Ptičar
| PTIČAR Sebastijan Pregelj |
| |||||||||||
1.
Ljuba duša, boš vendar naredil malo prostora, je Cilka na mizo postavila krožnik, ki ga je držala z obema rokama, in si v predpasnik obrisala rdečkaste prste, po katerih ji je stekla juha, ki je med hojo od pulta do mize pljusknila čez rob . Pazi malo, je Stanko zadnji trenutek odmaknil časopis, ki ga je bral. Vse mi popackaš. Vedno. Vroče je, kaj pa misliš?! je ženska zmajala z glavo, da krožnika tudi ne more držati v nedogled, se vrnila k pultu in pograbila še svojega. Le vzami si kruha, je takoj zatem pred moža porinila plastično košaro, v kateri je bilo nekaj kosov. Ni svež, ampak za v juho bo dober. Greh bi ga bilo vreči stran. Greh, je ponovila nekoliko tiše, kot bi se bala, da bi jo bog slišal blebetati o tem, kaj je po njenem greh in kaj ni. Zgrabila je krajec ter ga s krčastima rokama razlomila, da je po mizi padlo vse polno drobtin, ki jih je s prsti odrinila čez rob v pripravljeno dlan, iz katere jih je stresla v juho. Pogledala je moža, zgrabila žlico in prepolovila cmok: nekaj svežega graha sem še dobila na vrtu. In korenček. A tako, ji je moški prikimal, v usta ponesel žlico in vzdihnil: Čudovita juha.
2.
Moj Stanko že kakšnih petnajst let dela na občini. Občinski človek, da tako rečem, je Cilka ravno prejšnji dan pred trgovino govorila znanki, s katero sta pred več kot dvajsetimi leti delali v pivovarni za istim trakom. Moram povedati, da je s službo zelo zadovoljen. Kaj ne bi bil! Pa res, si je mislila znanka, kaj ne bi bil zadovoljen s službo na občini? Hudega mu gotovo ni. Sicer mu tudi prej, ko je delal v pivovarni, ni bilo slabo, ampak služba na občini je nekaj čisto drugega od tiste v tovarni. Sekira mu je padla v med. Edino, se je sama pri sebi nasmehnila, težko si predstavljam Stanka v obleki in s kravato. Je pač tak tip, da gre bolj skupaj z viličarjem kot s poslovnim kovčkom. Rekla pa ni tako. Ker ne moreš vedeti, kdaj boš koga potreboval. Namesto tega se je nasmehnila in prikimala Cilki, da je to res dobro, še posebej v teh časih, ko človeka kar tako vržejo na cesto. Pa hvala lepa. Sploh ni važno, od katerega leta delaš v tovarni in koliko si v tem času napravil za kolektiv, kaj šele koliko let delovne dobe imaš. Hvala lepa in nasvidenje. Če imaš srečo, dobiš odpravnino. Potem se pa znajdi. In to pri teh letih! Tako, tako, ji je prikimala Cilka in si mislila, naj se lisica kar zamislili. No, kje je tisti njen Tonč? Nikjer. Ampak prav nikjer! Njen Stanko, ohoho, njen Stanko je pa občinski človek. Težko si predstavljam Stanka v obleki in s kravato, je ponovila znanka, ko se je poslovila od Cilke in zavila okrog vogala. Ampak Stanko v resnici nikoli ni nosil obleke in kravate, razen v izjemnih okoliščinah, vendar znanka tega ni mogla vedeti. Ena izmed takšnih je bila konec junija Milančkova poroka. O, ja, takrat se je pilo, da je bilo veselje! Potem pa bruhalo. Rdeče vino gre težko iz blaga. Treba ti je bilo toliko piti, je Cilka vzdihovala, ko je z milnico na krpi drgnila tkanino. Tega madeža nikoli ne spravim ven. Tako ti povem: nikoli! No, no, jo je Stanko skušal pomiriti, človek se samo enkrat poroči. In tako dobrih sodelavcev, kot je Milanček, nimam prav dosti. Zato sem tudi toliko pil. Treba ti je bilo, je ponovila ženska in zamajla z glavo. Nimaš želodca za to. Nimam, kaj?! je moški kar poskočil. Zdaj mi boš govorila, da nimam želodca za pitje. Marija pomagaj, to ti povem: nihče ni spil toliko kot jaz. Če hočeš, lahko takoj odprem steklenico in jo spraznim. Na dušek! Prav gotovo, se je ženska zarežala in s krpo potegnila po milu. Boš videla, je moški pohitel v kuhinjo, iz hladilnika vzel steklenico, jo odprl in se vrnil v kopalnico. Zdaj pa glej! jo je dvignil in začel piti, pa ni napravil več kot pet ali šest požirkov, ko se mu je kislina skupaj z vinom vignila, da niti do stranišča ni uspel priti in je bruhnil kar po preprogi v predsobi. O ti prasec! je ženska na pralni stroj previdno odložila suknjič in pohitela v predsobo, kjer je njen ljubi Stanko čepel na vseh štirih in glavo, iz katere se mu je pocejala sluz, v krčih stegoval naprej. O, ti prasec nemarni! mu je požugala. Še suknjiča ti nisem očedila, pa si že pokozlal tepih! Tiho, je moški zamahnil z roko, naj se mu spravi izpred oči. Ti si kriva, kdo pa drug! si je usta obrisal v rokav flanelaste srajce in se počasi vzravnal. Kje si še videla mešati temno in svetlo vino?! Če bi imela v hladilniku temno, se to prav gotovo ne bi zgodilo. Prav gotovo ne! Cilka je madež v glavnem spravila iz suknjiča. Samo če zares dobro pogledaš, se malo vidi, je iz omare vzela obešalnik in suknjič obesila v predsobi, da se prezrači. Pa ga Stanko po tistem ni več oblekel. Ker ni bilo prave priložnosti. V službo pa seveda ni hodil v obleki. Tisti, ki zares delajo, je imela navado reči Cilka, ne morejo imeti obleke za vsak dan. In moj Stanko zares dela, zato nosi kombinezon. Ampak mu ga vsak mesec operem in zlikam, če je potrebno, zakrpam kakšno manjšo luknjo. Kadar ga bolj raztrga, dobi novega. O, ja, na občini znajo poskrbeti za svoje ljudi. Kam pa pridemo, da bi občinski ljudje naokrog hodili raztrgani? Zato mu vsake pol leta dajo nov kombinezon, kadar pa ga potrebuje prej, tudi ni problem, samo reči mora. Če bi hotel, bi lahko imel vsake dva meseca novega. Ampak moj Stanko je poštenjak, da malo takšnih. Nikoli ne bo vzel več, kot potrebuje. Pa lahko okrog njega kradejo, kolikor hočejo. Moj Stanko bo vzel samo tisto, kar mu pripada. Zato tudi nimava nič takšnega. Lahko bi pa imela. Prav gotovo. Ampak potem bi se zdrznila vsakokrat, ko pozvoni pri vratih. Roko na srce: prav dostikrat pri vratih ni pozvonilo. Včasih je bil inkasant in včasih poštar, pa še ta je navadno pustil pošiljko za kakšnega soseda, ki ga ni bilo doma, vsaj ne dopoldne, ko se raznaša pošta. Človek se je na Cilko lahko zanesel. Če je poštar pri njej pustil priporočeno pismo, je ves dan oprezala skozi okno, tako da ga je tisti, za katerega je bilo, dobil zares v najkrajšem možnem času. Na ta račun sta potem že od marsikaterega soseda dobila zavitek kave ali kakšno drugo malenkost. Bolj zaradi pozornosti. Ampak tudi če je bilo samo zaradi pozornosti, je prišlo prav. V trgovini je bila ena stvar manj za v voziček in to se je na blagajni takoj poznalo. Ravno prejšnji dan je Stanko iz omare vzel siv kombinezon z mestnim grbom na hrbtu in šel v službo. Cilka se je rada pohvalila, da boljši kadri ne hodijo v službo vsak dan. Samo kadar ne gre brez njih. In po tem sodeč je bil njen Stanko boljši kader. Kakor koli, nekaj pred peto se je oblekel in obul ter se s prvim avtobusom odpeljal do glavne pošte. Od tam je šel do občinske zgradbe peš. Preden je stopil skozi okovana vrata, je pogledal na uro in si zadovoljno prikimal, da je točen kot vedno. Tako je tudi prav. Če človeku zaupajo odgovorno delo, si napak ne more privoščiti. In zamujanje sploh ni tako nedolžno, kot mnogi mislijo. Takoj na vhodu je glasno pozdravil vratarja, ki je kinkal. Namesto da bi mu odzdravil, je pogledal na uro, kot bi ga hotel kontrolirati ali kaj. Prekleti pezde, si je mislil Stanko, me zanima, če pogleda na uro, ko vstopi kakšen višji uradnik. Me prav zanima! se je po stopnicah spustil v drugo klet, iz žepa izvlekel šop ključev in odklenil vrata na koncu hodnika.
3.
Ta vrata morajo biti vedno dvakrat zaklenjena, je pred štirinajstimi leti in pol, ko je dobil službo na občini, rekel sekretar Vojko, ko ga je prvikrat peljal v drugo klet. Ne sme se zgoditi, da bi jih kdaj pozabil zapreti. Tudi če greš samo na sekret, jih zakleni dvakrat. Notri je toliko strupa, da pomoriš vse mesto. A razumeš? Razumem, mu je prikimal Stanko. Samo midva imava ključ, je sekretar opominjajoče dvignil kazalec leve roke. Če bi se kaj zgodilo, bodo od državne varnosti takoj pri nama. Z njimi se pa ni za zajebavat. Dobro, mu je Stanko še enkrat prikimal. Poglej, je sekretar odklenil vrata, vstopil in prižgal luč, vse to je od zdaj naprej tvoja skrb. Iz ključavnice je izvelekl ključ in ga podal Stanku: dobro ga čuvaj. Zatem je stopil do kovinskih polic in s prstom pokazal na žaklje: To je vse, kar potrebuješ. Zaščitno obleko imaš v omari, je pomignil z glavo proti kotu, kjer je stala lesena omara. Najboljše, da jo imaš doma. Spodaj bomo enkrat uredili kopalnico. Takrat se boš lahko preoblačil in umival kar tu. Ampak do takrat je bolj praktično, da jo imaš doma. Kopalnice v vseh letih sicer niso uredili, Stanko je pa tudi že zdavnaj pozabil, da mu jo je sekretar Vojko pred toliko in toliko leti obljubil. Poleg tega so se od tistikrat zgodile dosti večje in pomembnejše spremembe, kot je ureditev kopalnice v kleti občinske zgradbe: najprej je iz preddverja čez noč izginil bronasti spomenik maršala, kmalu za njim pa še sekretar Vojko. Nihče ni nič rekel, Stanko pa tudi ni spraševal. Ko je sekretar odšel, je Stanko sedel za mizo in odprl predale enega za drugim. V zgornjem je bil blok s črtastimi listi in svinčnik, ostala dva sta bila prazna. No vidiš, si je zadovoljno prikimal, zdaj imaš svojo pisarno. In to na občini! O, ja, je s členiki potrkal po mizi, to pa je nekaj! Zatem je iz omare vzel zaščitno obleko in jo oblekel. Ravno pravšnja, je z rokama nekajkrat potegnil po grobem blagu, kot bi mi jo vlili. Iz kota je vzel še gumijaste škornje, jih obul in se sredi prostora razkoračil. To me bodo gledali, ko pridem domov! Ohoho, bodo rekle sosede, tale naš Stanko pa je nekaj posebnega! In jim bom povedal, kako je, namreč, da imam službo na občini. Če bodo kdaj kaj potrebovale, naj samo rečejo, pa bomo uredili. Ah, lepo prosim, saj ni noben problem, prav res ne. Zatem je čevlje, v katerih je prišel, spravil v polivinilno vrečko in stopil na hodnik. Za seboj je dvakrat zaklenil in se po stopnicah povzpel v pritličje. Ti si pa nov, mu je rekel vratar, ko je šel mimo. Nov, mu je prikimal Stanko, ustavil se pa ni. Mislil si je, da se morajo ljudje vsaj malo ločiti glede na delo, ki ga opravljajo. Pred glavno pošto je počakal avtobus in se odpeljal proti domu. Doma je za trenutek obstal na dvorišču pred blokom, potem je šel do okna kletnega stanovanja, v katerem sta živela z ženo, odkar sta se preselila v mesto, in s prsti na lahko zabobnal po šipi. Ker Cilke ni in ni bilo, je potrkal še enkrat, dosti bolj odločno. Ja kaj se je pa zgodilo? je ženska odprla okno. Pridi ven, pa boš videla, se je moški zarežal in pomignil z glavo, naj nikar ne stoji pri oknu in gleda gor s tako velikimi očmi. Takoj, no, saj že grem, si je mokre roke obrisala v predpasnik, nataknila copate za okrog bloka in po vrtu ter pohitela po stopnicah gor. No, poglej ga! je sklenila roki, ko je zagledala moža. Kakšen pa si? Kakšen pa sem? se je razkoračil. Madonca, je zmajala z glavo, kot bi ne mogla verjeti očem, dobro so te oblekli. Zares dobro. In praktično. Pa še izgleda. Saj ne vem… kot bi bil gasilec ali kaj. Kot bi bil gasilec?! se je moški na ves glas zarežal. Lepo te prosim, zdaj ga pa serješ. Noben gasilec nisem, pač pa občinski človek. Si moreš misliti, je govoril na ves glas, da bi ga slišala še katera od sosed, ki so vedno vlekle na ušesa, takoj so mi dodelili pisarno. No, poglej, je iz žepa izvlekel ključ, tale je od moje pisarne. Pa še kaj reci! Ni kaj reči, je ženska odkimala. Preden se je slekel, je ženska pristavila džezvo in skuhala kavo. Medtem ko sta srebala iz belo modrih skodelic, je večkrat ponovila, da so mu dali zares lep kombinezon. Edino, je nekoliko nagubala čelo in se z dlanjo obrisala okrog ust, kot to počne, kadar jesta juho in se ji iz ust pobesi rezanec, zdi se mi, da ima prav nemogoč duh. Kaj pa vem, je moški skomignil z rameni, ker se je tudi njemu zdelo, da kombinezon smrdi. Cilka je še isti dan kombinezon oprala, zoprnega duha pa ni izgubil. In kombinezoni, ki jih je Stanko kasneje še nove in originalno zapakirane prinesel domov, so vsi po vrsti imeli duh, ki se ga ni bilo mogoče znebiti niti po več pranjih v vroči vodi. Zato sčasoma nista več govorila o neprijetnem vonju, ampak o prav posebnem vonju, ki jih imajo občinska oblačila. Ženske v bloku so seveda takoj opazile, da je Stanko dosti doma, ker ga je bilo videti povsod: na zelenici pred blokom, okoli katere je zasadil živo mejo, in na vrtu za blokom, kjer je imela Cilka nekaj malega korenja in petršilja. Vrtiček za blokom je vreden suhega zlata, je imela navado reči Cilka. Kaj pa more biti v mestu, kjer niti za avtomobile ni več dovolj prostora, vredno več od kosa ograjene zemlje, na kateri lahko človek pridela malo jušne zelenjave? Sosede so ji navadno prikmavale, mislile so si pa čisto drugače. Za nič na svetu, ampak prav zares za nič na svetu, ne bi v juho nasekljala petršilja, ki zrase na Cilkinem vrtu, so govorile ena drugi. Vsak pes, ki ga peljejo mimo, se malo poščije in včasih še kakšen mulc, ki se mu sredi igre ne da domov, potem pa iz same žlehtnobe pomoči ravno njen vrtiček. Ampak Cilka se je na vse skupaj požvižgala. Nevoščljivost, je zmajevala z glavo, sama nevoščljivost jih je! Da bi pa katera zavihala rokave in v roke vzela motiko, o, ne, to se pa ne bo zgodilo. Fine gospe. Zato svoje zelenjave nikoli ne ponuja sosedam. Kar naj jo kupujejo, če so tako pametne in če imajo preveč denarja. Prav tako so ženske v bloku opazile tudi vse spremembe na boljše, ki so sledile službi na občini. Cilka po novem ni hodila v trgovino samo navsezgodaj zjutraj, da je ne bi katera srečala in videla, kako malo si z možem lahko privoščita. Nasprotno: v trgovino je hodila nekaj po drugi, ko nakupuje največ ljudi. Vsak dan znova si je med policami vzela dovolj časa, da je pregledala izdelke, ki so jo zanimali, in se s katero izmed prodajalk pogovorila, zakaj je kakšna stvar dražja od druge in če je tudi toliko boljša. Na koncu se je skoraj vedno odločila za dražjo, rekoč, da dobre stvari dosti stanejo. Drugače ne more biti. Tudi na tržnico je po novem hodila takrat kot vsi. Boljše sadje in zelenjavo se dobi samo zjutraj. Tisto, kar imajo popoldan, so ostanki. Po pravici povedano: morali bi vreči prašičem, na pa prodajati ljudem! Pa prej? Prej je Cilka na tržnico hodila, ko so branjevke s cizami že odhajale. Tako je dobila skoraj zastonj, ker se je vsaka hotela znebiti, česar ni prodala.
4.
O, ti pezde, si je mislil Stanko, ko je pozdravil vratarja, ki je dremal, ta pa je, namesto da bi mu odzdravil, takoj pogledal na uro, kot bi ga hotel kontrolirati ali kaj. No, saj, je momljal, medtem ko se je spuščal po stopnicah, od vratarja človek boljšega niti ne more pričakovati. Za vratarja je vsak dober. Ampak človek ne sme biti malenkosten. V nasprotnem ima same sitnosti. Kot na primer sosedov Edo. Pa se človek res vpraša, kaj ima od tega. Še pred poletjem se je v nedeljo na poti k maši ustavil pri vhodnih vratih in jih kar nekaj časa odpiral in zapiral, pri tem pa vzdihoval, kako cvilijo. Menda noben večer ni zaspal pred polnočjo, ker so tako nemogoče zacvilila vsakokrat, ko jih je kdo odprl. In enkrat je človeku zadosti! je Edo pohitel v stanovanje ter iz stenske omare vzel kanglo masti, ki jo je že kdove kdaj prinesel z železnice, kjer je bil zaposlen kot kretničar. Takole, je nekaj minut kasneje debelo namazal mehanizem. Samo kaj se je zgodilo potem? Ravno se je spustil z lestve in si zadovoljno pomel roki, ko je vstopila sosedova Mirjana. In prav njej je potem velik kos masti padel naravnost na nos in joške. Še danes ne govorita, pa čeprav ji je takoj pri naslednji plači v nabiralniku pustil desettisočaka za novo bluzo in kilo kave za povrhu. Človek ne sme biti malenkosten, je zaključil Stanko, iz žepa izvlekel šop ključev in odklenil vrata na koncu hodnika. S kovinske police je potegnil dvajsetkilski žakelj in ga postavil na tla. Nadel si je gumijaste rokavice in z obema rokama zaril v seme, ki ga je bilo skoraj do roba: Ljubice, ptičice, tole imam pripravljeno za vas! No, poglejte, kako dobro, je pustil, da mu je zrnje spolzelo med prsti, skrbno zavezal žakelj, si ga oprtal in pohitel po hodniku do dvigala. Na dvorišču je odklenil rumen kombi, skozi stranska vrata potisnil žakelj, sedel za volan in po prazni cesti počasi odpeljal proti parku Zvezda . Ko je stopil iz avta, se je najprej sprehodil do zelene ute, v kateri je že vsa leta droben mož pekel kostanj. In ga prodajal po tristo. Po tristo! je zamomljal Stanko. Tistih nekaj kostanjev, pa hoče tristo! Zares oderuško, je stopil naprej in se ustavil pred velikanskim sidrom, ki stoji za avtobusno postajo. To je šele dobro, se je zarežal na ves glas in si iz nosa izpulil dlako, ki mu je grdo štrlela ven. Kaj neki so mislili, ko so sredi mesta postavljali tako veliko sidro? Še malo, pa se je začelo svitati. Vrnil se je h kombiju, izvlekel žakelj, si ga oprtal in se vrnil na sredo parka, kjer so bile v krogu razporejene zelene klopi. Komunalci jih bodo vsak čas odpeljali, je na eno odložil žakelj in ga razvezal. Segel je v zrnje in zajel prgišče. Pridite, otročiči moji, le pridite, je zrnje vrgel v zrak. Z vseh strani so prileteli golobi, ki so se prerivali in skakli drug po drugem, ker je vsak hotel dobiti kar največ. Tako, tako, je Stanko zadovoljno momljal in v zrak metal še več zrnja. Dokler ni bil park poln sivih in črnih ptic. Medtem ko so golobi še skakali drug po drugem, se je z žakljem vrnil h kombiju in odprl stranska vrata. Najprej je k sebi potegnil lopato in metlo, potem je dvignil žakelj in ga potisnil čisto v kot, da bo zasedel čim manj prostora. Z ramo se je prislonil ob vozilo in opazoval ptice: večina se jih je opotekala in krilila s perutmi, kot bi hotele vzleteti, pa ne znajo več. Tako, tako, si je zadovoljno pomel roke in kombi previdno zapeljal čez robnik. Sredi parka je ustavil, skočil ven, si nadel gumijaste rokavice in odprl stranska vrata. Zdaj je večina golobov že ležala čudno pokrčenih, nekaj pa se jih je še premetavalo. Ni kaj, je moški zgrabil lopato in začel mrtve golobe metati v kombi. Ko je bil pri koncu in v parku ni ležal niti en sam mrtev ptič več, je zgrabil metlo in pometel perje, ki ga ni bilo nevem koliko, ampak vseeno: ni lepo, če je park nastlan z golobjim perjem. Tako so mu rekli na občini, pa tudi sam je imel toliko občutka, da ni mislil drugače. Še enkrat se je sprehodil po parku, potem je zaprl stranska vrata in zapeljal na glavno cesto. Na odlagališču je ustavil čisto na koncu dvorišča, pred pečjo, skočil iz kombija, odprl stranska vrata in izpod sedeža potegnil črno vrečo. Nekaj golobov je dvignil za noge, si jih dobro ogledal in jih vrgel nazaj na kup. Šele s sedmim ali osmim je bil zadovoljen. Na hitro ga je spustil v vrečo in potem še enega za vsak slučaj. Preden je uslužbenec v zelenem kombinezonu prišel za njim, je črno vrečo potisnil nazaj pod sedež. Bo kaj? se je možakar ustavil pred njim in z glavo pomignil proti kombiju ter se zarežal. Sam poglej, je Stanko skomignil z rameni. Vzami, kolikor hočeš. Sem prepričan, je možakar z dlanema podrgnil po hlačnicah kombinezona, da si boljše vzel zase. O, jebenti, je Stanko zamahnil z roko, poln kombi golobov sem ti pripeljal, ti pa godrnjaš, da sem boljše vzel zase. Da te ni sram! Zaradi mene lahko vse pustiš, lahko pa tudi vzameš vse in jih še zamrzneš, da bosta s staro imela za pozimi! Ampak hitro, si me slišal, hitro, ker ne mislim čakati do jutri. Že hitim, že hitim, se je možakar nagnil v kombi in začel izbirati. Tale gre z menoj, je na tla spustil enega, in tale, je takoj zatem izvlekel še enega. Čakaj malo, je z roko segel daleč naprej, ta je pa zares lep. Še tega vzamem. Dovolj bo. Dovolj, se je vzravnal in pogledal Stanka. Sem bil hiter? Dobro, dobro, je Stanko prikimal. Zdaj pa odpri vrata, da zapeljem kombi not. Takoj, se je možakar upognil, golobe, ki so ležali na tleh, odrinil na stran, da ne bi kombi zapeljal čeznje in pohitel do težkih kovinskih vrat. Mislil si je, da je Stanku lahko. O, lahko je človeku, ki ima vsega v izobilju. Doma je Stanko na mizo postavil črno vrečo in poklical Cilko, naj pride in pogleda. Pa sta res lepa, je iz vreče potegnila enega in ga odložila v korito, potem še drugega. Se vidi, da sta mlada in zdrava. Mlada in zdrava, je odšla v kopalnico, prižgala luč in iz kadi vzela lavor, v katerem je namakala spodnje perilo. Zamašila je odtok, natočila vročo vodo in prinesla goloba. Slišiš, je zaklicala iz kopalnice, nož sem pozabila. Bodi dober in mi ga prinesi! Že grem, je moški odprl predal in vzel ukrivljen nož, ki ga je imela Cilka prav v ta namen. Ko je stal v kopalnici je še enkrat vzdihnila, kako lepa goloba je prinesel. Si moreš misliti, je čez čas tlesknila z jezikom, da eni ljudje nimajo nič za jesti, vi pa vsak mesec sežgete na stotine golobov! Groza me je, če samo pomislim. Ampak midva imava pa srečo, a ne? se je obrnila in nasmehnila. Ja, je prikimal Stanko, midva imava srečo. Saj bi jih lahko prinesel še več, ampak - kaj naj z njimi? Vsak dan tudi ne moreva jesti isto. Bodi pameten, je Cilka zamahnila z roko, na katero se ji je nalepilo sivo perje, vsak dan človek res ne more jesti istega. Nekaj pred enajsto je pred vhodna vrata postavila črno vrečo in možu pomignila, naj jo čimprej odnese v smeti, da ne bo smrdelo po hodniku, ker se bodo sosede spet jezile. In dobro zapri pokrov, da ne bodo mačke vsega razkopale. Prejšnjikrat mi je bilo prav nerodno, ker je bilo perje po vsem dvorišču. Babnice so imele kaj videti, o, ja, babnice so imele za kaj vrteti svoje ostre jezike. Veš, da bom, je moški vstal od mize, si ogrnil na več koncih natrgano jopo in stopil na hodnik. Prižgal je luč in se po stopnicah povzpel v pritličje. Slišal je, da se zunaj nekdo pogovarja, zato je za steklenimi vrati obstal in počakal, da so se glasovi oddaljili. Potem je stopil ven, pogledal po dvorišču gor in dol ter vzdihnil, da bo zgodnja zima. Ni bil še konec septembra, pa je veter že vrtinčil oranžno in rjavo listje, ki ga je močno deževje pred dnevi potrgalo z vej, da so bile skoraj gole. Cilka je medtem pomila kad in umivalnik. Še najslabše je, če se umazanija prisuši, je dvignila pokrov straniščne školjke. Po stranišču se vidi, v kakšno hišo si prišel. O, ja, je zmajala z glavo, samo v stranišče stopim in vem, pri čem smo. Stranišče je slika gospodinje. Ampak pri meni je čisto, da kar sije! Človek bi lahko jedel iz školjke. Prav zares, je sprala gobico in odšla v kuhinjo.
5.
Kavico skuham, je rekla Cilka, ko je Stane odložil žlico in si od masti svetleče prste in ustnice obrisal v prtiček. Medtem ko je čakala, da zavre voda, je večkrat zmajala z glavo, da je bilo dobro kosilo. Ampak sosede se pa vedno nekaj zmrdujejo in vihajo nosove. Sploh ne vejo, kaj je delikatesa. Ne vejo pa pika! Česa vsega človeku ne servirajo v restavraciji! Od polžev do žabjih krakov! Tisto je dobro, kaj?! Okusno? Še kaj! Nobena skrivnost ni, da se polži sluzijo kot sam hudič, žabe pa, fej in fuj! je zamahnila s krčasto roko. Ne smem pomisliti. Za nič na svetu ne bi dala v usta žabe. Pa naj bo stokrat oprana in pečena! Zaradi mene stokrat. Nasprotno pa so golobi čiste živali. Kot kokoši in race. Ne, je odkimala z glavo, nič slabši niso. Bi rekla, da je golobje meso celo okusnejše. Raca je trda. Ampak golob, o, ja, golob se pa v ustih raztopi kot maslo. Prava delikatesa.