Puščavnik Valmika in kraljičina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Puščavnik Valmika in kraljičina
Josip Suchy
Izdano: Kres, letnik 1, številka 3/4 (1921), 51–52
Viri: dLib 3/4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stari, slepi puščavnik Valmika je živel v družbi mlade, lepe kraljičine sredi velikega gozda. Zjutraj zarana, še predno je prisijalo solnce, sta prebirala mantre[1], potem je kraljičina odšla v gozd po korenine in zelišča, pozneje je pospravljala v hiši in zvečer sta se kopala.

Ko je nekoč kraljičina zopet umivala suhe, ovenele puščavnikove ude, se je v njej vzbudilo usmiljenje in premislila je: »Zaprosim Indro[2], da mu povrne mladost in luč oči.«

Ker pa bogovi uslišijo prošnje, ki izhajajo iz milosrčja, je tudi Indra uslišal njeno prošnjo in kjer so se njene roke dotaknile puščavnika, se je starček pomladil; ko mu je naposled umila oči, je zopet spregledal in oba sta stala in zrla drug drugega. Ker pa je bil Valmika velik rishi[3], si je mislil:

»Žena je, ne pustim se zapeljati od nje,« ter se je obrnil v stran.

Po njem je kraljičina stopila v vodo, da bi se kopala. Valmika je skrit za grmovjem opazoval mlado žensko ter se zaljubil vanjo. Zakaj tudi rishi zapade ljubezni, če ne čuva čutov.

Ker je bil sedaj mlad in zaljubljen, je s pomočjo svoje rishi-moči staro kolibo, kjer je dosihdob stanoval s kraljičino, spremenil v palačo, kjer so jima stregli sluge in služkinje in kjer je dan na dan odmevalo zvokov piščal in gosli.

S kolibo vred pa je potom čarodejstva odstranil tudi staro figovo drevo.

Ko je božanstvo tega drevesa, oropano svojega bivališča, golo in gladno, stokajoče in jadikujoče, tavalo po gozdu, so vprašala druga božanstva po vzroku njegove boli.

Dvema demonkima[4] se je smililo božanstvo figovega drevesa in sklenili sta, da ga maščujeta.

Odsihdob sta prežali na Valmikovo ženo, da bi kaj napačnega zalotili na njej. Toda le-ta je bila popolnoma čista in sramežljiva.

Ko pa je nekoč zrla svojo podobo v vodi, si je mislila:

»Kako lepa moram biti, če se tako velik rishi, kakor je Valmika, zaljubi vame!«

Kljub takojšnjemu kesanju in strahu pred slabimi mislimi, ki se je polotil kraljičine, je vendar demonka, ki je obljubila, osvetiti figovo božanstvo, zapazila nastalo hrapavost kraljičinega srca, v katerega je zdajci zasadila svoje kremplje. Tako je prišlo, da je kraljičina slabo misel, namesto da bi jo zanikala, odobrila. In takoj se je je polotila tudi druga demonka.

Ker sta jo imeli v svojih rokah, sta se ji pridružili v kopeli v obliki kraljičini povsem enakih sobaric.

Valmika, ki je pričakoval svojo ženo, jo je videl, stopivšo iz kopeli v treh postavah in vsaka ga je enako srčno objemala in poljubovala.

Tedaj je zapazil, da sta ga prekanili demonki. Hotel ju je s čarodejnim rekom sežgati v pepel, da si na ta način zopet osvoji ženo. Toda kljub zagovoru so se mu one tri še bolj prilizovale, proseč ga vsaka, naj jo smatra za svoja pravo ženo. In Valmika se je zjokal ter v svoji nevolji molil k Indru, da mu pomaga.

Indra ga je uslišal ter mu rekel:

»Pomagam ti, čim si prisvojiš staro svojo rishi-moč. Ker si pa to izgubil z ljubeznijo, ti je jaz ne morem vrniti, zakaj ljubezen kraljuje celo nad menoj, tvojim bogom. Čim se pa odpoveš ljubezni, boš zopet v posesti svoje moči in z zagovorom boš lahko vpepelil oni dve dernonki.«

Valmika pa si je mislil: »Ko vpepelim demonki, potem se že zopet povrne ljubezen do moje žene.«

Stopil je v prazno celico, sedel križemnog na tla, poglobil oko v notranjost ter, roki drugo v drugo, skušal misli na svojo ženo izgnati iz srca.

Tako je sedel uro za uro, dan za dnem — brezuspešno.

V svoji sili je zopet molil k Indru. Indra pa mu je rekel:

»Prijatelj, tvoja odpoved ni odpoved. Ti se odpoveduješ, da potem več pridobiš. Če si hočeš pridobiti svojo prejšnjo moč, se moraš v resnici in za večno odreči.«

Valmika je žalostno vprašal:

»Vzvišeni, kaj mi pomaga potem še moja nekdanja rishi-moč?«

Indra pa mu je odgovoril:

»Prijatelj, tega jaz ne vem. Vprašaj koga drugega.« In izginil je.

Valmika pa je premišljal:

»Če morem odrešiti svojo ženo, je ne morem več ljubiti. Če je ne morem odrešiti, je tudi ne morem ljubiti, ker je ne poznam. Tako bi bilo najbolje, da si to ljubezen izrujem iz srca radi sebe samega.«

In zopet se poglobil v razmotrivanje. Toda vsikdar, ko je dospel blizu cilja, mu je misel: Ko bom imel zopet svoj zagovorili rek in sem oni dve vpepelil, objamem zopet svojo ženo — vse uničila.

In tako je čepel dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem v večnem kolebanju med ljubeznijo in odpovedjo. In ker je tako nepremično sedel, so začele mravlje zidati svoja taborišča nanj. In danes sedi Valmika v svojem mravljišču zopet tako globoko kakor takrat, ko mu je kraljičina iztaknila oči, ker jih je v globini imela za lesketajoče se kremenje.

Bo li večno tako kolebal?

Če se resnično odreče, ne; pač pa, če se ne odreče, ali z Buddhovo besedo: »Če je to, bo ono; če tega ni, ne bo ni onega.« Odreči se ženi, da jo pridobiš, to ni odpoved in odreči se svetu, da pridobiš večno življenje, ni odpoved. Buddha pravi: »Borno umre, v katerem je poželenje.«

Opombe[uredi]

  1. Mantre so verski spevi iz staroindskih svetopisemskih knjig, takozvanih "Ved".
  2. Indra, vrhovni staroindski bog.
  3. Rishi (beri ršhi s polglasnim slabim e med r in š) je brahmanski puščavnik. Brahmani so hodili in še radi hodijo v samoto, kjer skušajo s pobožnim premišljevanjem, molitvijo in mrtvičenjem svojega telesa doseči svetniško popolnost. Najbolje bi besedo prevedli z "asketom".
  4. Demon, demonka = grško in pomeni: duh, ženski duh. S takimi duhovi so si stari mislili oživljene vse mrtve stvari. Demoni niso vedno zlobna božanstva.