Ptuji jezik
| Ptuji jezik anonimno |
Podpisano z Ž.
| |||||||||||||
Iz Gradca. Ne davno so prišli neki Slovenci v Gradec pomoči iskat za svoje nadloge in reve. Bili so pametni možje, vendar jim zlasti jedna kriva misel po glavi blodi, ktera bi njim in našemu celemu narodu veliko škodila, da bi vsi tak mislili! – Mislijo in terdijo namreč, da se jim za tega voljo tak huda godí, ker nemški ne znajo. Nemcem, prê, gre boljše. Tim besedam se ni čuditi. Ljudstvo samo naj bolj čuti, kar ga tiši. – Dokler se mu bode iz pisarnic vse nemški dopisovalo, se mu same nemške pisma v roke vrivale, pri gospodski le nemščina veljala, téčas si bode Slovenec bez nemšine siromak in v nevolji, téčas mu je in bode nemščina kervavo potrebna, naj več vredna, naj bolj obrajtana, naj bolj zaželjena, ker je perva in bližnja pomoč, si saj v pisarnici svoj križ nekaj olajšati. (Bi se ljudstvu v turškem jeziku tak dopisovalo, bi po turškem kaj želelo.) –
Zares dobro vsacemu, ki več jezikov zna. „Kolikor jezikov znaš, toliko človekov veljaš.“ Žalostno žalostno je le to, da izmed 1000 ljudi ima komaj eden ali dva s čem se ptujiga jezika nekaj čez pol naučiti! In izmed teh 1000 jih je spet 900, ki svoj materni jezik komaj na pol vejo. – Se le svojega jezika tak naučiti, da zamore koristne knjige in vse potrebne postave v njem brati, je več let treba. Živo nam to Nemci spričajo. Njih otroci ne vejo drugega, ko samo nemški – in vendar se morajo po novih postavah vsi njihovi učenci (študenti) skoz celih 11 ali 12 let, po vseh šolah, vsaki teden, naj manje 4 ali 5 ur samo nemškega jezika učiti, da se ga nekaj bolj naučijo.
Za silo nemški lamati in si nektere besede v glavo zabiti, ki so na cesti, za neke vsakdene reči in navadno kupčijo ali kerčmo potrebne, to še gre. To še tudi drugi človek zamore. Pa kaj je to? To ne dojde ne za postave in pismo, ne za vsakdene knjige. Tega smo se žalibog! predlanjskem na Gračkem deželnem zboru preveč prepričali. – Slovenci so iz svoje sredíne same takše poslance poslali, ki še so naj bolj nemški vedli in se zato kaj obrajtali. Kak pa se jim je tù godilo? Tù so spoznali, da nič ne vejo, ali komaj betvico. Ne na pol tak, kakor bi radi, so vedli in zamogli kaj povedati iz desetih komaj jeden, drugi niso juhnili!!. – Kdor si tedaj v nemščini (ali laščini) prave zdačne pomoči za naše kmete in za naš narod iše, naj gre hitro rakom žvižgat! Čez 70 let, reči čez sedemdeset let je od cesarja Jošefa, kar so vse naše šole ne drugači učile, ko samo nemški. Kaj pak so koristile in opravile? To, da so se pri ljudstvu ob čast, ljubezen in podporo pripravile. „Zakaj bi v šolo pošiljali? Saj se deca v njih štirih, petih ali šestih letih ne nauče toliko, da bi vedle nemško pismo od gospodske prebrati in razložiti, druzega se pa tudi nič ne nauče“!
Najdel sim vendar kmeta V., ki mu je nemščina skoro bolj gladko tekla ko slovenščina. Začudjen ga pitam, če se je v domači šoli tako dobro nemški naučil? „Hodil sim, mi reče, zares 3 leta v domačo šolo in samo nemški smo se prav tažavno učili, pa tam se nisim mogel ničesar naučiti. Po tem so me oče 3 leta v šolo na Nemško dali med terde Nemce, da nisim druge besedice slišal. To je pomagalo. In kar sim sam kmet, berem vsaki večer 2 uri nemške novine in knjige (čujete?) – in vendar še se mi prav pogostama nameri, da tù in tam še Gračkih novin ne zastopim (čujete!). Bog ve, kakšne besede zmirom vpletajo, gerčke, latinske, francoske, laške i. t. d. – Prašam ga dalej: Kaj pa so se tedaj vaši soškolari v domači šoli naučili? „Gospod! mi odgovori, škoda je za čas in trud. Po 4 in 5 let so v šolo hodili, in zdaj ne vejo toliko, da bi si mogli sami nemško pismo prav prebrati ali se iz kakšnih knjig kaj podučiti. Slovenski pak tudi ne vejo ne kaj dobro zapisati, ne lahko slovenskih knjig ali novin brati, da se v tem clo nič niso vadili!“ – Da! taka je bila in še je.
To je gotovo velik križ! koliko starišev pak zamore svoje sine in hčere v druge in daljne kraje v šolo dajati, saj na 2 ali 3 léta? Tako premožnih je malo. In če se iz med 1000 ljudi jeden ali dva kaj naučita, kaj pomaga to, ako jih 999 v nevednosti ostane?!1 Kaj pomaga narodu, če se 100 ali 1000 njegovih sinov nekaj bolj lahko gible in živi, ako vsi drugi, ako jih 100krat 100,000 v revi, stiski in nevednosti ostane! ako vès narod terpi!! Ne – tako ne gre, nikol ni šlo in ne bode! S ptujim jezikam si le posamesni lahko pomagajo – le nekteri. Oni se ga naj učijo in vsi, ki vtegnejo in imajo s čem. Celemu narodu pak je nemogočnost in stiska; vès narod se le v svojem domačem jeziku, kterega vsak den potrebuje, zbrihtati, podučiti in v znanostih in sreči povzdigniti dade. Drugi ga v nesrečo zatere. Cela dogodbina je temu priča. Poglejmo naj prej na Nemce. Oni so začeli se iz svoje težave izkopati, si omagati in veselo napredovati, kar so ptuji latinski jezik iz pisarnic in nižjih šol segnali in vse vsakdanje reči v domačem jeziku učili in pisali. Zakaj preden si otrok 100 ptujih besed v glavo zabije, se v domačim koristno knjižico nauči, eno za drugo. To zda in pomaga. – Poglejmo na Čehe. Bili so učen, močen, časten, srečen narod, skoro pervi v Evropi. Vsilijo mu v pisarnice in šole ptuji nemški jezik, in kaj se zgodi? Narod začne pešati, slabeti, hirati, onemagati, obožati in u vsem dalječ za sosednim zaostajati.
In taka je s ptujšino vsigdar in povsodi bila in bode vselej. Je huda mačoha. Vsi v dogodbini le količkaj učeni to vejo.2 Ravno za tega voljo pak so tudi leta 1848 vsi zvesti poslanci in pravi rodoljubi in prijatli potlačenih narodov v našem cesarstvu pred vsem terjali: ravnopravnost, ravnopravnost! Kar jednemu narodu, to drugemu, da ne bode jeden drugemu hlapec! da si bodo vsi brati med seboj! Imajo vsi jednake dolžnosti in dače, grejo tudi vsim jednake pravice in pomoči. Pred vsem vsakemu njegov jezik v pisarnice in perve šole; njegove sine za učenike in urednike, ki razmere svojega naroda poznajo, si njegove potrebe skusijo, z njim po bratovsko čutijo in kterim je mar sreče in časti svojih rojakov, svojega naroda. – Hvala Bogu! pravica je obveljala. Cesarska beseda in ustava ste jo nam zagotovile. Cesarske postave in ministerski ukasi se že vsakemu narodu pišejo u njegovim jeziku. Tudi sodbe se pri nas že po slovensko obnašajo, in kar še v drugih pismih in rečeh s praznimi izgovori krati, se gotovo ne bode predolgo – gotovo ne čez pervi deržavni zbor kratilo, ker vsaki dobro vé, da tičas ne more zadovoljnosti in pravega mira biti, dokler se enim krivično ali za slepih vzrokov voljo krati, kar se drugim obilno daja. –
Bi tedaj naši prosti ljudje le nekaj v dogodovšini podučeni bili, ali saj zadnje leta naše novine skerbno brali, bi vedili česar nam je treba, kaj nam je prava pomoč, kaj pravica, kaj zvijača, kaj škoda. Si ne bi pomoči samo za silo in na videz želeli, temuč bi se za tako pomoč poganjali, ki vsim in za vsigdar pomaga.3 – Bi naše novine brali, bi vedili, kako so se naši verni poslanci na deželnem in deržavnem zboru pritožili, da naše slovenske kraje marsiktera nadloga tare, ki je drugod ni; bi vedili, da smo popreje premalo pravih naših sinov med oskerbniki imeli, ki bi se bili podstopili in hiteli iz ljubezni do svojih se tem nadlogam ustavljati; i. t. d. Z jedno besedo: kdor hoče vediti, kar je za nas Slovence prav ali ne, kaj nam pomaga in gré, naj naše rodoljube posluša, naj naše novine bere. Drugi gledajo pred vsem na se in svoj narod. Naše reči jih ne skerbijo; tedaj jih iz misli pustijo, ali jih iz nevednosti, nemarnosti ali clo iz protivnosti na opak in krivo razlagajo, in po svojem zavijajo. Kdor nam iz njih prerokuje, je za nas lažljiv prerok. –
V „Slovanu“ (IV. ledna) se bere, da pri Rusinih mašniki očitno narod čez ustavno zagotovljene pravice učijo, in mu pomagajo nekterih protiustavno ravnanje zavernjati. Vse jih hvali!
Z veseljem zvemo, da so g. svetovavec ljudskih šol naročili, da se morajo odsihdob slovenski primiki tudi po slovensko pisati. Naj bi tega ne pozabili g. kerstniki in bi berž ne samo imena in primike, temoč vse svoje uredne knjige slovenski spisovati začeli! Drugod se že ravnajo po ravnopravnosti. Zapovedati se to ne more. Začeti se mora. Izgled! Izgled!
Ž.
1) Večina veljá. Za 5 ali 10 grošev voljo ne bode noben pameten 100 goldinarjev utopil! Pis.
2) V l. 1848 je vès Horvaški in Slavonski narod za orožje prijel, da se je obranil vsiljenega madžarskega jezika, jarma in tak svoje huje nesreče.
3) Kdor ima jutri ali čez en teden 100 ali 1000 gl. dobiti, si bode tisti na mesto njih danes s 5 gl. odpraviti dal! Ali ktera občina bode gizdave ali samopridne želje petih ali desetih občanov spolnila, če s tem 100 drugih ali vse svoje v nesrečo pogrezne?!