Prvi upor (Jože Kranjc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvi upor
Jože Kranjc
Izdano: Modra ptica, 1/10 (1930), 254–261
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. dno

1.[uredi]

Pri vsaki stvari, ki jo napišem, se bojim samo tega, da bi ono, kar napišem, ne bilo dolgočasno, posebno, ker nisem eden onih, ki bi mogel peti slavo junakom, zaljubljencem, vitezom – ampak mi snov daje življenje samo, ki pravzaprav ni nič kaj zanimivo. Ta edini strah imam. Zato ti zatrdim, dragi človek, ki bereš te Vrste, da bi le tebi rad ustregel. Kajti, verjemi mi, da pišem le zato, da nekdo čita, ki me razume in mi morebitno zaletelost prav zavoljo tega odpusti. Kajti zdi se mi, da mi je dolžnost, napisati ono, kar mi je na srcu, pa ne zato, da bi bilo lepo natisnjeno, temveč zato, da povem. Zato večkrat riskiram. In tudi to pot.

Obljubim pa ti, ki boš bral, da je ta zgodba vsaj malo zanimiva in da se bom v bodoče potrudil kaj boljšega še boljše povedati. Ta Jakob Lok je bil navaden knjigovodja, kakor jih je na tisoče, malopomemben človek, ki bi najbrže ostal tak do svoje smrti, če bi se mu ne zgodilo to-le, kar bom povedal sedaj.

2.[uredi]

Vsekakor se mi zdi prav, da predvsem popišem, kako se je godilo Jakobu Loku do teh dni, ko je doživel tako čudne stvari.

Bil je knjigovodja pri eni izmed največjih prodajalen našega mesta, pri tvrdki Kuzmič, sin, ki je prodajal vse reči, kar jih ustvarja človeška roka: blago za obleke, gramofone in motike, ementalski sir in šivanke, molitvenike in cuclje ... Tu je torej Jakob Lok od svojega dvajsetega leta, ko je bil končal trgovsko šolo, pa do danes, ko mu je počasi zlezel šesti križ na ramena, posedal pri rumeni, črvivi mizi prve sobe, iz katere so prva vrata vodila v pisarno gospoda Kuzmiča, druga na cesto, tretja v prodajalno, kar pa ni tako važno. Mislim, da je popolnoma razumljivo, da je Jakob Lok sprva služil staremu Kuzmiču, pozneje in sedaj pa njegovemu sinu, katerega je, ko je bil le-ta seve še majhen, pestoval in mu včasih celo pravil vesele zgodbe, kakor o kralju Matjažu in vili Snežinki, pa o pasjih dneh in prvem aprilu.

Prve čase svojega službovanja je bil Jakob Lok sila miren, dostojen, ali kakor se pravi, boječ in pošten mladenič. Zjutraj se je napotil v službo, opoldne h kosilu, zvečer pa spat, kakor se spodobi pridnemu, služabniku. Po dveh letih pa se mu je prvič – in kakor bomo videli tudi zadnjič – zgodilo nekaj, kar je deloma spravilo njegovo življenje v poseben tir, deloma pa je dalo njegovemu značaju trdnejšo podlago.

Oženil se je namreč. Stvar pa ni bila tako enostavna, kakor se zdi, zato mislim, da je moja dolžnost, nekoliko natančneje posvetiti v ta kos njegovega življenja, kajti od takrat dalje je vse teklo enolično do teh današnjih dni, ko je iz Jakoba Loka nanovo bruhnilo življenje in se potem utrdilo za večne čase.

Takole dva meseca preje, predno se je Jakob Lok oženil, ga je nekega večera (bil je star dvaindvajset let), spreletelo nekaj čudnega.

Nenadoma se mu je zazdelo, da je njegovo življenje silovito dolgočasno, moj bog, kaj vendar mislite, samo seštevanje, jed, spanje, saj to ni nič. Dolgo je tisti večer v postelji premišljeval to svojo čudno usodo, mahoma pa je skočil pokonci, se oblekel in potiho odšel v noči v gostilno, kjer se je napil na žive in mrtve, tako, da ga je drugo jutro gospodinja, ki kaj takega ni bila navajena, strahovito ozmerjala.

Jakob Lok pa je bil trmast človek, kadar je hotel, in si je mislil: Kajpada, pošteno plačam stanovanje in tudi tistih par rjuh, ki sem jih to pot ponesnažil, ne, to pa ne, ne gre, pa ne gre. – Kratkomalo, odpovedal je sobo in se preselil drugam.

In v tem novem stanovanju se mu je pripetila nesreča. Nekega večera, ko se je spet vrnil iz gostilne, je na hodniku nenadoma zadel ob neko postavo, ki je preplašena vzkliknila.

– Kaj pa je neki? si je mislil Jakob Lok in je prižgal žveplenko. In, kaj mislite, koga je zagledal? Dekla njegove gospodinje je stala ob zidu in, kako bi to povedal, nič kaj preveč ni bila opravljena. Stiskala se je sama k sebi in sramežljivo skrivala goloto svojih rok in grudi, kar pa se ji ni popolnoma posrečilo, kajti Jakoba Loka je spreletelo po vsem životu, izpustil je žveplenko, ki je mežikajoče ugasnila na tleh, in je razprostrl roke ter objel mlado telo Lize, ki mu je kar brez uma šepetala:

– Pogledat sem šla, kdo prihaja, res, prav slučajno, gospod Lok! pa se ni nič kaj preveč branila, kajti nenadoma sta se pojavila v Lokovi sobi in se silno pozno razšla.

Seveda je Loka drugi dan bolela glava, vendar ne toliko, da bi prišel k pravi pameti, kajti zvečer sta on in Liza skoro točno ponovila ves včerajšnji dogodek in tudi druge dni pozneje, dokler ni Liza nekega jutra vsa objokana vstopila v njegovo sobo, sramežljivo rdela in mencala predpasnik:

– Jakob, ne stori me nesrečno, ah, nosna sem!

Ali je kaj drugega kazalo Loku, kakor da se je oženil, vas prašam. Oženil se je, najel je stanovanje v kleti, sobo in kuhinjo, čeprav nekoliko vlažno, v predmestju.

Od poroke dalje je postal Lok spet, kakor je bil tiste prve čase. Nikdar ni šel nikamor drugam nego v službo, saj je moral preživljati in oblačiti dva z isto plačo, kakor preje sebe samega, poleg tega pa mu je nekoč njegov gospodar zaupal, da kot oženjenec najbrže ne bo nikdar napredoval, kajti za napredovanje do družabnika je treba denarja, zakonec si ga pa ne more prihraniti – in pa, postelja vzame človeku vso krepko voljo. Tako se je Jakob Lok vdal v svojo usodo, stregel je ženi, in ko mu je rojeni sin umrl, je še pojokal za njim. Res, da je včasih, ko je pokašljeval, kar se je zgodilo največkrat po zimi, ker je po stenah stanovanja kar drla voda, zagodrnjal, češ, kaj mi je tega treba, preje sem stanoval sredi mesta in v prvem nadstropju, pa mi ni ničesar manjkalo, sedaj si pa še hlač ne morem kupiti. V teh nepremišljenih slučajih ga je žena poučila, bodisi pač mirno, bodisi s kregom in jezo, da je pravzaprav ona tista, ki trpi. Kako lepo je bilo, ko je služila, kdo je silil za njo? Ali je ni on s silo tisti večer zvlekel v svojo sobo? In tako dalje. In ko je nekoč ves v jezi zavpil: »Ti si me čakala,« je ona bruhnila v jok, dva dni ga ni pogledala, tretji dan pa jo je poprosil za odpuščanje in se je tako počasi vdal v najlepšo mirnost.

In ko je po letih stari Kuzmič umrl in je mladi prevzel vso trgovino, je z ostalim pohištvom ostal v novem podjetju tudi Jakob Lok, čeprav je že nekoliko ostarel in se je semtertja pri bilanci zmotil za par dinarjev.

In prav gotovo bi njegovo življenje do smrti potekalo v tej mirnosti, da ni njegove žene, ki pa je, po pravici povedano, po osemintridesetih letih zakonskega življenja, čeprav ni bilo več otrok, tudi precej ostarela, obsedla peklenska misel, da je najbolje, če vzameta še nekoga na stanovanje, ki bo plačeval del najemnine in jima s tem oslajal trpko starost. Skrbno sta sestavila oglas in nekega dopoldneva se je v stanovanju Jakoba Loka oglasil Alojzij Mikuž, ki se je predstavil za literata, in se tudi tam naselil. Kakšen upliv je imel ta človek, ki je bil pravzaprav oče vse Lokove nesreče, na Jakoba Loka, pa nam pove naslednje poglavje.

3.[uredi]

Alojzij Mikuž je bil mlad človek srednje postave, sila živahen in, kar je glavno, popolnoma svoboden, nevezan na vsako službo, tudi ne na čas in delo. Zato sta se oba, Lok in Lokovka, sprva zelo čudila, ko je najemnik včasih spal po vse dopoldne, včasih ga niti domov ni bilo, včasih pa je zelo zgodaj vstal in se izgubil za ves dan. Vendar se jima je kmalu prikupil, kajti bil je zgovoren, ustrežljiv, poskočen in res ni zamere Lokovi ženi, če je včasih potiho pomislila v svojem srcu, kako lepo bi bilo, če bi bil njen mož tak, ki bi znal tako lepo povedati vsako stvar, kakor ta Lojze Mikuž. Lok na drugi strani pa si je mislil: Kaj bo takole mlado človeče, ki nima nobenih izkušenj, govorilo o svetu in se smejalo vsemu, pa ga je vendar poslušal in tako je počasi jela padati živahnost Mikuževa tudi vanj, ne da bi se tega zavedal. In tako so tekli dnevi drug za drugim, dokler se ni zgodilo nekaj važnega.

Alojzij Mikuž je nekega dne, bilo je prvega v mesecu, po kosilu prišel domov, vsedel se je na stari, oguljeni divan v kuhinji, podprl je glavo z rokami in izjavil:

– Oprostita, draga človeka, ampak to pot vama res ne morem plačati stanovanja. Ta mesec nisem ničesar zaslužil.

Gugal se je semintja in gledal zakoncema s svojimi živimi, črnimi očmi naravnost v obraz. Lokova sta se spogledala, Mikuž pa je nadaljeval:

– Plačal bom, toda napote vama res ne maram delati, saj vesta kako je, svoboden človek sem, lahko na vse zadnje spim v Mestnem logu, navajen sem tega ...

Lok je pogledal v tla in si mencal gubave roke, Lokova žena pa si je popravila ruto in vzdihnila;

– Zakaj pa ne greste v službo?

Lok je dvignil glavo in naglo prikimal:

– Saj res. Zakaj ne greste v službo?

Mladenič je naglo vstal in se na ves glas zasmejal. Popravil si je dolge lase, ki so mu padli na čelo, in je začel z dolgimi koraki hoditi po temni kuhinji semintja, vmes pa se je smešno pripogibal in govoril z zvenečim glasom:

– Ali veste, da je danes vsak človek, ki je kjerkoli v službi, hlapec? Suženj brez vsakih pravic, tlačan, ki venomer poje po njegovih plečih valpetov bič? Kaj je to, če dobim na mesec tiste bore dinarjev, ko pa sem cena za dobro hrano in lepo stanovanje jaz sam. Seveda, če bi delal v kaki pisarni res zase, to je, za vse ljudi, za človeško družbo, nu, potem bi se morda res napotil tja, če bi ne imel svojega višjega poklica ... Toda, tako?! Da sem prisiljen delati za nekoga, ki ne dela ničesar? Ne, tega nikdar!

Govoril je, kakor običajno, zelo hitro in ni nikakor pustil do besede gospoda Loka, ki se je ves čas nemirno premikal in vidno kazal, da komaj čaka trenotka, ko mu bo dano izpregovoriti. In res se je takoj oglasil:

– Nepravilno govorite, gospod Mikuž. Jaz – za primero – nisem hlapec.

Ogovorjeni je obstal pred Lokom in izjavil s polnim prepričanjem:

– Seveda ste hlapec! Prav tak, kakor so vsi! Štirideset let delate v podjetju in kaj imate od svojega dela? To vlažno kuhinjo in tistile brlog, kjer spimo vsi trije! Ali bi ne bilo prav, da bi imeli danes, ko ste že star in pravzaprav potreben oddiha, dobro plačano starost? Ali ni človeško, da je dobiček, ki ste ga vi takorekoč napravili podjetju, tudi vaš? Kje je vaš gospodar dobil pravico, da vas lahko izžene od sebe, kadarkoli se mu poljubi? In na zadnje, če hočete, kdo mu je dal pravo, vam zapovedovati, ko ste ga vi vsega naučili? Ha, ha! In tako bodočnost naj si jaz poiščem? Jaz, ki trdno gledam vso to grdobijo, naj se vržem v to blato in naj tonem, kakor oni, ki so zaslepljeni?

Lok ga je gledal z odprtimi očmi in se niti zavedal ni, kako se je nenadoma nekaj novega utrnilo v njegovih mislih. Ni mogel do besede in mahoma je vstalo pred njim vse njegovo življenje in – ali ni to čudno? – kar zasmilil se je sam sebi, sklonil je glavo in se zamislil. Hlapec. Kuzmič. Gospodar. Dobiček. Plača. Kletno stanovanje. Ni pa pomislil, da mu je govoril mladenič. Besede so mu šle do srca in kar nenadoma si je pričaral pred oči lepo stanovanje, dobro plačo, obleke ... potem pa kako mogočno sedi v gospodarjevi sobi, premetava papirje, podpisuje pisma da, da ...

Njegova žena tudi ni takoj prišla do sape. Vsa omamljena od mladeničevih besed, je morala z vso silo iskati primernih misli, nazadnje pa je kar tako rekla:

– Pa je res krivica na svetu!

– Vidite! se je ves zadovoljen nasmejal Alojz Mikuž. – To je moje prepričanje, ki zanj prav rad stradam!

Rekel pa je to tako malomarno, da ni bilo vzeti teh besedi resno, vendar ga je Lokovka pogledala polna občudovanja.

Morda bi se pogovor še razplel, če bi kazalec na uri ne hitel tako nemirno ... Nenadoma je Loka nekaj stisnilo pri srcu, ozrl se je na steno in ves prestrašen vstal:

– Dve bo, jaz pa kar sedim!

Pokril se je in odšel proti pisarni, kmalu za njim se je izgubil tudi Mikuž, ki mu je Lokova žena zagotovila, da naj le brez skrbi hodi še spat, bo pa v drugič poravnal, ko bo kaj zaslužil. Kam hoče iti sedaj brez sredstev?

Nekaj počasi ji je šlo pomivanje od rok. Nemara je res tudi ona premišljevala te čudne stvari na svetu.

4.[uredi]

Nekoliko upognjen je hitel Lok proti pisarni in se je bal, čeprav je vedel, da se mu ne more nič dogoditi. Je že tako, prvič menda v svojem življenju je dopustil, da je bila ura hitrejša od njega, saj je že iz vseh zvonikov, mimo katerih ga je nesel korak, bilo dve. V naglici je pomislil, da mora seštevati vse božje popoldne in kar stisnilo ga je v srcu, ko si je ponovil glasno: – Hlapec! Saj res, je predel dalje, kako da bi tudi jaz ne imel pravice, priti nekoliko pozneje v pisarno, kakor to prečesto napravi gospodar. Če bi bil na dobičku soudeležen, pa menda res danes ne bi več hodil v službo. V svoji hišici bi lepo sedel, še čebelnjak bi si napravil, da, da ... med se dobro prodaja ... Nenadoma se je spet zavedel, da bo zamudil službo. Podvizal je korak in kar v tla je gledal, ko da bi se bal, da vsakdo ve za njegov greh, čeprav je marsikdo, ki se je zadel vanj, pomislil: Kam neki beži ta-le možiček tako hitro?

Nenadoma pa je obstal. Pa zakaj bi moral biti točen? Saj nisem ura! Človek sem. Saj res, kdo me še morete siliti. Kuzmiča sem pestoval. Kako mi more torej zapovedovati. Vzgojil sem ga takorekoč!

Nekaj ga je zgrabilo. Silno poželenje, kakor takrat, ko je bil še mlad in je pozno v noč prišel pijan domov.

– Saj res, saj res, je kar tako zagodrnjal in sam ni vedel kdaj in kako je ugasil vest s svojo željo. Že je sedel v gostilni. In kmalu bomo spoznali, kaj je ves čas mislil in sklepal.

Minila je ura.

Nekako vroče mu je postalo, ko je stopil na cesto. Zamahnil je z roko. nekaj zagodrnjal in počasi srečno dospel do poslopja, na katerem je visela črna tabla z zlatim napisom:

Kuzmič, sin.

Oprezno je prijel za kljuko in pritisnil. Vrata so nekoliko zaškripala, da je Loka kar zazeblo. Pisarica, ki je že živahno tolkla po stroju, se je začudeno ozrla, češ, kaj pa se je zgodilo, gospod Lok? Ta je brž obesil klobuk za vrata in smuknil za svojo mizo. Vsedel se je. Hlapec! mu je spet zabrnelo. Ves se je sključil sam vase. Na zadnje se je premagal. Segel je po dnevniku, debeli knjigi. Vzel je v roko svinčnik. Nekaj je premišljeval, nato pa je zakašljal in vprašal pisarico polglasno:

– Ali je že tu?

Ona se je naglo ozrla in prikimala molče, ko da se ne upa spregovoriti.

Lok je odprl knjigo in se zagledal v številke.

35740 –
5372 –
48631 –
– – –
– – –

Številke so mu zaplesale pred očmi. Kaj ga brigajo ti tisoči. Kakšen pomen imajo zanj te številke? Ali se njemu kaj bolje godi, ha, če je vsa stran počečkana s samimi miljoni? Ali ni vseeno, če stoji 5 ali 3 ali 0?

Potegnil je s svinčnikom čez knjigo. Obraz si je pokril z rokami in se zamislil.

V sobi je zakašljalo.

Tedaj se je Lok obrnil, odrinil stol in vstal. Stopil je skoro hitro do vrat, za katerimi je bival gospodar.

Kuzmič je pravkar prižigal cigareto. Ko je zagledal Lokovo postavo, je vstal. Visok. Črni, v stran počesani lasje. Rjave, prijazne oči.

– Kaj pa vam je, Lok? je vprašal, ko je opazil, kako se knjigovodji nemirno premikajo ustnice in mu drgeta ves obraz. Lok je iskal v sebi besede, s katero bi nekaj povedal, nato pa je zmedeno zamrmral:

– Zamudil sem!

Kuzmič se je na ves glas zasmejal in v smehu govoril:

– Le kaj govorite! – Sicer pa, se je zresnil, če ste bolni, Lok, pojdite domov!

Lok je odkimal. Stal je, kakor da je ves preplašen in si ni upal pogledati nikamor. Roki je metal semintja, včasih pa si je, kakor nevede podrgnil z dlanjo po bradi.

– Za božjo voljo, Lok, kaj vam je danes? Nikar se ne bojte. Res vam dovolim, da greste.

Tedaj se je Lok nenadoma vzravnal. Široko je odprl oči in razprostrl roke:

– Tu sem. Ne brigajo me številke. Prav nič. Dosti sem že preštel!

Kuzmič je od začudenja odprl usta in stopil korak bliže:

– Vročico imate, Lok. Lahko greste domov, nič hudega ne bo.

Lok je stegnil roke, ko da se brani besede. Žile na obrazu so se napele. Ves rdeč je postal in sam sebi se je začudil, ko je zaslišal svoje besede:

– Nimate pravice, dovoljevati! Če hočem, grem, če nočem, ostanem! Jaz sem bilance delal, lepe dobičke sem seštel ...

Zamahnil je z rokami:

S temile prsti sem napravil premoženje!

Kuzmič je kar zastrmel. Počasi je legla vanj neka bojazen. Misel na misel se je trgala v njegovi lobanji. Star je Lok. Kaj, če se mu meša? Tako nenavadno govori!

Pristopil je prav k Loku in se je naglo odmaknil. Skoro je bil že nekoliko jezen, ko se je oglasil:

– Ali ste pijani?

Lok se je stresel. Roke so mu drgetale, trepalnice so napol pokrile njegove mokre oči, ko se je zamajal in stopil naprej.

– Jaz, pijan! Ha, ha, pijan ... Star sem, ne pijan. Izžet sem, ker sem okraden! Taki-le ste bili, – sklonil se je skoro do tal in pridržal roka nad podom –, ko sem jaz že delal ... Vsak dan delam. Zase? Ne. Za vas in za vlažno klet, kjer crkujem ... Nič, konec!

Stopal je nemirno semintja. Nič ni čutil, da dela neprav. Sam vrag je menda vstal v njem in mu šepetal besede:

– Ne, pa ne! Hlapec nočem biti, ker sem gospodar ... Sploh ... sploh ..., je govoričil in se napotil do gospodarjeve pisalne mize ... je ta miza moja. In tile papirji tudi –.

Jel je mešati liste, ki so vihraje padali po tleh. Nenadoma pa se je okrenil in se naslonil. Skoro zavpil je:

– Kuzmič, seštevat! Takoj tja za mojo mizo seštevat! Debel je žurnal! Kaj sem dejal?

Kuzmič ni prišel k sebi. Nikakor ni mogel doumeti vsega tega. Začudeno je gledal v Loka, ki se mu je suknjič opletal okrog drobnega telesca.

Skušal ga je potolažiti:

– Poslušajte, Lok!

Ta pa je zacepetal z nogami, zgrabil za svinčnik, ki je ležal na mizi in jel silovito tolči z njim po lesu.

– Nič! Ubogati! je vpil.

In, ko je videl, da se gospodar ne gane, se je pognal proti njemu in dvignil roki. Kuzmič bi lahko zgrabil ubogo, staro postavo in jo vrgel na cesto. Lahko bi jo nesel kamorkoli. Toda nenadnost trenotka, silovita zmešanost Lokova, prizor, ki bi si ga niti v sanjah ne mogel domisliti, vse to mu je vzelo razsodnost. Kakor v nemislici se je naglo obrnil in skočil proti vratom. Ne da bi se brigal za strojepisko, je švignil na cesto in planil skoro brez sape v sosednjo prodajalno:

– Prosim, je komaj govoril, – prosim telefon!!

Zazvonilo je. Poklical je. In venomer mahajoč s slušalko je kakor v vročici pripovedoval v odprtino:

– Da – da – Kuzmič – rešilni voz – čigave? – a – na moje stroške seveda – da – halo – halo.

Lok je obstal sredi sobe in z izbuljenimi očmi gledal v vrata, ki so se bila tako hitro zaprla. Nenadoma je sklonil glavo in si zakril obraz z obema rokama. Zamajal se je in s počasnimi koraki stopil v sosednjo sobo. Sesedel se je na stol in se naslonil na mizo. Nekaj, kakor jok, je prihajalo iz njegovih ust.

Začudeno je kimala strojepiska.

5.[uredi]

Sedaj bi pa bilo res odveč, če bi zgodbo pravil do konca, kajti pravil bi jo dolgo, ker bi moral čakati, da Lok umre. Ta namreč še živi. Vsak dan gre v pisarno, nikdar ne zamudi. In če bi ga vprašali, zakaj je takrat napravil ono stvar, bi vam prav gotovo ne vedel odgovoriti. Ozrl bi se v stran in nekaj zamrmral, potem pa bi s svojo malo suho roko podrgnil po licu in ne bi rekel ničesar. Saj še Kuzmiču ni znal povedati, ko se je čez čas vrnil nazaj, zakaj in kako je bil tak. Le včasih, takole zvečer, ko posedi doma na divanu in posluša besedičenje svojega najemnika Mikuža, ki je prav te dni prevzel svoboden poklic reporterja (v službi je pri nekem listu, ki ga financira Gozdna banka), se nejasno spomni tistega dogodka in kar nekam hudo mu je, da se je na stara leta tako strašno zaletel. »Je že tako,« si misli, »kakor mora biti, le kaj me je obsedlo starega bedaka?« Pa ima brž izgovor pri roki, češ, vino me je prevzelo, in nikakor si noče priznati, da se je takrat zadnjič oglasil v njegovem srcu pozdrav mladosti. Sedaj ima samo dva cilja še: rad bi si kupil tak stol, ki se guglje, da bi takole včasih malo zadremal sede – pa komaj čaka, da pride tisti dan, ko ga bo Mikuž povabil na gostijo, kajti ta dan za dnem pridiguje, da se bo oženil.

Če bi se pa Lok zavedal, kar vemo, kajne, mi, da je na tisoče in tisoče takih-le Lokov, mladih in starih, pri nas na svetu, bi pa morda res postal nekoliko drugačne volje in bi si menda niti v greh ne štel svojega poskoka. Tako pa (mislim, da se strinjate z menoj) mu želim, da bi srečno živel do smrti, saj se bo med tem postaral Mikuž, ki nam bo morda tudi dal nekaj prilike za tako-le dolgočasno povest.