Psihiatrija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Psihiatrija


No, res, mož je bil revež in pol, a zdaj je že mrtev. Njegova nesreča pa je bila taka, ko jo je tisti dan razkladal onemu znamenitemu psihiatru:

»Da, gospod psihiater, vsega se prav natanko spominjam. Stopal sem po trotoarju prav komodno – tek, tek, tek – in mislil, ali bodo imeli nocoj pri Rumeni raci kokošjo obaro ali prešička na ražnju. Samo to sem mislil, vse drugo pa mi je bila postranska stvar. No, potem sem prišel do mesta, kjer so bili k zidu naslonjeni količki, na njih pa je visel križ s svarilom: pozor, krovec! Ne bom stopil na cesto, sem si dejal, na cesti je blato, a trotoar je čist kot ribje oko. Pripognil sem se pod količkom in stopal po pločniku dalje. Nič se mi ne more zgoditi, sem si mislil. Ura je štiri in krovci so pri malici. Zdaj natepajo slanino in kruh, nikogar ni na strehi. Nič se mi ne more zgoditi, sem si rekel. A krovci očitno niso bili pri malici. Kajti naenkrat sem zaslišal nad seboj – rssk, potem mi je zažvižgalo mimo ušes – fii, potem pa je udarilo tik za menoj na tla – penk in opeka se je razbila na tisoč kosov ali še več, nisem jih štel. Strašno sem se ustrašil. No, ko sem prišel malo k sebi, sem na grozo dognal, da se ne spominjam več, kako se pišem, kako mi je ime in kje stanujem. Nekaj časa sem se mučil, da bi se osvestil, a zaman. Potem sem pričel spraševati mimoidoče: ali me poznate, gospod ali gospa ali gospodična? A nihče me ni poznal. Ali pa me niso hoteli spoznati. Mislili so pač, da jih hočem navrtati za denar. Že dva dni stanujem v hotelu in se skušam zbistriti. A vse je bob ob steno. Edina nesreča je to, da nikdar ne nosim legitimacije s seboj. V tem primeru bi bila stvar pač enostavna. Potegnil bi legitimacijo iz žepa, pogledal bi fotografijo, to sem jaz, bi si dejal, ime mi je torej tako in tako in stanujem tam in tam. A kot rečeno, legitimacije nikdar ne nosim s seboj. In zdaj sem tu in vas na kolenih prosim: povejte mi, kdo sem. Napravite, da se bom spomnil svojega imena. Poglejte, zame končno ne gre. A doma imam mogoče ženo, ki je v skrbeh zame, ali morda celo otroke, ki ta dva dneva stradajo, ali pa imam morda vsaj kanarčka doma, ki mu je treba premenjati vodo. Pomagajte mi, prosim.« 

Psihiater je naslonil brado na slušalko za srčne utripe in pripomnil:

»Jako zanimiv primer! Imel sem pacijenta, ki so ga, ko je bil še majhen, prestrašili z votlo bučo, v kateri je gorela sveča. Od tedaj se ni mogel spomniti, da je dva in dva štiri, temveč je vedno trdil: dva in dva je pet. No, tega nisem mogel ozdraviti, temveč sem mu svetoval, naj gre za natakarja. Ubogal me je in danes ima že svoj lokal.« 

»Da,« je prikimal ubogi mož, »a jaz prosim, ki sem takorekoč deček brez imena, ne morem iti za natakarja. Ker stalni gostje, vidite, so vajeni, da kličejo natakarja po imenu: Franc, belo s smetano; Toni, zapri vrata; Štefan, posodi mi 20 din. Da, njim je lahko, ker imajo ime. A jaz sem sirota. To je zelo hudo, gospod doktor.« 

»Da, to je res zelo hudo,« je potrdil psihiater. »A obupati ni treba. Kajti, ko ste se obrnili name, ste takorekoč prišli pravemu v roke. Ozdravil sem že vse drugačne pacijente. Postavim primer bolnika, ki je pozabil celo, da ga je rodila mati. Vztrajno je trdil, da ga je zvalila kokoš in da je torej pišče. No, priznati moram, popolnoma k pameti ga nisem mogel spraviti. A vendar je zdaj mnogo boljši. Trenutno se namreč nahaja v blaznici in trdi, da je poldrug meter dolg jazbečar. Vidite, kako mu je moje zdravljenje pomagalo. Od piščeta do jazbečarja je pač lep skok navzgor.« 

A mož je bil še vedno strašno obupan: »Da, prosim, ne zanikam. A kar se mene tiče, mi, prosim, najprej poizkusite pomagati, da se spomnim imena. Le, če res v tem smislu ne bo nobene nade več, potem prosim, me izpremenite v jazbečarja.« 

Psihiater je legel na operacijsko mizo in čisto mirno govoril:

»Mislim, da ne bo treba. Za zdravljenje sličnih primerov poznam namreč več prav uspešnih metod. No, poizkusiva s prvo. Imenujte vseh vrst imena, ki vam padejo na pamet. Mogoče bo med njimi tudi vaše, ali pa vsaj ime vašega prijatelja, ki bi vam lahko povedal, kako se pišete. Imenujte imena kar na slepo srečo. Pričnimo! Ime!« 

»Primož Trubar,« je bleknil mož brez imena.

»Ta gospod,« je dejal psihiater, »je menda iznašel smodnik in je prejkone že mrtev. Ne bo nama mogel koristiti. Naprej! Ime!«  »Al Capone.« 

»To je ameriški politik. Predaleč je, da bi lahko koristil. Dalje! Ime!« 

»Miklova Zala!« 

»To je psevdonim neke filmske igralke. Te dame so previsoke, da bi se zanimale za medicino,« je pribil psihiater. Potem pa je nadaljeval: »Ta metoda ne bo rodila zaželenega sadu. Torej se bova poslužila takozvane rekonstrukcije slučaja. Izkušnja nas uči, da se nam na istih mestih ponavljajo iste misli. Storila bova torej kolikor mogoče pod istimi okoliščinami isto pot, ki ste jo hodili oni usodni dan. Ste razumeli?« 

»Sem, gospod doktor.« 

»Torej pojdiva!« 

In sta šla. Prav isto pot. In pod istimi okoliščinami. Prišla sta tedaj do količkov, na katerih je visel križ s svarilom: pozor, krovec! A tudi to pot nista stopila na cesto, temveč sta se metodi na ljubo priklonila pod količkom in stopala po pločniku dalje. In glejte, tudi to pot se je utrnila s strehe opeka. Le, da je zdaj zadela svoj cilj. Priletela je možu brez imena prav na sredo črepinje. Zakričal je in obležal v mlaki krvi.

»Zadelo ga je,« je dognal zdravnik. Potem pa se je sklonil k njemu in ga vprašal: »Ali mi veste povedati, kako se pišete?«  »Pišem se Celofan Zabloda, nižji uradnik, oženjen, stanujoč Za vodo št. 3, rimskokatoliške vere, še nekaznovan.« Potem je izdihnil.

»Umrl je,« je spet dognal zdravnik. »Ženi bom pismeno izrekel sožalje. Obenem bom priložil račun za uspešno zdravljenje.«