Prvi veli list

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvi veli list.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/27 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred hišo je rasla košata visoka lipa, v njeni senci je stala miza, kjer so domači poleti obedovali.

Poletno jutro po viharnem dežju; kako lepo, hladno, prijetno. Vihar ponočni se je poznal. Po travnikih je klonila trava, po njivah je žito deloma poleglo; z drevja je piš odtrgal marsikak list, našel je že tudi kakega velega in ga vrgel na tla.

»Glej, Ana,« dejal je mož svoji mladi ženi, ki sta sedela pod lipo pri zajutrku, »že diši po jeseni,« in pobral je rumen, vel list, ki je padel z lipe ravnokar na mizo.

»No, nikari ne govori že o jeseni, prvi rumen lipov list nič ne pomeni. Poglej po vrtu in na travnike in njive, kako vse bujno raste in cvete. In kaj vzbujaš take jesenske spomine sebi in meni, ko se je nama morda ravnokar skrila lepa pomlad najinega skupnega življenja.«

Mlada žena si je pri tem popravila svoje črne goste lase, ki so ji vsled jutranje sape radovedno pogledovali čez čelo. In tedaj se je zopet priigral z lipe droben suh listič na glavo mlade žene med njene lase. Ona tega ni čutila.

»Vidiš, da imam le jaz prav,« reče mož in se stegne med njene kite po vel list. Ko je segal po listu, zagledal se je v hipu v lase in rumen list mu je padel iz roke.

»Kaj pa imam posebnega na glavi, da si se tako zamislil, ali ni kaj v redu?«

»Vse v redu, draga moja, le vel list sem opazil med tvojimi lasmi in bi ga bil rad odstranil.

»Suh list?«

»Da, suh list!«

»Saj si ga odstranil!«

»Da, list sem odstranil.«

»Ali je bilo še kaj drugega?«

»Nič, prav nič, nikar se ne razburjaj!«

Mož se je izgovarjal kakor je vedel in znal, da ni ničesar opazil, žena pa je le tiščala vanj, upirala vanj svoje oči, tako da so se možu oči zbegale in da je žena takoj sklepala: to mora nekaj pomeniti.

»Kaj pa upiraš svoj pogled v moje oči, kakor bi jih hotela predreti. Samo kače, saj veš, izvabljajo tako k sebi svoje žrtve,« šalil se je mož.

»Tu ni treba nobene šale,« reče žena že precej razburjena, »že dalje časa se mi je zdelo, da vedno nekaj prikrivaš pred menoj. Sicer znaš to lepo utajiti, a kak trenutek, ko se ne obvladaš, pa se tvoja zadrega le pojavi. Prav takrat hočeš biti meni nasproti prav posebno prijazen, pa se ti ne posreči.«

Mož se je glasno smejal in je rekel: »Ti govoriš, kakor da sva poročena teden dni. Kdaj se vendar umiriš, kakor se spodobi ženi, ki je že deset let omožena? Saj mi moraš vendar priznati, da ti ves čas nisem dal nobenega povoda za nevoljo.«

»Ali sem mar že prestara zate, ker me spominjaš, da sva že deset let poročena? Take reči človek ve, toda o njih vsaj nasproti ženski ne govori. Že to kaže, da se je pri tebi nekaj izpremenilo, kajti kaj takega danes prvič slišim od tebe. Nekaj mora biti. Najbolje je, da naravnost poveš, ker potem je odpuščanje še mogoče.«

»Ana, ne bodi netečna; tu ni nobenega govora o kaki krivdi, zato ga tudi ne more biti o odpuščanju.«

»Ivan, ne govori tako, saj veš, da me to grozno boli. Saj nočem več siliti, da mi poveš, ako bi moral s tem samega sebe ponižati in osramotiti, toda to stoji, da med poštenim možem in ženo skrivnosti ni.«

»Ali res še ne bo konca, Ana?«

»Ah, kako srečna sem bila, dokler sem lahko živela v misli, da moj mož ničesar ne skriva pred menoj, da je njegovo življenje kakor odprta knjiga pred menoj. A sedaj —«

»Veš Ana, to gre pa že predaleč.«

Jokajoča mu reče Ana:

»Pa povej, zakaj si se tako zamislil, ko si mi pobral suh list iz las, zakaj si tako zbegan postal, ko sem te povpraševala po vzroku.

»Ne sili vame!«

»Ne, jaz hočem vedeti.«

»Ne, tega ti jaz ne povem, a pojdi po ogledalo in oglej se po vzroku, a preglej prav natanko.«

Ana ga pogleda, res vstane in gre v sobo. Dolgo je ni bilo nazaj pod lipo. Mož je žvižgal in si prižgal smodko. Skoraj je že portorika dogorela, ko se prikaže Ana skozi hišna vrata ter jo počasi prikoraka pod lipo. V desni roki ji je visel siv las.

»Seveda si ga takoj izrvala,« se je šalil Ivan. »Daj ga meni,« — in pobral je rumeni lipov list na tleh, »da ju skupno spravim za spomin na današnji dan. — No, ali si še kaj nevoljna.«

»Ah, speljal si me, dragi moj. Najraje bi si izpulila vse lase z glave, da sem tako nespametna.«

»Ne, ne, jaz sem popolnoma zadovoljen z enim. Hotel sem le reči, da po jeseni diši, — jesen sama pa, draga moja stara, je hvala Bogu, še daleč.«