nekoliko udarjen in ne razume iz trdobučnosti.
»Ta železna palica je v sredi prevrtana, zato se ji pravi cev. In zareze so po cevi, globoke in zavite: cev je zato, da kroglja ne ostane notri, temveč da mora ven, zareze so pa zato, da se mora na svoji poti gnesti, tiščati in vrteti, dokler se naposled ne razjezi in ne trešči skozinskoz.
»In kar šest nabojev se stlači naenkrat v puško; nato se strelja in se giblje tisto železno kljuko ob strani, pa pridejo vsi lepo po vrsti na dan. In tudi kopito je tu, leseno in primerno obrezano, da se dvigne železna palica k licu in se nameri ... No, to je navzezadnje isto, kakor pri starem zarjavelem pihalniku, kije hodil doma z njim zajce krast; ampak v tem, kako nese eden ali drugi, ni primere, ni govora.
»Ob strani nosi tudi bajonet; če se ta natakne na cev, potem puška strelja in bode obenem. Oboje skupaj, puška in bajonet se imenuje orožje. In orožje je zato na svetu, dia se vojaki borijo za domovino. Državna last je orožje; torej je kupljeno za državni denar. Državni denar pa je tisto, kar nanosijo ljudje v davkarne. Blaže se še spominja, kako sta lani z očetom prodala ubogo Sivko mesarju, da sta mogla nesti davek, ki se spodobi gosposki.
Nemara so tudi za tiste desetake kupili kakšno puško ali kak kanon ... Ob tej misli je Blažetu mahoma bolj domača teža, ki jo nosi na rami.
»Boril se bom za domovino. Zakaj pa se je treba boriti za domovino? Zato ker je vojska ... Biaže je včasih mislil, da je vojska tisto, če pridejo Turki v deželo in pobijajo dece, skrunijo babnice, nabadaje otroke na kole, kradejo živino in požigajo vasi. Zdaj vidi, da ni tako: nič ni bilo Turkov v domači kraj, že davno so v tuji deželi. Zakaj je torej vojska? Slišal je, da so se sprli domači in tuji trgovci, ali bankirji, ali kdo, vraga, že. Kratko rečeno, zaradi denarja se bodo udarili. To se pravi, zaradi bogatašev in enakih ljudi.
Kako bo neki danes, ko se bo bil za domovino? Morda bo ležal na trebuhu; na drugi strani bodo nasprotni; tudi oni bodo ležali na trebuhu in se bodo borili za domovino. Blaže Čič je kmet; njegova skrb je bila prejšnje čase, da je njiva pognojena, vinograd okopan in živina nakrmljena, in da vse lepo dozori in pride pod streho. Njegov brat je delavec v tovarni: on je vesel, če je dela dovolj in dobra plača, in je žalosten, če ni dela in če ga dero. Kaj je bilo njima kdaj do bankirjev in trgavcev! In sovražniki ki se jim bližajo, oboroženi s podobnimi puškami in bajoneti, so istotako kmetje in delavci ... Streljali bodo drug na drugega; nemara se bodo naskočili in si bodo parali prsi in trebuhe; kaj lahko, da se udarijo tudi s kopiti; in če ne bi bilo drugače, bogzna, Blaže Čič bi jih grizel z zobmi.
»Streljal bo nasprotnike in se bo vojskovali za domovino. On je dober strelec; in če se mu pride blizu, je močan. To jih bo pobil, kakor zajcev! A vsi ti bodo ljudje, ki mu niso storili ničesar žalega, kakor on ne njim, če bo narobe, in če spravijo njega s tega sveta: da ni te čudne vojske, bi se pogostili in objemali, ako bi prišli kot tuji popotniki drug mimo drugega hiše. Ampak zdaj, to ni šala! Matere bodo jokale za njimi, dekleta bodo plakala, očetje bodo preklinjali, ko bodo sinovi mrtvi in ne bo koga pri hiši, da bi napregel voliče. Na vse zadnje bi bilo Blažetu res ljubše, ako bi po čudežu zagledal kakšnega pravega sovražnika na oni strani, soseda Movrina naprimer, ki je dobil o Božiču proti Čičevim tožbo zaradi koruzne njive, ali pa Koštomajevega Luka, ki je tako močan, da je še njega nabil in mu je speljal dekliča, ker Špela ni marata več tepenega fanta. Toda Koštomajev Luka je pri »naših«, njegov lastni korporal je zdaj, in še z nogo ali s pestjo ga ne sme ubogi Blaže; kaj šele, če bi si ga privoščil do dobra.
»Nekoga iz domače vasi so porotniki oprostili, ker je ubil zapeljivca, ki ga je našel v postelji svoje žene. No, hvala Bogu, tu bo vse ubijanje zastonj: nič zapeljivcev in krivic ne bo treba, niti lovske pravice; naposled bodo pa mesto sodbe križci, kolajne, pohvale in radeckimarš.
»Ne, nazadnje je domovina vendarle imenitna reč, in Blaže jo ljubi do malega bolj, nego vesele svatbe in žalostne sedmine. Samo o tem si ni popolnoma vešč odgovora, kaj je pravzaprav domovina. Pač, nekoliko se mu svita; kdovekdaj so mu pokazali globus, in tam jo je videl bila je majčkena, majčkena lisa, progasta in marogasta, s pičicami ograjena in lepo vijoličasto pobarvana.
Takrat je neumnega Blažeta nagovoril tovariš.
Noč se je že bližala, toda vojaki so se ravno poskrivali za grmovjem in so streljali. Blaže Čič je bil pomeril k prvemu strelu.
Surovo je zaklel poročnik. Kajti Blaž Čič je bil dvignil puško visoko v zrak in je izpalil v nebo, ki se je pokrivalo s svitlim bakrom. Nato je pa videl, kako se je vzpelo njegovo telo na kolenih, razprostrlo roke in je padlo s čudnim jekom vznak nazaj. Drugi so se ozrli in so videli, da ima tovariš krvavo liso na čelu.
Usoda je včasih milostna, kadar česa ne privošči. Blažetu Čiču ni privoščila, da bi se boril za domovino. Ubogih na duhu je nebeško kraljestvo.