Ptuj in okolica v pesmi in povesti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ptuj in okolica v pesmi in povesti
Andrej Kovač
Manjkajo številke 9/33, 34, 35, 41, 43, 44, 51, 10/11, 16, 18, 19, 22, 23, 24, 25, 27, 28, 29
Izdano: Ptujski tednik 9/32 (10. 8. 1956)–10/33 (31. 8. 1957)
Viri: dLib 9/32, 36, 37, 38, 39, 40, 42, 45, 46, 47/48, 49, 50, 52, 10/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 12, 13, 14, 15, 17, 20, 21, 26, 30, 31, 32, 33
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lepo število knjig in razprav je bilo že napisanih o pestri preteklosti mesta Ptuja. Že od nekdaj je mikalo ptujske in tuje starinoslovce, da bi čim bolj odkrili in razsvetlili burna stoletja, ki so tonila tja, od koder ni več povratka. Marsikaj od tega je za vedno zapisano pozabi, o marsičem pa bi si morda zaželel, da bi se vsaj za kratek hip razgrnilo pred tvojimi očmi ... Ko si na dvorišču med grajskimi zidovi doživljal prava nasprotja iz naše burne preteklosti in občudoval ljubko dečvo iz Roža — Miklovo Zalo, se pač nisi spomnil gorja in znoja, ki sta postavila te kamnite priče fevdalne gospode ...

Ne samo zgodovinarje, temveč mojstre barv in tihožitij je zamikalo, da so si pogosto izbirali za motiv naš starinski Ptuj in njegovo razgibano okolico v obleki vseh letnih časov. Imena kot Kazimir, Oeltjen, Mežan, Mihelič in drugi so dostojno uvrstili naše mesto v slikarski umetnosti.

Zato ni nič čudnega, da so tudi mojstri lepe besede že nekdaj kaj radi opevali in opisovali to znamenito mestece ob Dravi. Morda bo koga zanimalo kako in kdo vse jo uporabljal za snov svoji vezani in nevezani besedi daljno in bližnjo preteklost, pa tudi sedanjost naše obdravske prestolnice, tega naravnega središča plodnega Dravskega polja, ki ga obrobljajo vinorodne Haloze in izrastki Slovenskih goric.

Pisali so o Ptuju domačini in priznani slovenski pisatelji izven Ptuja, ki so črpali snov za svoje opise iz mnogih tegob in nesreč, ki so oblikovale usodo mesta in okolice, kot vojske, kuga, pojav kobilic in podobno. Tudi težka leta okupacije in mučeniška pot k svobodi v našem okraju tvorijo enov mnogih del naših pisateljev. Prav tako so pisatelji tuje krvi posvetili mnogo toplih opisov našim krajem, toda za temi lepimi besedami nehote zaslutiš temne namene stoletnih osvajalcev na našem narodnem, gospodarskem in socialnem področju.

V številnih slovstvenih proizvodih iz Ptuja in njegove okolice doživljaš mnogo človeške topline in iskrene ljubezni do tega lepega koščka slovenske zemlje.

O pisateljih in knjigah pa prihodnjič.


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Ker smo že v Slovenskih goricah, jo mahnimo kar iz Ključarovec po položnih slemenih, skozi žlahtne vinograde in bukove gaje, preko Ivanjkovske doline in Miklavževskega dola tja do Bolfenka na Kogu, kjer je »zadnje domovanje« ljudskega pesnika in pisatelja Božidarja Flegeriča (1841—1907). Na nagrobnem spomeniku beremo, da počiva tu »večni popotnik Slovensikih goric«. Izpolnila se mu je zadnja želja, da je našel svoj poslednji dom med zelenimi trtami prelestnih goric:

Ko bom svetu rekel: srečno!
Ter oči zaprl na večno,
Najte groba mi kopati,
Trupla k drugim truplom
djati,

K trsu mesne položite,
Z menoj trsu pognojite,
Ki rodi za domovino
Močno, sladko, zdravo vino ...

(»Zora« 1872)

Ta nemirni ljudski poet ormoško-ljutomerskih goric se je rodil v Vodrancih pod Kogom, ob cesti proti Središču, kot nam pove tudi spominska plošča, vzidana na njegovem domu. Mož je bil za te kraje zanimiv pojav, saj je obvladal nič manj kot sedem jezikov. Kot klasični filolog je služboval nekaj časa na gimnziji v Osijeku, kjer pa je bil v letu 1871 kot prevelik ljubitelj vinske kapljice odpuščen iz službe. Nato ga je privedla pot v Ptuj, v pisarno znanega advokata in narodnjaka dr. Alojzija Gregoriča. Tudi tu je vzdržal samo nekaj tednov, potem pa je potoval po Slovenskih goricah brez prave zaposlitve, res pravi »večni popotnik«.

Valovite ormoško-ljutomerske gorice, ki slove že od nekdaj po izvrstni kapljici, so dale našemu pesniku obilo hvaležnega gradiva za njegove priložnostne pesmi:

Krasne vinske glej gorice,
ondi moj je dragi dom,
v brambi svete je pravice
v last ne dam sovražnikom.

Kot pesnik je Flegerič prvič nastopil v mariborskem dijaškem almanahu »Lada« l. 1864. Pesniški zbirki iz leta 1871 je dal značilen naslov »Jek iz goric«. Cikl sedemindvajsetih elegij z naslovom »Iz krčevinskih potočnic« pa je izhajal v »Slovanskem svetu« v letih 1890 do 1898. To je nekaka lokalna kronika političnih in prosvetnih dogodkov. (Primerjaj Anton Kosi: Božidar Flegerič. Življenjepis in pesmi. Maribor 1913 in Slovenski biografski leksikon I.)

Nas zanimajo predvsem njegove »Grajske pesmi« iz leta 1880, saj izvirajo iz naše najbližje okolice. To je drobna (6.5 X 9 cm), malo komu poznana knjižica, kjer je natisnjenih 200 preprostih kitic, po štiri vrstice.

»Pozabljeni verzi izza l. 1880 so bili spisani ob mirni potočni vodi, pod vrbami, z razgledom na travnike in vinograde, ki so se razgaljali soncu.« (B. Borko: Deseti brat Slovenskih goric, Jutro od 25. II. 1926.)

Pobudo za te pesmi mu je dala njegova neuslišana ljubezen, kot nam pove posvetilo: V ranem jutru radosten veselo A(nki) B(ožidar) nasproti kliče — dober dan!

»Pesnik, ki je sanjaril ob potoku, je bil sam neznaten in tih kakor potok med vrbami in njegove bolesti so bile vlažne kot potočnice. Ljubil je deklico, ki se je igrala z njegovimi čustvi in je zaupal ljubezni valčkom Gradene.« (B. Borko.)

Kraj Grajene male
stoji koča mala,
in v tej malej koči
biva deva zala.

Kar za bolenika
dobro je zdravilo,
to je zame deva,
tvoje lice milo.

V verze, naslovljene na grajenska dekleta, vpleta pesnik tudi misli o domovini in slovenstvu.

Brdke, krasnostasne
deve na Grajeni,
mnogim srčnomile,
drage tudi meni.

Vse krvi slovenske,
al’ za drage, svete
domovine srečo
zelo malo vnete.

V naslednjih kiticah spodbuja pesnik grajenske mladenke k večji narodni zavednosti in ljubezni do slovenskega jezika ter jih svari pred tujci. Tudi svoji nedosegljivi izvoljenki naroča:

Goji rodoljublje,
ko boš žena mati,
nikdar pa od tujstva,
naj zavesti dati.

Pesnikove misli romajo še dalje na Balkan, kjer se Slovani bore proti turškemu nasilju. Toda naši ljudje so še nezavedni in nimajo smisla za te osvobodilne boje slovanskih bratov:

Vaše rodoljublje
polna čaša vina;
mastna vam pečenka
sladka domovina.

Toda vse koprnenje za dragim bitjem in svetli načrti z »izvoljeno devico« so bile le kratek sen, iz katerega ga je vzbudila kruta resničnost:

Solnce slednje žarke
spušča na Grajeno,
a jaz tožen gledam
vodo razsvetljeno.

Čemu so solnčni žarki
dalje od Grajene
tam beži bolj sladko
upanje od mene.

In končno se pesnik resignirano poslavlja od svojega vzora:

Zbogom moja draga,
zbogom mi Grajena!
Tožen vama kliče
pesnik brez imena.

Grajenčani so sploh lahko ponosni, saj jih že znameniti potujoči pesnik (trubadur) iz 13. stoletja Wolfram iz Eschenbacha na Bavarskem omenja v »Parsivalu«, najpomembnejši epski pesnitvi nemškega srednjega veka, ki jo sestavlja nič manj kot 25.000 verzov! Parsival je nastal iz francoskih virov, kjer so opisane dogodivščine viteza tega imena. Na svojem potovanju je prispel ta junak tudi v naše kraje, Rogatec, Celje in v okolico Ptuja. Dospel je do samega ptujskega mesta, ki ga pa zamenjuje s Hajdino (Gandin). Leži pa to mesto tam, kjer se Grajena (Greian) izliva v Dravo (Tra), ki vsebuje zlato (diu selbe stat lit aldi, dá diu Greian in die Tra, mit golde ein wazzer, rinnet). Bolj znana ze Wagnerjeva opera s tem imenom.

Tudi v najnovejšem času jo pisatelj — domačin z Grajene — ovekovečil svoje rojake, ki pa, kot se dozdeva, niso preveč navdušeni nad to počastitvijo. O tem romanu, ki se odigrava na grajenskih livadah, pa bomo slišali pozneje.

Flegeričev vzor in dalnjni sosed je Stanko Vraz (1810-1851), pevec Murskega polja, ki s svojo pokrajinsko motiviko ne spada toliko v ptujsko območje, čeprav leži njegov rojstni kraj Cerovec pri Svetinjah po najnovejši upravni razdelitvi v ptujskem okraju. Ta krajina je že območije Prlekije, z vsemi svojimi značilnostmi v gospodarskem, zemljepisnem in narodopisnem pogledu, katere metropola je Ljutomer.

Vendar bomo tudi tega »ilirskega« pesnika upoštevali, saj v svojih pesmih tako lepo opeva pokrajino med Ormožem in Ljutomerom:

Srečno ostani mi ti, domovina,
mojega naroda ti kraj,
sadnega drevjiča ograd, dolina,
ino vi hribi, kje je dobrega vina
izhod, dokič prišel jaz nem nazaj.

Srečno ostan’te, vinogradi dragi,
I bi trs, ostani mi zdrav,
pakec ’no toča ’no dež naj nesnagi
škodi, le ne pa slovenskemu
blagi!
Vse te obram, trsek naj prav’!

In še nekaj verzov, naslovljenih na slovenska dekleta v Slovenskih goricah:

O d’vice, d’vice Slovenčice,
čemu vam tak rumeno lice?
Čemu vam tak redeče čibe?
Oh, da bi b’le vse moje ljube!

(Stanko Vraz: Slovenska djela I., Zagreb 1952.)

V Vrazovi zbirki »Narodne pésni ilirske«, Zagreb 1839, ki je tiskana že v gajici, najdemo tudi narodno pesem iz ptujske okolice z naslovom »Čudna Vloškinja«. Ta narodna pesem obravnava motiv iz znanega dornavškega gradu pri Ptuju:

Stoji mi stoji pole,
pole šüroko;
na pola pa mi stoji
lepi beli grad.

Po gradi pa se šeče
mlada jungfrava;
proti njoj pa se peršeče
šribar Dornarski ...

V tega »dornarskega šribarja« pa se zaljubi grajska gospodična in ga zadrži pri sebi v gradu. Da ne bi tega vasovalca drugi dan ljudje spoznali, ga grajska hči peobleče v »mlado jungfravo«. Spodaj pa še obdrži hlače kot »prava Vlaškinja«. »Ženkmjam, ki pšeničko žinkajo,« se zdi to dekle sumljivo, saj »tak bele róke ma — kak šribar Dornarski«. On pa se izgovori, da je njegova sestra, ki je »nocoj per küharci spala«.

Ti Vrazovi zapiski nas vodijo še dalje v zakladnico »narodne pesmi«, kolikor opeva ta motive s Ptujskega polja, Haloz in Slovenskih goric. Tako najdemo v Štrekljevi zbirki narodnih pesmi med »Krajevnimi slikami« tudi te šaljive verze:

Lepa je cesta gor v Vildón,
lepi so pajbje Marpurški,
snažno je mesto Ogračko,
zamazano je mesto Vptujsko,
razdrapane so dveri Ormoške,

— — — — — — — — — —

Z blata je terac (tlakl) v
Središiči.

Ali pa tista iz Selnice pri Vinici:

Pisani je turin v Lendavi,
široka je cesta v Optuj,
zdrapana so vrata v Ormužu ...

Precej »kočljiva« je narodna pesem od Sv. Trojice v Halozah, kjer so opevana dekleta po farah:

Velika je fara Svete Trojice,
tam so dekline pa same device.
Pravijo, pravijo: Tam je svet
kraj!
Je lahko svet kraj, ki lubit ni
kaj!

Bol je fara svetega Vida,
tam so polanke, nobena nič
prida.
Pravijo, pravijo: To je svet
kraj!
Lahko je svet kraj, če lubit ni
kaj!

V Žetalah je fara svetga Mihela,
tam so kozarice, pa svaka debela.
Pravijo, pravijo: To je svet
kraj!
Lahko je svet kraj, ki lubit ni
kaj!

Tudi dekleta od Ptujske gore, Leskovca, Sv. Florijana in Rodnega vrha imajo svoj delež v tej narodni pesmi. Iz previdnosti in obzirnosti do nežnega spola pa smo morali izpustiti te kitice. Če bi pa katera le preveč mučila radovednost, si lahko poišče te pesmice v Štrekljevih narodnih pesmih, IV., štev. 8545.

Tudi razna kmečka opravila opevajo nekatere narodne pesmi, kakor tista »Ob kožuhanju«, iz Središča in okolice:

Zdaj že gre, zdaj že gre
za našo lubo najgo.
Zdaj smo že skožuhali
pri totemu gospodari,
zdaj pa gremo k drugemu,
kjer bodo kozo klali.
Nit’ je riba, nit’ je rak,
ki po vodi plava,
vsaki nima lubce rad,
ki jo zapelava.

(Štrekelj IV., št. 7263.)

Včasih so v ptujskem okraju zelo gojili lan, ki so ga trle terice v posebnih »larušnicah«. Tem tericam so nekoč oponašali, da mnogo pojedo in popijejo. Na nje je naslovljena ta-le narodna pesem.

Mi smo trlje bile,
smo vino pile,
smo jele meso,
kak krave seno:
Še bi pojele mačka in psa,
če ne bi kosmata bila.

(Štrekelj IV., št. 7279.)

V ptujskem okraju, ki ima izrazito vinogradniške predele, se prepeva mnogo narodnih in ponarodelih pesmi »v hvalo vinske trte in vina«. — Naj navedemo samo nekaj manj znanih:

Na svetu lepše rožce ni,
kakor je vinska trta:
Po zimi spi, po let cveti;
v jeseni sode nataka ...
Našo serce razveseli,
povzdigne nam veselje,
tud’ slabim svojo moč deli.
Tolaži naše želje ...

(Štrekelj III., št. 5497.)

Pa še ono od Sv. Trojice v Halozah:

Oj preluba vinska trta,
ti si veselje mojga srca!
Po Dravi si priplavala,
na hribih si nasejena ...

Od kmeta si pogrobana, ...
od fantov si okopana, ...
od dekličev si okoljena, ...

(Štekelj III., št. 5504.)

Za zaključek še eno haloško:

V Halozah to sladko vince rase
v goricah sem no ta, v goricah
sem no ta
veseli se, ker toto vince pije,
če ga le piti ma, če ga le piti
ma.

Prijatelji, zdaj s kupce vino spite,
da se bo vidlo dno, da se bo
vidlo dno,
no gremo mi, da bo rudeče lice,
veseli vsi domo, veseli vsi
domo ...

(Štekelj III., št. 5543.)

Med starejše pisatelje, ki so opisovali naravne lepote Ptuja in njegove okolice, sodi tudi Martin Cilenšek, ki pa je bolj cenjen kot pistc zanimivih prirodopisnih knjig in razprav, kot pa leposlovec. Rodil se je leta 1848 v Gotovljah v Savinjski dolini. Od leta 1886 pa do upokojitve v letu 1905 je služboval na ptujski gimnaziji. Ksaver Meško se ga hvaležno spominja ob njegovi osemdesetletnici v letu 1928, saj je bil Meškov profesor slovenščine na nižji gimnaziji v Ptuju v letih 1886-1890 (Glej: Mentor, Lj. 1928/29.)

V svojih potopisih se Cilenšek zanima predvsem za rastline in živali, vendar ne pozabi na pokrajinske in druge zanimivosti okrog Ptuja. V njegovem sestavku »S Ptuja na Rogaško goro« (Ljubljaniski Zvon 1892) beremo tale opis: Starodavno mesto Ptuj veže z Bregom dolg lesen most, pod katerim drvi mogočna Drava svoje valove in ga malone vsako leto tako poškoduje, da je treba dragih poprav, ki se navadno vrše pozimi ob nizki vodi. Čezenj moraš, in skoro si na pravem poti. Ali prekoračiti ti je še drug, takisto lesen most, kateri se pa v dolgosti ne more meriti s prejšnjim; tudi vse drugo te uveri, da se mu ni treba boriti z valovi. In kako tudi! Postavljen je nad pohlevnim potokom Studenčnico, ki nikdar ne razgraja, nikdar ne doseza mostnic. Samo o prav veliki povodnji udari Drava vanj in seza daleč proti njegovem izviru. Pod mostom in niže pod njim je Studenčnica precej globoka, in sicer zato, ker je nad malinom zajezena.« Značilno za to vodo je, da celo v hudi zimi ne zaledeni. Do Hajdine je treba prekoračiti dve terasi, ki pričajo, da je Drava tekom stoletij večkrat izpremenila svojo strugo in zasula s prodom velikansko kotlino.

Toda popotniku se mudi proti jugu, kjer se razprostirajo Haloške gorice s svojim očakom Rogaško goro. S »potnim lesom« dospe izletnik do Turnišča z zelo razprostranim poljem in precej vlažnimi travniki, pod cesto pa ga pozdravlja ribnik, obkoljen z drevjem in trstiko, v čigar odtoku žive lepe postrvi, o katerih pravijo ljudje, da prihajajo semkaj po podzemeljskih tokih iz pohorskih voda ...

Naš popotnik se ne mudi dolgo pri tem starodavnem gradu, temveč krene dalje po cesti, kjer se odpre pravo ravno polje ... Še malo in že prekorači potok Poljskavo, ki je doma na vzhodnih pohorskih tleh, namaka južni del Ptujskega polja in se za Št. Vidom izliva v Dravinjo. Onkraj dravinskega moste se začne haloški svet, posajen z vinsko trto. »Ob Rogatnici« — pravi potopisec — »kjer je nadelana lepa okrajna cesta, razprostira se mična dolinica, katera je mestoma precej široka in obdelana, mestoma pa stisnjena in komaj potoku in cesti dovolj. Prodno zaviješ proti jugozapadu, imaš ob cesti veliko novo šolsko poslopje, ki je veljalo mnogo truda in žuljev ...«

Prebivalci te lepe doline so Haložanje, ki se bližajo v svojih šegah najbolj hrvaškim Zagorcem. Njih narečje je čistejše od drugih Slovencev, posebno se razločujejo od njih po izgovarjanju. Haložan je zelo urnega jezika; poskakuje ti pri vsaki tretji ali četrti besedi z glasom na visoko in potem zopet nazaj; proti stavkovemu koncu pa besede neprijetno zateza. Tonenavadno, neprirodno naglaševanje povzročuje, da ga težko umeješ in te skoraj pošali smeh, dasi ti je sicer slovenščina prav po volji. V govor tudi rad vpleta nekoliko sosedne hrvaščine. Zato ga že od daleč spoznaš na ptujskem trgu, kamor rad donaša sadje na prodajo.

Haložan rad preklinja; malone v vsak govor, naj si je prijazen, zapleta svoj »Bog te ferdamaj.« Navzlic tem napakam hvali svoj jezik in rad se ti odreže: »Naš jezik teče tako gladko, kakor bi z obličem rezal.« Ker nima njih deželica razen majhnih potokov nobene večje reke, ki bi gnala malinske kamene, meljejo si žito na žrmljah. Haložanje se ženijo večinoma med seboj, le malokdaj drugam.«

V dobrih letih pridelajo mnogo dobre kapljice, ki se je prikupila zlasti Korošcem. Cilenšek pravi dalje, da so njih najhujša toča mestni barantači, prve pijavke, kadar slabe letine silijo prebivalce, da morajo zastavljati vinski pridelek za eno ali celo za dve leti. »In Bogu bodi potoženo, že premnogega lastnika so pregnali z dragega doma in ga pahnili v uboštvo in nadlego. Zato pa tudi vidiš toliko lepih in prostornih poslopij, po katerih se muza oholi tujec ali pa poje kako izrodica in dobro živi ob žuljih svojega bližnjika. Haložanje so dobrovoljno, pa tudi precej lahkomiselno ljudstvo, katero je vajeno malo dobrega, pa je tudi z malim zadovoljno in preprosto v obleki. Kadar imajo vino v hramu ali denarja pod palcem, radi se prevzamejo in tudi nekoliko pabahajo; ko je pa vince poteklo in zdrsnila petica izpod palca, tedaj jih hitro mine veselje in brž jim uide srčnost.

Popotnik bo kmalu na cilju, kajti pred njim že leži raztresena Žetalska vas ob vznožju Rogaške gore ...

Druga in manj znana pisateljica iz starejše dobe je Lea Fatur, ki nam v skrivnostni, romantični zgodbi »Zvonenje v gozdu pri Ptuju« pripoveduje, kako se je krčmar Primož polakomnil denarja neznanega romarja, ki se je ustavil na svoji dolgi poti v Jeruzalem tudi v Primoževi krčmi. Ta gostilnica je stala na samotnem kraju, pred vhodom v širok gozd ob stezici v Ptuj. Primož bi se rad priženil v Ptuj k lepi vdovi Barbari, ki bi ga vzela, če bi bil bogat. Sedaj se je Primožu ponudila priložnost, sledil je romarju v gozd in izvršil roparski zločin ... In od tedaj se oglaša v gozdu zvonček ... »To je vendar čudno,« so dejali vaščani, da se sliši tako glasno zvon od Sv. Barbare. »Saj je vendar daleč od tu, za griči, in nikdo se ne spominja, da bi ga bil že kedaj slišal!«

»Ne, ne!« so ugovarjale vaščanke. »To ni zvon Sv. Barbare. Ta zveni tako žalostno in stoče ... Zvon Sv. Barbare pa ima poln in močan glas, še v Ptuju nimajo takega zvona.«

Zvonček v gozdu je šele tedaj utihnil, ko so vaščani odkrili romarjevo truplo in ga slovesno pokopali v Ptuju. Primož pa pri ženitvi ni imel sreče, Barbara iz Ptuja je vzela drugega, tako da je Primož zaman storil zločin ... Prejel je plačilo na vislicah in predno je bila obsodba izvršena, je skesano izjavil: »Varujte se pohlepa po zlatu, varujte se ženske!«

Povest je izšla pri Mohorjevi družbi leta 1912 v knjižici z naslovom »Razne povesti«. Njena avtorica se je rodila 15. novembra 1865 v Zagorju na Pivki. Obiskovala je samo ljudsko šolo, nakar se je sama dalje izobraževala ter preživljala s šivanjem.

Tudi Ptujska gora, o kateri so že toliko pisali umetnostni zgodovinarji, je našla svoje mesto v lepi slovenski besedi. Ovekovečil jo je njen rojak Anton Turkuš, rojen v letu 1849, ki je končal svoje jezikoslovne študije na Dunaju. Potoval je mnogo po svetu, med drugim se je mudil v Italiji in živel nekaj časa v Parizu in Londonu. Bil je dober poznavalec francoščine in angleščine ter oba ta jezika poučeval v Leobnu, kjer je služboval kot suplent in profesor na tamkajšnji deželni realni gimnaziji in rudarski akademiji. V letu 1884 je bil premeščen na realku v Gradcu, kjer je postal tudi docent na graški tehniki. (Karol Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva IV., str. 62.)

V letu 1892 je bila tiskana v Gradcu v pisateljevi samozaložbi drobna knjižica na 22 straneh z naslovom: »Črna gora. Pripovedna pesem«, vsebinsko sicer zanimivo delo, oblikovno pa je to bolj okorelo »kovanje verzov«. Snov v tej pesmi zajema Turkuš iz pripovedke iz druge polovice 15. stoletja, ko so Turki na svojih pogostih roparskih pohodih prihrumeli tudi na Ptujsko goro, med drugim tudi v letih 1473 in 1493. Po omenjeni legendi je postala gorska cerkev čudežno črna, da je Turki niso mogli videti in so se zaradi tega morali brezupešno umakniti. V resnici pa so zidovi stavbe zato temni, ker so ti sivi kamni iz domačega peščenca neometani. Vremenske razmere pa so ta temni videz še povečale.

Ptujska gora leži na najvišji točki gorskega hrbta severno od Dravinje z daleč vidno cerkvijo, najlepšo stavbno umetnino v Sloveniji, zgrajeno v veličastnem gotskem slogu. Zato ni čudno, da je to redko umetniško dragocenost zaščitil Zavod za spomeniško varstvo LRS in ji dal značaj muzeja, občudovanega od domačih in tujih obiskovalcev. O tej stari cerkvi poje naša pripovedna pesem, da se dviga

»Na Gori, visoko nad
Ptujskim poljem,
med rekama Dravinjo
in Poljskavo,
ki kakor dva srebrna pasa
v solncu
se svetita, med travniki
vijoč se ...

Vsakdo, ki je obiskoval ta znameniti kraj na vzpetini iznad Dravskega polja, se ne more dovoli načuditi divnemu razgledu, ki sega daleč naokrog:

I kakor pred kraljico na
prestolu,
leži jej pred obnožjem sag
(preproga!) prekrasen,
ki od Konjiških gor do
Maribora
i preko Ptuja staroslavnega
do Hrvatske nam bratske
zemlje sega.
Pred sabo zré na sagu
divne slike;
Goric Slovenskih holmiče
prijazne;
vasi i mest i trgov mozaike;
od se na levo motri
Pohorje;
od Gorotana mej do Vinice
Donačko goro, Boč i
Haloze,
prirode krasne kipe
veličastne,
obsejane z zvoniki i
gradovi
kletmi i hišicami i hramovi.
A te obrašča blaga vinska
trta,
ki venča sredi logov
zelenečih
milena brda gor v nebo
kipečih.

Tudi Ptujska gora je pristno haloška po svojem pokrajinskem značaju, čeprav je daleč na okrajni pravih Haloz ... V vseh dnevnih časih je Ptujska gora lepa, najlepša pa je v jesenskem večeru, ko se poslavlja od nje zahajajoče sonce, ko je vse klance in doline pod njo zalil muki mrak in le njena cerkev še kljubuje in dviga luč in lepoto visoko pod nebo. Ni v pravljicah lepših podob kakor je ta, kadar imaš srečo, da jo doživiš.« (France Štelè: Ptujska gora. Celje 1940.)

Zgodovinski viri nam pričajo, da so cerkev dali postaviiti ptujski in celjski grofje v začetku 15. stoletja, kar nam dokazujejo tudi grbi teh plemiških rodbin, tako n. pr. celjski nad glavnim vhodom:

Oglodal časa zob je cerkev
zunaj,
ki nekdaj, zgrajena po
Celjskih grofih,
katetrih grb še zdaj obok
jej diči,
se bliščala tja doli je na
Tursko.

Toda obisikovalcu so pri pogledu na te simbole že davno izumrle plemiške gospode vzbujajo mešani občutki: »Na levi strani pri velikih vratih v isti višini kot je podoba Matere božje, če ne celo za spoznanje višje, sta grba gospode. Zardel sem do temena od sramu. O prevzetnost človeške duše, ki ne poznal kraja svojemu napuhu! Morje krvi in gore krivice so zarisane v tvojih grbih. Grmade od miši objedenih okostij tvojih tlačenih hlapcev so skrite v tebi. Sto in še več rabeljskih valpetov je vklesanih v tebe. Krvava in žalostna storija mojega naroda je pisana v tebi s krvavimi črkami.« (Ivan in Mirko Kaukler: Romarska cerkev na Črni gori. Ptuj 1926.)

Kmalu po nastanku gorske cerkve je postajala tujška nevarnost vedno večja. Tudi v naši pesmi cerkev

Privabila je Turkov roj
nebrojen,
ki, pokrivaje širno Ptujsko
polje,
do vznožja slavne cerkve
so prihruli:
I tu, na Dvorščini,
poveljnik Aga,
zbiraje divje trume,
zaroti se:
»Še preden ura jutri
sedem bije,
najej mi konj z oltarja
se Marije!«

Zgodovina Stegenšek (A. Stegenšek - Fr. Kovačič: »Historični portreti na oltarni podobi župne cerkve na Črni ali Ptujski gori. Časopis za zgodovino in narodopisje 1922) je ugotovil na oltarni podobi znane cerkvene in posvetne velikaše tedanje dobe. Med temi vladajočimi osebnostmi so upodobljeni nemški kralj Rupert (1400—1410), ogrsko-hrvatski kralj Sigmund, celjski grof Friderik II., glavni ustanovitelj gorske cerkve Bernard III. Ptujski (umrl okrog l. 1421) in njegova žena Valburga, Herman II. Celjski in drugi.

Naši predniki so se na razne načine skušali zavarovati pred pojavom turškega sovražnika. Ena izmed varnostnih mer so bili tudi kresovi, ki so jih zažigali posebni čuvaji ob sovražnikovem pojavu. S tem so opozorili rojake na bližajočo se nevarnost:

Po gorah pa se vname
tisoč kresov
svareč branitelje slovenske
zemlje,
da ne zaspé v mamilnem
krilu noči,
ko kliče, prosi mili dom
ponoči.

Pred ropanjem in klanjem turških krdel so se plemiči laže obvraovali, saj so jih ščitili utrjeni gradovi, meščane pa močno mestno obzidje. Le »uboga gmajna« na deželi je bila večidel prepuščena sama sebi. Po možnosti so se kmetje zatekali za obzidje utrjenih cerkva. Tudi na Ptujski gori je še danes ohranjen del utrdbe, »tabor« imenovane.

Na Gori zbere župan
bojnike,
sinove zveste dragej
domovini.

Pri svojem prodiranju dospejo turške čete do ptujskogorskega trga:

Udrejo Turki v prve mirne
hrame,
moré nedolžne speče
otročiče,
dekleta plenijo in mlade
žene ...

Toda turški Aga ne more naprej, strašen vihar in temna noč, ki ovije cerkev, ga prisilita k umiku. Na veliko žalost pa so tržani pogrešili najlepšo devo, ki jo je Turek odvedel v sužnost. Vzhodna stran cerkve pa

ki svetila se je poprej na
Turško,
ostane črna, črna kakor
tema,
ki jo je s črnim zagrinjalom
krila.
Od to ime ji slavno
»Črna gora«.

Končno so slovenski bojevniki premagali turško silo »pri Veliki Nedelji onkraj Ptuja« ter rešili ugrabljeno mladenko z Ptujske gore, ki se nazadnje poroči s svojim rešiteljem:

»kajti orjaška je Slovena
moč,
če drznim prstom se
sovrag dotika
svetenj mu narodnik —
zakladov svetih,
ohranjenih po slavnih mu
očetih.«


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Sopotnik Moderne, najpomembnejšega obdobja v slovenski književnosti in Cankarjev učenec Alojz Kraigher nam je v svojem ljubezenskem in dokumentarnem ter naturalistično pisanem romanu »Kontrolor Škrobar« prikazal narodnostni in politični problem Slovenskih goric pred prvo svetovno vojno. Pozorišče dejanja je sicer pri Sv. Trojici (v. romanu Sv. Jedert), vendar so bile tamkajšnje razmere značilne tudi za ostale kraje severno od Drave, predvsem kar zadeva delovanje zloglasnega potujčevalnega Schulvereina, Südmarke in odpadniškega gibanja Štajercijancev. Človek bi najraje napravil črto čez to žalostno obdobje naših borb za narodno samobitnost, toda zgodovina je neizprosna in njena zapisana črka ostane ...

S štajercijanskim gibanjem, ki je hotelo predvsem z gospodarskim pritiskom privesti naše ljudi v nemški kulturni krog, je tesno povezan naš Ptuj, kjer je v letih 1900 do 1918 izhajal Štajerc«, sicer slovensko tiskano, toda v nemškem duhu urejevano glasilo nemškutarskega pokreta na Spodnjem Štajerskem.

Pisatelj Kraigher se je rodil 22. aprila 1877 v Postojni in je v letih 1907 do 1914 služboval kot zdravnik pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Od tu in sosednjih prleških vinorodnih krajev je črpal pisatelj snov za svoj roman, ki je izšel prvič letu 1914, druga, popravljena in nekoliko dopolnjena izdaja pa je izšla leta 1950 pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani. Po Glonarjevi oceni (Ljubljanski zvon 1914) je to roman naše inteligence, s katerim je pisatelj postavil Slovenskim goricam lepši spomenik, nego katerikoli njih rodni sin. Napisan je v takrat priljubljeni obliki dnevnika.

Glavni junak v našem romanu Arnošt Škrobar je bil prestavljen k Sv. Jederti v Slovenskih goricah za c. kr. davčnega kontrolorja. Po lastni izpovedi Škrobar ni rojen za politiko in tudi življenjskega nazora si ni ustvaril. Nikoli ga ni pritegnila niti napredna niti nazadnjaška ideja. Lepše se je prebijal skozi, življenje brez idej in nazorov v gostilniškem vzdušju ... Tolaži se s tem, da on itak ne bo rešil slovenskega rodu ... V splošnem pa je željan zanimivih doživljajev med nežnim spolom.

Ko je Škrobar korakal proti vročim tlom obmejnih narodnih bojev, so »iz jutranjega polumraka gledale čez plotove s cvetjem obsute veje sadnega drevja. Njih vonj se je mešal s čistim zrakom poživljajoče in krepčajoče. Na vzhodu se je danilo. Vrhovi na obeh straneh so se dvigali iz mraka in prekopana zemlja vinogradov je rjavela mod belim in sivim koljem, ki je v romboidnih črtah razporejeno podpiralo mladi amerikanski trs. Ozimina je zelenela in njive so črnele zorane in posejane. Med njimi in po sadovnjakih pa so blestele kakor šopki duhtečih rož cvetoče jablane in hruške, in tu in tam rdečkaste krošnje zapoznelih breskev.« (Str. 10.)

Naš popotnik je sklenil, da se bo na novem službenem mestu ravnal po geslu:

»Piti, ljubiti, peti —
to se pravi živeti!«

Na svoji poti je Škrobar občudoval »kmetiške hiše, ki so raztresene po goricah in bregovih, samo tu in tam stoji katera ob cesti. Zato je vsa pokrajina tako idilična. Nizko gričevje, na severno stran obraščeno z gozdovi, na južno pokrito z vinogradi, travniki in poljem ... Vsaka ped zemlje je obdelana in izkoriščena. Kmet jo ljubi in jo neguje; zida si dom sredi posestva, da mu je prikladnejše in priročnejše delo in pospravljanje. In postavlja si gospodarska poslopja, ki so mogočnejša in imenitnejša, kakor je njegov lastni pritlikavi stan. Živina naj ima primerno in ugodno, človek se že stisne za silo.

Kot paradiž se ti zdi ta košček naše zemlje, ko so travniki tako pestro in živo posejani z zvončki in marjeticami — ko se šopiri drevje s svojim bogatim, blestečim cvetjem — in se smejejo lesovi v svojem čilem in veselem zelenju. Rodovitnost te obdaja krog in krog in to priča o blagostanju in zadovoljnosi« ... (str. 15).

Na davčnem uradu, kjer se je Škrobar javil, so bili uslužbenci s predstojnikom na čelu sami nemškutarji. Med trgovci je bil samo eden Slovenec, obrtniki skoro sami nemškutarji, kakor tudi gostilničarji. Šola je bila nemška in utrakvistična. Vodilni Slovenec je bil advokat dr. Žižek, glavno besedo v trgu pa je imel župan Löschnigg, vnet Štajercijanec, ki je imel tudi žganjarno. Z žganjem se je prilizoval ljudstvu, ki se mu je moralo klanjati. Ta župan podcenjuje slovenščino kot pripomoček za boljše izražanje, češ v tem jeziku se lahko pogovoriš le s kmeti. V teh krajih ni bilo nobenega pristnega Nemca, razen dveh učiteljev na šulvereinski šoli.

Prva ženska, v katero se je Škrobar zaljubil v novem kraju, je bila Berta, žena učitelja Belne, pri katerem je dobil kontrolor stanovanje. To ljubezensko razmerje pa ni ostalo brez posledic.

Lepota pokrajine često prevzame našega kontrolorja, zlasti ob prebujajoči se pomladi. »Dan je krasen. Sonce ga je samo veselo in zrak je kakor omamljen od njega. Drevje se meje v mladem zelenju in travniki vriskajo v polnem cvetju. Na oddaljenih vrhovih leži zgoščen čad kot pajčolan. Bele hišice pozdravljajo iz njega in beli zvoniki. Visoki topoli kipijo v nebo, tu paroma, tam v celih vrstah. Vitki in tenki kot ciprese — ljudstvo jim pravi palme — so za pokrajino poseben čar. Kakor hrepenenja so, stotera in tisočera. Hrepenenja teh nizkih, skoraj potuhnjenih holmov v višave navzgor« ... (Str. 67.)

Škrobar je omrežil z ljubezenskimi nitmi predvsem štiri dekliška srca, Ciliko, Miliko, Tiliko in Filiko. Gostilničarjeva hčerka, Košarjeva Cilika, ni vzbudila pri njem globljih ljubezenskih čustev, ljubezen do učiteljice Milike pa je bila predvsem strastna. Najlepšo in najglobljo ljubezen pa je doživel s Šalamunovo Tiliko, tudi gostilničarjevo hčerko, ki pa je umrla za jetiko. Še najbolj realno razmerje pa je gojil do trgovke Filipine Strausove, bolj nemško orientirane, ki bi jo naj Arnošt pripeljal v slovenski tabor. Bila je krasna ženska in sijajno ohranjena za svoja leta. Med svojimi knjigami je imela tudi pesnika Jenka. »In dostikrat se mi je zdelo« — tako je govorila nekoč Škrobarju — »da je ves slovenski narod tak kot Jenko. Sentimentalen, tih, nežen, naiven in pošten — ljubek kot otrok, ki že ne ve, da palica ni vsakikrat pravična in da se je mogoče upreti zoper njo. Zato ga tlači tujec — oskrbnik.« (Str. 200.)

Filika je bila do Škrobarja tako velikodušna, da je iz svojih sredstev izplačala dvema ženskama odpravnino za nezakonskega otroka, ki ju je imel drugod.


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Ana Wittula opisuje v svoji družinski kroniki tudi svoja otroška leta na Dunaju v času okrog leta 1870, ko je bil njen oče prestavljen iz Maribora k ravnateljstvu južne železnice na Dunaju. Pisateljica je tedaj obiskovala na Dunaju ljudsko šolo, njen brat Franc pa nekaj časa pri starem očetu in stari materi realno gimnazijo v Ptuju.

Otroci Ungerjeve družine so se počutili zelo nesrečno med pustimi velemestnimi zidovi, kjer skoraj niso vedeli za pomlad in njene cvetoče travnike. Navadno so šli na sprehod v dve uri oddaljen Prater, v pekoči sončni vročini, med hrupom velemestnega vrvenja. Med izsušenimi travnatimi bilkami so le redko našli kako nebogljeno cvetiko. Zato je bil zanje pravi praznik, kadar so lahko odpotovali na počitnice k materinim staršem v Ptuj, kjer so se lahko naužili v polni meri otroške svobode v lepi naravi.

Babičina prostorna hiša, vinograd tete Laure v Halozah, to je bilo zanje paradiž, kjer so se lahko sprostili v svojih otroških igrah.

Ob prihodu v Ptuj, hitro po začetku šolskih počitnic, 15. julija, so jih pričakovali na mali ptujski postaji številni mladi prijatelji, med njimi tudi stara mati v starinski noši, s črno, čipkasto pečo na glavi, okrašeno večjidel z zelenimi ali pa vijoličastimi trakovi.

In kakšen otroški hrup so zagnali ti mladi kričači, vsa Gosposka ulica je bila njihova! Toda glavni namen njihovih podvigov je bila Landwehrjeva hiša s svojimi dvorišči in nadstropji, kjer so se šli »roparje in orožnike«. Tudi naša pisateljica Ana je sodelovala pri teh igrah. Nekoč so dečki tudi njo zvezali, z vrvjo, da bi jo kot grofovsko hčerko odpeljali v temen in globok prostor. Ko pa je šlo zares, je Ana začela glasno klicati na pomoč in dečkom je bila nato ta nevarna igra za dolgo časa prepovedana, zaradi česar jo je drugi brat Julij večkrat skrivaj našeškal.

V vinogradu so otroci stanovali v sobici, ki je služila tudi za kuhinjo. Tu so se mudili samo ponoči, kajti podnevi so bili od ranega jutra do poznega večera v sadovnjaku. Hudo pa je bilo ob deževnih dnevih v majhnem prostoru. Mati često ni vedela, kako bi zaposlila nemirne otroke. Nekoč se je domislila, da bi jih zaposlila s pletenjem s križnimi vbodi, zato je moral Anin brat Julij v mesto po volno. Toda prinesel je samo rumeno volno v raznih odtenkih, tako da so lahko pletli samo rumene veverice, rumene rože, rumene češnje itd. Mati pa je le dosegla svoj namen, kajti otroci so tiho sedeli v majhnem prostoru, dokler ni zopet posijalo sonce.

Da so otroci pri plezanju po drevesih raztrgali tudi dosti obleke, si lahko vsakdo misli. Nekoč jih je nekdo presenetil s svojim obiskom in se silno začudil, ko je zagledal mater pod drevesom, ki je krpala hlače starejšemu Juliju, medtem ko je bil ta na drevesu v kopalkah in jedel sladke orehe. Bili so res zlati časi in mati je imela jeseni mnogo truda, da je svoje otroke za dunajsko pot pravočasno zakrpala in jih pripravila zopet za redno življenje.

Leta 1914 je izšlo na Dunaju prvo večje delo naše pisateljice z naslovom »Strojarska hiša« (Das Gerberhaus), družinski roman iz južnoštajerskega bidermajerja, ki obravnava motive iz hiše starega očeta v Ptuju.

Pod »Bidermajerjem« je mišljena reakcionarna predmarčna doba v letih 1816 do 1348. Nositelj te kulture je sicer dobrodušno, vendar bolj plitvo in filistrsko meščanstvo. Značilnosti tega obdobja opazimo tudi v osebnem stilu pri stanovanjski opremi, pohištvu in obrtnih izdelkih, ki je bolj skromen in v skladu s tedanjimi slabimi gospodarskimi razmerami. Tedadanje meščansko življénje, ki je kljub vsej udobnosti skromno, se zrcali v preprostem in umerjenem slogu stanovanjskih prostorov. V slikarstvu je to čas med romantiko in naturalizmom, ki kaže znake odpora proti idealizmu romantike. Iz vernih realističnih slikarskih del te do be razvidimo neko samozadovoljnost, naivnost, intimnost ugodje. Najpomembnejše stvaritve iz tedanje slikarske umetnosti imamo v portretih in pokrajinskih motivih.

Pisateljica ima v omenjenem romanu v mislih strojarsko hišo štev. 2 v nekdanji Gornjedravski ulici, danes Muršičevi. Toda te hiše danes ni več, ker je bila porušena med bombardiranjem v drugi svetovni vojni leta 1944. Nad hišnim vhodom je bil kamniti lev na podstavku, bržkone nekdanji rimski nagrobni kamen. Na podstavku pa je bil vklesan strojarski čeber z letnico 1590. To zanimivo hišo je krasil tudi velik strojarski grb: Turek v čebru z dvema strojarskima nožema. Tudi na treh drugih poslopjih imamo na sklepnih kamnih v sredini portalnega loka upodobljen strojarski čeber, znak strojarske obrti, ki je v Ptuju nekoč zelo cvetela. Ti znaki so še danes ohranjeni, in sicer eden v Muršičevi ulici 4, dva pa na Hrvatskem trgu v hiši štev. 4.

Ptuj ob nastopu jeseni v letu 1814 ... Jasno se svetlika zlati spominski steber na Minoritskem trgu v septembrskem soncu. Ugledni, petdesetletni zdravnik Neis stopa ob novo pozidani vrsti hiš. Pred devetimi leti, anno 1805 je divjal tu velik požar; v nekaj urah je izgubilo 24 družin vse svoje imetje.

Zdravnik zavije navzdol k Dravi in gleda skozi orumenele liste kostanjevih dreves preko reke, katere valovi se blešče v soncu. Navdušuje se za Napoleona in nosi njemu na čast klobuk po njegovem vzorcu. Od daleč zagleda, kako se ob okroglem mestnem stolpu plazi grbasta in gluhonema Ivana, ki je bila zopet v drugem stanu na veliko zdravnikovo nevoljo, ki jo je pri zadnjem porodu komaj rešil. Stanovala je za dvoriščem Invalidske hiše (ali »Velika kasarna« v nekdanji ulici proti Ogrskim vratom, danes Lackova ulica).

Zdravnik zavije zopet preko ceste, obstoji in mimo gleda številne splave, ki oživljajo 80 klafter široko Dravo. Splavarji spretno veslajo skozi prehode med mostnimi oporniki in še dolgo se sliši njihovo veselo vriskanje ...

Pri mesarskih stojnicah ob Dravi je bilo vse tiho, ker je bil ravno petek. Na lesnem trgu (Holzplatz, pozneje Wagplatz, danes Hrvatski trg pri mostu) je vladalo živahno vrvenje. Povsod si lahko videl pisane rute Slovenk, okrogle klobuke kmetov, ki so živahno kričali v svojem slovanskem narečju (Slawischer Idion). Skozi mestna vrata pri mostu, ki so bila pokrita z mansardno streho, so se neprenehoma pomikale množice ljudi. Mitničarji so imeli polne roke dela. Pravkar je privozil čez most pastiljon in zatrobil glasno v poštni rog ...

Zdravnik Neis je bil poročen z vdovo iz gostilne k »Zlatemu noju« (»Zum goldenem Strauss«) v Gosposki ulici. To gostilno omenja tudi zgodovinar Raisp. Pisateljica pravi v »družinski kroniki«, da je bil zdravnik Neis velik judež, kakršnega Ptuj do takrat še ni poznal.

V mirni Zgornji dravski ulici pa je stala hiša strojarja Wundsama. V hišni veži je viselo izpod masivnih obokov stotine suhih kož, ki so širile močan duh.

V letu 1814 je bila za Ptuj in okolico žalastna jesen. V minulem letu je bila tako huda zima, da so trte pomrznile do korenin. Vinogradniki so si lahko prihranili trud s trgatvijo, kajti po goricah ni bilo skoro jagode in štrtinjek (2 polovnjaka) vina je veljal v naslednjem letu 2000 goldinarjev. Po novem letu pa je potisnil hud mraz.

V mestni cerkvi so meščani že takrat občudovali umetniško izrezljane korne klopi v gotskem slogu iz leta 1446. Glavni trg pred cerkvijo pa je bil takrat zelo nagrbančen in si moral stopati zelo previdno, da si nisi polomil nog.

Strojarju Wundsamu iz Gornje dravske ulice se je izpolnila želja, da je dobil sina, ki so mu dali ime Jurij. Veselje je bilo tem večje, ker je bilo doslej v družini že sedem deklic. Ta veseli dogodek so proslavili z jeruzalemcem iz blagoslovljenega Bakhovega l. 1811. Mestne dame, ki so se udeležile krstne proslave pri Strojanjevih, so nosile po takratni empirski modi obleko s kratkim životom. Svilene obleke mestnih gospodičen pa so bile globoko izrezane in razgaljene roke so tičale v pisanih mrežastih rokavicah. Lase so imele visoko počesane in ovite okrog glavnikov iz želvovine; ob sencih pa so jim viseli ljubki kodri.

Med proslavo se možje spominjajo minulih vojnih dogodkov iz leta 1808, ko je 11.000 Rusov z 42 topovi korakalo čez ptujski most in o vojnih kontribucijah v denarju in vrednostnih predmetih, ki so jih morada oddati vojaški oblasti. Vsemu temu pa so bili krivi Francozi, zato je popolnoma prav, če se mora sedaj Napoleon pokoriti za svoje podvige na otoku Elbi. Samo cesarjev častilec doktor Neis je potrt in upa, da bo Napoleonova zveza zopet vzšla ... Napoleonovi pristaši v majhnem obdravskem mestu so bili zelo osamljeni. Govorilo se je, da bo francoski cesar kmalu zapustil Elbo in pristal v Franciji.

Kakor je bila minula zima zelo ostra, pa je bil zato mesec maj v letu 1815 zelo mil. Pod južno modrim nebom je ležalo staro obdravsko mesto, položeno med grajskim hribom in obrežjem reke, ki tu tako ponosno nosi svoje valove v ogrsko deželo. Sivi mestni zidovi še oklepajo kot ozek pas hiše in hišice. Ta pas pa prekinjajo stolpi, katerih line zrejo kot oči pod širokimi strehami. V 16. stoletju so mesto na novo utrdili, kajti v mnogih vojnih vihrah je bilo to obmejno mesto izpostavljeno sovražnim Ogrom in Turkom; mestne utrdbe (bastije) pa so često opremili s topovi.

V majskih dnevih tistega leta so se povsod svetlikala bela cvetoča drevesa, po pobočjih hribov, v dolinah in v meščanskih vrtovih.

Onstran ceste izpred strojarske hiše je bil ob Dravi prazen prostor, ki so ga uporabljali za strojarske namene. Tu je stala velika delavnica, tu so tudi sušili čreslovino. Strme, kamnite stopnice so vodile k reki, kajti vodo so strojarji stalno potrebovali.

Polni mesec je obseval ptujska poslopja. Obrisi gradu, ki se je svetil kot podnevi, so zrli proti mestu, dravski valovi so se srebrno svetlikali in njih šumenje je često preglasilo pomenkovanje in smeh strojarskih uslužbencev. Ti so kmalu zapeli žalostno slovensko narodno pesem, pomočnik Franček iz Trbovelj pa je zaigral na dromljo. Rad je videl pestunjo Neško, ki je skrbela za malega Jurčka pri Strojerjevih.

Zdravnik Neis je triumfiral, kajti veliki Napoleon je pristal v Franciji in njegova srečna zvezda je začela zopet sijati, toda njegova slava je trajali samo sto dni.

V hiši strojarja Wundsama pa se je takrat zgodilo nekaj posebnega. Strojar je neke majske nedelje z ženo in otroki obiskal romarsko cerkev na Ptujski gori, ki stoji na prijetnem gorskem hrbtu ter zre na daleč v deželo. Gotska stavba je to, ki je s svojim obzidjem kljubovala celo Turkom, ki so tod požigali in pustošili.

Pestunja Nežka je po odhodu svojih gospodarjev vzela v naročje malega Jurčka in se napotila z otrokom na sprehod, saj je tako prijetno sijalo pomladansko sonce. Kostanji so si nataknili cvetoče svečke, iz vrtov pa je duhtelo po žpanskem bezgu. Nešika pa je šla vedno dalje, ven iz mestnega obzidja do Ožbaltske cerkve, kjer je stala v bližini majhna gostilna. Zvoki godbe so prihajali iz gostišča in vabili k plesu. Gostilničarka je Neško peljala v sobo, kjer je ta polotil spat Wundsamovega potomca in šla na plesišče. Medtem pa so v izbo prišli trije ogrski huzarji, ki so se takrat mudili v Ptuju na poti v Italijo, in vrgli svoje plašče na posteljo, tako da se je otrok zadušil.

Nežka je hotela iz obupa skočiti v Dravo. Spomnila se je kako so ji v otroških letih kazali na Glavnem trgu neko detomorilko. Z železnimi verigami je bila privezana ob starinskem rimskem kamnu (Orfejev spomenik!). Tam je morala stati, dokler je ni odpeljal birič ven na sodni prostor, kjer so jo privezali na kolo. Ta nesrečna obsojenka je bila doma od Sv. Duha v Halozah, nedaleč od Neškinega doma. Ob takih mislih je še bolj obupavala, pred samomorom jo je v zadnjem hipu rešil Franček, s katerim je potem pobegnila. Tedaj je ležal globok mir preko polj. Okrog strmega Boča so se od časa do časa utrinjale rumene lučke preko nočnega neba ...

Nepopisna žalost se je lotile nesrečnih staršev po prihodu s Ptujske gore ob pogledu na mrtvega otroka ...

Ko pa je gluhonema Ivana iz Invalidske hiše nenadoma umrla, je njenega sina, ki mu je bilo tudi ime Jurij, posvojila strojarjeva družina kot nekako nadomestilo za tragično izgubo njihovega edinega moškega potomca.

V zgornjem delu Dravske ulice je stala na dravskem obrežju med dvema lipama hiša evangeličansikega mlinarja, ki je imel svoj mlin na splavih, zasidranih na Dravi. Nad hišo pa se je dvigal veliki dominikanski samostan, ki so ga morali njegovi menihi zapustiti pred trideset leti na povelje Jožefa II. Ta mlinar je imel hčerko Matildo, s katero se je kaj rad igral strojarjev posinovljenec Jurij.

V strojarju Wundsamu je pisateljica upodobila svojega starega očeta, o katerem pravi v že omenjeni družinski kroniki, da je bil nenavadno strog mož, ki je s svojimi otroki malo govoril, jih redko kdaj ljubkoval, toda delal je zanje in jih tudi po lastnem togem meščanskem načrtu ljubil. Pri mizi ni smel nikdo od otrok spregovoriti besedice, po molitvi so morali tiho zasesti svoja mesta. Kdor je šepetal ali se igral, ta je moral od mize proč. Če se ga domača služkinja ni usmilila, je moral ostati lačen. Otrok nikoli ni obdaroval, samo svojo hčerko, pisateljičino mater Ano je nekoč razveselil s srebrno dvajsetico. Imena svojih hčerk je vedno zamenjal, če je od katere kaj želel, je poklical hkrati vseh pet. Slovenskega jezika se nikoli ni mogel naučiti in tudi za trgovino ni imel potrpljenja, to je morala voditi njegova žena. V svojem pretiranem meščanskem ponosu je čutil do gledaliških igralcev poseben odpor. Ko bi nekoč moral njegov sorodnik, gledališki igralec Klement Gmen pri njih prenočevati, ga je zaradi njegovega poklica nagnal iz hiše, češ, komedijant nikoli ne bo stanoval pod njegovo streho! Njegova žena Ana je bila vsa obujvana ob pomanjkanju vsakega umetniškega čuta svojega moža. Ni slutil, da bo ta igralec postal še zelo slaven komik in operetni pevec na Dunaju in v Frankfurtu ob Maini, kjer je tudi obhajal petindvajsetletnico gledališkega udejstvovanja.

V opisih ptujske okolice nem pisateljica Ana Wittula ne pozabi omeniti Rokovega hribčka, pod katerim naj bi bil po ljudskem izročilu s svojimi zakladi pokopan hunski kralj Atila. Ob sončnem zatonu je tudi lep pogled na reko Dravo, ki se čudovito blešči v rdečem siju. Preko osamljenih topolov pa plove pogled do haloških gričev, za katerimi kraljuje oglata Donačka gora. Ta vinorodni predel naj bi Rimljani imenovali »colles« (griči), kjer je cvetelo vinogradništvo zlasti v dobi rimskega cesarja Proba v 3. stoletju (n. š.), ki je bil rojen Panonec. Takrat so v kamnitih svetiščih žrtvovali vinskemu bogu Bakhu.

Čas je mineval in prinesel Ptuju marsikake spremembe. Tudi v strojarski hiši so se b e poročile druga za drugo. Najstarejša Otilija se je zaročila s častnikom Viljemom Reiderabergom iz Ptuja, ki pa je padel v Italiji.

V zimi leta 1826 so ptujski meščani pridno obiskovali z lesenimi škodljami pokrito gledališče, kjer se je v tem letu prvič mudila neka gledališka družba. Ta skupina je pod vodstvom ravnatelja Vile kar dobro igrala in Wundsamove hčerke niso zamudile skoro nobene predstave.

Strojarjev posinovljenec Jurij je doraščal in se v Mariboru izučil strojarske stroke. Modre oči prijateljice izza otroških let, mlinarjeve hčerke Matilde, so ga priklenile nase, toda kasneje se ji je izneveril in pripeljal iz Nemčije razvajeno nevesto Angelo.

V tridesetih letih preteklega stoletja so mnoge trgovske hiše v Ptuju zelo cvetele zaradi tranzitnega in žitnega prometa iz Ogrske v Italijo in balkanske dežele. Z razvojem mlade trgovske luke Odese ob Črnem morju pa se je položaj za Ptuj spremenil. Tudi strojar Wundsam je občutil, da se je potreba po njenih kožah zmanjšala. Tej nevolji se je v letu 1836 pridružil še velik strah pred azijatsko kolero, ki je začela nevarno groziti tudi staremu komornemu mestu Ptuju. Govorice med meščani o tej kužni bolezni so se začele uresničevati. Ukrenili so vse potrebno, da se ta morilka ne bi prikradla v mesto. Tudi procesije niso nič pomagale in grobar je imel polne roke dela. Strojarjeva žena je dvakrat dnevno pokadila vse hišne prostore z gorečim brinjem in Janževo zeljo. Strojar je predlagal svoji ženi, da bi se pred kužno nevarnostjo umaknila v gorice. Toda ta načrt jima je prekrižala neizprosna smrt, oba sta podlegla groznim krčem in bolečinam 6. junija, on ob šestih zvečer, ona pa dve uri kasneje. Njun stari prijatelj doktor Nevis jima je zatisnil oči. Istega dne je kruta azijska morilka pobrala tudi strojarskega pomočnika Matevža. Zaradi te grozne epidemije so bile v bližnjem mestnem špitalu vse postelje zasedene. 8. junija tega leta je umrlo v mestu že trinajst oseb, nakar je začela kužna bolezen polagoma ponehavati. In čudno, rože so to leto tako lepo cvetele kot nobeno leto poprej in sonce je sijalo dan za dnevom ...

Strojarjev Jurij, ki se je vrnil iz tujine z razsipno ženo Angelo, je prevzel strojarno, toda gospodaril je slabo in trosil denar za razuzdano ženo, ki je še sama kradla denar iz predalov v trgovini. — Jurij se je ob neki nevihti prehladil in nevarno zbolel. V tem času je nastal tudi požar v strojarski delavnici, zgorelo je mnogo hiš. K sreči je bila svetla in brezvetrna noč, sicer ne bi ostalo nobene hiše v Dravski ulici.

V strojarni so dolgovi rastli iz dneva v dan. Jurij se je zadolževal pri ptujskem Židu Herschlu, da je lahko ustregel muhasti ženi, ki je zapravljala denar po toplicah in se nič ni brigala za bolnega moža. Starejša strojarjeva hčerka Otilija, ki je še najbolj skrbela za dom, je morala prodati gozd in vinograd. Izkupiček sta ženski shranili v posebno omaro, ključ pe je vzela Angela, češ da ga bo izročile možu Juriju, ki pa ključa ni dobil. Neke noči pa je pobegnila z vsoto, ki je bila namenjena za kritje dolgov. Ko je Otilija hotela izplačati najprej nadležnega žida, je z grozo opazila, da ni nikjer shranjenega denarja, ključ pa je tičal v omarini ključavnici. Žid pa je v mastnem kaftanu nestrpno čakal na svoj denar.

V tej stiski je zdravnik Neris svetoval, naj strojarjeva prodata hišo. Na Martinovo, ko se je pripravljala zima, da bi pokrila suhe jesenske liste s prvim snegom, se je Otilija preselila v novo kupljeno hišico sredi grajskega pobočja.

Jurijeva bolezen se je iz dneva v dan bolj slabšala, pozimi leta 1842 je za vedno zaprl oči. Otilija je živela za tem še mnogo let in skrbela za mestne uboge. Zdravnik Neis in njegova žena pa sta že dolgo počivala na pokopališču pred mestnimi vrati ...

Naslednje delo Ane Wittule, ki obravnava motive iz nekdanjega Ptuja, je roman iz spodnještajerske predmarčne dobe z naslovom »Dekle Ančka od Zlatega noja« (Die Jungfer Nannett vom Goldenen Straussen). Novejša izdaja je izšla v Grazu leta 1922.

Glavno dejanje te meščanske povesti se odigrava v barvarni Franca Muhrlanda v Gosposki ulici, danes je v tem poslopju zadružna gostilna ptujske pletarne (nekdanji Wagrandl). Pod Muhrlandom je mišljen pisateljičin stari oče Franc Landwehr, ki se je preselil iz severne Nemčije najprej v Ormož, od tu pa leta 1819 v Ptuj, kjer je kupil omenjeno hišo in začel v nji barvarsko obrt. Kot smo že omenili, je uspevalo v spodnjem delu mesta še eno barvarsko podjetje Reiter. V tem romanu srečujemo zopet starega znanca doktorja Neisa, Otilijo iz strojarske hiše v Zgornji dravski ulici in še nekatere druge.

Bilo je leta 1834 konec februarja, s streh se je talil sneg. Južni veter je hotel prinesti pomlad preko starega knežjega in komornega mesta. Barvarski mojster Franc, oče devetih otrok, je stal na dvorišču in zaskrbljeno gledal proti prvemu nadstropju, kjer je v vogalni sobi obkrožalo ženo Roziko vseh devet otrok. Ni minulo dolgo in Rozika je po neizrečenih bolečinah podarila življenje dečku, ki pa je hitro po porodu umrl. Od tega časa dalje je barvarjeva žena vedno bolj hirala. Debelušasti zdravnik Neis, ki je po takratnem običaju najčešče zdravil s puščanjem krvi, je bolnico pogosto obiskoval, prav tako tudi njegova pastorka Ančka. Toda ko so ob svetlih sončnih žarkih obletavale prve lastovke hišna slemena, se je oglasil mrtvaški zvon. Barvarjeva Rozika je dotrnela in še pred smrtjo priporočila prijateljici Ančki iz gostilne »K zlatemu noju« svoje otroke ...

V Gosposki ulici je bil v prejšnjih stoletjih žitni trg. Nasproti barvarne in nekoliko vstran je stala gostilna »K zlatemu noju« (poznejši hotel Osterberger, danes Dom armije). Tu se je pred vhodom v grajsko uličico v železnem krogu zibala čudno izoblikovana zlata žival, v kateri si le z živahno fantazijo spoznal noja. Izpod skodljaste strehe so gledala okna plesne dvorane (redoute), v pritličiu pa je bila velika gostilniška soba. Zraven kuhinje so uredili majhno kavarno, ki je bila sicer nred hišo v senci oleandrov. V posebni meščanski izbi pa so se svetili kositrni vrči in ročke. Izpod lesenega stropa je visela nad stalnim omizjem v stekleni skrinjici s svilenimi rožnimi in trakovi okrašena tesarska tesla (široka tesarska sekira), cehovski znak te obrti.

Ko je tu umrl gostilničar Straus, je poročil njegovo vdovo Alojzijo zdravnik Neis, ki so ga poznali v Ptuju kot velikega jedeža, saj je bil ves zaljubljen v kuhinjo svoje žene, ki je slovela kot kuharica daleč naokrog. Bil je ljubitelj puranov, o katerih je pravil, da mu je eden za južino preveč, za dva jedca pa bi to bilo premalo.

Od Strausovih otrok je bila najbolj ljubezniva Ančka. Iz svoje sobice je često zrla proti gradu, čigar obzidje je bilo porastlo z drevjem in listjem ter naznanjalo letne čase. V maju so tam zelenela lipe, v jeseni pa se je veter poigraval z rdečimi listi divje vinske trte, ki se je vzpenjala po sivih kvadrih grajskega zidu.

K »Zlatemu noju« je po smrti svoje žene često zahajal bližnji barvar in se začel zanimati za ljubko doktorjevo pajstorko. Ko je njena mati to opazila, je začela nasprotovati tej zvezi, da je barvar presiromašen.

Jesen leta 1834 je prinesla bogat vinski pridelek. Ljudje so imeli polne roke dela in pozabili na ženitev Neisove Ančke, ki se je kljub materinemu nasprotovanju poročila 9. novembra. Poroke nista praznovala v Ptuju, temveč v daljnem Olimju pri Podčetrtku, v starem grajskem poslopju. Svati so bili pogoščeni v vinski kleti, ki je bila nekoč samostanska apoteka, vzidana v okroglem stolpu.

Olimje, ki ga opisuje pisateljica v tem romanu, je zaselek z gradom, o katerem pravi izročilo, da ga je sezidala sv. Hema v letu 1015. Poznejši posestniki gradu so bili Mordaxi in znani grofje Tattenbachi. V letu 1661 so v tem gradu ustanovili samostan reda paulincev. Ko je cesar Jožef II. leta 1786 samostan ukinil, je prišlo njegovo premoženje pod verski sklad. V letu 1804 so postali njegovi lastniki grofje Attemsi.

Za Ančko se je začelo pri številni barvarjevi družini, med štirimi deklicami in petimi dečki, novo težavno življenje. Nova, 25-letna gospodinja je pridno pomagala pri barvarski obrti svojega moža — vdovca. Barvarji so dnevno pripravljali v kotlih indigovec, modro indijsko barvilo za barvanje domačega platna, ki so ga takrat ljudje sami tkali in ga nosili v mesto k barvarju. Ženske so si dale platno za svojo obleko natisniti s pestrimi vzorci, ki so jih v barvarni izdelovali s težkimi modeli ob posebni mizi. Mlada gospodinja se je vozila tudi na sejme v daljni Rogatec, ker je kot Ptujčanka bolje razumela slovensko kot njen mož, ki je prišel z nemškega severa. Često je zašla v denarne stiske, iz katerih jo je vsakokrat rešil edino njen očim, zdravnik Neis, kajti dostikrat je bilo težko nasititi devet otroških želodčkov.

Zdravnik Neis je zraven svojega poklica vneto zbiral tudi starine. Med drugim je hranil v predalu stare baročne mizice z roko napisan misale s čudovitimi miniaturami. Umetniško okrašena pergamentna knjiga je izvirala iz kartuzije v Žičah. Samostan sameva zapuščen in razpada že od časa Jožefa II. To knjižno dragocenost je izdelal v dolgih letih neki menih med strogimi pravili večnega molčanja. Delo je zdravniku odstopil neki kmet za dve srebrni dvajsetici in nekaj pijače. Tudi pastorka Ančka mu je nekoč poslala lepo marmornato roko, ki jo je našla pri prekopavanju malega hišnega vrta.

Sredi oktobra 1835 je barvarjeva Ančka dobila ljubkega sinčka, toda kmalu po porodu je nevarno zbolela. Hišna pomočnica Uršula je prestrašena tekla čez ulico po zdravnika in joka je klicala: »Križ božji, unsere gospa liegt in Sterben!« Doktor Neis je svoji pastorki nudil prvo pomoč, pa tudi njegova žena se je omehčala in prvič obiskala svojo hčerko ter se pobotala tudi z njenim možem barvarjem.

V letu 1845 jo zdravnika Neisa po nekem obilnem kosilu zadela kap. »Oranes morimur« — vsi umrjemo, so bile njegove zadnje besede. Kmalu za njim je umrla tudi njegova žena.

Na oglu ulice Vseh svetnikov (danes Jadranska) je stala že nekdaj apoteka, o kateri so si nekoč v Ptuju pripovedovali skrivnostno zgodbo o magistru Advenciju, ki se je poročil z edino hčerko iz znane ptujske trgovske družine Guffante. Nevestini starši so zelo nasprotovali tej zakonski zvezi, vendar brezuspešno. Toda mlada apotekarjeva žena je umrla že v prvem letu zakona. Oblečeno v poročni obleki so jo pokopali na pokopališču, ki je takrat ležalo v bližini mestnega stolpa in bilo obdano od visokega zidu. Ptujski grobar je hotel ponoči vlomiti v krsto apotekarjeve žene in jo izropati. Toda ta je bila samo navidezno mrtva in je po vlomu vstala iz krste, grobarja pa so našli ob grobu, zadetega od kapi. Magister je po tem dogodku našel svojo ženo na stopnicah pod hišnim pomolom zmrznjeno in mrtvo. Grobarja so kaznovali se po smrti tako, da so dali njegovo truplo najprej na kolo, potem pa ga razčetverili.

Leto 1848 ni prineslo po pripovedovanju pisateljice Ane Wittule dosti sprememb v mestu Ptuju. Le posamezni čitatelji so pri trafikah spremljali dogodke iz redkih številk dnevnega časopisja. To opisovanje moramo dopolniti, kajti v ptujski okolici so se mnogokje oglašali slovenski klici po enakopravnosti in svobodi. Ptujski meščani so se zbrali pri »Zlatem noju« in ustanovili 27. septembra 1848 narodno gardo, ki je imela seveda nemški značaj in bila že leta 1851 razpuščena, kot poroča tudi ptujski zgodovinar Ferdinand Raisp v svoji zgodovinski knjigi: »Ptuj, najstarejše štajersko mesto«, Gradec 1858. Pisateljica Wittula črpa zgodovinske podatke za svoje romane večidel iz omenjenega Raizovega dela. V revolucij skem letu je Ptuj dosti prestal zaradi prehodov številnih čet. Tudi v našem romanu se barvarjeva hiša ni mogla izogniti vojaškim rekvizicijam.

Pisateljica nas z barvarjevimi otroki zopet popelje na ptujski grad, ki jih je v vseh letnih časih privabljal s svojimi čari. V stenah vhoda je bilo v še vedno opaziti škripce pridvižnega mostu. Na trdnjavi so samevala zarjavela topovska kolesa, sredi kopriv pa je ležal celi rimski lev. Za debelimi grajskimi zidovi in vedno zaprtimi okni so si otroci vedno predstavljali sobane polne zlata in dragih kamnov, plešoče prince in kodraste princeske. Med mračnimi zidovi so se vrstile podzemske ječe in po ljudski govorici naj bi vodil do vurberškega gradu podzemski hodnik. Otroci so metali kamenčke v trideset klafter globok vodnjak in radovedno prisluškovali zamolklemu odmevu.

V drugem grajskem dvorišču je sameval marmornati spomenik zadnjega ptujskega gospoda Friderika V. s štajersko maršalsko zastavo v rokah in psom ob nogah, simbolom zvestobe. Otroci so uživali razgled na rodovitno vičavsko polje, ki ga je obkrožala široka Drava. Iz ozadja pa se je videla modra senca Pohorja, kjer so nekoč Rimljani lomili marmor. Na gradu so otroci naleteli na priletno žensko, prijateljico njihove matere Otilijo iz strojarske koče, ki je stanovala na grajskem pobočju.

In zopet je zdrknilo mimo Ptuja po dravskih valovih dokaj let. Nova železnica Dunaj—Trst (1846) je prinesla Ptujčanom mnogo skrbi, kajti prikrajšani so bili pri tranzitni trgovini po poštnih in deželnih cestah, ki se je z novo železnico zmanjšala. Želja po železnici se je Ptujčanom izpolnila 17. decembra 1857, ko so zasadili prvo lopato v bližini rogozniškega kovača (Žafranko) v predmestju Kaniža, na zemljišču Franca Maleka. Za promet pa so to progo odprli 24. aprila 1860. Poizkusna vožnja na tej progi od Pragerskega do Velike Kaniže pa se je vršila že 29. oktobra 1859. Za hitrejšo zvezo z Mariborom in dalje s Koroško pa naj bi se kasneje zgradila stranska proga od Hajdine proti Mariboru. O tem dogodku nas obvešča tudi zgodovina Raisp v svojem delu: »Spomini na vzhodno železnico«, Graz 1860.

O narodnostnih razmerah v Ptuju v šestdesetih letih pravi pisateljica v svojem romanu, da v tem času še ni bilo narodnostnih sporov. Družabni Ptuj rani so prav tako obiskovali nemški kazino kot slovensko čitalnico.

Glede družbenih razmer v takratnem Ptuju, ki se zrcalijo v obravnavanem romanu, moramo omeniti, da nastopa slovenski živelj le v bolj podrejeni vlogi. Podeželsko ljudstvo, ki prihaja v mesto, je seveda slovensko, oblečeno v takratni noši, izdelano iz domačega platna. Slovenec je nadalje naš mali človek iz Haloz, ki obdeluje nemški gospodi njene vinograde in mora svojim nemškim gospodarjem v mestu ob določenem času prinašati plodove svojega truda. Ljudje, slovenske krvi so številni posli, pomočniki, perice in služkinje po meščanskih hišah, ki so v posesti pridobitnih slojev. Ljudje se cenijo predvsem po imetju, tako tudi v našem romanu ceni zdravnikova žena Neisovka le tiste ljudi, ki imajo vinograde in jih ob vsaki priložnosti nagovoril »gospod sosed« ali »gospod boter«. Kdor pa ni imel dobro rejene mošnje, tega ni kaj posebno spoštovala in govorila o njem: »Mož brez denarja je zame navaden pavliha«.


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

»Avtomati« (Die Automaten, Dunaj 1922) je naslov dela manj poznanega nemškega avtorja Ernesta Kratzmanna. V slovarčku tujk (Stanko Bunc, Kranj 1952) bomo našli pod tem besednim izrazom to-le razlago: samogiben stroj, nesamostojen človek, klepetulja in podobno, kar dobro označuje malomeščanskega človeka, ki ga opisuje pisatelj v precej romantični zgodbi, v kateri nastopajo nekdanji ptujski veljaki. Delo vsebuje tudi več opisov našega mesta in okolice ter več kulturno zgodovinskih zanimivosti, ki jih ne smemo prezreti in sodijo brezdvomno pod gornji naslov.

Osrednja osebnost v našem romanu je petdesetletna vdova Hermina Stadler, ki se je v starinski kočiji, vsaj enkrat dnevno in ob vsakem vremenu vozila čez leseni most proti jugu ali pa proti zahodu do gričev, ki so segali skoro do mesta. Ljudem je različno odzdravljala, pač po njihovem ugledu in položaju. Vsako stvar je hladno preračunala, tako vrednost hiš, vrtov, zemljišč in podobno. To je delala že čisto mehanično, iz dolgoletne navade.

»Iz voz je zapustil tlak iz grbastih mačjih glav, se sunkoma pognal preko železniških tračnic in drdral naprej po veliki cesti« ...

Vdvova je dospela v malo vas v dolini, obdani z gozdnatimi griči, po kateri se je vil potok. Ob njem je stala njena žaga, ki jo je gnalo mogočno lopatasto kolo. Podjetje je vodil poseben delovodja, vendar je vdova vedela o vsem, kajti »njen spomin je bila trgovska knjiga, ki nikdar ni izgubila niti ene številke.«

Pri poviatku se je pred njo pojajvil lepi Pongračev grad v Dornavi, za njim pa prostorna gospodarska poslopja.

»Grad se je na široko razprostiral v ravnini, mogočna osrednja stavba z nekoliko nižjimi krili, z vitkimi stebri, ki so se komaj videli iz zidne površine. To je renesančna palača, ki nalahko prehaja v barok. Najbolj značiilno pa je, da se še kar dobro ujema s pokrajino in z gospodairskimi poslopji« ...

Hermana se s pokojnim možem nikoli ni prav razumela. Trgovske posle je vodila sama, za dom in edno hčerko Elizabeto pa je skrbel mož. Neke viharne spomladi se je prehladil na potu h žagi in podlegel. Na otroka, ki je bil navezan bolj na očeta, je ta smrt zelo vplivala. Iz vedno smehljajoče se Elizabete je postal resen in otožen otrok.

Ko je prisila opekarna blizu mesta v konkurz, jo je Stadlerica kupila in poravnala v nekaj letih vse dolgove ter nadomestila staromodni ročni obrat s stroji in podjetje je zopet uspevalo.

V pritličju mestnega rotovža je imela svoje prostore trgovina z železnino na debelo bratov Einhart. Od tu se je prišlo skozi Poštno ulico do Stadlerjevega lesnega skladišča, skoro na robu mesta.

Iz pisateljevega pripovedovanja izvemo, da so nekdanje mehanske hčerke iz Ptuja — med njimi tudi 14-letna Elizabeta iz našega romana — obiskovale dekliško šolo tam ob robu mesta, na rečnem obrežju poleg železniškega mostu. »Iz poslopja si lahko zrl na zelene valove, ki so brzeli mimo, in na prostrane goščave livad na nasprotnem bregu, v katerih so se podile divje race, galebi in razne roparske ptice. In zadaj v daljavi se vleče pogorje, ki večno spreminja svoje barve in osvetljenje; zdaj se svetlika ob jasnih poletnih jutrih, zdaj temno štrli in se ovija v mračne oblake, zdaj se zopet blesti izza zavese, ki jo rdeče ražarja zahajajoče sonce kot skrivnostni zid nedosegljive pravljične dežele. In preko železniškega nasipa hrume vlaki jn ropočejo preko mostu ...«

Pol ure iz mesta si dospel do obsežnih borovih gozdov, nato pa se je prikazal pod cesto prvi gorski hrbet s cerkvijo iz turških časov s sijajnim razgledom ... Pri povratku z južne strani ti je grad vedno pred očmi in leži zajetno in udobno, obdan od trdnjav in okopov s stolpa na oglih. Če ga pa gledaš z zahodne ali vzhodne strani, pa se ozek in vitek dviga nad rdeče pisanimi strehami z visokimi slemeni.

Malo mesto je imelo za mlado Elizabeto neki poseben skriti čar. Kadar je šla po cesti preko tlaka iz nagrbančenih mačjih glav, ki je med njimi rastla trava, tedaj ji je postalo majhno gnezdo ljubo. Trdno zidane hiše so imele debele stene z visokoslemenastimi strehami, ki so bile rdeče pisane od stare in nove opeke. In pa ozke ulice, ki se od reke čisto strmo plazijo k staremu mestu! Te uličice so bile v resnici očarljive! Tam so stale hiše cesto tako sumljivo poševno, da so jih morali z zidanimi loki podpreti. In s starih dvorišč so se nagibali čez plot veliki divji kostanji, ki so nosili v maju tisoče belih in rdečih cvetov. V teh ulicah nikoli ni vozil kak voz. Ležale so tiho in zamišljeno, male stare hiše pa so se sončile zadovoljno kot mačke. Na dvoriščih se je okrog stebrov na galerijah vila divja trta in voda je počasi šumljala v kamenita korita studencev, ki jih je že davno prerastel zeleni mah. In vse ulice je s hriba pozdravljal prav nič ošabno stari grad.

V eni najbolj tihih, strmih, ozkih in s travo porastlih ulicah je bila v neko hišo vzidana gotska spominska podoba (na koncu današnje Cankarjeve ulice, nasproti Glasbene šole).

Poti, ki so vodile iz Gosposke ulice na grad, so bile tako ozke, da si se lahko z iztegnjenimi rokami dotikal hišnih sten na obeh straneh. Potem si prišel po pokritih stopnicah pod trdnjavo, ki je ob njej vodila ozka pot. Tu si stal že nad mestom, zrl na dvorišča in vrtove ter opazoval malo življenje ljudi, ki so prebivali v teh hišah ...

Dnevi so slišili drug drugemu, ljudje v malem mestu so bili tako enaki, brez notranjega življenja, svoje dnevno delo so opravljali kot avtomati. Nekaj spremembe so prinašali tedenski sejmi, ki so bili na trgu pred gledališičem, ki so ga krasili grški stebri.

Pisatelj opisuje prostor okrog mestnega stolpa, ki so vanj vzidani rimski sipomeniki, dalje Orfejev spomenik, ki je pred njim vladalo ob tržnih dnevih pisano vrvenje. Ob letnih sejmih pa so bile po vsej Gosposki ulici postavljene stojnice z najrazličnejšim blagom.

V romanu se omenja tudi gostilna za mestno cerkvijo »Pri Judennaceljnu«, kjer so točili najboljše pivo in vino. V posebni sobi so se zbirali nekateri nemški veljaki. Med ptujskimi veličinami nastopa tudi nekdanji župan Ornig, in sicer pod imenom pek Lechner, ki je bil slava nemških nacionalcev in konservativcev. V takratni družbi se je med drugim mnogo govorilo tudi o kanalizaciji ptujskega mesta.

Elizabeta je bila zelo nezadovoljna s svojtim možem dr. Körnerjem, ki je hodil večidel po svojih opravkih in zanemarjal svojo ženo, ki je zato iskala utehe v glasbi ali pa na sprehodih s polbratom — mati Stadler se je namreč drugič poročila z nekim prekupčevalcem. Ti sprehodi so seveda povzročili po mestu zlobne govorice, ki so še bolj razrahljale mlado zakonsko zvezo. Dr. Komer je nekoč slišal, da pride v vsskem zakonu prej ali slej do kritičnega preokreta. Zakonci, ki so se slabo razumeli, začno složno živeti ali pa se popolnoma razidejo. Zakonci pa, ki so se doslej ljubilo, se nenadoma razidejo ali pa se še tesneje združijo. (Avtomati, str. 137.)

Tudi nekoč so bili ptujski meščani zelo zaposleni s številnimi občinskimi sejami, ko je vladal v Ptuju vsemogočni župan Leckner, ki se mu nihče ni upal z operstavljati. V začetku 20. stoletja, v času naše povesti, se je mnogo razpravljalo o slabem lesenem mostu, edinem, ki je vodil čez reko. Ob tej priložnosti so se pojavili v občinskem svetu tudi glasovi proti županuvi samovolji.

Ptujski most so ogrožale spomladi in jeseni vodne mase, pozimi pa ledene gmote. Vsako leto je bilo treba izmenjati nekaj stebrov, večno so ga popravljali in krpali. Tudi sedaj so uporabili nizko vodno stanje za zabijanje novih pilotov.

Dr. Körner je predlagal, naj bi končno namestili železne stebre, ali vsaj betonske in pred njimi lomilec valov. Upoštevati je treba, da je ta most življenjska žila za mesto. Najmanjša nezgoda lahko odreže mesto od ravnine na jugu, od koder prihaja največ življenjskih potrebščin.

Ta most je bil ljubljenec ptujskega župana, ki je bil ponosen, da ga je s cenenimi popravili ohranil do danes v dobrem stanju, čeprav so se strokovnjaki zavzemali sa novega, železnega. Toda župan je triumfiral nad tehniki in prihranil mestu mnogo denarja. Če je šlo deset let, mora tudi enajsto leto, nekaj novih stebrov, pa bo vse v redu ... Mestna blagajna se ne sme obremenjevati s tako velikim izdatkom, ko še veliki strošlki za novi magistrat niso poravnani.

Dr. Körner je trdil, da bi novi most nič več ne veljal kot dosedanja popravila. Razen tega je zelo kritično vprašanje kanalizacije, pravo čudo je, da se nista vgnezdili v mestu kolera in tifus! In končni sejni sklep: Most bodo še letos popravili z običajnimi lesenimi stebri, posvetovanje o kanalizaciji pa so odložili. Ko se je v Gosposki ulici pojavil tifus, so začeli trgati tlak iz mačjih glav in polagati cevi. Pri prekovanju so naleteli na rimske utrdbe.

Pa je prišel deževni oktober in odnesel steber, ki je bil videti še najbolj trden. Na tem mestu se je most tako močno usedel, da bi se lahko vsak hip podrl. Morali so ga zapreti in mesto je bilo odrezano od juga, ki je v največji meri zalagal mesto z živili. Ptujski pionirji so mesto zasilno popravili in ga zopet usposobili za promet, mesto pa si je moralo najeti posojilo ... Če bi župan poslušal nasvete strokovnjakov, bi imeli danes varen železni most, ki bi stroške zanj že davno poravnali.

Medtem pa je Elizabeta vedno bolj hirala, kajti če nima človek ničesar več, za kar naj bi živel in ničesar, kar bi ga veselilo, potem mora propast kot roža brez sonca ...

Neke zime je izbruhnil požaj v »siromažni četrti« na robu mesta. Slabo zidane, z lesom krite hiše so skoro vse zgorele, preko dve sto ljudi je ostalo brez strehe. V majhnem gledališču je bila glasbena prireditev v korist pogorelcev, na kateri je nastopil znamenit violinist. Elizabeto je umetnik očaral s svojimi melodijami, sešla se je z njim v mestnem parku in končno odpotovala za njim v Gradec.

Umetnik pa jo je zavrnil, češ da nima smisla hrepeneti po nedosegljivem, kajti »zaprti smo med zidovi malomeščanskih moralnih zakonov«. Elizabetino življenje je zašlo v slepo ulico, ni se mogla več znajti in postala je »neodločna igračka vseh, slabotna, mala muha med kolesi avtomatov«. Elizabeta se ni več vrnila in »čez vso zadevo je zrasla trava«. V mestu samem pa so kmalu dokončali kanalizacijo in sklenili zgraditi nov most ...

Leta 1880 je izšel v Gradcu izbor pesmi na 353 straneh male osmerke z naslovom: »Štajerska v nemški pesmi«. V tej zbirki so opevani tudi nekateri kraji iz ptujskega območja, kjer »Drava vali svoje temne valove, šumeč skozi gozda še lest proti livadam.« (»Ob Dravi«.) Pesmi je izdal Anton Schlossar (1849—1942), nekdanji direktor graške univerzitetne knjižnice.

Anton Zupančič iz Ljubljane (1788—1833), profesor zemljepisa in zgodovine, nam v pripovedni pesmi »Ustanovitev Velike Nedelje« govori o pogostih bojih za časa avstrijskih Babenberžanov, deželnih knezov štajerskega Podravja (1192—1246). Kot poje naša pesem, so madžarski lahki konjeniki često napadali stare ptujske zidove in marsikatera hiša je postala žrtev plamenov, dežela pa je bila pogosto opuštošena.

Friderik I. Ptujski (1160—1222) je v teh nemirnih časih pogosto gledal s svoje trdnjave po Ptujskem polju in zaskrbljeno pričakovali nove nesreče za deželo. Kdo ve, če ne bo prišla še danes nova vojska in ropala po ptujskem mestu. V tej stiski je poslal sle k nemškim križnikom s prošnjo za pomoč. Ti so se odzvali, nakar so vsi skupaj odrinili na veliko noč s Friderikom na čelu proti sovražniku. Kakor se srečajo težki oblaki, tako sta planili vojski druga proti drugi. Madžari so se morali premagani umakniti, ime kraja pa naj bi izviralo od dneva te zmage nad Ogri. Toda zgodovinarji (Kovačič) nam poročajo, da je gotovo samo to, da je Friderik Ptujski premagal Madžare okoli l. 1200 in naselil po tej zmagi križnike pri Veliki Nedelji, ki so prevzeli obmejno obrambo proti Madžarom.

Naslednja pesem istega pesnika opeva lepi razgled, ki se nudi s hriba Kogel pri Veliki Nedelji. Od tu hiti pogled na stolpe nedeljskega gradu, ki je tolikokrat kljuboval viharnim časom. Na vzhodu se brezkončno širi ravnina, v bližini pa je videti tiho in malo mestece Ormož, toda gostoljubno in prisrčno. Proti severu se strmo vzdiguje venec gričev. Tam, kjer se večerni oblaki škrlatno blešče, pa leži staro rimsko mesto Ptuj. Iz daljave zre resno Vurberk, za njim pa se amfiteatralno in v ponosni veličini vzdiguje Pohorje, čigar gozdovi se blešče v siju večernega sonca. In spodaj se vije Drava, ki jo veselo oživljajo splavi. Z drugega brega te gostoljubno pozdravlja vinorodni Zavrč, čigar žlahtna kapljica kroži po vsej deželi in drugod po svetu. Tudi Bori se blešči v resni veličastnosti in zre mirno na mirno tekočo reko. V daljavi zazre oko veličastno Ptujsko goro, Donačka gora pa štrli kvišku brez oblaka in čista kot večni kristal. Povsod rodovitna pokrajina in dobri ljudje, ki se vesele svoje sreče ...

Tudi naš Vurberk je ovekovečiil Anton Zupančič v istoimenski pesmi. S spoštovanjem pozdravlja pesnik resne dvorane in trdni grad iz sivih časov. Pesnika prevzame boleče čustvo minljivosti, v kateri je izvenelo že tisoč življenjskih pesmi. Številni spomeniki govore o izumrlih narodih, le razvaline kažejo na njihovo moč. Na grajskem dvorišču pa črpa krepčilno vodo veliko kolo iz neizmernih globočin studenca.

Od starejših nemških avtorjev bi bil omembe vreden še Edvard Damiš, ki tudi obravnava motive iz nekdanjega Ptuja, in sicer v zgodovinski povesti. »Peter in njegova ljubezen« ter »Ugrabljeno ptujsko dete« s podnaslovom »Zgodovinska povest iz 16. in 17. stol. po mestnih originalnih listinah«. Slednja zgodba je izhajala kot podlistek v graški »Tagesiposti« v letu 1859 in kasneje v »Pettauer Zeitung« leta 1914. Navedena časnika pa sta težje dostopna, ker jih naše knjižnice nimajo. Ptujska Študijska knjižnica ima sicer več letnikov omenjenih časnikov, vendar ji manjkata prav letnika, ki prinašata v nadaljevanjih »Ugrabljeno ptujsko dete«.

Ornament iz trsnih listov in grozdov krasi kaj mikaven naslov morda enega izmed najlepših romanov o haloških goricah »Pot boginje ljubezni«, ki ga je napisal nekdanji direktor deželne biblioteke v Gradcu Wilhelm Fischer leta 1914. Pisatelj, pomembni avstrijski pripovedinik-realist, se je rodil leta 1846 v Čakovcu in umrl 1932 v Gradcu.

Pričujoče delo je visoka pesem o pestri haloški pokrajini in njenih žlahtnih vinskih goricah, ki ga prepleta tajinstveni čar vede o zakopanih zakladih iz preteklih dob — arheologije.

»To je dežela« — pravi pisatelj — »kjer so griči pravi otroci sonca in kar prinašajo na dan, nosi v sebi vedro naravo.« Tu raste »zlato iskreče se vino in ljudstvo v tej deželi je vesele narave, pozdravlja sončni žarek ter hvali dober dan.« V povesti spremljamo precej ustaljeno življenje ljudi, od katerih se večini ni treba boriti za življenjski obstoj. Tu živi v lepo oskrbovanem haloškem vinogradu vdovec Remigij Soleker, ki mu pomaga bivši viničar Ivert. Oba skupno gospodarita in Ivertu se zdi, da je vinograd tudi njegova last, kajti v njem je bilo vloženo tudi njegovo delo. Na sosednjem hribu pa je prebival nekdanji visoki uradnik v Mariboru Orovič. Od tu se je širil lep razgled na vrsto gričev z bleščečo Donačko goro kot z zelenim draguljem. Ta sosed je imel ljubeznivo vnukinjo Edmi, ki se je pravkar začela razvijati v deklico.

Pisatelj posveča čudovite opise življenju trte v vseh letnih časih, tako tudi ob njenem cvetenju: »Bilo je v zgodnjem poletju, ko je vino v vinogradu cvetelo kot nežni kraljevski otrok v belo cvetoči zibelki ... In dehtelo je kot ljubezenska pesem pokrajine, kakor bi v tem vonju izpuhtevala njena diaša ...« In »vseobsevajoče sonce nam je skupno s svojo pridno hčerko zemljo poklonilo tekoče zlato, ki se iskri v kozarcih.« Tudi Rimljani so častili vino in dali vinskemu bogu ime Liber, ki nas razveseljuje in nam, kot ime pove, prinaša svobodo.

Pisatelj nas popeije tudi v bogato založeno klet z najbolj izbranimi vini iz vinogradov benediktinskega samostana z Zg. Štajerske. Ni mogoče ugotoviti, da bi imeli v Halozah baš benediktinci svoje gorice, morda je mišljen kak drug red pod tem imenom. Vendar to niti toliko ni važno, važno pa jo to, da vsemu temu bogastvu stoji v velikem nasprotju pomanjkanje in težko življenje velike večine naših mailih haloških ljudi, ki jih je že pred desetletji, to je v času te povesti, narodnostno izpodjedal in socialno ogrožal tuji element, predstavnik velikega kapitala bodisi iz Ptuja, kakor tudi od drugod. V rokah le-teh je bil velik in najboljši del haloške posesti. Naši ljudje padajo v gospodarsko odvisnost teh mogotcev in nekdanji gospodarji stopajo v službo bogatašev in povečujejo vrsto nemaničev in bajtarjev.

Večino »junakov naše povesti« preveva izredno spoštovanje do zgodovinskih predmetov in pripisujejo jim neko posebno skrivnostno moč. Tako pokloni Pavel Goričan, ki se je izučil komnoseštva v Ptuju, prijateljici izza otroških let Edmi rimsko zaponko — fibulo, ki jo je nekoč našel v zemlji. Ta zaponka naj bi jo čuvala pred boleznijo. Gradbenik pri novi cesti Artener pa je zbiratelj starega denarja, ki ga namerava pokloniti »numizmatični zbirki ptujskega muzeja, ki ima že mnogo rimsikih spomenikov.« Tudi bivši viničar Ivert je vedel mnogo povedati o Rimljanih, ki so pospeševali sajenje trte v območju nekdanje Petovije. Trdno veruje v skrivnost pokopanega rimskega mesta. Najboli vnet zbiratelj starin pa je Edmin stric Celestin Šef, posestnik vinograda, ki se je bavil tudi s slikarstvom. Imel je tudi karte z začrtanimi rimskimi cestami. »Zemlja ne da rada več na svetlo, kar je enkrat vzela v svojo temno globino«, tako je često poudarjal, zato ji je treba skrite zaklade iztrgali le z vztrajnostjo.

Šef je pripovedoval svoji nečakinji Edmi čudovito pravljico iz starih časov: Nekoč je živel v Halozah kmet Radegost, ki je imel hčerko-edinko Lado, najlepšo med vsemi v teh krajih. Lasje so kot zlata krona ožarjali njen obraz, še bolj pa luč njenih mjodrih oči. Če je šla ob Janževem v beli obleki skozi vinograd, tedaj so se pred njo pripogibale vinske trte kot pred svojo gospodarico, da bi sprejele od nije blagoslov za svoje cvetenje. Oddolžile pa so se ji trte s svojim dehtečim vonjem. Toda deklica je bila silno ponosna, tako da se ji nihče ni mogel približati.

Po njej je zastonj hrepenel mladenič Pergo, uslužben pri njenem očetu. Lada se je iz Perga norčevala, da ga bo takrat uslašala, kadar ji bo prinesel zlato vreteno, ki je skrito v dvarani Donačke gore. Z njim si bo spredla srebrni lan za svojo poročno haljo, ki bo stkana kot iz niti mesečine in se bo zvijala okrog njenega telesa kot pri nobeni deklici.

Nekoč je Pergo zagledal v gozdu dečka, ki se je igral z rdečo žogo. Pergo je žogo ujel in začela se je borba za igračo. Toda Pergo je svojega nasprotnika premagal, nakar mu je ta skrivnostni možic obljubil, da mu bo pomagal, kadar bo potreben pomoči, naj ga kar pokliče. Oba sta šla po gozdu in dospela do visoke bukve, na katero naj Pergo samo potrka in pokliče palčkovo ime »Hajadunda«.

Medtem pa je Radegostov vinograd propadal, trte se niso hotele več priklanjati ošabni Ladi. Pergo se je ponudil, da bo Radegostu pomagal in odpravil se je k čarobni bukvi ter poklical škrata. V mogočnem deblu so se odprla vrata. Pergo je vstopil in dospel v čudovito deželo, kjer je v vinogradih pravkar zorelo grozdje. Tu je srečal krasno deklico Milino, polno življenjske veselosti, ki ga je napotila dalje v dvorano Donačke gore k Hojadundi, kjer so mu ponudil najsijajnejše vino.

Škratu je Pergo vrnil žogo in prosil v zameno zlato vreteno ter se priporočal za pomoč kmetu Radegostu. Poglavar škratov ga je napotil k cesarju Probu, kjer bo Pergo dobil sadiko, ki bo zopet poživela Radegostov vinograd. Skozi razkošno dvorano je Pergo končno dospel do rimskega cesarja in poseben svečenik mu je prinesel mladiko od trsne matice. Moral je mimo rimskih vojščakov v železnih oklepih, ki so stali ob zastavah z zlatimi orli, cesar sam pa je imel čelo ovenčano z vinsko trto. Ko se jo Pergo vrnil, je posadil mladiko, ki je nato dala življenje vsemu vinogradu. Pergo pa je dobil Lado za ženo, ki je za njo toliko hrepenel.

Šef je kopal v svoji vnemi za starinama tudi na vrtu siromašnega dninarja Karca. In glej, imel je srečo ter odkopal kip boginje ljubezni Afrodite. Rimljani so postavljali tudi v naših krajih kipe bogov, ki so jih častili v Rimu. Za ta kip je siromašni Kare dobil lepo odkupnino, s katero si je zboljšal življenje dninarja.

In boginja ljubezni je nastopila svojo osrečujočo pot in razširjala ljubezen po vsej pokrajini. Tudi prikupna Edmi in zamišljeni Artener sta se skupno znašla na tej poti ljubezni ... Šef pa je še nadalje slikal za sitarinami tudi v vasi Hajdini. »Širno Dravsko polje mu je bilo knjiga z orumenelimi listi, katerih vrstice so bile skoro popolnoma nečitljive in le tu in tam kazaile razumljive poteze.« Neki kmet s Hajdine je imel namesto praga kamen, ki ga je našel pri oranju. In Šef je začel sam kopati ter zadel na rimske zidove in svetišča, ki so postala nekoč žrtev razdejanja ...

Razmere v Ptuju v obdobju po prvi svetovni vojni obravnava Herman Pirich v romanu »Južnoštajerska obmejna dežela«, ki je izšel v Salzburgu leta 1939. Zaščitni ovoj te knjigie krasi znana Kazimirjeva radiranka Ptuja, in sicer je to slikovit pogled od današnje pošte proti Florijansikemu trgu.

Že v začetku povesti beremo hvalnico obdravskemu mestu: »Kdor pozna Ptuj, ga mora ljubiti s smehljajočo dobroto, ki vse razume in vse odpušča. Leži med deročo Dravo in strmim grajskim hribom ter se zdi neizmerno pridno in ubogljivo kot otrok, ko hoče svojim staršem v vsem ustreči.« Opis govori dalje o strehah, porastlih z mahom in o ulicah, po katerih bujno raste trava ... In če ropoče voz po tlaku iz kamenitih glav, tedaj pogledujejo ljudje radovedno izza oken ...

Pisec omenja lokalni časnik, ki je nekoč izhajal v Ptuju. — V mislih ima namreč prvi ptujski časnik »Pettauer Wochenblatt«, ki je izhajal v Ptuju od 10. pa do 29. febr. 1878. Urednik temu tedniku je bil Žid Jakob Schön. Zaradi premajhnega števila naročnikov in prazne vsebine pa je list kaj kmalu prenehal izhajati.

Ta list, pravi pisatelj, je imel mogočnega tekmeca v mestnih čenčah, ki so bile hitrejše kot vsak rotacijski stroj, kolikor ga je mali časnik sploh imel. Če si kaj želel ali pa ne želel izvedeti, vse to si lahko slišal zgodaj zjutraj, pri nakupovanju na živilskem trgu. Nato so se novice v zaupnih krogih komentirale in včasih so se iz njih spletli celi romani. V tem pogledu je bila najboljši reporter stara Jelinek, ki je samo zato pogosto hodila k spovedi, da bi kaj ujela na uho in videla kolikokrat in kdo vse odlaga v cerkvi svoje grehe.

Dejanje v romanu se odvija v glavnem v skromni trafiki Ane Krupnikove, kjer se spletajo razne ljubezenske niti. V to mrežo se zapleta nekaj časa tudi županov sin Anton, seveda na veliko jezo svojega očeta Sebastijana Flucherja, bogataša, ki je imel pri ptujskem mostu tudi pekarno (gre verjetno za peka Lozinška, ki je bil nekaj časa tudi ptujski župan). Nemci ga v pričujoči povesti smatrajo za odpadnika, ker se je znašel v novih razmerah. Tudi policist Štekelj (Stöckl), ki se je prej čutil Nemca, je sedaj, v povojnih letih kar vnet Slovenec, češ razmere so se spremenile in treba se je z njimi sprijazniti. Tolažil se je, da od zraka ni mogoče živeti, veliki posestniki pa so lahko narodnjaki, namreč nemški.

Pisatelj načenja narodostna vprašanja v Ptuju, češ koliko so morali Nemci pretrpeti v tem pogledu. Vendar je predobro znano, da v stari državi ni bilo »sile«, kar dokazuje trdni gospodarski položaj, ki ga je zavzemala nemška manjšina v Ptuju vse do začetka druge svetovne vojne. Avtor nam dalje nanizuje še usodo malih, brezpomembnih ljudi, ki še uživajo ob pripovedovanju vojnih spominov. Mnogi Ptujčani se gotovo še spominjajo čudaka z dolgimi lasmi, ki je hodil po ptujskih ulicah. Tega nam opisuje Pirich v osebi Osterhuberja (mišljen je brat kavarnarja Osterbergerja).

Ob čitanju povesti zažive pred našimi očmi tudi ptujske ulice v poznih večernih urah ... Iz opisa samega vidimo, da so tudi včasih hodili Ptujčani razmeroma zgodaj spat. Ko je v vojašnici trobentač »odsviral« deveto uro, je že večina Ptujčanov legla v posteljo. Po tej uri nisi videl navadno nikogar več na ulici, razen vojaških straž, ki so stikale za vojaki po gostilnah. Srečal si kvečjemu v poznih urah še enega izmed treh policistov, od katerih je eden izmenoma opravljal službo. Šele okrog polnoči, ko so po enajsti uri zaprli gostilne, so ulice zopet nekoliko bolj oživele z majajočimi se postavami ...

In na vrsti je zopet naš »prastari most, ki ne more prenesti prevelikih tresljajev«.

Razmere v Ptuju med prvo svetovno vojno in čas po razpadu avtro-ogrske monarhije nam opisuje že obravnavani Herman Pirich v povesti »Zloglasni otok«. Prva izdaja tega dela je izšla že pred prvo svetovno vojno, druga izdaja pa v letu 1941.

Čim bolj so se kazali znaki konca svetovne vojne, tem bolj je rastlo število vojnih ubežnikov. Tudi v Ptuju in okolici je bilo precej takih, ki so prihajali na dopust in se niso več vrnili na fronto. Med petimi vojnimi ubežniki — dezerterji v naši povesti je tudi čevljar Kramberger, čigar družina je stanovala na mestni periferiji.

Promet, ki je šel čez most, je bil takrat še podvržen mitnini, ki jo je pobirala majhna, okrogla ženska. Vsakikrat, ko so šli vozniki mimo mitnice, so se dvignile in zopet spuščale zapornice. Nad mostom je bilo mestno kopališče, nkoliko višje pa je plaval na dveh čolnih mlin, ki j črpal vodo za bazen.

Tudi v Ptuju so ljudje čutili pomanjkanje živeža, nekateri so si pomagali z zamenjavanjem blaga. Po okolici so oblasti rekvirirale življenjske potrebščine, kar je še bolj stopnjevalo nezadovoljstvo med ljudmi.

Pisatelj nam opisuje v svojem delu romantične dravske pečine v današnjem Orešju, in sicer na način, ki nas precej spominja na Karla Maya. Tu so se nekoč igrali ptujski otroci Indijance ali pa se vojskovali. Uredili so si cele trdnjave in kaverne, največjo votlino so imenovali po italijanskem bojišču »Forte Casaratti«. Nekoliko višje od teh votlin pa je bil 4 km dolg »Turški otok«, 1 km širok ter pokrit z gostim »pragozdom«, o katerem so krožile razne pripovesti. Pripovedovali so, da so tu Rimljani pred 2000 leti sezidali mogočno mesto, mesto, ki so ga pozneje Huni izravnali z zemljo, v turških časih pa da je otok služil za ujetniško taborišče. Po drugem obleganju Dunaja leta 1683 so se morali Turki naglo umikati in so ob tej priložnosti zažgali gozd nad glavami ujetnikov. Kdor se je hotel s plavanjem rešiti, tega so z obrežja ustelili s puščicami. Od teh nemirnih časov dalje so imenovali ta otok »Turški otok«. Ljudje so se stalno izogibali tega otoka, kasneje pa so le prišli semkaj dvorni slikarji z Dunaja in postavili tu nekak lovski gradič, ki pa je v teku let propadel.

Po pripovedovanju pričujoče povesti so se v vojnem času skrivali tu dezerterji, med njimi tudi junak naše zgodbe Kramberger. Pisatelj nam precej romantično opisuje podvig treh dečkov iz Ptuja, ki so se odpravili na ta skrivnostni otok, da bi ujeli vojne ubežnike. — Pisec vpleta v zgodbo narodnostne probleme obeh narodnosti v Ptuju in jih prikazuje seveda v nemškem smislu, češ da je bilo nemštvo od nekdaj ogroženo od »panslavizma«.

Iz opisovanja razberemo, kako se nekateri Ptujčani niso mogli sprijazniti, da je vojna zanje izgubljena. »In mi bomo prišli pod Srbe,« so govorili, »vse bo postalo Srbija, naše mesto in drugi kraji, Semmering bo meja med Češko in Srbijo.«

18. oktobra 1918 je avstrijski cesar Karel izdal manifest o državni samostojnosti avstrijskih narodov. Ta dogodek je prinesel v Ptuju marsikatero spremembo. Skozi naše mesto so se s fronte vračale madžarske čete, ki so jim skušale novoustanovljene narodne straže odvzeti orožje.

Sliko predmarčnega Ptuja v dobi bidermajerja oživlja pred nami Franc Matzak s psevdonimom Kurt Hildebrand, in sicer v romanu »Waldmüller prekine svoje potovanje«. To je filistrska meščanska doba v letih 1815 do 1848, ki jo je prikazala za Ptuj že obravnavana Ana Wittula v dveh svojih romanih. Matzak se je rodil leta 1896 v Amfelsu na Štajerskem in je poznan kot pripovednik ter dramatik. Nastopil je tudi kot gledališki igralec v Mariboru, Ljubljani, Trstu in drugod. Njegovo zanimivo delo o predmarčnem Ptuju je izšlo v Grazu leta 1944. Waldmüller, naslovna oseba tega romana, je bil slikar in profesor na dunajski akademiji in živel od 1793 do 1865. Njegove umetnine kažejo na dobrega opazovalca narave, znani so zlasti njegovi motivi iz Dunajskega gozda. Posrečene so tudi njegove slike meščanskiih krogov iz predmarčne dobe.

Slilkar Ferdinand je že v Mariboru spremenil smer svojega potovanja ter kot »samotni jezdec« prijahal v Ptuj, kraj svojih mladostnih doživetij. Ustavil se je pri mestnem stolpu, v katerega so bili že takrat vzidani rimski spomeniki, ki so jih posvetili Jupitru in Serapisu veterani in beneficiariji (cestni stražarji). Serapis je bilo rimsko ime za egiptovskega boga Ozirisa, ki je bil sprva sončni bog, pozneje pa vladar umrlih. Vsi ti posvetitelji so »uživaili v z vinom blagoslovljenem provincialnem mestu svoj veder življenjski večer«.

Pred leti je slikar spoznal v ptujskem gledališču konteso Amelijo s Turnišča. na neki dobrodelni prireditvi v korist Invalidsikemu v Ptuju. Na tem koncertu je nastopala kot pevka njegova takratna žena Katarina. Toda usoda je hotela, da sta se kasneje z ženo ločila. Amelijina slika pa je takrat vodila umetnikovo roko pri njegovih ustvarjalnih delih. Danes pa jo je zopet srečal pred gledališčem kot zrelo, dražestno žensko ... Povabila ga je na Turnišče (»Turnau«), čemur se je slikar rad odzval. In kočija je drdrala po Cerkveni ulici (danes Murkova), preko Florijanskega trga, Minoritskega trga, kjer so pred cerkvijo že odcvetele akacije ... Voz je pustil za seboj okrogli obrambni stolp ob Dravi, pri mitnici na mostu pa gosposkemu vodilu ni bilo treba ničesar plačati. Tam na lesnem trgu (danes Hrvatski trg) pa so splavarjl odlagali les iz pohorskih gozdov ...

Dospeli so do Turniške graščine, pred katero je pozdravljal vodomet. Tloris gradu z obema, z arkadami okrašenima kriloma je imel obliko črke H. Če zasledujemo zgodovino te greščine, vidimo, da je Turnišče sprva spadalo ptujskim gospodom kot kastelanom salzburških nadškofov, in sicer do leta 1438, ko je ta ptujska plemiška rodbina izumrla v moškem kolenu. V letu 1489 so gospodarili na Turnišču Madžari, do leta 1592 pa je bil grad v posesti družine Szekely, ki so imeli svojo postojanko tudi v Ormožu. Sredi 17. stoletja srečamo na Turnišču kot gospodarja Herbersteina. Ime graščine ne izvira od kakega rodu »Thurn«, temveč verjetno od starega stolpa ali pa ima morda svoje ime po kakih rimskih ostankih. Herbersteinom je sledila še dolga vrsta lastnikov. V času našega romana je bil tu grof Schönfeld in to od 1826 do 1851. Te je bil kupil turniško posest od verskega sklada, kamor je spadalo posestvo po razpustitvi cistercijanskega samostana iz Neuberga na Zg. Štajerskem. Ti redovniki so bili tu gospodarji v letih 1769 do 1787.

Slikar, kakor tudi oba turniška gosta zdravnik Carus in botanik Unger, se niso mogli dovolj načuditi lepi legi gradu, kajti: »Ptujsko polje leži kot pisana preproga, obdana na jugu od haloških gričev, katerih pobočja nosijo njive, vinograde in gozdove. Ob robu vinogradov se dvigujejo domači kostanji s širokimi krošnjami. Med trsi pa te pozdravlja zdaj tu zdaj tam breskev ali marelica z rožnatimi ali pa rumenimi, žametno mehkimi lici.« Prav v ozadju pa te pozdravljata ploščata kopa Donačke gore in Macelj. Kakor daleč sega oko, je ta dežela okrog Ptuja »en sam rodoviten vrt«.

Vso omenjeno turniško druščino srečamo nekega dne na Rokovem hribčku, kjer je slikar Ferdinand Waldmüller slikal Ptuj in med slikanjem zaspal ter sanjal, da je bila cerkvica posvečena Mithri, on sam pa je prisostvoval bogoslužju Mithrovega občestva. Amelija je pristopila k slikarju in se poglobila v njegov akvarel, ki je prikazoval Ptuj s številnimi strehami in stolpi ter kot krono v ozadju — grad. Kljub svetlobi, ki se je razlivala po sliki, je bilo opaziti gotovo natančnost v konturah. Vse je bilo izdelano z neko posebno ljubeznijo in resničnostjo.

Zdravnik Carus pa je imel posebno srečo in odkril relief perzijskega božanstva svetlobe Mithra. Kakor znano, je bil tu v bližini rimski svetiščni okoliš, saj so arheologi odkrili na spodnji hajdinsiki terasi dva mitreja, na Gor. Bregu pa tretji mitrej. Ta kult so bržkone v 2. stoletju n. e. uvedli v Poetivioni carini sužnji-uslužbenci. To verstvo, ki je doma z Orienta, je učilo, da so iz trupla bivola, ki ga je zaklal Mithra, nastale rastline in vsa živa bitja, med njimi tudi človek.

V času pred nemirnim revolucijskim letom 1846, ki ga pisatelj Matzak opisuje v romanu »Waldmüller prekine sivo je potovanje«, se je tudi po pisateljevih navedbah odvijal preko ptujskega mosta precej živahen promet, največ po ogrski prometni cesti. Pri Ogrskih vratih v bližini Invalidskega doma se mitničarji niso dosti brigali za prehodne trgovce z blagom, kajti ti se itak niso mogli izogniti mitnici na dravskem mostu, kjer so morali odrajtati predpisane mestne pristojbine, tudi če je bilo njihovo blago oproščeno državne carine.

Magistratne uslužbence komornega mesta Ptuja nam pisatelj opisuje kot zelo dobrodušne in naivne ljudi, ki jih preveva neka samozadovoljnost. V tem pogledu prednjači straž-mojster Čeh, ki se ženi pri Rižnarjevi vdovi, ki je imela malo prodajalno na oglu Gosposke in ulice Vseh svetnikov (kjer stoji danes posojilnično poslopje). Nekoč je imel ta občinski uradnik smolo, da ga je nekdo videl zgodaj zjutraj odhajati od Rižnarice s škornji pod pazduho. Ta dogodek se je seveda z bliskovito naglico razširil po mestu. V Rižnarjevi hiši je nekoč stanoval tudi naš slikar; takrat je tudi spoznal turniško Amelijo.

Ko sledimo malemu življenju teg predmarčnih ljudi v Ptuju, nas pisatelj popelje zdaj v to, zdaj v ono starinsko ulico, tako v Gornjo dravsko ulico, »od koder je prihajal trpek vonj po strojarski čreslovini«.

In zopet smo pri Orfejevem spomeniku, kjer prisluškujemo pomenku med beneficijatom Vrablom in slikarjem (približno v tem času je bil beneficijat v Ptuju znameniti ptujski zgodovinar Simon Povoden, ki je živel od 1753 do 1841). Iz njunega zanimivega pogovora izvemo o sekti orfikov, ki izhaja še iz stare Grčije (6. stol. pred n. e.). To je bila nekaka verskofilozofska struja, ki je učila, da je največ od nas samih odvisno, kakšna usoda nas bo zadela. Glavno za orfika pa je to, da mora v stvar, ki se je loti, tudi vanjo verjeti: »Od tod tudi umetnost pevca Orfeja, ki je s svojo liro krotil divje živali.« Umrlemu orfiku so dali s seboj talisman z navodilom, kako v podzemlju (Hadu) priti do izvira spomina. Orfiki so upali na večno blaženstvo potem, ko bodo pili iz izvira spomina, namesto iz Lethe, reke pozabljenja.

V našem romanu nastopa »incognito« tudi absolutist in »prvi uradnik države« knez Metternich, toda njegovo bivanje v Ptuju zgodovinsko ni dokazano. Mestni očetje ptujski so sklenili ga pozdraviti na Turnišču in mu predložiti prošnjo za zgradnjo železnice proti Pragerskem. Vendar se je ta pozdrav zelo komično končal, kajti Ptujčani so pozdravili namesto kneza — slikarja Ferdinanda, ki je dogovorno prevzel Metternichovo vlogo. V Metternichovi družbi je bil tudi turniški gozd avstrijski nadvojvoda Janez. Slikar si je pri pozdravnih ceremonijah še dovolil šalo, da je z balkona v Metternichovo nevoljo dovolil ptujskim meščanom en dan in eno noč svobodo govora.

V turniški »visoki« družbi je bilo govora tudi o slabih gospodarskih razmerah v Ptuju, zlasti tranzitna trgovina je zadnjih 20 let nazadovala. Kot nadomestilo za vse to je treba v ptujskem okraju pospeševati poljedeljstvo, živinorejo in vinogradništvo.

Na Turnišču se je pojavil še neki princ, nekdanja Amelijina ljubezen. Med obema tekmecema, princem in slikarjem je prišlo celo do dvoboja, ki pa se je iztekel brez nezgode, Amelija se sama umakne in se odpove slikarjevi ljubezni.

Metternichu na čast je ptujski magistrat priredil v streliškem poslopju plesno zabavo. Bila je to stavba, zidana pretežno v baročnem slogu, stebra pri glavnem vhodu pa sta krasili dve vazi iz peščenca.

Pisec pravi, da so bili dobri Ptujčani vedno pripravljeni na »živio« klice, saj so jih v toku zgodovine obiskovali razni člani vladarske hiše. Po spominu iz Turnišča je tudi sedaj pozdravil poveljnik mestne straže napačno osebo, zopet slikarja namesto kneza.

Vendar se je razpoloženje na veselici še nekam razvilo, kljub tej nezgodi, le Metternich je bil kot na trnih. Na mizo je prišla posebna sorta vina »Duc de Jerusalem«. Vsi gostje so spoznali v vinu nekak »genius loci« (prvotno je bilo to rimsko zaščitno božanstvo, pozneje pa je to pomenilo značilnost in bistvo nekega kraja sploh). Na slavnosti pa se je zgodilo nekaj posebnega; skozi gnečo se je preril neki študent in glasno zaklical »svoboda«, kar je absolutističnega kneza zelo vznemirilo.

Po proslavi so se gostje razšii, tudi slikar je sedel drugi dan v poštni voz in se odpeljal iz Ptuja, potem ko se je poslovil od vsega, kar ga je vezalo na kraj lepih spominov ...

Na knjižni razstavi, ki jo je priredila Študijska knjižnica leta 1952 na gospodarski prireditvi v Ptuju, je med obiskovalci vzbujala posebno pozornost neka knjiga v oddelku slovenskih pisateljev iz dobe med obema vojnama. Zaščitni ovoj te knjige je prikazoval prizore iz Lukarske dežele s tipičnim dekletom iz tega predela Ptujskega polja. Bili so to »Lukarji«, literarni prvenec pisatelja Antona Ingoliča, ki ga je privedla življenjska pot že leta 1933 v Ptuj na gimnazijo, njegovo prvo službeno mesto. Iz neposredne bližine je Ingolič lahko opazoval in razgrinjal težko življenje malega človeka na Ptujskem polju in v Halozah ter ga v pravi luči socialističnega realizma prikazal v nekaterih delih. Leto 1941 tudi njemu ni prizaneslo, bil je med tistimi, ki so morali zapustiti domačo zemljo in oditi kot izgnanci v Srbijo. Po osvoboditvi leta 1945 ga vidmio zopet v Ptuju, toda že leta 1946 se preseli v Maribor, kjer ureja literarno revijo »Nova obzorja«. Danes pa deluje v Ljubljani, kjer je lansko leto praznoval petdesetletnico svojega plodnega literarnega dela. Ptuj mu dolguje še posebno pozornost in zahvalo, saj je bil Ingolič prvi slovenski pisatelj, ki je uvretil ptujsko območje v slovensko slovstvo z njemu lastnini realizmom.

Njegovi »Lukarji« so izhajali v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1935 in 1936 pod naslovom »Zemlja in ljudje« I. del, v knjižni obliki pa je delo izšlo leta 1936 in vzbudilo s svojo socialno problematiko veliko pozornost. Druga predelana izdaja je izšla kot prvi zvezek »Prežihove knjižnice« v založbi »Obzorja« v Mariboru.

Lukarija obsega približno predel med Dornavo, Markovci in Moškanjci. Zemljepisna imena, kjer se dejanje romana odvija, so simbolično izbrana kot n. pr. Lukovci, Blatinci, Blatnica (Polskava!) in dr. Opis lege Lukovcev in graščine se ujema s položajem Dornave in njenim gradom, kajti »Lukovci so ležali takoj onstran Blatnice«, ki so jo zasenčevale »zgrbančene vrbe in akacije ... Ponekod so se travndki kar potapljali vanjo, da je bila videti kakor dolga, ozka mlakuža«. Z zadnjih izrastkov Slovenskih goric se vidi vsa Lukarija kot na dlani, »le tu in tam posejana z gozdovi, sicer pa vsa pokrita s polji in travniki in preprežena z belimi cestami, rjavimi poljskimi kolovozi in potmi, skoraj razpolovljena po železniškem tiru in obljudena s številnimi vasmi«. (1. izd., str. 14.)

Dornavska graščina, ki je v središču dogajanj v našem romanu, je bila sprva po starem izročilu lovski gradič, leta 1597 so jo dobili v posest grofje Herbersteini. Okrog leta 1668 je prišel grad pod borlsko gospoščino, kjer so gospodovali završki gospodje iz rodbine Sauer. V letu 1736 pa najdemo na dornavsldh posestvih grofe iz rodu Attems, ki so sredi 18. stoletja dali grajski stavbi v glavnem današnjo obliko in uredili velik park z redkim rastlinstvom. Včasih je imel grad tudi vojaški pomen, saj je s svojo lego zapiral široko Ptujsko polje. V stari Jugoslaviji, v času našega romana, so bili tu Pongratzi, ki so posedovali grad že od leta 1883. K domavski graščini je spadalo tudi veliko poslopje nasproti gimnazije, nekdanji »mali grad« ptujskih gospodov. Ingolič ga omenja v svojem romanu kot »veliko rumeno stavbo v Starem mestu«. (1. izd., str. 132.) Včasih so bile tu pisarne okrajnega glavarstva.

— — —

Kot pove že ime opisane pokrajine, je njen značilni pridelek čebula ali luk, saj je tukaj znan ljudski pregovor »če nega lüka, nega kaj na mizo djasti«. S streho pokritimi vozovi so ga včasih prevažali daleč naokrog, v Maribor, na Hrvatsko in celo v nemški Gradec. Pisatelj nam prikazuje tudi sajenje tega »drobnega rdečega lukca«. Ko pa luk sejejo, ne smejo nič govoriti, sicer luk ne obrodi.

Prvi del romana se godi v letih 1921 do 1923. Osrednji problem tvori borba za to preljubo zemljo, kajti številni mali kmetje, želarji in gostači so lačni zemlje in imajo edino željo: »Samo pest zemlje, da bomo tudi mi na svojem, da se bomo lahko greli svobodno na soncu in legali na svoje.« Vsi ti se zanašajo na agrarno zemljo, ki bi jo naj dobili iz posestev grofice Mondscheinove. Ta je imela po pisateljevih navedbah 384 ha, od tega 180 ha obdelovalne zemlje, 30 ha močvirja, 174 ha gozdov (1. izd., str. 175). Za koristi agrarnih interesentov se najbolj bori Jernej Čuš, ki je nekaj let živel v Rusiji. Proti razdelitvi graščinske zemlje pa so župan in trden kmet Tina Sok, grajski oskrbnik Šegula, krčmar Vršič in še nekateri drugi.

V drugem delu romana je opisano obdobje po letu 1932, ko se vrše razne špekulacije z graščinsko zemljo. Po smrti grofice Mondscheinove so si hoteli prilastiti večji del grofovske zemlje trije dediči. Kot protest proti tem zlorabam so voditelji agrarne borbe zažgali grad. Končno so agrarni interesenti le postali lastniki zemlje, odplačevali pa jo bodo dvajset let s 5 % obresti.

Ljudje so že po prvi delni razdelitvi zemlje delali načrte, kako bodo zasadili njive z lukom in dobro zaslužili. Tudi v novih razmerah so ga vozili na vse strani po ravninskih cestah »med travniki, kjer so pastirji kurili ognje, med polji, s katerih so ljudje spravljali ajdo, krompir in buče, skozi nemirne vasi mimo vinogradov, od koder se je glasila vesela pesem trgačev ... Grički naokoli so bili sama pesem, sama pestrost barv, dnevi vedri in jasni ...« (1. izd., str. 92).

Tudi v zimskem času ni bilo v Lukariji prav nič dolgočasno. Prišel je domači praznik kolin, potem je bilo na vrsti kuhanje žganja; drugo tako prijetno opravilo je bilo luščenje bučnic, združeno s pravo veselico ... In končno domača pesem, ples ob zvokih harmonike in številne svadbe ... Ljudje so se v tem času le poredko odpravili z lukom po svetu ...

Pa so prišla leta gospodarske krize, ko so pridelovalci morali ponujati luk za sramotno nizko ceno, kar je otežkočalo odplačevanje obrokov za odkupljeno agrarno zemljo.

Ingoličevi junaki iz Lukarije so zelo impulzivni ljudje z močnimi erotičnimi čustvi. Tudi opisi ljubezenskih dogajanj so krepki, vendar povsem prirodni, kot so prirodni ljudje sami, ki so neločljivo povezani s težko pridobljeno zemljo ...

Pisatelj Ingolič, ki smo ga obravnavali v prejšnji številki, je bil med prvimi pisci, ki so opisali v svojih delih žalostno dobo okupacije, ki jo je doživela naša ožja domovina v usodnem letu 1941. Med mnoge zločine, ki jih je zagrešil nacistični osvajalec nad našim narodom, sodi tudi množično izseljevanje naših ljudi v južne kraje. Tudi ptujski okraj so močno prizadeli sovražnikovi načrti, saj je bilo po nemških statističnih podatkih izseljenih iz ptujskega področja 1164 oseb, v resnici pa je bilo to število izgnancev mnogo večje (primerjaj: Vlado Klemenčič: »Prišli so opolnoči«, Ptujski tednik 12. V. 1955).

To dobo težke preizkušnje, v kateri je bil postavljen na kocko obstoj slovenskega naroda, nam živo opisuje Ingolič v zbirki novel »Pred sončnim vzhodom«, ki je izšla pri Slov. knjižnem zavodu v Ljubljani že leta 1945, druga predelana izdaja pa leta 1946.

V noveli »Pregnanec« je sicer največ govora o izseljenem kmetu Dobniku izpod Pohorja, vendar nam avtor opisuje tudi Borl »utrjeni grad nad Dravo«, kjer je bilo zaprtih toliko naših ljudi. Pisatelj se v pregnanstvu v Srbiji spominja tistega žalostnega dne, ko so prišli v Ptuju ponj gestapovci in se je bilo treba odpraviti v naglici na težko pot izgnanstva ...

V noveli »Poslednje pismo« nas avtor seznani s Petrom Miličem (s pravim imenom Metod Hrastnik), »pregnancem izpod Haloz«. Z njim je pisatelj cesto razpravljal o težkem položaju v Halozah v času stare Jugoslavije in po vdoru nemških čet v našo državo. Iz pisem, ki jih je pisatelju izročil pred smrtjo Peter Milič za svojo nevesto Alenko, izvemo, kako so mnogi zapeljanci s Ptujskega polja, posebno pa iz Haloz, slednji bolj zaradi slabih socialnih razmer, videli v okupaciji celo rešitev. V dnevih tega »strašnega samoponižanja našega ljudstva v Halozah in na Ptujskem polju« je Metodu minilo navdušenje za lepoto teh krajev. Tolažili so ga le nekateri zavedni ljudje, ki so pripravljali upor proti tlačiteljem. Zasovražil je v trenutkih težke narodne nesreče »ohole meščanske zidanice, ki se šopirijo nad globokimi klanci« ...

V maju leta 1941 je prišla ponj Alenka, da bi skupno odpotovala v Ljubljano, kajti razmere pod Halozami so bile še preveč neugodne za osvobodilni pokret. Ko pa se je bilo treba ločiti od ožje domovine, takrat pa si je Metod dejal: »Saj ni lepše zemlje, kakor je Haloška,« kajti »pred dnevi okopani vinogradi so dehteli po mladem, novem življenju.« Nemški vojaki so ju zajeli v goricah, nato oba ločili, njega pa odpeljali v ptujske zapore. Zapustiti je moral »skromne vasi pod Halozami, kjer je skrito toliko sreče in gorja, toliko revščine in bogastva«. Slišal tu ... ni več »otožno pojoče govorice Haložanov, ki je milozvočnejša od najlepše godbe.«

Iz teh pisem izvemo dalje o Metodovi poti na Borl. Tam je našel mnogo sotrpinov, kajti »skoraj vsa naša inteligenca je bila zbrana v gradu nad Dravo«. Nato sledimo Metodu v pregnanstvo, kamor je nastopilo pot toliko naših ljudi. Opisana je tudi žalostna procesija pregnanih Slovencev skozi Maribor. Mnogo je bilo med njimi takih, ki so se s svojo zavednostjo zamerili »nemškim in nemškutarskim ljudem v Ptuju«.

Naš znanec Metod se je v Srbiji zelo odlikoval v narodnoosvobodilnih bojih, tovariši so ga v nekem spopadu s četniki rešili s tem, da so ranjenega oblekli v obleko padlega in proslulega četnika Petra Miliča. Odslej je Metod nosil njegovo ime in se tako rešil iz sovražnih krempljev.

Iz enega od poslanih listov, naslovljenih na Alenko izvemo, da se ljudstvo ptujskega okraja vedno trdneje oklepa osvobodilnega gibanja. V nadaljnjih vrsticah obuja Metod spomine na prvo srečanje z Alenko, ko so »v vinogradih cvetela breskve. Sicer ni bilo ne zelenja in tudi ne cvetja. Izkopani vinogradi so bili temni, posejani z velikimi šopki nežno rdečih cvetov. Zemlja je dišala po rasti, po pomladi ...«

Metod zaradi strela v prsi ni dočakal osvoboditve svoje ožje domovine. Tudi njegova zaročenka Alenka je padla po kapitulaciji Italije leta 1943, in sicer v bojih za sončno Goriško.

Obe noveli z motivi težke preizkušnje, ki jo je prestalo prebivalstvo Ptuja in širše okolice v letih okupacije, sta nastali v letih 1943 in 1944, ko je pisatelj preživljal usodo izgnanca v srbskem mestu Cupriji.

Opomba: v »Lukarjih«, obdelanih v zadnji številki, je v 3. odstavku, 7 vrstica mišljena pod Blatnico Pesnica in ne Polskava, kot je to pomotoma navedeno!


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

V razliko s starejšimi, romantičnimi opisi haloških razmer, nam pisatelj Ingolič v romanu »Vinski vrh« skuša z neizprosnim realizmom prikazati ta lepi, vendar tako zapostavljen predel naše ožje domovine. Roman je izšel leta 1946 v Ljubljani pri Slov. knjižnem zavodu v dveh knjigah z naslovom »Žeja« in »Trgatev«. Oceno za obe knjigi sta napisala Ivan Potrč (Zapiski o Ingoličevem Vinskem vrhu) in Lino Legiša (Ingoličev Vinski vrh), in sicer v reviji »Novi svet« 1947. Odlomek iz prve knjige »Žeja« je izšel že leta 1940 v Ljubljanskem zvonu.

Glavno dejanje romana se odigrava na Vinskem vrhu, ki je bil »spodaj obraščen s temnosivimi bukovimi gozdovi, proti vrhu pa so se raztezali sadovnjaki; med njimi so krpice orne zemlje iskale popoldanskega sonca, prav na vrhu pa se je svetilo nekaj hiš.« (»Žeja«, str. 18.) Ta opis nas močno spominja na današnji Dravinjski vrh. Z Vinskega vrha, se je prišlo skozi gozd »na travnike ob Dravinji, ki se je počasi vijugala med jelšami.« (Str. 8.) Pod haloškimi obronki ob Dravinji pa se pogosto omenja »večja vas« Hovec. (Opis se ujema z Vidmom!)

Dejanje v prvem delu romana se začenja okoli leta 1933, ko so naši haloški ljudje preživljali težko vinsko krizo in se konča malo pred vdorom nemške vojske na naše ozemlje.

Z Vinskega vrha se je širil lep razgled na venec sosednih gričev. Ravnina onstran Dravinje je bila »prepletena s številnimi belimi cestami, ki so sekale zelene in zamazanorjave njive ... Pod obronki Slovenskih goric se je bleščala Drava kot srebrna nit, ki se je vlekla od Pohorja in se izgubila nekje onstran Hovca med gostimi jelšami in topoli. Tam doli ob srebrni niti je ležalo tudi Staro mesto (Ptuj!) ... Kup rjavih streh, iznad katerih se dviga visok zvonik, a nad strehami kraljuje na hribu mogočen grad ...« (Str. 54.)

Pisatelj načenja v navedenem romanu važen haloški problem, kako so nekateri posestniki vinogradov zaradi prezadolženosti postali viničarji na lastni zemlji. Tako imamo primer Martina Svenška, ki postane iz nekdanjega kmetica viničar posojilničnega ravnatelja Ivana Dobnika iz Ptuja. Vendar je Haložan zelo navezan na domačo grudo, saj pravi Svenšek: »Tu bomo ostali, čeprav kot viničarji.«

Tip malomeščanskega izobraženca predstavlja koncipient Milan Slapar, ki mu je Ptuj »zaspano, podeželsko gnezdo. NI poštene kavarne, ni stalnega gledališča, kino pa je takšen, da te bole ušesa. Nobenega kulturnega življenja, nobenih senzacij, skratka dolgčas. Edino, kar lahko tu dobiš, so dobra vina.« (Str. 23.)

Ker je haloška zemlja zelo skopa, morajo ljudje že zgodaj po svetu za raznimi službami, tako v našem romanu Martinov brat Štefan. Pot jih vodi proti Pohorju, na Polje, v Bosno, Ljubljano, Nemčijo in drugam.

Opisan je dalje tip vinskega trgovca Munde, ki je po rodu sicer Slovenec, vendar je tudi on obogatel na račun haloških žuljev. Kot njegovi sovrstniki Fürsti, Ornigi in podobni, tudi on kupuje pod ceno vino po Halozah in Slov. goricah. Ti tipi so prave pijavke, ki so že za časa Avstro-Ogrske zasužnjevali naše haloške ljudi. (Primerjaj tudi Potrčevo oceno v »Novem svetu« 1947, str. 429.)

Poseben tip predstavlja ohola Nemka Amalija Kores, ki ima največji vinograd in med sadnim drevjem razkošno opremljeno zidanico, o kateri otroci še sanjati ne upajo.

Slabe socialne razmere so napravile v romanu nastopajoče haloške ljudi hlapčevsko ponižne do svojih »gospodov«, ki jim — včasih že kar vsiljivo — poljubljajo roke. Iz pripovedovanja kočarja Turkuša izvemo, da so bili v Halozah že v rimskih časih najlepši vinogradi v posesti bogatih meščanov (str. 88). Rimskim patricijem je sledil grof, samostan in tako naprej. Avtor omenja tudi znane upore v Halozah proti nemškim gospodarjem. (Str. 89.)

Ob Turkuševi življenjski zgodbi izvemo, da je konec 19. stoletja, ko je trtna uš uničila vinograde po Halozah, prešlo mnogo haloške zemlje v roke nenasitnih tujcev. Ljudje so morali okužene trse zažigati in takrat je »po vseh hribih naokoli gorelo. To so bili žalostni kresovi.« (Str. 87.) Takrat je tudi Turkuševo vinogradniško posestvo prešlo v roke starega trgovca Koresa.

Pri čitanju romana smo priča pretresljivemu siromaštvu malega haloškega človeka, ki ga pomanjkanje muči že od zibelke naprej. V kričečem nasprotju s to revščino pa je razkošje tuje gospode, ki jim je vinograd le v zabavo. Zato ni nič čudnega, če išče haloški človek utahe v vinu in si vsaj enkrat na leto »privošči« ob kolinah, trgatvi in podobno. Za spremembo se udeležuje tudi raznih romanj. Kakor deloma še danes, so ljudje iz teh krajev hodili drugam »v mlat«, v hmelj, kopat krompir in drugo.

Avtor nam je plastično nanizal tudi dokaj narodopisnih običajev v Halozah: ob prvem grmenju se vržejo na tla, kajti le tako bodo imeli srečo pri nabiranju gob. Ob toči zažigajo božji les in Janževe rože (str. 180). Po končani trgatvi »zalijejo« zadnji trs s tremi jagodami z željo, da bi drugo leto bogato obrodilo. Znana je tudi zanimiva pripovedka o nastanku trsa, ki jo navaja avtor: popotnik je prinesel trto v Haloze iz južnih krajev. Da bi jo dobro očuval, jo je vtaknil najprej v ptičjo, potem v levjo in končno v oslovo kost; zato ima vino tri lastnosti: ob vinu ljudje pojejo kot ptiči, so močni kot levi in tudi neumni kot osli, če se ga preveč nalezejo. Kot znano, je še danes mnogokje po Halozan ohranjenega mnogo vraževerstva.

Haloške ljudi spremljamo skozi vse leto pri njihovem napornem delu (nošnja po strminah!). Na drugi strani pa smo priča tudi ljubimkanju Mundove žene Mare s koncipientom Slaparjem. Ta »tajna« ljubezen pa se tragično konča: Mara, nekdanja viničarska hči, se v bogati zidanici ustreli.

Haloze vedno bolj ogroža hitlerjevska propaganda, ki izhaja iz nemških zidanic. Tak petokolonski tip je Alfred Wagner iz Ptuja kot zastopnik mnogih, njemu enakih. Ptujska napredna mladina pa se zaveda te nevarnosti; zato tiska ilegalne letake in brošure in opozarja na hitlerjanske načrte. Tak svetel lik neuklonljivega mladinca-gimnazijca je Turkušev nečak Marko, ki se bori za boljše življenje svojih sorojakov. Pisatelj nam prikaže tudi, kako je po Markovi zaslugi dobil Svenšek svoj vinograd nazaj. Marka orožniki končno aretirajo in uklenejo, »a pravice, ki jo ljudstvo vedno bolj terja ne morejo in je tudi ne bodo mogli.«

v »Trgatvi«, drugem delu romana »Vinski vrh«, nam pisatelj Ingolič opisuje dobo okupacije v drugi polovici leta 1944, ko se je začel rušiti hitlerjevski sistem pod udarno močjo združenih zaveznikov. Roman obsega še prvi čas osvoboditve v socialistični državi. V letu odločilnih dogodkov 1944 si tudi v Halozah vedno bolj utira pot narodnoosvobodilno gibanje. Muzej NOB na ptujskem gradu hrani med drugim letak iz leta 1944 »Slovenskim viničarjem«, kjer poziva Pokrajinski odbor OF za Štajersko viničarje, naj se pridružijo OF. Svari jih pred nacističnim zavajanjem, slika njih težak položaj v stari Jugoslaviji in negotovo usodo, če bi zmagal okupator.

Prebivalci na Vinskem vrhu morajo občutiti vso krutost svojih »rešiteljev«. Vrste se aretacije, marsikoga odvedejo v zapore, kjer jih zaslišujejo in mučijo. In marsikdo najde v tej stiski pot med partizane. Naša znanca iz prvega dela romana »Žeja«, Dobnik in Svenšek, se znajdeta v izgnanstvu v zapadni Srbiji. Toda v izseljeništvu je marsikdo podlegel, med drugimi tudi Svenškova žena. Druge zopet srečamo v nemških taboriščih mučenja in smrti. Pisatelj nam odkriva tudi namero nacistov, da hi po vojni izselili prebivalce Haloz, Slovenskih goric in Ptujskega polja v Ukrajino.

V Turkuševi stiskalnici so si partizani uredili javko, od koder so raznašali razno propagandno gradivo in vodili številne akcije proti nacističnim nasilnikom in njihovim sodelavcem. Številni letaki, brošure, ponatisi časopisov pa so se tiskali v posebni ciklostilni tehniki, ki jo postavlja avtor »na četrti, peti hribček od Vinskega vrha« (»Trgatev«, stran 100). Po pripovedovanju v romanu je bila ta tehnika vkopana v posebnem bunkerju, ki je bil v listnjaku slepega Bratuše, s partizanskim imenom »Krt«. Tiskarsko delo je vodil Iztok, pomagali pa so mu Nada, Bojan in Gelica, Jusuvkina hčerka z Vinskega vrha. Tu pride celo do izdaje, ki jo je zakrivil neki tovariš, ki ga je spoznala sodelavka te tehnike — Ljuba. Gelica je ranjena. Iztok pade od nemške krogle z Gelico vred, ko jo hoče prenesti na varno. Tako roman.

Pri omenjenem podvigu pa gre za znano tehniko »Lacko«, ki je bila sprva v Muretincih, kasneje pa se je preselila v Stogovce pou Ptujsko goro, kjer je v oktobru 1944 nadaljevala s svojim delom. Vzrok tej selitvi je bil prejšnji nevarni teren, kontroliran od gestapovcev. Okrog Ptujske gore pa je bilo že precej obsežno partizansko zaledje. Duša tega tiskarskega podjetja pa je bil Miha Kolarič-Kostja. Bunker so si tiskarji uredili v listnjaku slepega Franca Šuperja iz Stogovc št. 6. Ta požrtvovalni mož, ki je kljub svoji slepoti mnogo pomagal pri širjenju partizanskega tiska, je umrl knuilu po osvoboditvi. Tehnika »Lacko« je delala v izredno težkih pogojih, v vlagi, ob brleči petrolejki ali karbidovki. Mučilo jo je zlasti pomanjkanje papirja, ki so ga po skrivnih poteh dobavljali iz Ptuja, kjer so ga nabrali po uradih zavedni ljudje. Včasih je bil dober tudi papir iz šolskih zvezkov. Danes so še komaj vidni sledovi te neme priče izredne požrtvovalnosti. Stroški za vzdrževanje tega tiskarniškega objekta bi bili previsoki, zato pa imamo v nadomestilo rekonstrukcijo tega bunkerja v muzeju NOB na Gradu.

Avtor omenja v »Trgatvi« tudi bombardiranje Ptuja v začetku leta 1945 in neki spopad pri Ilovcu (Vidmu) med partizani in med netoškimi orožniki ter prehod »vermanov« k borcem za svobodo. Glede »vermanov« nam poroča videmska NOB kronika, da so 10. marca 1945 partizani razorožili 32 »vermanov« in jih odvedli na Kozjansko.

Po mnogem trpljenju je končno le prišla težko pričakovana svoboda tudi v Haloze. »Dan je bil lep, sončen, pravi majski dan. Dehtelo je po travi, po cvetju, po pomladi. In po svobodi. S sosednjih vrhov, iz doline in kdo ve kako daleč so se slišali sproščeni vzkliki, glasilo se je petje, odmevala je poskočna godba ...« (Str. 155).

Pregnanci se vračajo od vseh strani, med njimi naš znanec Svenšek. Tudi Turkušev vnuk Marko, nekdanji neumorni mladinec, ki ga poznamo še iz prvega dela »Žeja«, je prijezdil nekega dne na čelu partizanske edinice v svoj domači kraj.

S pomočjo ljudskih odborov in množičnih organizacij se polagoma utrjuje ljudska oblast. Zakon o agrarni reformi občutno poseže v dosedanje posestno stanje. Mnogi agrarni interesenti pridejo do svojega kosa zemlje, končno pa se večina odloči za vinogradniško zadrugo. Tu pa nam je pisatelj prikazal haloške ljudi kar preveč »napredne« za tako kratko obdobje (primerjaj tudi Potrčevo oceno v Novem svetu 1947). Kdor namreč dobro pozna Haloze in je tudi sam živel med haloškim ljudstvom in opazoval, s kakšnimi težavami se morajo ti naši sorojaki prebijati skozi trdo življenje, ta potem ne more zahtevati, da bi se miselnost, ki je plod tolikoletne kulturne, gospodarske in socialne zapostavljenosti, kar čez noč spremenila.

12. marca 1949 so v mariborskem gledališču prvič predvajali Ingoličevo igro v treh dejanjih »Likof«. Delo je izšlo 1950 tudi pri Ljudski prosveti Slovenije v Ljubljani. Poročilo o tej premieri in oceno tega dela je napisal H. Grün v »Novem svetu« 1949.

Pisatelj nas v tem dramskem delu povede v Srednje Haloze. Kot pri romanu »Vinski vrh«, gre tudi tu za agrarne interesente z Dravinjskega vrha, ki ga avtor v tej igri imenuje Rodni vrh. Tu je bilo še v stari Jugoslaviji središče meniških vinogradov, kjer je kraljevala mogočna zidanica, simbol gospodarske moči nad številnimi viničarji in kočarji, ki so bili življenjsko odvisni od predstavnikov te velike posesti. Čas, v katerem se vrši dejanje v igri, označuje ustanavljanje vinogradniške zadruge, in sicer od pomladi do jeseni 1946.

Avtor nam nazorno prikaže pri glavnem »junaku« igre, kako so se nekateri »znašli« v starih kot novih razmerah in se končno tudi vrinili na vodilna mesta pri zadrugah. Tak tip predstavlja bivši oskrbnik nemških vinogradov Fijačko, ki tudi v Nemčiji ostane na svojem mestu in začne šele proti koncu vojne podpirati partizane. Ne samo to, po njegovi krivdi sta bila izdana tudi dva partizana, ki sta se skrivala v Lozinškovi hiši. Po Fijačkovi zaslugi so to zvedeli Nemci in hišo zažgali. Med žrtvami je bila tudi žena glavnega Fijačkovega nasprotnika Štefana, »bivšega viničarja, ki razkrinka delo in ravnanje Fijačka kot predsednika novo ustanovljene zadruge. Fijačko in njegovi pomočniki so odstranjeni z vplivnih mest. Svoj delež pri zapravljanju zadružnega premoženja ima tudi Fijačkova žena Zofija, sumljive preteklosti.

Prva leta po osvoboditvi se nasprotniki socialistične ureditve dolgo niso mogli pomiriti z novo nastalim položajem. Širijo se govorice o Matjaževi vojski, ki bo vsek čas udarila čez mejo in vse bo zopet po starem, tudi v Halozah, ki so se komaj otresle gospodarske in socialne odvisnosti od tujcev. Tak tip agitatorja reakcije je poosebljen v bivšem fratru Bonifaciju, ki deli med nekatere lahkoverne haloške ljudi protisocialistične letake. Ta pridiguje, da se bodo na razlaščena meniška posestva zopet vrnili stari lastniki. Mnogi so verjeli v take napovedi, drugi pa so se začeli zavedati velikih družbenih sprememb, tako Štefanova sorodnica Treza, ki pravi: »Res godrnjam, sitnarim, ampak prejšnjih časov si ne želim.«

V drugem dejanju lahko opazujemo delo v haloškem vinogradu: vez, škropljenje in drugo. Polagoma se začno oglašati tudi predznanilci vesele trgatve — črički. Tudi postavljanje klopotca nas opozarja, da se bliža jesen, kajti, »ko zapojejo klopotci, je pri nas najlepše ...« In res, čas trgatve je kmalu prišel, z njo likof in tudi obračun z nepoštenim predsednikom Fijačkom.

Motive iz Haloz obravnava pisatelj tudi v krajšem sestavku. »Tam gori za hramom«, ki je izšel v istoimenski zbirki novel in črtic pri mariborski založbi »Obzorja« leta 1956. Omenjena črtica je bila priobčena v »Ljubljanskem Zvonu« že leta 1938; njen naslov je povzet iz one znane pesmice:

Tam gori za hramom
en trsek stoji,
je z grozdjem obložen,
da komaj drži ...

Pisatelj se je odpravfl v Haloze in že od daleč »razločil posamezne griče, zasajene z vinogradi, vrh katerih so stražile mogočne gosposke zidanice. Zdaj pa zdaj se je zasvetilo okno v zahajajočem soncu ...« (Str. 150). Pisec je povabljen k »Nemcu« Jelovšku v trgatev, kajti »od blizu in daleč so se oglašali klopotci, nekateri so udarjali v večjih presledkih z zamolklim glasom, drugi so vreščeče žlobudrali.« (Str. 153).

Hiša v Jelovškovem vinogradu je bila nekoč last haloškega človeka. Takšna je bila usoda tudi mnogih bivših posestnikov iz Haloz, ki so jih zviti trgovci in prekupčevalci pognali z njihove grude. Problem, ki smo ga spoznali že iz prejšnjih Ingoličevih romanov.

Ljudje v Halozah so zgarani in umirajo povečini zelo zgodaj za jetiko kot Jelovškova viničarka Liza v naši črtici. Avtor se ne more načuditi haloškemu siromaštvu, ki ga nekam vdano prenašajo, kajti živijo v veri ki jim »za kruto, težko življenje na tem svetu obljublja lepše na onem ...« (Str 175).

V omenjeni zbirki novel je med drugim tudi črtica »Prepovedana ljubezen«, kjer je opisana težka življenjska pot učiteljice Brede, ki jo je usoda zanesla na njeno prvo službeno mesto v Brezovce (nekje v Slovenskih goricah), kake štiri ure od Ptuja, majhen kraj, kjer ni bilo drugega kot »cerkev, trgovina, gostilna in nekoliko dalje šola, nekaj hiš, sicer pa vse naokrog sami griči, na katerih so čepele nizke, s slamo krite hišice ...« (Str. 36).

V socialno problematiko malih ljudi s ptujskega področja je najglobje posegel Ivan Potrč, pisatelj-domačin. Podobno kot Ingolič, opisuje tudi Potrč v svojih delih predvsem svet kočarjev, viničarjev in podobnih, brez olepšanja, z dobre in slabe strani.

Rodil se je naš pisatelj 1. januarja 1913 v Štukih na Grajeni, od koder je obiskoval gimnazijo v Ptuju, kjer pa je bil zaradi naprednega prepričanja pred maturo izključen. Med okupacijo ga je življenjska pot pripeljala med partizane, kjer je vidno sodeloval pri raznih listih.

Svoje pisateljske sposobnosti je Ivan Potrč uspešno uveljavljal že v dijaškem listu »Rast«, ki ga je izdajalo napredno literarno društvo »Oton Župančič« na ptujski gimnaziji v razdobju 1930—1934. Izšla sta samo dva letnika te revije; drugi letnik 1932—33 hrani med svojimi časopisnimi zbirkami Študijska knjižnica v Ptuju. Ker je ta gimnazijski časopis širil napredne in socialne ideje, je bilo s tem v zvezi v letu 1934 izključenih s ptujske gimnazije več dijakov, sodelavcev in ustanoviteljev omenjene dijaške revije.

Že prvi Potrčevi literarni prispevki v »Rasti« so verna slika življenja na deželi, predvsem v njegovem domačem kraju. Tako beremo med drugim v »Naši grudi« (Rast 1932-33, štev. 1—2) tele vrstice: »Ljudje so pri nas težki kakor naša gruda, garajo od jutra do večera, dnevi jih najdejo in puste na nogah, kakor da so zrastli s svojimi malimi travniki, njivami in goricami. Zemlja, po kateri so brazdali, je razorala njihove obraze, izsesala roke, priklenila misel nase ...«

Prva njegova novela »Kopači« je izšla v Ljubljanskem Zvonu 1933 in obravnava težko življenje in trpljenje malih ljudi iz pisateljeve ožje domovine ob Grajeni, saj pravi avtor: »na pomlad pa so se koče, razmetane po gričih in klancih, prebudile iz svoje revščine ...« (Str. 268). Globoko nas pretrese življenjska zgodba viničarja Jure, ki za slabo plačilo vse življenje gara za svojega gospodarja — Nemca s strašno negotovostjo v duši, kaj bo z njim na stare dni, ko ne bo več mogel delati.

Tudi pisateljeva prva daljša povest »Sin«, ki je izšla pri Vodnikovi družbi v Ljubljani leta 1937, slika življenje ljudi v dolini Grajene, ki »je zastajala v globokih tolmunih in izpodjedala cesto. Za potokom se je vleklo mešano drevje s podolgastimi jasami kočarskih njivic in travnikov«. Potok, ki izvira pri Vurberku, je že od nekdaj privlačeval domačo mladež, kajti »Grajena ob veliki cesti je polna tolmunov. Po koreninju, ki ga poganjajo jelše, stikajo šolarji za zadnjimi ribami, ki jih pusti suša«. (Str. 41.)

Ljudje se tod pehajo in mučijo na malih krpah zemlje, hodijo grabljat listje na Grajenščak ter kopat »mestjanom« gorice po Ilovnatem vrhu (Mestnem vrhu). Kako težko je življenje na malem gruntu, nam pisatelj brez olepšavanja prikaže pri Malekovi družini, ki se le s težavo prebija iz dneva v dan.

Včasih je Grajena gnala tri mline, eden med njimi je bil znan kot »meniški mlin«. Tudi v naši povesti občudujemo v bližini Malekovega posestva Juršev mlin s širokim jezom. Mnogo travnikov in njiv ob Grajeni je bilo graščinskih, »zidanica in gorice na bregu — vse, kolikor jih vidiš — pa so meniške! ...« (Str. 22).

Pot proti mestu je peljala ob potoku. »Pod klancem so se odprli ob Grajeni stisnjeni bregovi; v ozadju je zraslo iz njih sivo grajsko zidovje ...« (str. 24). »Redki ostareli hrasti so šumeli nad potokom in v ravni črti, kakor so stali, motili ravnino, ki se je širila spodaj na obeh straneh Grajene vse tja do mesta, kjer je zapiral grad na hribu« (str. 5). Že od daleč si lahko videl »močno grajsko zidovje: siva podolgasta stavba, z ozkimi in zakrižanimi hlevskimi okenci — grajske ječe, kjer so podgane in kače žrle ljudi« (str. 30). Tak je bil grad v otroški domišljiji, tako si ga je predstavljal v naši povesti Malekov Karlek, ki ga je preganjala vest zaradi požiga domačije, ki ga je povzročil s svojo sestro Faniko. Malekov Karlek, kakor tudi otroci iz okoliških vasi, so obiskovali ljudsko šolo pod gradom. »Na šoli je bila narisana podoba škofa. Mati je prebrala pod njo napisane besede: »Kakor se mlado drevesce nagne, tako bo raslo staro drevo; česar se mlado dete privadi, tega se starček odvadil ne bo!«

Nekega dne je Karlek romal z materjo tudi na Goro. »Pred njima se je kazalo mesto, razsvetljeno od medlih plinskih svetilk« (str. 6). Z Gore pa sta zrla na »Polje, Slovenske gorice ... pod njimi ozka bela črta Drave ... stolp farne cerkve in grad nad mestom ... Vsa ravnica je bila razkosana v tisočere krpe njivic in travnikov; motili so jo samo v pravih likih zaraščeni gozdovi ...« (str. 69, 70).

Malekovo hišo obišče smrt, starega gospodarja Zepo pokopljejo na Rogoznici, vdova Malečka se ubija z zemljo in otroci, dokler se ti ne poroče, eden slabše, drugi boljše.

Povest se dogaja deloma pred prvo svetovno vojno, ko so se začele tudi v kraju naše zgodbe številne rekvizicije; deloma pa nam slika pisatelj že življenje svoje ožje domovine po letu 1918.


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Najpomembnejša Potrčeva slovstvena stvaritev je brezdvomno trilogija o Kreflih, in sicer Kreflova kmetija, Lacko in Krefli ter Krefli.

Kreflova kmetija

»KREFLOVA KMETIJA«, drama v treh dejanjih je izšla v »Knjižnici slov. gledališča« kot 7. zvezek, 1947. Prvo dejanje je priobčil Ljubljanski Zvon 1938. Že takrat so jo nameravali igrati v Mariboru, toda takratni oblastniki so njeno uprizoritev prepovedali. Krstno predstavo je delo doživelo šele po osvoboditvi, 16. oktobra 1946. Po Koblarjevi oceni v Slov. biografskem leksikonu (II. knjiga, str. 464) je ta drama »obsodba družbenega reda, ki sloni na gruntarskem nasilju in nemorali ter kaže neresničnost vaške idiličnosti. V njej se že čuti prihod mladega rodu.« Čeprav kaže delo značilnosti pisateljeve ožje domovine, vendar presega po problemih, ki jih obravnava, daleč krajevni okvir, kajti opisane razmere na velikih gruntih lahko zasledujemo po vsej slovenski zemlji in ne samo v ptujski okolici. O tem svojem delu pravi Potrč, da je trilogija »zajela našega kmeta, ne samo ptujskega ali štajerskega, ampak našega slovenskega!« (Gledališki list Okr. gledal, v Ptuju 1955—56 št. 7.) Delo je bilo deležno v letu 1947 Prešernove nagrade, ki se podeljuje pisateljem za najboljša dela.

Pravo nasprotje gruntarskemu okolju na Kreflovi kmetiji je domači sin Ivan, ki je zaradi svojega socialnega prepričanja okusil trpljenje ječe. Domači računajo nanj, da bo rešil Krefle gospodarskega propadanja, toda njegovo srce se vnema za viničarsko hčerko Mimiko. Spor med domačim sinom in starši Juro in Lizo se vedno bolj zaostruje. Ivan neusmiljeno razkrinka Kreflovo lakomnost po zemlji, ki si jo skušajo množiti z vsemi sredstvi.

Lacko in Krefli

»LACKO IN KREFLI«, drama v treh dejanjih, je izšla kot 21. zvezek »Knjižice slov. gledališča«, izdal pa jo je Slov. knjižni zavod leta 1949. Ta globoki tekst, ki ga je posvetil pisatelj mučeniku Lacku in njegovim soborcem, začenja z Lackovimi preroškimi besedami med nečloveškim mučenjem: »Mene boste ubili, ali tega za kar umiramo, ne boste uničili ...« S tem deiom je Ivan Potrč postavil neminljiv spomenik prvim žrtvam osvajalčevega nasilja v ptujskem okraju. Jože Lacko zopet zaživi v tej drami pred našimi očmi v vsej veličini kot kmerevolucionar ter globok in iskren človek. Z nemo grozo in bolečino v srcu sledimo njegovi trnovi poti, ki jo je prehodil kot borec in organizator ljudskega odpora vse do svoje mučeniške smrti dne 18. avgusta 1942.

Čeprav Lacko v igri ne nastopa, je vendar ves razvoj v drami tesno povezan z njegovo osebnostjo in osvobodilnim pokretom. Njegovo ime pogosto prepleta pogovore nastopajočih, od katerih izvemo za ves potek borbe Lackove čete. Tako je tudi usodna bitka pri Mostju ob Pesnici dne 8. avgusta 1942 silno odjeknila tudi med Kreflovimi ljudmi, saj se je Lacko kot njihova »žlahta« često kmet in vdovec, ter njegova starejša hčerka Lizika gledata na Lackov pokret več ali manj s koristoljubnimi nagibi, dočim sta sin Franček in mlajša hčerka Milika z vsem srcem vneta za narodnoosvobodilno idejo in se tudi na koncu odpravita na pot med partizane.

Slabe novice o boju med Lackovo četo in nacisti se vedno bolj množe. Tako ve tudi Kreflova dekla Treza povedati o nemški hajki proti Pacinju. »Zakopali so se, za krtin je po travnikih so se zarili in njega patrona so žgali po Nemcih ... Potem so jih potolkli, kakšna nesreča! Samo zaradi Lacžgali ... Tako so ga rešili. Prebredel je potok in se zakril v koruzinju. Dečki pa so bili, do zadka so se dali pobiti, kakšni dečki! ... Sama bi mu šla pomagat namesto šlev, ki ne morejo z zapečka!«

Mlajša hčerka Milika si je globoko vtisnila v spomin Lackovo podobo. »Lacko je naš človek« — je govorila —. »Prihajal je k nam, ostajal je ... Vsako besedo sem si zapomnila. Tako pametnih besed je bil ...« (Str. 26) Jura pa je gledal v Lacku predvsem kmeta. Toda Lacko, dasi tudi kmet, je vendar bil — revolucionar in s tem za aktivno borbo ptujskega okraja v sklopu splošne ljudske vstaje proti nacističnim osvajalcem.

Franček prinese med domače novico, da so Lacka zgrabili, in sicer po zaslugi Kreflovega strica Vilčnika, ki je tudi »blokfirer«. Kot pa vemo iz zgodovinskega poteka tega tragičnega dogodka, je Lacka izdal gestapu kmet Horvat iz Sp. Velovlaka, h kateremu se je bil Lacko zatekel po bitki v Pacinju. Toda izdajalcu so partizani kmalu požgali hišo, v decembru 1943 pa je prejel zasluženo plačilo — smrt od partizanske krogle.

Kot že rečeno, čutimo vso igro Lackovo osebnost in doživljamo vse postaje njegovega križevega pota, tudi njegov pretresljiv sprevod v Ptuju. »Mesto je podivjalo ...! Po ulicah ga gonijo, tudi živemu človeku ni več podoben ... Ubogi človek, do srca se mi je zasmilil ...« (Str. 45.) To so sicer Lizikine besede, vendar neodkritosrčne, kajti njen pohlep po Kreflovem gruntu je nenasiten, pripravljena je izdati domače ljudi, da bi so dokopala do zemlje, samo da je Kreflova dekla ne dobi, ki ima s starim Kreflom otroka. Pri tem ji pomaga tudi odpadniški mož Šanta, ki na koncu tudi izda Kreflove. Šanta prejme na koncu od Frančeka zasluženo plačilo.

Kreflovega Frančeka je silno pretresel grozen sprevod po mestu z zvezanim Lackom. »Glavo ima vso zabrehlo, obvezano, na prsa so mu napisali ... Josef Lacko, Bandit und Mörder« ... (Str. 57.) Lackova smrt pretrese tudi starega Krefla, ki obžaluje svojo dosedanjo neodločnost do Lackove ideje. »Krefl se na koncu drame postavi za svoje, ne umakne se s svoje zemlje.« (Potrč v Gledališkem listu Okr. gledališča v Ptuju 1955,56, št. 7.) — Franček in Milika, ki gresta med partizane, bosta maščevala Lackovo smrt, kajti »Lacka so ubili, pa jih bo zato sto vstalo.«

Tretji del Potrčeve trilogije so »KREFLI«, drama v treh dejanjih (»Knjižnica slov. gledališča«, 21. zvezek 1953). Krstna predstava je bila v Ljubljani 20. februarja 1952, štiri leta nato pa v Ptuju (29. III. 1956).

Dejanje te drame se odigrava v letu 1948, ko so se začele v večji meri tudi v ptujski okolici ustanavljati zadruge, Pozorišče deja- nja je kot v ostalih dveh delih trilogije — v ptujski okolici (v igri se kraj imenuje Ilovjak), pa vendar je delo vseslovenskega pomena. Dramatik nam prikaže, kako se gruntarji Krefli ne morejo vživeti v novo dobo, pregloboko tiče v stari gruntarski miselnosti. Stari Jura Krefl obupa nad življenjem kot nekak protest proti socializaciji. Nositelj novih socialističnih odnosov na vasi postaja doslej zapostavljeni kmečki proletariat. Na žalost pa silijo v ospredje tudi taki ljudje, kot je agrarec Vrtnik, čeprav ga umazana preteklost silno obremenjuje. Tako pripisujejo ljudje Vrtniku izdajstvo partizanov pri nekem prehodu čez Dravo v dobi okupacije.


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Težko življenje kočarjev, viničarjev in dninarjev v Jeruzalemskih goricah in njihove borbe za boljši košček kruha nam pisatelj Ivan Potrč popisuje v drugi pomembni povesti, ki je izšla v letu 1948 pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani s simboličnim naslovom »Svet na Kajžarju«.

Iz dela, ki opisuje življenje v vinorodnih predelih, kjer že stoletja prideluje naš mali človek svetovno znano žlahtno kapljico, spoznamo trpke usode teh trpinov in njihovo garanje za vinogradniške mogotce, ki jim je šele osvoboditev odvzela odločujočo besedo. O prednikih tega ljudstva pravi Jože Kerenčič v svoji razpravi »Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah«, Maribor 1939, med drugim tudi tole: »Predniki ljudstva, katero danes živi v Jeruzalemskih goricah, so podložni graščinski in klošterski gospodi kultivirali to zemljo. Redili so zemljiško gostpodo in njene oborožene tolpe, ki so varovale obmejno ozemlje germankemu gospodstvu pred sosednjim ogrskim, hodile ropat v obmejno Medjimurje in se ropajočim ogrskim in turškim tolpam umikale v utrjene gradove. Ozemlje Jearuzalemsikih goric in sosednjih predelov je skozi stoletja doživelo neštete obmejne spopade, plenitve in roparske pohode.«

»Svet sam« — pravi pisatelj — »po Kajžarju in okoli, so hribi in klanci, vse je pokrito z goricami ... Otroci tod so se rodili, da so bili za hlapce in za živino Nemcem in bogateem ...« (Str. 5.)

V takih barvah bi človek lahko nasliikal tudi težke razmere v Halozah, kjer se je ubijal skotzi življenje in garal za tujca isti mali človek. Zato so lahko z istim naslovom posneli film v haloskih goricah nad Vidmom (Dravinjski in Majski vrh), scenarij pa je napisal Potrč v posebni knjigi pod naslovom »Gorice« (izdala mariborska založba »Obzorja« leta 1951 v »Prežihovi knjižnici« št. 3).

Ljudje s sveta na Kajžairju nastopajo s kaj različnimi značaji in življenjskimi zgodbami. Med okupacijo je igral zelo dvolično vlogo Ritonja, nekdanji Sinkov viničar, sedaj predsednik agrarne komisije. Njuno preračunljivo sodelovanje traja še dalje v času po osvoboditvi. Kljub temu, da je trdnega kmeta Sinka prizadela agrarna reforma, zna le-ta še vedno uveljavljati svoj vpliv tud; v novih pogojih. Nekoč je bil župan, to mesto je obdržal tudi med okupacijo in kar je značilno, tudi v novi državi se mu je posrečilo, da je postal predsednik KNOO.

Nekako osrednja oseba med pestro množico ljudi na »Kajžarju«, je viničar Vračko. Tudi njegova življenjska pot je precej vijugasta in značaj omahljiv — pravo nasprotje njegove energične žene Jule, ki spremlja njegove podvige s stalnim nezaupanjem, tako v prejšnjih časih kakor tudi v najnovejših razmerah.

Nas zanima predvsem Vračkovo predvojno sodelovanje z revolucionarjem Jožetom Kerenčičem. Omenili smo že njegovo aktualno brošuro o Jeruzalemskih goricah, v kateri je prikazal težak podožaj svojih sorojakov, predvsem kočarjev in viiničarjev v vinogradih prevzetnih tujcev. Iz njegovega razpravljanja spoznamo krivično nesorazmerje med domačo in itjujo posestjo, ki je bila v veliki meri v rokah tujcev, ki so vedno predrzneje segagli po naši zemlji. Človek se mora zamisliti ob dejstvu, da sta bili dobri dve tretjini vinogradov v posesti tujcev.

Ob prihodu Nemcev pa je Vračko kmalu pozabil na Kerenčičeve nauke in postal — »blokfirer«, v varljivem upanju, da se bo pod Nemci kočarjem in viničarjem pri nas bolje godilo. V mesecu februarju leta 1942 smo priča pretresljivi tragiki: Vračko mora kot »blokfirer« nalepiti letake, kjer so ljudje z grozo v srcu čitali imena ustreljenih talcev, med njimi tudi ime Jožeta Kerenčiča, za čigar ideje se je Vračko pred vojno toliko navduševal! Med žrtvami je bil tudi Jožetov najmlajši brat Slavek, izučen ključavničar. Kerenčičevo družino so Nemci odpeljali, ostali so samo nebogljeni otroci ...

Kajžar je proti koncu druge svetovne vojne preživljal težke trenutke vojnega razdejanja, saj so »tod Nemci in vlasovci držali fronto ter streljali ljudi.«

Vračko je končno le spoznal, da so ga Nemci prevar — »njega, ki je pletel s študentom lepše o goricah.« (Sfer. 23.) O novi, socialistični Jugoslaviji pa je trdno prepričan, da bo res drugače, boljši življenjsiki pogoji tudi za mladega človeka v Jeruzalemskih goricah. Njegova žena Jula pa se še vedno boji, da bo še naprej samo garala in živela v pomanjkanju.

Čas, ko naj bi ustanovitev vinogradniške zadruge, postala resničnost, se je približal ... »Viničarski svet se je zbiral pred novo, za silo napravljeno šolo, stara je bila porušena.« Znano je, da so tukajšnji ljudje doživljali vojna razdejanja pet tednov trajajoče fronte, med katero je bila porušena šoda in cerkev pri Bolfenku na Kogu (v povesti Gomila, str. 51)., tudi nekdanja trgovina je bila podrtija ...

Ljudje so predlagali za predsednika novoustanovljene zadruge Vračka, ki pa se je temu mestu odpovedal, ker se ni čutil vrednega, vendar pa v glavnem zato, da ne bi bili upravičeni priti v odbor njegov nasprolnik Ritonja in slični tipi. Novo skupno obdelovalno podjetje pa je prevzelo ime heroja Jožeta Kerenčiča.

Največje in najpomembnejše Potrčevo delo, ki je izšlo po trilogiji o Kreflih pa je roman »Na kmetih«. Izdal ga je Slov. knjižni zavod v Ljubljani leta 1954. Delo, ki ga poročila označujejo za realistični roman iz kmečkega življenja, je izšlo tudi v srbskem prevodu pod naslovom »Strasti na selu«. Za roman je Ivan Potrč prejel tudi Prešernovo nagrado. Motive je pisatelj izbrali iz bližnje ptujske okolice, njegovi ljudje so obloženi z dobrimi in slabimi lastnostmi. Po knjižnih ocenah pa roman presega krajevni okvir in bi se lahko odigraval kjer koli v Sloveniji; zato zasluži delo v polni meri oznako — slovenski roman. Z njegovo vsebino so se čitatelji »Ptujskega tednika« lahko seznanili v letu 1956, ko je izhajal kot podlistek.

Glavnega junaka Južeka Hedla je kritika ocenila kot osebnost, ki jo vodi slepa strast. Južek doživi številne avanture na Toplekovini, najprej z vdovo Toplečko, potem njeno hčerko Hano, dočim ohrani najmlajšo hčerko Tuniko v lepem spominu — kot nedosežen vzor. Kot je čitateljem romana znano, se zadeva s Toplečko zelo tragično konča, Južek jo zadavi in si s tem nakoplje dolgoletno ječo.

V delu srečamo znane krajevne označbe, tako »Skazov most« na Grajeni, omenjena je tudi gostilna pri »Belem križu« in rogozniško pokopališče.

Teško kmečko življenje je opisano brez krinke v času po osvoboditvi, ko posega vanj že novi povojni duh s svojimi socialnimi problemi. Tudi v tem delu si lasti odločujočo besedo bivši »partizan« ali pravilneje skrivač — Štrafela, dokler ga sami domačini ne onemogočijo.

Malo je Ptujčanov, ki ne bi poznali naslednjega pesnika in pisatelja našega Ptuja ter raziskovalca njegovih zgodovinskih znamenitosti Alojzija Remca. Rodil se je v skromnih razmerah v mestu ob sinji Adriji — Trstu 10. aprila 1886. V Ptuju je našel svojo drugo domovino, ki jo je ovekovečil v mnogih zgodovinskih razpravah, nastalih iz vestnega študija starih listin in kronik. Tudi za leposlovje je našel čas kljub zaposlenosti v odvetniški in javni službi. Značilna je njegova izjava, ki jo je cesto izrekel v veseli družbi: »Če bi moral voliti med advokaturo in literaturo, bi brez oklevanja dvignil obe roki za literaturo!« V usodnih aprilskih dneh 1941 je moral kot ptujski župan doživeti zasedbo ptujskega mesta po hitlerjevskih divjakih, ki so ga dolgo mučili in končno z družino izselili v Srbijo. Po vrnitvi v osvobojeni in nepozabljeni Ptuj ni bil več trdnega zdravja; 21. novembra 1952 je prezgodaj omahnil na trnjevi življenjski poti in našel svoj zadnji dom v osrčju ljubljene ptujse zemlje. V drugi predelani izdaji Janeževe slovenske književnosti (1957) je Lojze Remec dobil primerno mesto, kjer je njegova slovstvena stvaritev ocenjena kot prikupna ter prežeta z idejo človečanstva in svobode.

V »Jubilejnem zborniku« društva jugoslovanskih akademikov v Ptuju (1932) so priobčile Remčeve »Pesmi iz Ptuja«. V prvi, »Noč na gradu«, nas pesnik popelje na grad, od koder zremo na Ptuj, potopljen v skrivnostno mesečno noč:


Postojva! Glej pod nama mesto
spi,
znad strmih streh na levi stolp
proštijski,
na desni minoritski v noč kipi.

Srebrno se preliva mesečina
iz tesnih ulic preko trga, cest
in hiš v prostrano polje onkraj
Drave,
kjer vitki topoli temne do
zvezd ...

V pesmi povratek iz Ptuja pa nam je pesnik razkril siromaštvo in bolečino haloške zemlje, ki mora v lastnem pomanjkanju služiti »Herrschafti« iz Ptuja, Maribora in nemškega Gradca.

Za pisateljevo najboljše pripovedno delo velja »Opustošena brajda«, zgodba iz temnih dni (I. del), ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju l. 1946 kot 98. zv. Slovenskih večernic. Žal pa je povest ostala nedokončana.

Med prebiranjem te zanimive zgodbe, ki se dogaja v težkih dneh pred in po vdoru hitlerjevskih osvajalcev v našo ožjo domovino, zaživi pred našimi očmi Ptuj v luči preteklih in polpreteklih dni. V nastopajočih osebah lahko marsikdo odkrije znanca, prijatelja s ptujskih ulic, pa tudi naše narodne sovražnike. Pisatelj sam je v življenjski usodi profesorja Poljanška popisal svoje težke doživljaje ob zasužnjenju zgodovinskega Ptuja.

Ptuj v nemirnih mesecih pred začetkom nemškega vdora ... Poljanškov sin Andrej, diplomiran filozof je na dopustu z orožnih vaj. Na Kogu v Jeruzalemskih goricah se je pri Orožnovih zbrala manjša družba, med njimi mladi Andrej, ki obožuje domačo hčerko Marto. Navzoč je tudi domači sin, mladi zdravnik dr. Miko z zaročenko Roziko. Pod opisano Orožnovo domačijo s sončnato brajdo je mišljena hiša, ki je bila nekoč vinogradni dvorec Ferdinanda Koflerja, nekdanjega ptujskega župana. Prostor te zanimive stavbe so nekoč krasile umetniške slike raznih plemiških rodbin, med njimi Dinersbergov. Večino slik je leta 1934 odkupil ljubljanski muzej. Takratna lastnika davčni uradnik v pokoju Jože Breznik in njegova žena Amalija ne živita več. Jože Breznik je postal žrtev sovražnikove fronte, ki je tod divjala proti koncu druge svetovne vojne in močno poškodovala tudi vinogradniško poslopje.

Omenjena družba se pod vtisom grozeče vojne nevarnosti razide, večina se odpelje v Ptuj, ki kmalu zatem doživi prihod sovražnikov. Andreja je ta usodni dogodek presenetil pri opravljanju vojaških dolžnosti na desnem bregu Drave. Zamislil se je na leta, ki jih je preživel v starinskem Ptuju z njegovimi zgodovinskimi spomeniki, med njimi Orfejev spomenik, »ki še danes stoji na trgu pred stolpom, kjer prodajajo kmetice iz okolice piščance, purane, maslo in jajca« (str. 25). Andrej je ljubil to starodavno mesto »Karantanca, ptujskega gospoda slovenske krvi«.

Granate z desnega brega Drave padajo po raznih mestnih predelih ... Andrej je ranjen, Marta ga obišče in odpelje v Orožnovo hišo v Ptuju. Po Andrejevem okrevanju so praznovali njegovo zaroko z Marto.

Začno se zapiranja slovenskih ljudi v Ptuju, tako vtaknejo v »mračno, nizko sodnijsko poslopje« profesorja Vilka Jakliča, »velikega pevca in pivca«, čevljarja Andrejčiča, primarija doktorja Majhna in druge. Med to družbo se znajde tudi profesor Poljanšek, ki so ga pograbili gestapovci pred lekarno »Pri zamorcu« v Prešernovi ulici, ko se je vračal od svojega sina in Marte. — Pisatelj nam živo opisuje surovo ravnanje hitlerjevskih oprod z našimi ljudmi. Ptuj je postal »mrzlo tuje mesto, mrko sovražno gnezdo« (str. 79). Težka mora je legla na ptujske ljudi, kajti »naša domovina je kakor opustošena brajda, ki jo je sklestila in zbila v tla ledena toča z viharjem!« (str. 85).

Mnogi naši znanci, med njimi profesor Poljanšek, se znajdejo na Borlu, pozneje pa jih prepeljejo v izseljeniško taborišče Rajhenburg. Tudi Poljanškova družina pride kmalu za očetom. Še prej pa se Andrej poslovi od svoje zaročenke na lepem Kogu s senčnato brajdo. Ob njunem težkem slovesu je »pozno popoldansko sonce zlatilo bujne zelene brajde in vinograde po položnih gričih. Na jug se je razprostirala široka dolina in po njej se je vila bela cesta proti Središču. V jagnedih je šepetal pritajen vetrič, za vinogradi se je belila cerkev sv. Bolfenka, od Jeruzalema se je slišalo pritajeno zvonenje« (str. 124).

Iz Rajhenburga nadaljujejo Poljanškovi žalostno pot v pregnanstvo proti jugu ... »Zbogom ve ljube vinske gorice, ve naše zelene brajde! Zapuščene žalujete, opustošene boste« (str. 136).

Resnični dogodki, ki so se odigrali v prvem času okupacije blizu hrvatske meje, toda še v ptujskem območju, so dali Remcu-dramatiku snov za pretresljivo dramo v treh dejanjih »Volkodlaki«, ki je izšla pri Mohorjevi družbi leta 1947. Kot kraj dejanja se omenja »Gemeinde Savreschje«, kar spominja na Zavrč.

... V pozni nočni uri se zglasi pri podeželski poštarici Anici Seršenovi njen zaročenec Ivan Poljanec, visokošolec, in ji pove, da se je po nemški zasedbi Ptuja skrival nekaj časa pri Lacku, sedaj pa se je priključil Lackovim borcem. »Z Lackom« — je dejal Ivan — »pojdem v borbo proti švabom, pa čeprav nas bo samo peščica« (str. 15). Ivan se poslovi od Anice in njunega sinčka Petrčka ter ob prihodu gestapovcev zbeži. Gestapovci odpeljejo poštarico Anico na Borl, kjer jo je videl kmet Kopše in o tem obvestil njeno živčno mater Meto. Kopše ve povedati tudi o Lackovih borcih in o njihovih podvigih proti tlačiteljem. — Podlo vlogo igra izdajalec Zajšek, ki še vedno obožuje Anico. Ta odpadnik postane župan in zapečati Aničino stanovanje. Meta obupa in skoči s Petrčkom v vodnjak, kjer se fantek do smrti pobije, mater pa gestapovci ustrelijo. Pojavi se Ivan, se maščuje nad podlim Zajškom in odpelje Anico s seboj med partizane.

Za zaključek naj omenimo še Remčevo »Zdravico haloški kapljici«, ki je izšla v mariborskih »Novih Obzorjih« leta 1949. V tej himni je opevan »biserni napoj«, ki so ga »rodile haloške gorice«.


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

CAJNKARJEV »SLOVEN IZ PETOVIJE«

Pisatelj Stanko Cajkar se je lotil tudi zgodovinske povesti iz nemirnega 9. stoletja, v katerem so živeli in se bojevali naši predniki, ki so med drugim poselili tudi ptujsko območje. Pred njim je že pisec ljudskih povesti in romanov Josip Jurčič prikazal v »Slovenskem svetcu in učitelju« (Ljubljanski Zvon 1856) to nemirno dobo panonske kneževine Pribine in Koclja. Usodepolni dogodki, ki jih osvetljuje še delovanje slovanskih znanilcev domače besede Cirila in Metoda, mečejo svojo senco tudi na stari Ptuj in njegovo obljudeno okolico. Tudi pokojni Alojzij Remec se je bavil z načrtom, da bi v daljši zgodovinski povesti ovekovečil Ptuj iz tega burnega obdobja, ko je še »Karantanec-Sloven« gospodoval kot svobodnjak nad delom ptujskega mesta in bližje okolice.

To vladavino slovenskega veljaka nad starim Ptujem (Pettouia) nam potrjuje znamenita listina iz leta 890, ki tvori izhodišče tudi Cajnkarjevi povesti »Sloven iz Petovije« (izšla pri Mohorjevi družbi v Celju l. 1955 kot 106. zv. Slov. večernic). Za to listino so zgodovinarji sicer ugotovili, da je nepristna, vendar je sestavljena na podlagi pristne listine vz 9. stoletja, ki se pa ni ohranila. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev (Pirchegger, Lj. Hauptmann) naj bi bil omenjeni »Karantanec«, gospodar tretjine ptujske naselbine, istoveten s slovenskim knezom Kocljem. Z navedeno listino iz leta 890 pa dobi salzburška cerkev od kralja Arnulfa ptujsko mesto v celoti v svojo posest, in sicer s sodstvom, mitrino in mostom vred. »Karantancu« je bila namreč tretjina mesta odvzeta zaradi izdaje, ki jo je zagrešil proti nemškemu vladarju. Samo njegovi ženi, ki je ostala zvesta svojemu vladarju, je ostal neki delež ptujske posesti.

Potem ko nas Cajnkar seznani najprej z razmerami, ki so vladale ob prihodu naših prednikov v novo domovino, nam predstavi Radogosta »slovenskega solastnika mesta Petovije in svobodnega plemiča« (str. 11.), ki je imel tudi svoj dvorec nedaleč od Drave, ki je »delila petovijsko naselbino na vzhodno in zahodno polovico«. To je bilo še v letu 889, ko si je Radogost delil oblast v Ptuju s salzburškim nadškofom Toetmarjem. Radogost seveda ni zgodovinska oseba, dočim je salzburški nadškof Teotmar (Diotmarus) v tem času resnično živel. Radogost je bil »Sloven, prijatelj in zaveznik osovraženega kneza Koclja«. Toda njegova žena Edeltruda je bila Bavarka, sina Rastislava pa je imel z neko Slovenko. K družini je še spadala sestra Živa in hčerka Milrada.

Zaradi nemškega dotoka v naše kraje je postala »slovenska Petovija čudna zmes slovenskih in nemških ljudi ... Mesto je dobivalo lepše lice, a ni imelo več čisto slovenskega srca«. (Str. 9.)

Po opisovanju v naši povesti zaživi pred našimi očmi ptujsko polje, kakršno je bilo v preteklosti, precej obdelano, vendar močno prepreženo z obsežnimi gozdovi.

Radogostov zakon z Edeltrudo že zaradi narodnostne razlike ni bil srečen. Našo pozornost pritegne tudi prikupna Vesna »hčerka svobodnega koseza iz Dobrave ob Dravi«. Nekega dne sta jezdila Vesna in Rastislav »po petovijskih cestah in potem preko dravskega mostu. Reka je nekam leno tekla v smeri proti jugu in se izgubljala v gozdovih petovijskega polja ...« (Str. 31..) Jezdila sta ob Dravi navzgor na pristavo Čistanovo, kjer so ležala obsežna polja. V že omenjeni listini iz leta 890 se ta predel imenuje »Zistanesfeld«. Zgodovinarji tolmačijo to krajevno oznako za polje pri Skorbi. Vesna in Rastista sta jezdila od tod tudi »do hribovja na jugu, kjer so bili vinogradi.« (Str. 34.) Na tem izletu sta si priznala medsebojno ljubezen. Ko sta se vračala v Petovijo, »je bilo videti iz daljave hrib in zidovje petovijskega dvorca, zdrajenega na razvalinah stare slovenske naselbine. Sonce se je igralo z belino kamenja in z zeleno trato pod gradom.« (Str. 41.)

Trenuten političen položaj je bil za Franke precej kritičen, kajti Madžari ogrožajo frankovske državne meje. Kralj Arnulf se pogaja z njimi, da bi skupno uničila Svetopolkovo vladavino na Moravskem.

V romanu beremo dalje, kako se je snovala zveza med Moravljani in panonskimi Sloveni, niti teh pogajanj so segale tudi v Petovijo. Slovenski svobodnjak Kosan posreduje med Svetopolkom in Radogostom. Uporniki so se zbirali na nekem dravskem otoku blizu Petovije. Tu so se sestali »velmožje iz slovenske Panonije, od petovijskega polja do Blatenskega jezera.« (Str. 48.) Z uporniškega posveta pošljejo odposlanstvo na Svetopolkov dvor, da obrazlože skupen cilj: osvoboditev Moravske in Panonije.

Toda Radogostova žena Edeltruda izda ves pokret in pošlje pismo po domačem učitelju Teobaldu v Regensburg h kralju Arnulfu, ki ga je poznala že iz časa, ko je bil ta še karantanski vojvoda.

Iz Regensburga pride v Petovijo posebno kraljevo odposlanstvo, preišče zadevo in zapove zapreti Radogosta v prostorih salzburškega namestnika v Ptuju. Po dolgem zasliševanju so Radogosta odpeljali na zagovor h kralju v Ragensburg. V slabem vremenu »so jezdili preko petovijskega polja proti toku Drave«, Radogost se je samozavestno zagovarjal pred kraljem. Izdajstvo lastne žene ga je silno bolelo. Zavedal se je, da se bliža »konec svobode in samostojnosti. Slovenska Petovija je izbrisana iz knjige življenja. Na Panonijo pa lega mrak dolgotrajnega suženjstva.« (Str. 161.)

In končna kazen za slovenskega viteza Radogosta izguba petovijske posesti in dosmrtna ječa. Edeltruda pa je dobila za nagrado del moževega imetja.

Pisatelj je povest tudi dramatiziral, in sicer pod naslovom »Petovijska tragedija«. Igra ima 13 slik in je posvečena osemdesetletnikoma Mešku ter Finžgarju. Delo je prinesla »Nova pot«, glasilo CMD (1954. štev. 10-12). Istega leta je izšel tudi ponatis teh slik iz zgodovine Slovencev v 9. stoletju.


[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Vošnjakova »Naša velika matura«

Tokrat imamo zopet opraviti z romanom o ptujski gimnaziji, in sicer je to »Naša velika matura«, ki jo je napisal Mitja VOŠNJAK, izšla pa je leta 1948 pri Mladinski knjigi v Ljubljani. V razliko s Cankarjevo »Noetovo barko«, ki obravnava predvsem življenje profesorjev na ptujski gimnaziji, nam Vošnjak v svoji kroniki razgrinja v prvi vrsti napredno gibanje med ptujskimi dijaki. Glasilo tega naprednega pokreta je bil časopis »Slovenska mladina«, ki so jo prebirali tudi v »ptujski gimnaziji, stari, sivi in mračni zgradbi na koncu Prešernove ulice.« (Str. 13.) Leta 1950 je izšel tudi hrvaški prevod te kronike, in sicer pri založbi »Novo pokolenje« v Zagrebu.

Matja Vošnjak se je rodil leta 1923 v Ptuju, kjer je živel do začetka druge svetovne vojne. Med vojno je spočetka deloval po raznih tiskarnah v Ljubljani, se vidno udejstvoval v mladinskih organizacijah, v letih 1945 in 1944 pa je na osvobojenem ozemlju urejeval liste »Mladino«, »Našo pest« in »Slovenski pionir«. Danes je naš diplomatski predstavnik v Trstu.

Dejanje naše povesti se odigrava v zadnjem in predzadnjem šolskem letu pred veliko katastrofo vojne vihre, ki se je razdivjala tudi nad našo domovino. Bilo je to v šolskih letih 1939/40 in 1940/41. Že po prvih straneh se seznanimo z glavnimi osebami, na katerih sloni vsa teža borbe mladega rodu za boljše življenje. To so sedraošolci Marko Kovač, Boris Majhen in drugi. V Marku Kovaču je pisatelj opisal svoje lastno dijaško življenje, saj je bil učenec ptujske gimnazije v omenjenih letih.

Razen dijakov — skojevcev je delovala na ptujski gimnaziji še »Slovenska dijaška zveza«, kjer so se zbirali katoliškega svetovnega nazora. Njihove ideje je razširjal dijaški list »Straža v viharju«. Obstajali so še člani Sokola in nekaj fašistično usmerjenih Ijotičevcev.

Važna osebnost v tej kroniki je vsekakor tudi »stari šolski sluga Križe«, original, kot so navadno taki »zvonarji« po raznih šolskih zavodih. Naš sluga je imel rano na glavi, spomin iz avstrijske vojske. Mož je že več let med pokojnimi, nekdanji dijaki se še dobro spominjajo moža s službeno čepico, s pravim imenom Krapša.

Od okoliških gostiln je bilo priljubljeno gostišče pri Križeju, kjer so se nekoč sestali naši sedmošolci in se prav razigrane volje proti jutru vračali »po cesti proti mestu«.

Tudi v tej povesti ne gre brez ljubemi in opevanja »zlatih lask in modrih oči.« V toku dogajanj smo priča mladi ljubezni med Dolenčevo Nado iz Slovenskih goric in Markom. Opisan je tudi neki sestanek skojevcev na stanovanju Draga Kranjca »v hiši pred cerkvijo nad trgovino«. Vršil se je ob devetih zvečer, ko so »v ozkih, zveriženih ulicah zagorele osamljene svetilke. Mesto je bilo vse bolj mrtvo. Ko je ura na zvoniku udarila pol deveto, je le malokdo hodil po slabem pločniku in po z okroglimi kamni tlakovanem cestišču. Le iz gostiln, ki jih je bilo v starem mestu vselej več kot dovolj, so se razlegali hripavi glasovi.« (Str. 45.)

Ptujska napredna mladina je po pisateljevem pripovedovanju prebirala razen glavnih marksističnih del, tudi Speransov »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, ki je nedavno izšel v drugi izdaji.

Množični mladinski izlet se je nekoč vršil na Vurberk, zbrali pa so se pri hiši Kolarja Skaze ob Grajeni in s kolesi dospeli »do sivih zidov srednjeveškega gradu ... Globoko pod njimi, ob samem vznožju, je tekla široka srebrna Drava. V Ptuju je vse drugačna. Kalna je in mračna prav tako kot staro mestece, mimo katerega teče ... Preko Drave so se širila nepregledna polja ... Njive so bile zorane v vseh smereh in posejane z različnimi žiti, kot da je nekdo prisil na Ptujsko polje krpo do krpe. Sredi polja so se širili sivkasto zeleni borovi gozdovi ... Na levi, daleč preko ravnine, so se dvigale Haloze s svojimi vinogradi. Na zapadu je rastlo k nebu zeleno Pohorje ... Proti severovzhodu in jugovzhodu pa so razkropili grički Slovenskih goric ...« (Str. 60.)

Ptujskim mlctdincem so se pridružili tudi mariborski tovariši ...

Ptuj sam pa je našenro pisatelju »precej dolgočasno mesto. Mikaven je morda za dan, dva, srečen je v njem lahko samo kakšen star, sivobradi arheolog. Zanj je to mestece ob Dravi kot ustvarjeno. Bogati mestni muzej in starin polni grad nad mestom, starinske ulice, tlakovane z okroglim kamenjem, vse mračne, ozke in zavrte. Spomeniki na vseh koncih in krajih, pri cerkvi in mestnem stolpu, Orfejev steber pred gledališčem, stari stolp pri reki, templji boga Mitra onkraj mostu, ostanki rimskega vodovoda, rimske vile in staroslovanska grobišča na Panorami ... V mestu je za mladino življenje strahovito dolgočasno, zato pa je okolica toliko lepša ...« (Str 100.)

Pisatelj nas popelje pogosto v lepo urejen ptujski park, kjer svetilke »v nočeh tako zaspano mežikajo preko ceste«. Vanj so že od nekdaj radi zahajali ptujski dijaki, zlasti zaljubljeni pe- tošolci in petošolke. Tu so se tudi vršili razni društveni sestanki.

Naši ptujski dijaki so jo mahnili tudi v Haloze, od koder se je širil lep razgled. »Po vsem Ptujskem polju je lahko begalo oko, lahko se je poigralo med Slovenskimi goricami, švignilo na vrh Pohorja, pa se potem po valovih Drave spet spustilo mimo Ptuja prav do vznožja Haloz ...« (Str. 144.) Tu so se mladinci lahko seznanili z življenjem in težavami haloških ljudi.

Marsikateri dijak, ki zapusti ptujsko gimnazijo, se kljub raznim težavam, ki jih je imel na šoli, še vedno rad spominja na obdravsko mesto. Tako tudi v naši povesti izključeni Boris Majhen: »Da, res. Grem, čeprav bi rad ostal. Sicer je ta naš Ptuj majhno mrtvo gnezdo. Vendar pa, bilo je lepo, čudovito lepo ... Da, te sive strehe in zidovi, ozke ulice, majhna okna in mračni hodniki, to je stari Ptuj. Okrog pa zelenje, gozdovi in polja ...« (Str. 191).

Večernih kinopredstav, ki so bile v mestnem gledališču, »precej stari in zanemarjeni zgradbi«, niso smeli dijaki obiskovati. »Pred glavnim vhodom je stalo starinsko stebrišče, najlepši del vsega poslopja.« (Str. 218.) Ptujska občina se ni posebno brigala za gledališče, važna je bila zanjo najemnina. Za to kulturno ustanovo so v glavnem skrbeli člani Dramatičnega društva. V gledališče so se radi zatekali tudi ptujski dijaki in se skrivaj udejstvovali v gledališki umetnosti. Tu je napredna mladina na ciklostilu razmnoževala tudi protifašistične letake.

Pisatelj Vošnjak nas vodi tudi v »skromno dvorano delavskega kulturnega društva v veliki kasarni«.

Prišel je usodni 27. marec 1941 in znani dogodki, ki so mu sledili. Pisatelj napeto opisuje vdor nemških čet in veliko požrtvovalnost ptujske mladine, ki se je hotela boriti proti osvajalcem, toda orožja ji niso dali ... S to pripravljenostjo pa so že opravili del življenjskega izpita, del bodoče velike mature iz predmetov: »Požrtvovalnost, vztrajnost, hrabrost, ljubezen do domovine in do našega ljudstva, borbenost in upornost.« (Str. 305.)

Še en roman iz okupacije:

»In hrumela je Drava«

»Knjiga 57«, glasilo slovenskih založb v Ljubljani, nas v prvi številki 1957 obvešča, da je leta 1955 izšla v Trstu nova knjiga o Ptuju z naslovom: »In hrumela je Drava«, izpod peresa METODA TURNŠKA.

Dejanje romana se odigrava neposredno po vdoru hitlerjevskih krdel na naše narodno ozemlje. »Tevtonski divjaki« so v Ptuju začeli z uničevanjem slovenskih knjig ... To je bil nekak uvod v številna nasilja, ki jih je osvajalec zagrešil nad našim ljudstvom in nad prebivalstvom ptujskega okraja še posebej, kot nam to živo prikazuje pisar v omenjeni povesti, ki se vrši nekje v ptujskem predmestju med Budino in Spuhljo. Kraj sam se v romanu imenuje »Koče«, kjer se v bližini razprostirajo obdravski gozdovi. Tu živi skromno železničarska družina Jarenkovih, oče Franc, mati Hana, petošolec Miloš in osmošolka Alenka, njuna otroka.

Oba dijaka se bojita za svoje knjige, prav tako Alenkina prijateljica Vidka Haličeva. Vsi so prepričani, da hočejo Nemci spremeniti slovensko Štajersko »v pranemško deželo, da ne bo ne duha ne sluha o Slovencih«.

Haličeva Vidka se je odločila, da bo tudi ona skrila pri Jarenkovih slovenske knjige. Ko je prenašala knjižni tovor k prijateljici Alenki, je bilo v mesecu maju ... »Od haloških hribov je vel rahel, osvežujoče vetrič. Od Drave se je oglasil bučen šum narasle reke. Slovenske gorice z belim Sv. Urbanom je oblivalo zanje sonce, ki je lezlo za Pohorje ...«

Na ptujski gimnaziji, kjer sta obe prijateljici obiskovali osmi razred, se je marsikaj spremenilo. Ta slovenski učni zavod je postal nova »Oberschule« za domače nemškutarje.

Nemcem so pri njihovem raznarodovalnem delu pomagali tudi mnogi narodni odpadniki. — Jarenkova dinižina globoko doživlja vso tragiko nemškega vdora in jo zelo prizadene, ko se pri njih na nesrečo nastanita dva esesovca Kurt in Heinz, ki nadlegujeta domače, zlasti Alenko, ki se mora zaradi tega skriti pred nadležnima in vsiljivima gostoma.

V neki noči pokopljeta na domačem vrtu Alenka in Miloš svoje ljubljene knjige in tožita pri tem žalostnem opravilu: »Ubogi slovenski književniki, ko nad njihovimi gomilami grozijo tujci uničiti zadnjo sled slovenske kulture!« (Str. 29.)

V Ptuju postajajo razmere vedno bolj žalostne. Ne mine dan, da ne bi koga internirali na Borlu ali od tam izselili v negotovost.

Tudi v tej žalostni zgodbi smo priča mladi ljubezni med Alenko in Prosenjakovim Štefanom, ki študira na ljubljanski univerzi. Štefan prejme od doma pismo, v katerem mu mati opisuje razmere v Ptuju. Iz tega sporočila izvemo, da je dravski most razdrt in da ga »Nemci zdaj z ujetniki popravljajo.« (Str. 51.) Novi mestni župan nastopa pod imenom Wagner.

Štefan se je po prejemu pisma odločil, da bo šel na Štajersko po Alenko. S pomočjo vodnika Francija s Preske se mu je posrečito priti čez mejo.

In doma? Izdajalca Kuhelj in Repič sta stalno na delu za novi rajh. Gostilničar Kuhelj dobi celo odlikovanje za svoje priganjaško delo.

Štefanu se je po dolgem potovanju posrečilo priti domov. Vlak je vozil počasi mimo Cirkovc, Sv. Lovrenca ... Kmalu bo tu Hajdina, kjer pa bo raje izstopil. Gledal je skozi okno: »Haloze so tam v mrču. Ptujska gora mora biti v oni smeri. Ali ni tista kopa Ptujska gora s cerkvijo? ...« (Str. 81.)

Na Hajdini je izstopil in kmalu dospel na Breg. »Na Bregu so bile vse hiše v nacističnih zastavah in velikih napisih. Nikjer ni bilo več sledu, da je to slovenski kraj. Krvavordeče krpe s črnim kljukastim križem so Štefana rezale v oči kot ostri noži.« (Str. 82.)

»V hiši tik pred mostom čez Studenčnico« pa je bila orožniška postaja. Srečno je prišel Štefan mimo te nevarne točke. In potem čez dravski most, mimo meščanske šole, klavnice, preko grajenskega mostu in dalje ob dravskem toku. »Čutil je, da Drava hrumi s strašno silo ... To je njena jeza! Podrla bo mostove, ki jih čez njo gradijo tujci!«

Štefan je obujal spomine na dneve pred začetkom vojne na Ptuju. Spomnil se je na delovanje nemške mladinske pete kolone pod krinko »mladinskega športnega kluba« in drugo. Ob svojem prihodu je Štefan izvedel tudi za »Varnostno stražo« slovenskih dijakov, ki je pomagala prizadetim domačinom.

Štefanovo svidenje z Alenko je bilo zelo prisrčno. Ni je našel doma, temveč v sosednji vasi pri botri Cili. Po dolgem obotavljanju se Alenka odloči za pobeg s Štefanom iz domačega kraja. Obema se po mnogih nezgodah posreči priti v Ljubljano.

Pred odhodom se je Štefan oglasil še na svojem domu in tam ostal nekaj časa skrit. Glavna cesta je bila od naselja Koče oddaljena le deset minut. V bližini je tekel potok Rogoznica s »trhlimi vrbačami. Preko njih je bil odprt razgled na staro mesto s sivim gradom.« (Str. 114.)

In konec po brezmejnem trpljenju: Alenka in Štefan sta postala mož in žena. Haličevo Vidko so Nemci ustrelili, ker je pri železnici delala za narodno osvoboditev. Mnogi izseljenci pa, ki so se zbirali na Borlu, kjer je »spodaj pod gradom jezno hrumela in se penila Drava«, — niso več uzrli svoje ožje domovine.

Roman Manice Lobnikove: »Rosa na pajčevini«

Nedavno je izšel pri mariborski založbi »Obzorja« nov slovenski roman z naslovom »Rosa na pajčevini« (1957) izpod peresa nove pisateljice Manice Lobnikove. Doma je iz Jarenine pri Mariboru in ima za seboj več let napornega partizanskega življenja (rojena 13. julija 1927). Po osvoboditvi je dalje časa službovala v Mariboru, danes pa živi s svojo družino v Ajdovščini. Pričujoče delo je njena druga slovstvena stvaritev, ki je vzbudila mnogo zanimanja med slovenskimi bralci. Del kritike je ta novi roman sprejel zelo ugodno, nekateri pa so našli v njem več pomanjkljivosti.

Pisateljica nas seznani v prvi vrsti z življenjem partizanov na Pohorju in z njihovimi akcijami po Mariboru in Dravskem polju. Nas zanima delo predvsem zato, ker je glavni junak v tem romanu Boris Gačnik doma iz Ptuja. Med partizane je zašel bolj po naključju, ko se je mudil na dopustu kot nemški vojak. V Mariboru je spoznal židovsko dekle Lidijo, ki igra vidno vlogo pri njegovih podvigih. V Ptuju so mu Nemci izselili starše, sestra Zala pa žalostno konča s samomorom, potem ko jo je okupator zlorabljal po raznih zdoglasnih taboriščih.

Pred odhodom v partizane je Boris obiskal za kratek čas svoje rodno mesto Ptuj. »Ptuj! Kako je bil pravzaprav reven, star in stisnjen v primeri z mesti, ki sem jih videl. Vendar mi je bil ljub in domač. Tu sem si lahko prišel po enem ali desetih, po petdesetih letih, vendar se ni nič tako spremenilo, da bi spremembo opazil že na prvi pogled. Po sredi mesta so ropotali vozniki in vprežne krave so se leno gnale v jarmu. Kmet z zavihanim šurcem je vozil skozi glavno ulico s te strani mesta na drugo stran gnoj in ga trosil po vsej ulici. Nihče se ni nad tem spotikal, tako je bilo vedno; celo Nemcev, ki jim je prišlo vse na pamet, celo to, da so stare kostanje v drevoredu podrli in zahtevali, da namesto njih nasade krompir, to ni motilo ...« (Str. 41.).

Takšno sliko Ptuja doživlja Boris pri svojem obisku domačega kraja. Zamisli se tudi v otroška leta, ki jih je preživel v tem starodavnem mestu. »Bolj si lezel v breg proti gradu, ožje so bile ulice. Ozke, stare rimske ulice. Iz ene hiše si lahko s... v drugo in ponoči, v poletnih nočeh sem kot otrok dostikrat čepel za oknom in prisluškoval zaljubljenemu šepetu, ki je prihajal skozi odprta okna sosedne hiše. Nasmehnil sem se ob tem spominu.« (Str. 41.)

Hiša, kjer je bil Boris doma, je bila starinska, »dvoriščna vrata so bila od starosti začrnela«. Taka poslopja so značilna za obdravsko naselbino, katere kontinuiteta sega še od srednjega veka v novi vek.

Boris si v mislih predstavlja, kako bo gledal svoje domače mesto, ko bo med partizani na Pohorju. »S Pohorja bom lahko gledal proti Ptuju in videl bom stari grad. Stari grad se vidi daleč naokoli.« (Str. 79.).

Boris se polagoma vživlja v partizansko življenje in naporno delo, saj je bilo često treba dosti tvegati pri izvršitvi dobljenih nalog. Razen v številne oddaljene kraje, so hodili pohorski partizani tudi »preko Drave v Ptuj«. (Str. 104.) Ko so nekoga dne ležali nad Poštelo, so Borisu pohitele misli na Ptuj in spomnil se je, kako je »včasih ležal na trebuhu na ptujskem gradu in gledal na mesto ... Ampak takrat ni bilo vojne in takrat je bilo vse lažje in bližje. Zdaj sem ptujski grad videl le, če je bilo jasno, drugače je bil zabrisan. Mesta pod njim sploh nisem mogel videti. Lahko pa sam videl tudi Dravo, ki se je enako valila po ozki dolini skozi Maribor, tako tudi skozi Ptuj. Zdaj poleti je bila posebno mirna in sonce, se je iskrilo na njeni gladini. (Str. 105.)

Toda Drava pod pohorskimi gozdovi je bila drugačna kot na odprtem polju. »Utesnjena Drava. Pozdravljena, a tu si le ukročena in strisnjena! Obšlo me je zadoščenje za vse ljudi, ki jim je niže Ptuja grozila s poplavami in si sama spreminjala strugo.« (Str. 157.)

V romanu se seznanimo še z nekim drugim Ptujčanom, in sicer s sinom ptujskega veletrgovca Repnika Dragom, ki ga je narodno nezavedni oče poslal med partizane »za vsak slučaj«, če bi Nemci izgubili vojno. Tudi značilna trgovska preračunljivost! Toda Drago postane kar vnet partizan in zelo pogumen v bojih z nasprotnikom.

Nekoč je Borisa privedla pot kot partizana na Ptuj. »Mesto se ni v ničemer spremenilo, toda mesto se leta in leta ne spremeni. Tudi Ptuj se ni spremenil, prav gotovo se ni. Spremenil se bo, če ga bodo bombardirali in spremenil se bo potem, ko bomo na novo zidali ...« (Str. 271.)

Boris je končno dobil od svojega komandanta nalog, da maščuje nedolžne žrtve v Mariboru, ki jih je imel na vesti gestapovec Altermann. Ta krvolok in sadist nad nedolžnimi materami in otroki je prejel od Borisa zasluženo plačilo in z njim je padlo tudi nekaj njegovih rabeljskih pomočnikov. Pri tem je Borisu pomagala zopet — ženska, že omenjena Židinja Lidija, ki pa tudi pade, zadeta od gestapovske krogle.

Pri izvršitvi svoje naloge je Boris sam postal žrtev tveganega dejanja. Vendar ta žrtev ni bila zaman, kajti sprva »nezavedni ptujski Slovenec je prišel na čisto sam s seboj.«

»Sodobna pravljica« Mihe Remca.

Tudi domačin Miha Remec je v nekaterih svojih delih v vezani in nevezani besedi uporabil motive iz obdravskega mesta. Pesniški in pisateljski talent je podedoval po svojem očetu Alojziju Remcu, ki je tudi v svojih delih ovekovečil zgodovinski Ptuj. Čeprav sta v slovstvenem ustvarjanju oče in sin hodila svoja pota, sta vendar drug drugega seznanjala s svojimi literarnimi deli, kot nam to pripoveduje Miha Remec v spominskih vrsticah »Človek nad prepadom«, posvečenih pokojnemu očetu. »Čitala sva včasih drug drugemu pesmi — on meni iz cikla ‚Pozne rože‘, jaz njemu iz cikla ‚Viharne rože‘, in zmeraj sem moral skloniti glavo pred mladostno silo 66-letnega očeta, v katerem je bilo toliko svežine, toliko mladostne ljubezni, da jo je gotovo ponesel dobršen del s seboj v grob.« (Ptujski tednik, 28. nov. 1952.)

V »Sodobni pravljici« (Nova obzorja 1954) postavlja Miha Remec dejanje tega krajšega sestavka v ptujsko mesto, kjer opravlja v malomeščanskem vzdušju svojo zobotehniško službo, nekoliko vase zaprto, vendar prikupno dekle Gorjanova Metka, ki ji z večjim ali manjšim uspehom dvorijo trije mladeniči: Zvonko, Igor in Bogdan.

»Mestece, kjer je začela Metka samostojno živeti, je bilo podobno grmadi starinskih hiš, ki jih je orjakovo otroče posadilo okrog strmega griča, vrh katerega je kraljeval srednjeveški grad, zelo dobro ohranjen od zoba časa. Po obokanih grajskih hodnikih in razkošnih sobanah se je skrivalo toliko mračnosti, da jo je človek nesel s seboj, ko je odhajal iz gradu. To pomanjkanje luči se je čutilo tudi spodaj v ozkih mestnih ulicah in vsakem starem stanovanju, kjer je vonjalo po preperelih deskah, miših in plesnobi ...«

Primerno temu starinskemu okolju so bili tudi prebivalci tega starinskega mesta. »Eni tako čudaško starinski« — nadaljuje pisatelj —, »da bi mirne duše lahko hodili pred sto, dve sto leti okrog in bi tedaj nihče ne rekel, da ne spadajo v tisti čas, drugi pa hudo sodobni, kolikor so lahko sodobni prebivalci zakotnega, v malenkosti pogreznjenega mesteca, kjer vsaka gospodinja dobro ve, kaj so imeli sosedje opoldne na mizi.«

Tudi potok Grajeno, ki teče skozi mesto in ki so mu že večkrat spremenili smer toka, nam pisec opisuje v tej noveli. Prijateljema Igorju in Zvonku je bil »svet ob potočku, ki je tekel skozi mestece« — svet njunih otroških doživljajev in mladostnih razposajenosti.

Pisatelj nas opozori tudi na ptujski most. »Tale leseni most bi morali vsekakor podreti in napraviti trdnega, železobetonskega. Štirje stebri bi kar zadostovali, če bi napravili dovolj velike loke ...«

Vožnja čezenj je bila nesigurna, kajti »držali so ga nad vodo šibki, leseni stebriči in je zato sumljivo trepetal, kadar so vozili čezenj tovorni avtomobili ...«

Pa se povrnimo nekoliko še k naši zgodbi! Pri Metki se vedno bolj uveljavlja Bogdan, dokler ne pokvari te ljubezenske idile neka četrta oseba.

Toda v Ptuju je bilo vedno tako in je tudi še danes, da »ne moreš opolnoči kihniti na ulici, ne da bi to ljudje zvedeli in kjer se vsi bolj zanimajo za drugega kot zase ...«

Po nekaterih dogodivščinah pa Metki ni bilo »več obstanka v tem gnezdu ...« Nekega majskega jutra je odpotovala in se »niti enkrat ni ozrla nazaj na mestece, ki je počivalo v modrikasti jutranji meglici in dimu neštetih hiš ...«

Tudi nekdanji mestni opazovalni stolp, ki je po velikem požaru 1684 postal cerkveni stolp, opeva Miha Remec v pesmi »Pod zvonikom«. V stoletjih je stolp preživel mnoge vojne in bil priča težkim časom, ko je po Ptuju divjala kuga. Pesem je objavljena v mariborski reviji »Now obzorja« 1954.

V leposlovnih delih s ptujskimi motivi, napisanih v obeh jezikih, ki jih ni malo, smo lahko spremljali zgodovino obdravskega mesta od rimske dobe dalje, preko naselitve naših prednikov v ptujskem območju in dalje v novi vek. Spoznali smo življenje takratnih vladajočih slojev, kakor tudi težko življenje malih zapostavljenih ljudi. Njihovo usodo pa so nam živo prikazala zlasti dela iz najnovejše dobe. Doživljali smo v mnogih opisih tudi številne nesreče, ki so v dolgih stoletjih obiskovale prebivalce ptujskega območja.

Razen nekaterih slabosti »malega gnezda« smo bili priča tudi mnogim toplim in lepim pokrajinskim opisom starodavnega mesta, njegove bližje okolice, Haloz in Slovenskih goric.

Tudi usodni dogodki v letu 1941, ki so se zgrnili nad našo domovino, so dali mnogo snovi mlajšemu prijateljskemu rodu. Pretresljivi opisi težkih dni okupacije, izseljevanj, mučenj, pa tudi junaškega odpora proti osvajalcem, ki je bil kronan z vstajenjem v svobodo, vse to bo za vselej ostalo zapisano tudi v slovenski lepi besedi o Ptuju.

PRIPOMBA: Večina obravnavanih knjig v tej razpravi je dostopna v Študijski knjižnici in Mestni knjižnici v Ptuju. Nekatera dela pa, ki jih pri nas nimamo, pa hranita Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in Študijska knjižnica v Mariboru. Toliko v vednost vsem tistim, ki bi se radi natančneje seznanili z vsebino vseh tistih del, ki kakor koli opisujejo in opevajo motive iz Ptuja in njegove okolice.