Puščavnik in njegov lev
| Puščavnik in njegov lev. Nikolaj Ljeskov |
| |||||||||||||
Utegnilo je biti približno tristo let po Kristusovem rojstvu, ko je živel na Vzhodu bogat mož, po imenu Gerasim. Imel je mnogo hiš in vrtov, nad tisoč sužnjev in suženj in veliko množino vsakovrstnih dragocenosti. Gerasim je menil, da se mu ni ničesar bati, toda tedaj je nenadoma hudo zbolel in bi bil za tem kmalu umrl. Tedaj so se obrnile njegove misli v drugo smer, kajti izprevidel je, kako kratkotrajno je človeško življenje, ki mu prete od vseh strani bolezni in življenja ni mogoče odkupiti z nobenim bogastvom. In potemtakem bi bilo kar gotovo pametnejše, če človek že pred smrtjo razdeli svoje bogastvo, da ne bi potem, ko pride starost, nastali kaki prepiri ali pa bi se morali ljudje še celo po njegovi smrti pravdati med seboj.
Gerasim se je začel sedaj'takoj posvetovati z različnimi ljudmi, kaj in kako bi ukrenil. In svetoval mu je ta tako, drugi zopet drugače, vendar ni bilo nič po Gerasimovi misli.
Slednjič je govoril o tem tudi z nekim kristjanom, in le-ta mu je svetoval:
"Najboljše storiš, ako napraviš s svojim bogastvom tako, kakor nam je velel Jezus Kristus. Podari svojim sužnjem svobodo in razdeli svoje imetje tistim, ki trpe vsled svoje siromaščine. Če to storiš, boš našel mir."
Gerasim se je ravnal po tem nasvetu — postal je kristjan in razdelil svoje bogastvo ubogim; toda kmalu nato je moral spoznati, da je bilo poleg tistih, ki jih je obdaroval, še mnogo drugih, ki ničesar niso imeli in katerim tudi sam ničesar več dati ni mogel. Ti pa so ga obsipali z očitki, ker ni umel svojega imetja tako razdeliti, da bi bilo za vse dovolj.
To je Gerasima grizlo. Bolelo ga je, da so ga eni grajali, dočim so se mu drugi zopet posmehovali, ker je preje živel v preobilju, sedaj pa, ko je vse razdelil, sam otepa revščino ter je svoje dediče sicer oškodoval, a nikakor ni pomagal vsem revežem.
V Gerasimovi duši je nastala zaradi vsega tega velika zmeda in zdajči je sklenil, da se umakne nadaljnemu nadlegovanju svojih dedičev ter se izseli iz gosto naseljenih krajev v puščavo. Puščava pa je bila divja, noben človek ni prebival v njej, samo zveri so se potikale po njej, in po njenem pesku so lazile kače.
Tako je tedaj hodil Gerasim po vroči puščavi in seveda čutil, da je tu boljše. Kajti najsi tudi je bilo pusto in strašno, vendar ni bilo nikakih dedičev, ki bi ga grajali in preklinjali, nikogar, ki br ga zasmehoval ali obsojal, ker je ravnal tako in ne drugače. V njegovi notranjosti je nastal mir, kajti izpolnil je Kristusovo besedo: "Razdaj vse in hodi za menoj," in za nič več mu ni bilo treba skrbeti.
Kmalu nato je našel Gerasim pod neko skalo majhno votlino, nanosil vanjo dračja in se v njej udomačil.
Dasi je bilo sedaj Gerasimovo življenje blaženo, mirno in pokojno, je vendar veliko trpel zaradi pomanjkanja jedi in pijače. Z veliko težavo je naše! tod in tam nekaj užitnih koreninic; po vodo pa je moral hoditi na studenec. Studenec je ležal daleč v puščavi, in vsakokrat, ko se je Gerasim do sita napil in se vrnil do svoje koče, je njegovo suho grlo že zopet hlepelo po vodi, da, potem je hotel zopet piti, in njegove moči so vidno pojemale. V bližini vode pa ni bilo primernega mesta, kjer bi mogel najti zatočišče.
Te muke ne bom mogel več dolgo prenašati, je mislil Gerasim nekega dne, ko je bilo posebno vroče. Kajti če zlezem iz svoje votline, me bo ugonobila vročina, tu bom pa moral brez vode umreti od žeje, in pri tem nimam ne vedra ne buče ne kakoršnekoli druge„ posode, v kateri bi mogel nositi vodo. Kaj mi je sedaj še storiti? Grem, je preudarjal Gerasim, da se na studencu zadnjič do sita napijem in tam umrjem.
Ko je Gerasim to sklenil, se je nemudoma odpravil proti studencu, med potoma je pa zadel na sledi v pesku, kakor bi bila šla pred kratkim tod mimo karavana z osli in kamelami ... Ozrl se je okolu sebe in opazil, da je nedaleč od njega ležal velblod, ki ga je raztrgala roparska zver, blizu njega pa se je valjal še živ, toda zelo oslabljen osliček, ki je težko dihal, krčevito brcal z nožicami in premikal šobo.
Mrtvega velbloda je Gerasim pustil in se obrnil k osličku, ki je utegnil ostati živ. Saj jo bila samo žeja, za katero je skoraj poginil, kajti gonjači karavane niso vedeli, kje bi našli vodo. Preden umrjem sam, hočem poizkusiti, da olajšam trpljenje uboge živali.
Tedaj je Gerasim osličku pomagal na noge, ga opasal s svojim jermenom in ga Začel napol vleči napol nesti, dokler ga ni slednjič z veliko težavo spravil do studenca. Tam si je v mrzli vodi najprej zmočil roko in nato drgnil oslovo šobo, slednjič pa je začel s prgiščem zajemati vodo in jo po kapljah vlivati živali, da ji mrzla voda ne bi škodila.
Osliček si je zopet opomogel in se kmalu sam držal na nožicah.
Gerasimy je bilo žal, da bi žival zapustil, in tako jo je tedaj vzel s seboj in si mislil:
Skupaj z osličkom hočem dalje prenašati muko, morda mu bo to v korist.
Tako sta šla tedaj skupaj zopet nazaj, v tem pa je bila zver ogromnega velbloda že skoraj docela požrla; nedaleč od mesta, kjer se je bil zvrnil, je ležal še velik kos njegove kože.
Tedaj je šel Gerasim tja, da bi pobral kožo, ki se mu je zdela dobra, da bi z njo zajemal vodo; nenadoma je pa opazil, da je ležal za velblodom velik rumen lev z mogočno grivo, ki se je presit pretegoval in z repom šibal zemljo.
Gerasim je pomislil, da je to pač njegova zadnja ura, kajti gotovo bo lev takoj skočil kvišku in raztrgal njega in oslička. Toda lev se ju ni dotaknil, in Gerasim je mogel velblodovo kožo, iz katere je hotel napraviti meh za vodo, vzeti in nesti domov.
Na povratku je Gerasim nabral trnjevih vej in napravil iz njih poleg svoje votline ogrado za oslička. Da bi imel ponoči hladno in mirno, si je mislil puščavnik, toda slabo je uganil.
Komaj se je bilo zunaj stemnilo, se je zdelo, da je padlo z neba na votlino nekaj silnega, in zdajci se je oglasilo strašno rjovenje in vmes oslov krik.
Gerasim je pogledal ven in videl, da je strašni lev, ki ga je bil malo preje videl v puščavi, svojo sitost že premagal in prišel, da poje osla; toda to se mu ni posrečilo; lev je bil, ko se je iz dalje pognal proti osličku, prezrl ogrado in nekaj velikih trnov se mu je globoko zabodlo v bok, nakar je začel od neznosnih bolečin tuliti.
Gerasim je hitel ven in se pripravil, da živali izdere trnje. Levu je od bolečin drhtelo vse telo, žival je strašno tulila in hlastala po Gerasimovi roki. Gerasim se pa ni bal, marveč je izdrl velike trnje, šel nato po velblodovo kožo, jo naložil osličku in se odpravil po svežo vodo na studenec. Tam je zvezal kožo z jermenom, jo napolnil z vodo in se vrnil k svoji votlini. Lev se v tem ni bil ganil z mesta, ker so ga rane strašno bolele.
Gerasim je levu izpral rane in ga napojil, zajemajoč vodo prgiščem; lev mu je s svojim vnetim jezikom lizal vodo iz rok, in Gerasim se ni bal, nad čemer se je sam čudil.
To se je ponovilo še drugi in tudi tretji dan; levu se je stanje vidno boljšalo. Četrti dan pa je videl puščavnik, ko se je z oslom odpravil k studencu, kako je lev trudoma vstal in se vlekel za njima.
Gerasim je položil roko na glavo, in tako so. šli vsi trije skupaj: starček, lev in osliček.
Ko so prišli do studenca, je puščavnik izpral levu rane s svežo vodo, kar je leva vidno poživilo, ko se je pa nato Gerasim odpravil proti domu, mu je lev sledil za petami.
Tako je tedaj živel stari mož s svojimi živali.
Polagoma so buče, ki jih je puščavnik vsadil, dozorele, nakar jih je posušil in naredil iz njih posode, ki jih je nesel k studencu in jih tamkaj pustil, da bi bile v korist tistim, ki pridejo do studenca, pa ne vedo, v čem bi vzeli vode s seboj. Da, tako je živel Gerasim in našel hrano zase, obenem pa bil koristen tudi drugim ljudem. Toda tudi lev je našeh svojo nalogo: če je Gerasim ves oslabljen od vročine, počival, je lev čuval osla. Tako so živeli dokaj časa, in nikogar ni bilo, ki bi se bil temu življenju čudil. Nekega dne pa je čudno trojico opazila karavana in nato pripovedovala o njej po naselbinah ob cestah, in zdajci so jele od vseh strani prihajati radovedne množice: kajti vse je mikalo videti na lastne oči, kako domuje revni starec s svojim osličkom in pa z levom, ki nikomur ne stori žalega. Čudili so se, kar se je dalo in vprašali Gerasima:
"Odkrij nam, prosimo, s tero močjo delaš to? Gotovo nisi navaden človek, marveč izreden mož, da se pri tebi izpolnuje Izaijevo čudo: saj lezi lev miroljubno poleg osleta.
Gerasim je pa odgovoril:
"Ne, najnavadnejši človek sem in priznani vam celo, da sem zelo aboten. Z živalmi umem živeti, z ljudmi pa se mi nikakor ni hotelo posrečiti; vsi so bili jezni name, in tako sem zapustil mesto in se izselil v puščavo."
"S čim pa si vzbudil jezo pri ljudeh?"
"Hotel sem svoje bogastvo vsem razdeliti, da bi bili vsi srečni, namesto tega so se pa začeli vsi prepirati med seboj."
"Zakaj pa ga nisi pametneje razdelil?"
"To je ravno, da ljudi, ki si že od vsega početka niso enaki, ni mogoče enako osrečiti; in pri tem sem napravil napako že s tem, da sem v naprej preveč zase pograbil. Če bi si bil manj nepotrebnega na račun drugih prisvojil, bi bil imel mnogo mirnejše življenje."
Tedaj so ljudje zmajevali z glavami.
"He!" so menili, "starec je precej otročji, vendar je pa le Čudno, da lev čuva osleta in ne Dajmo, ostanimo nekaj dni tu, da vidimo, kaj bo iz tega."
Pri puščavniku je ostalo troje mož.
Gerasim jih ni zapodil, marveč je le rekel:
"Ni prav, na ta način živeti skupaj, da trije gledajo na enega, marveč morajo vsi delati, ker more drugače priti do needinosti, in potem se vas bom moral bati in oditi."
Možje so na to pristali, naslednji dan se je pa zgodila nesreča: v tem, ko so spali, je zaspal tudi lev in ni slišal, kako je mimoidoča roparska karavana vrgla osličku zanjko za vrat in ga odvlekla s seboj.
Ko so se zjutraj zbudili, so opazili: lev je spal, oslička pa ni bilo nikjer videti.
Tedaj so rekli oni trije puščavniku Gerasimu:
"Sedaj je zares tako prišlo, kakor si že davno zaslužil; zver bo vedno ostala zver; hitro vstani — tvoj lev je slednjič požrl osleta in njegove kosti zagrebel kje v pesku."
Gerasim je zlezel iz svoje votline in videl, da imajo dozdevno oni trije prav. Tedaj pa se je starček razžalostil; ni jim pa ugovarjal, marveč si je naložil meh iz kamelje kože na ramo in se odpravil na pot po vodo.
Trudoma je korakal pod bremenom in videl, da mu je lev od daleč sledil; povešal je glavo in rep se mu je vlekel po tleh.
Morebiti namerava požreti tudi mene, je sinilo staremu po glavi. — Toda ali mi ni čisto vseeno, kako umrjem? Tedaj pa že raje ravnam po božjem ukazu in se ne vdam strahu.
In prišel je do studenca in se sklonil, da bi zajel vodo; ko se je pa zopet vzravnal, je opazil, da je stal lev na taistem mestu, kjer je vedno stal osel, ko je puščavnik natovarjal vodo na njegov hrbet.
Tedaj je položil Gerasim vodni meh na levov hrbet, se sam zavihtel nanj in rekel:
"Nosi, krivičnik."
In takoj se je ltv z vodo in starčkom na hrbtu napotil skozi puščavo proti domu. Kako so se pa začudili trije tujci, ko so videli na lastne oči, kako puščavnik jaše na levu. — Eden od njih je ostal pri votlini, druga dva sta pa odhitela do naselbin in se vrnila z mnogimi ljudmi. Kajti vsi so hoteli videti, kako krvoločni lev ne nosi na svojem hrbtu samo vodnega mehu, marveč tudi slabotnega starca.
Da, tedaj so prišli mnogi in vprašali Gerasima:
"Priznaj nam: ali si čarovnik ali pa tiči v tebi posebna moč, ki je drugi ljudje nimajo." "Ne," je odvrnil Gerasim,
"čisto navaden človek sem, in moč, ki je v meni, je taista, kakor je tudi v vas vseh. Če le hočete, pa boste taisto dosegli."
"Na kakšen način je mogoče to doseči?"
"Bodite ljubeznivi in dobri do vseh."
"Kako je mogoče s krutim biti ljubezniv — mogel bi nas ugonobiti."
"To je najmanjša skrb, ne mislite na to in nič več se vam ne bo treba bati zase."
"Kako si je to mogoče misliti, da človek zaradi samega sebe ne bi bil v skrbeh?"
"Natančno tako, kakor sedaj sedite poleg mene in se ne bojite mojega leva."
"Mi smo samo zato tako brez skrbi, ker si ti z nami."
"Kakšna nespamet — ali sem morda jaz kaka zaščita pred levom?"
"Ti poznaš sredstvo, s katerim se zver zagovori in boš za nas nastopil."
Toda tedaj jih je Gerasim zavrnil:
"Kakšno neumnost ste si tu izmislili, da poznam sredstvo, s katerim se žival zaroti. Bog mi je dal svojo milost, da sem v sebi premagal strah in ljubkoval žival, in zato mi ne stori žalega. In sedaj spite in se ne bojte."
Tedaj so vsi v krogu polegli pred Gerasimovo votlino, in tudi lev se je zleknil, toda ko so naslednje jutro vstali, so videli, da je lev izginil! Ali ga je kdo prepodil ali pa ubil in njegovo truplo ponoči zagrebel.
Vsi so se čudili nad tem, toda puščavnik Gerasim je dejal:
"Nič ne de, gotovo je šel po opravilih in se bo zopet vrnil."
Ko so tako med seboj govorili, so opazili, kako se je v puščavi nenadoma vzdignil oblak prahu v solnčnem žaru, kako so se v njem gibali čudni nestvori z grbami in peruti: če se je dvignil eden, se je drugi sklonil, in vse to se je pomikalo in topotalo in bobnelo in drvelo naravnost proti Gerasimu, planilo zdajci na tla in se poleglo kakor v polkrogu okolu gledalcev; zadaj pa je stari lev bičal zemljo s svojim repom.
Ko se je prah polegel, se je pokazalo, da je bila to karavana velikih kamel, od katerih je bila vsaka privezana na drugo, vsem na čelu pa je bil puščavnikov osliček.
"Kaj neki se je bilo tu zgodilo in na kakšen način?"
Nu, da, zgodilo se je takole: neka trgovska karavana je bila potovala preko puščave in roparji, ki so bili malo preje odvedli puščavnikovo osle, so jo napadli. Roparji so pobili trgovce, kamele z vozovi pa odpeljali, da bi si kasneje plen razdelili. Oslička so pa privezali na kamelo, ki je bila zadnja v vrsti. Lev je bil zavohal osličkovo sled in se odpravil za roparji. Drvel je za njimi, jih došel in napadel, hlastnil po vrvi, na kateri so bile privezane kamele in drevil nazaj proti votlini; kamele so iz strahu pred njim prečudno,. divje skakale, in tudi osliček je skakal. Tako je tedaj lev celo karavano prignal k puščavniku, roparji pa so bili med potjo vsi do zadnjega popadali Iz sedel, kajti prestrašene kamele so tako divje skakale, da se nihče ni mogel obdržati na njihovem hrbtu. Lev sam je bil ves oblit s krvjo, kajti v plečih mu je tičala pšica. — Tedaj so vsi navzoči plosknili z rokami in zavpili:
"Oh, puščavnik Gerasim! Tvoj lev ima veliko pamet!"
"Moj lev je kaj majhne pameti," je smehljaje odvrnil puščavnik, "kajti tu mi je nekaj privedel, česar nikakor ne potrebujem! Na hrbtih teh živali leži blago velike vrednosti. To je strašno kakor ogenj! Prosim vas, naj eden izmed vas zasede mojega osla in odžene te splašene velblode na veliko cesto. Kajti prepričan sem, da sede tamkaj njihovi užaloščeni gospodarji. Dajte jim njihovo bogastvo nazaj in mojega osla povrhu, jaz pa odvedeni v tem leva do studenca, da mu tamkaj izderem pšico in izperem rano."
In takoj se je odpravila polovica ljudi s kamelami, druga polovica pa je ostala pri Gerasimu in gledala, kako je z veliko težavo previdno izdrl levu pšico in mu izpral rano.
Ko so se čez nekaj časa vrnili oni, ki so bili gnali kamele, je prišel z njimi tuj mož srednjih let, ki je nosil razkošna oblačila in mnogo orožja; komaj je ta opazil Gerasima, še je vrgel pred njim na kolena.
"Ali veš, kdo sem?" vpraša.
"Vem," je odvrnil Gerasim, "nesrečen revež si."
"Strašni ropar Amru sem."
"Meni nisi strašen."
"Pred menoj se tresejo v mestih in v puščavi, ubil sem mnogo ljudi in oropal mnogo bogastva, nenadoma pa je tvoj neverjeti lev odgnal celo našo karavano."
"Zver je, tedaj mora ropati."
"Gotovo, toda ti si nam vse vrnil in nam poslal povrhu še svojega osla ... Sprejmi tedaj od mene vsaj ta šotor in ga postavi, kjerkoli ti je drago, da boš zaradi večje udobnosti bliže vodi."
"To ni potrebno," je odgovoril puščavnik.
"Zakaj? Čemu si tako ponosen?"
"Nisem ponosen, toda ta šotor je zame veliko prelep in bi mogel vzbuditi zavist; jaz pa ga potem ne bom mogel z vsemi deliti tako, da iz tega ne bi nikjer nastala užaljenost; in tako bom zopet sejal neenakost in se moral bati. Tedaj me bo zapustil tudi moj lev in namesto njega bo prišla k meni druga krvoločna žival in prinesla zopet s seboj nemir in zavist in delitev in očitke. Ne, ne potrebujem tvojega hladnega šotora, kajti živeti hočem brez strahu."