Prvo poglavje: Kraljeva rodbina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kraljeva rodbina
Fran Nedeljko
Izdano: 1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-BF7XLVSF
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Okoli Tampla, temnega in nepriličnega grada v Parizu, je leta 1792. bučal jesenski veter. Cmerno so korakale straže sem ter je. Od časa do časa so se ozirale na slabo razsvetljen stolp, ki je stal na sredini dvoišča. Njegov vrh molél je čez ostalo poslopje gradu; raz njega se je zmoglo videti na ogromno množino hramov glavnega mesta, kojega prebivalci so revolucije kar besneli.

Posebno eden stražnikov, mlad mož bledega, pa jako prijetnega obraza, se je ozrl večkrat, kakor navadno na okna gorenjega nadstropja.

«Bog se usmili,» govoril je polglasno, «tam gori sedi zdaj vbogi kralj Ludovik pri leščerbi in čila, da bi se kratkočasil. Oh, in v sobi pod njim biva nesrečna kraljica sè svojima otrokoma in princesinjo Elizabeto. Oj, gorjé! Jakobinci hočejo njihovo smrt, pa kaj so pregrešili? Nič! Drži jezik za zobmi, Žabo, bodi vender pazljiv. Ne govori take mešanice, drugače te zaprejo na življenje in smrt! Pazi vender!»

V tem trenotku prikaže se gori pri oknu oseba. Bil je to zaprti kralj. Gledal je v noč čez razsvetljen Pariz, v kterem so se vršile dostikrat veselice njemu na čast. Ludovik ni videl nobene rešilne dežele, obdajali so ga samo razsajajoči valovi, kteri so mu profili samo pogin, le onkraj teh valov čakal ga je večni mir.

«Ubogi Ludovik,» pravi Žabo, kteri je precej kralja spoznal, «o čem pač zdaj premišljuješ? Ce bi ti slišal pogovore, koje sem slišal jaz, slovó bi strahu upu dal. Da, dobro vem, umoriti te hočejo. Prej ne bodo mirovali, dokler se tebe in tvojih popolnoma ne znebijo! Oj krvoločniki!»

Zaslišijo se v bližini hitri koraki in Žabó neha sam seboj govoriti. Bil je iz bližnje stražnice prihajajoč stražnik, kteri je pred Žabotom obstal.

«Idi gori k Ludoviku Kapetu, pa mu zatrobi, naj se okna ogiblje!» zaropoče prišlec.

Zabo vrže puško čez ramo in brzo zgine v temnem hodniku, po kterem se je dospelo v stolp. Mostovži in stopnice so bile kaj slabo razsvetljene, pa vojak vender poti zgrešil ni. Ko ide mimo kraljičine sobe, jo sliši z otroci moliti.

Žabo je bil samo na videz republikanec, ne pa kakor njegovi tovariši, in zategadel je bil na skrivnem prijatelj kraljeve rodbine. Dostikrat, ko jo je moral na majhnem vrtu na šetnji stražiti, so mu solze zalivale oči, posebno če je videl, kako živo se je ljubila kraljeva rodbina, če je slišal otročje pa plašljive opazke malega Doféna.

Žabo obstoji in posluša.

Usmili se nas, vsemogočni Bog moli mali Ludovik, «blagoslovi tiste, kteri se nas spominjajo, kteri morajo za nas trpeti. Omeči srca naših sovražnikov in daj kralju moč, vse križe in težave, ki si mu jih naložil, boljno prenašati. Gospod, tudi mojo odgojiteljico milostivo tolaži v njeni žalosti!»

Vrlega Žabota solzé oblijó, ko sliši malega Doféna tako moliti, koraka dalje in si briše solze, ki so mu še vedno v oči silile. Nazadnje obstoji pred vratmi králjeve sobe. Potrka rahlo in kralj zakliče : «Prosto!»

Vojak stopi v borno izbico in iz neke knjige čitajočega kralja po vojaški pozdravi. Ludovik ga jako milo pogleda. Bled obraz nesrečnega vladarja in pa resno gledajoče njegove oči pripravijo dobrega Zabóta čisto ob govor.

«Kaj hočeš moj sin?» vpraša ga Ludovik.

«Sire, dobil sem povelje, Vam zapovedati, da bi se okna ogibali» reče vojak bolj proseč, kakor zapovedujoč.

Nevolja, ktera se je na plemenitem kráIjevem obrazu pokazala, izginila je odmah.

«Bom se ga ogibal,» deje kralj na to mirno. «Idi pa to naznani mojim tlačiteljem. Varuj se pa, moj sin, mene v prihodnje imenovati Sire, kajti če bi to tvoji višji zvedeli, bi ti zamogli jako škodovati. »

Pri teh besedah se vrlemu Žabótu oči zaiskré. S puško zarožlja in ravno hoče spregovoriti, ko mu oster glas njegovega častnika na uho zadoni.

«Tako se moji ukazi zvršujejo?» zaropoče surov republikanec nad Zabótom. «Si li naznanil prepoved Ludoviku Kapetu?»

Zabó pritrdi.

Častnik ga pogleda zvedavo in se potem obrne h kralju.

Od zdaj se morate okna ogibati, »zapoveduje mu, «če ne, bodemo ga z deskami zadelali.»

Kralj postane jeze rudeè, pa kmalu s zgubi rudečica in kralj mu čisto mirno od govori: «Ta vrli mož mi je že to naznanil. Ko to izgovori, vzame knjigo in čita, me tem pa ona dva zapustita sobo.

«Kleri!» zakliče kralj. Odmah vstopi strežaj. «Poizvej o prvi priliki, kako se imenuje vojak, ki je bil ravno tukaj, reče kralj.

« Ga že poznam, Sire, deje Kleri. Moj prijatelj iz mladih let je in se imenuje Zabó. Po glasu sem ga spoznal.»

«Poroči mu, da se mu prisrčno zahvaljujem, ako ti bo moči to storiti, skrivej, »veli Ludovik Sestnajsti. «Zdaj pa ždi in mi pripelji mojega sina, da se bom ž njim kratkočasil.»

Strežaj odide in malo potem pride z Dofčnom nazaj. Ta je bil nežen deček, lepe in vitke rasti. Približa se očetu spoštljivo in mu z otročjo ljubeznijo poljubi roko. Rahlo potegne Ludovik sinka k sebi in mu ves zamišljen položi desnico na lepo kodrasto glavico.

« Ves dan sem nekaj premišljeval» pravi Dofén.

«Kaj pa?» popraša ga kralj.

«Kako se je pač prigodilo, da so Francozi tako strašno nezadovoljni s svojim kraljem,» odgovori deček.

Pri teh besedah se kralju čelo omrači, in on vzdihne takó, da ga deček plašno pogleda vprašajoč:

«Oče, sem te morebiti razžalil s tem vprašanjem?»

Kralj odmaje z glavo. «Izvedi vse, moj sin,» pravi zatem. «Ti veš, da jako ljubim svoje ljudstvo in da je edina moja skrb, osrečiti je.»

«Dobro vem, odvrne Dofen, «saj sem te slišal tohkrat govoriti: «Oj ubogo, zapeljano ljudstvo!»

«Mnogi in veliki boji, ktere so najini predniki imeli,» nadaljuje kralj, « spraznili so sčasoma državno denarnico, in tlačeči dolgovi mi niso dali mirno spati. Moj svètniki so mi zategadelj svetovali, naj skličem poslance, to je, najboljše in napametnejše može vsega ljudstva, pa da naj ž njimi razsodim, kako bi se dolgovi lažje poplačali. Ubogal sem svoje svètnike, pa kmalu sem uvidel, da sem s tem sam sebi največ naškodil, kajti poslanci so se samo pogovarjali in sklepali, kako bi mi sčasoma vso oblast vzeli in se me popolnoma znebili.

Tega pa že zaradi tebe nisem smel privoliti, ker ti si moj naslednik, in tako se je razdor vedno bolj širil. Slabi in razvajen ljudje so ga povečevali in so mene, kakor tudi tvojo pridno mater jako očrnili. » Dofén pritrdi.

«Da,» dé Dofèn, «videl sem že večkrat mater zategadel plakati. Pa povej mi, oče nas bode narod vedno črtil?»

«Znabiti, da še kdaj ljudstvo spozna svojo zmoto, pa bojim se, da bo prepozno,» pravi kralj ves zamišljen.

«Zakaj pa prepozno?» vpraša kraljevič. «Upajmo najboljše, sin moj,» reče kralj, «zdaj pa mi le pripoveduj, kaj si se iz rimljanske zgodovine naučil.»

Dofén počne resno razlagati, kaj se je naučil, dok mu naposled oče ne veli: «Zadosti za danes, otrok moj. Zadovoljen sem s teboj. Idi zdaj, pozdravi mamko, pa ji reci v mojem imeni lahko noč!»

Dofen poljubi očetu roko in ga, zapusti. Dolgo je korakal francoski vladar po sobi sem ter tje ter premišljeval svojo britko usodo. Naposled se je vlegel h počitku. Spal je tako mirno, kakor tisti, kojega vesti ne teži nobena krivica.