Ptica, lisica in pes

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrag se ženi Ptica, lisica in pes
neznan avtor
Kralj in pastirček
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč si je napravila ptica na grmu gnezdo in pričela nesti jajca. To zapazi lisica in si misli: »Aha, to bo lep zajtrk!« A jo je pustila, dokler ni znesla vseh. Potem pride lisica k ptici, ki je na grmu prepevala, in jo pozdravi: »Dobro jutro, botra! Kako si lepa in kako lepo prepevaš! Meni pa so še bolj všeč tvoja jajca; pojesti jih hočem. «Ptica to sliši, se nasmeji in pravi: »Oj, oj, slabe pameti si! Jajc se ne boš najedla. Počakaj, da bom izlegla mlade in jih odhranila; tedaj pridi in pojej mlade in mene.« Ptica določi lisici še dan. To je bilo lisici všeč in vesela gre dalje. V tem pa ptica naprosi nekega lovskega psa in mu obljubi dobro pečenko, če ujame lisico. Pes se nasmehne in pravi: »Dobra sreča! Veš kaj, ti ptica! Ko pride lisica, se skrijem za bližnji grm, ti pa jo prosi, naj ti dovoli zapeti še zadnjo pesem. Tedaj sedi na plot in zapoj. To mi bo znamenje, da skočim in ujamem lisico.« Ko pride čas, se lisica približa grmu. Ko zagleda ptico, ji reče: »Sem že tu!« »Dobro!« odgovori ptica. »Kar sem obljubila, hočem in moram izpolniti. Samo to te prosim, da mi dovoliš zapeti še zadnjo pesem.« »No, naj bo; pa le hitro!« odvrne lisica. Ptica sede na plot in zapoje. V tem hipu skoči pes izza grma na lisico, a ta se mu izmuzne iz krempljev. Lisica se spusti v beg, pes pa za njo. Toda lisica smukne v lisičino, pes pa kljub temu ne odneha, temveč jo čaka zunaj. Sedaj se prične pogovarjati lisica takole sama s seboj in pravi nogam: »Moje drage noge, kako ste me ve držale?« Noge ji odgovore: »Zelo dobro. Tako smo hitele, kot bi letele, da nas pes ne ujame.« »Dobro, dobro! Vse hvale ste vredne. — A vi, moja ušesa, kako pa ste vi?« »Zelo dobro. Tako zvesto smo poslušala, če je presneti pes blizu.« »Prav dobro je. A ve, moje bistre oči?« »Ej, tako pazljivo smo gledale, da čim prej zagledamo luknjo.« »Lepo od vas.« Zdaj pogleda še svoj dolgi rep in ga vpraša: »Kako pa si ti kaj, moj dolgi, košati rep?« Rep ji odgovori: »Zelo sem se vlekel nazaj, ker sem se zadeval ob grmovje in robidovje. Pa tudi prav nič bi mi ne bilo žal, če bi me bil pes ulovil.« »Hm, hm,« godrnja lisica, »ti si moj sovražnik. Vse drugo mi je bilo zvesto, le ti si se mi izneveril. Odslej ne boš več z menoj v lisičini. Poberi se ven, moj sovražnik!« In res porine rep iz luknje. Pes ga zgrabi, in potegne lisico iz nje in jo raztrga. Tako si je poplačal svoj trud.
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Ptica, lisica in pes