Prvi zajec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvi zajec
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 31. oktober 1906 (39/250), 1–2
Viri: dLib 250
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hudobni prijatelji so svarili dobrodušnega gospoda Tepko, naj ne čepi po vse ljube božje dni samo v kavarni in gostilnici, ampak naj pojde rajši z njimi na polje in v gozd na lov. Slikali so mu imenitnosti in izredne užitke lovskega življenja tako mično in tako dolgo, dokler jim ni šel res na limanice in svečano prisegel smrt vsem jerebicam, fazanom, zajcem in drugim okusnim zverinam.

Gospod Tepka je bil v letih najlepše moške dobe. Kar mu je vseh muh polna mati priroda skopo prikratila na dolgosti, to mu je radodarno nadomestila z bujno razvitim trebuhom, ki ga je možakar ponosno imenoval „globus." Njegov okrogli obraz se je odlikoval z zanimivo barvo oprane zrele repe, samo prešerni nos v čviček zaljubljenega dobroživčka je žarel nekako slovesno v spreminjastih rdečih bojah, skoro tako lepo, kakor gorenjski snežniki ob solnčnem zahodu.

Po enem svojih sorodnikov je bil podedoval lenkestrovko; kupil si je lovski list, torbo, patron in lovsko obleko. Dal si je namazati škornje z mastjo in osnažiti puško z mlekom pa petrolejem.

Ko je lepega jesenskega jutra odrinil doprinašat slavne čine, je bil pristnemu nedeljskemu lovcu že od daleč tako podoben, da je bil kar sam sebi všeč. Žena je sicer rekla odhajajočemu, da bo le velik čudež, če ustreli kaj žive divjačine; gospod Tepka pa možakarici ni zameril prav tako zlobne kakor nepotrebne opazke, ampak se je veselo peljal v nedeljsko jutro in gledal s svojimi očmi tako zadovoljno v svet, kakor pujsek po kosilu.

Niti zli prijatelji na shajališču mu niso mogli kaliti židane volje. Zabavljali so mu, da njegova lenkestrovka ni vredna starega vraga ne in ga zbadali, da zajci in druga zverjad ne nosi tarč na trebuhu. Opravljali so celo njegovega psa, češ, da ni lovski pes ampak čisto obskurno ščene brez vsakega talenta; očitali so živali, da bo, napol slepa in napol gluha, zbujala neprisiljeno veselje vsakega pametnega zajca.

Toda potrpežljivega gospoda Tepke niso nikakor nič žalile te in take zbadljive besede. Branil je svojo in pasjo čast, rekoč, da je on, Tepka, izza mladih let narobe podoben pastirčku Davidu, mnogo in uspešno s fračo streljal na vrabce, ki tudi ne nosijo nobenih tarč s sabo; kužka pa je pohvalil in trdil, da je dika vseh lovskih psov daleč naokoli. Prijazno jim je ponujal svoj brinovec, preden so odšli na lovišče.

Gospod Močerad, dolgokrak človek z glavo v tri nadstropja, ga je postavil za smreko ob križpotu.

„Le pazi," mu je dejal. „Pa nikar ne meri predolgo! Tvoj pes je spodaj pri gonjačih. Kadar ti zažvižgam, pojdi z mano! Stal bom tamkajle malo više, ondi vrh klanca.“

Gospod Tepka je čakal dolgo čisto nepremično za smreko. Nič se ni genilo v gozdu. Pač! Zašumelo je v grmičju. Gospod Tepka je napel oba petelina in privzdignil puško. Priletela je pa le drobna sinica.

Dobro slišim!“ se je pohvalil gospod Tepka. „Dober lovec bom, primaruha!“

Iz njegove polne lovske torbe je prihajal zapeljivi duh pečenega kopuna in krače. Gospodu Tepki so se cedile sline, vendar se je premagoval junaško. Vsak čas je mogel pridirjati zajec! Gonjači zdolaj so kričali in razsajali, kar so le mogli.

„Žejen sem in pa mraz je!" si je mislil gospod Tepka. „Ali ne bi bilo lepše doma ležati v gorki postelji ali pa tudi sedeti v topli kavarni, kakor pa tu zastonj tlako delati v hladnem gozdu? Par požirkov brinovca bomo, da se malo pogreje globus, pa bomo kar takoj dobri!"

Ko je ustregel svojemu globusu, mu je pa vedno huje silil v nos prijetni vonj nedolžno umorjenega kopuna. Zdelo se mu je, da ni jedel že tri dni ničesar in da bi mahoma lahko pogotnil pet vatlov klobas.

Zdajci pa je zaslišal za sabo močan šum. Priletel je lep gozdni jereb. Gospod Tepka je v božjem imenu sprožil prvega petelina — cek! — in še drugega — cek!

„Da bi te hudir!“ se je jezil. "Pozabil sem puško nabiti! Le še enkrat mi pridi takole lepo blizu mimo! Če bi bil imel nabito, bi ti bil že pokazal, kdo le sem, in te poturčal. Letal pa ne bom za tabo in ne bom, ampak takoj nabijem puško! Le pojdi, saj povedati ti nimam tako nič več. če je tebi tako všeč, bodi pa še meni! Jo skupiš pa pri drugih lovcih, če ne prej, pa poslej, pri moji zeleni!“

Nabil je puško, zavaroval petelina in vzel iz torbe kopuna, kračo in kruha, položil božje dari na papir vrh štora in jel rezati velike kose. Prav zdaj pa je švignilo kar dvoje zajcev mimo njega.

„Ti hudič ti, kako to bežita kakor bi se jima mudilo v Ameriko! Kako sta to tiho prišla, tihotapca grda! Plašni so pa res ti zajci, presneto plašni! Nobene prave korajže nima ta žival in nobenega pravega zaupanja do lova. Vzemi ju vrag! Komaj bi bilo, da bi nosil zelje za njima! Pa me v uho pišita, če me hočeta, če pa ne, no, pa ne!"

Zopet se je hotel obrniti h kopunu, kar je zagledal nekaj rdečerjavkastega spodaj med grmovjem.

„Oho lisica!" se je razveselil. „Lisica je vredna pet zajcev! Nabito imam, petelina sta napeta, vse je v redu: Bog in sveti križ božji, zdaj pa lahko streljam!"

Pogledal je na smrt obsojeno žival s pogledom, ki ni obetal nič dobrega. Previdno je pomolil puško in sprožil.

V grmovju se je jelo nekaj meteljati in cviliti.

„Jo že imam! Juhuhu!“ je vzkliknil vesel in hitel v grmičje. Ko je prisopihal in prismrčkal doli, je videl rjavkastega psa, ki je bil lahko ranjen na nogi in jo je tudi precej odkuril po zdravih treh.

"Da bi te strahomel!“ je godrnjal gospod Tepka. „Mislil sem, da je lisica ali pa lisjak pa je bil pes. Rjavkastih psov ni treba na lov. Veseli me pa le! Zadel sem ga. če bi bil ta pes lisica, bi bil ranil divjo zverino in si pridobil nevenljivo lovsko slavo na prvem lovu! In ali ni poglavitno, da zadeneš? Moja bi bila lisica na vsak način, šepala ne bi daleč in z drugim strelom bi ji upihnil luč življenja. Smola, sama črna smola!"

Gospod Tepka bi bil modroval še dalje, ako ne bi bil počil nad njim strel. Hitel je k svoji smreki in je prišel ravno prav, da je videl kako odnašata dva psa kračo in kopuna. Cisto osupel je odprl usta tako široko, kakor bi hotel zapeti na ves glas.

Odzgoraj je slišal žvižg. Ves zbegan in potrt je krenil gospod Tepka za Močeradom.

„Ljubi moj Tepka“, mu je dejal prijatelj, „nikar se ne ustraši preveč! Nekaj ti moram povedati!“

„Kaj?“ je vprašal gospod Tepka klavrno. Držal se je tako žalostno in skesano, kakor bi bil deležen vseh smrtnih grehov. Mislil je na ranjenega psa ...

„Zajca si ustrelil, bratec, zajca!“

„Jaz? Ali sem ga res jaz, Močerad ?“

„I kdo pa drugi ?“

„Saj je bilo dvoje strelov!“

„Tepka, ne bodi siten. Ti si dobro zadel, jaz pa ne! Čestitam ti.“

„Hm, pa —“

„Tepka, ne bodi tepec! V razburjenosti menda nisi slišal dobro. Na, tu ga imaš!“

In Močerad je vrgel krvavega zajca pred presenečenega prijatelja. Polagoma je novi nedeljski lovec vendarle verjel, da je ustrelil on sam zajca, Močerad pa da je ranil psa, kajpada.

Po lovu so mu jih dali po lepem lovskem običaju tri po hlačah, pa še prav gorke in ga vsega ginjenega slovesno imenovali za lovca. Za to čast je moral plačati deset Štefanov vina.

Zgodil se je torej čudež. Gospod Tepka je ustrelil prvega zajca, dasi ni bil nikdar sprožil nanj. Pravijo, da je več takih vzornih lovcev.

Domov pa gospod Tepka ni pritresel samo zajca, temveč tudi velikansko opico in je užival drugi dan prelestnega mačka.Tako je mogel s svojim prvim lovom biti popolnoma zadovoljen.