Prvi upor (Ivo Brnčić)
| Prvi upor Ivo Brnčić |
| |||||||||||||
Tistega ponedeljskega jutra je planil šestošolec in repetent Jone Žgur iz spanja z divjo predstavo padanja v globino. Prepadeno je gledal okoli sebe; slabo prespana, nervoznih sanj polna noč ga je še oklepala ko megla. Navdajalo ga je temno občutje, da je nekaj napak, pa se ni mogel domisliti, kaj bi bilo. Poležal je še za trenotek in je gledal v prazno: soba je bila siva in majhna, kakor so vse takšne izbe po vseh malomeščanskih stanovanjih sveta; spet ga je zabolelo ob pogledu na ta odljudni, prašni prostor, kjer so se kretali ko avtomati zmerom isti ljudje in so se trli v gnili, razkrajajoči se sredini; kjer so trohnele že davno mrtve, omejene, predsodkov, družabnih laži in ponarejenosti prepolne življenjske oblike, ki so usmradile s svojim muniljskim vonjem že poslednji kot tega mesta, te hiše, te sobe.
Iz kuhinje je udarjal ropot; planil je pokonci in med napravljanjem je z bolno sovražnostjo poslušal, kako je mati napravljala zajtrk. Sleherno jutro je slišal v tem tesnem stanovanju iste zvoke, je srečaval iste ljudi in še duh kave, ki se je vlačil iz kuhinje, je bil poznan do zoprnosti. Mati je podrsavala okrog štedilnika, slišal je žvenket skodelic in šum mleka, ki je vrelo v kozici. Potem so se za vrati oglasili težki, pretrdi koraki. Tone Žgur se je stresel: to je bil oče. Pričel se je hitreje oblačiti, zakaj občutje neznane nevarnosti je naraslo. Pa koj ga je prekinil poudarek besnosti, ki je zazvenel v očetovem glasu. Nezavedno je zadržal dih in je prisluhnil ko vlomilec.
»Kje je bil fant včeraj?« je vprašal oče; besede so bile robate in surove, nemara še bolj, ker je bil besednik neviden.
Materinega odgovora ni bilo slišati. Tone Žgur je razprl oči; zdaj je butnilo vanj, odkod ta strah! Danes bo vprašan čez vse leto iz matematike! – Glas v kuhinji je prekipel v kričanje:
»Takó, strela, in danes bo kajpada padel, pob prekleti, ti ga pa kar puščaš, da se potepa, namesto da bi se učil!«
Hkrati s kletvico, ki je padla ko udarec z bičem, so se vrata odprla kakor bi odletela iz tečajev. Zdaj je stal oče pred njim.
»Kod si se klatil včeraj, a?« je zarežal preteče.
Mladi človek je povesil pogled in ni črhnil. Poniglava, sramotna groza ga je popadla. Naj je tudi imel osemnajst let in je vedel marsikaj, čeprav je že zdavnaj doumel, koliko je prav za prav vreden ta človek pred njim, je vendar trepetal ko tepeno ščene. Zakaj ta strah je nosil na plečih že izza mladih let in včasih se je zdelo, da razen te večne skrite groze ni nobena stvar zares njegova. Oče, ki ni bil živi duši blizek, in mati, ki v svojih skrbeh in pehanju ni imela ne časa ne smisla za njegove naj globlje utripe, sta mu bila tujca; bila je to ena tistih, notranje že zdavnaj razkrojenih malomeščanskih družin, ki jih drži skupaj edino še gmotna potreba in nezavedna navada. Kakor se je malo menil zanj, ga je oče trdo prijemal, kadar ga je imel pred očmi; ali to je bilo samo iz neke zapovedovalne, korporalske nuje, ki je tičala v tem mrkem, praznem človeku kakor sploh v tolikih ljudeh, ki jim je to življenje upognilo hrbet in potlej morajo nekje maščevati svoje ubito dostojanstvo; stari Žgur je bil človek neusmiljenega reda, ki je vsmerjal svoja pota po treh. štirih ko granit nepremakljivih načelih, in eno izmed njih je bilo to, da je za študenta, ki je padel v šesti šoli, škoda vsakega beliča in slednje človeške besede. Ni bil morebiti oče Toneta Žgurja edini, ki je vzgajal mladino s tako filozofijo, o ne, niti zdaleč ni bil edini! Ali Tone Žgur je živel v tej strupeni okolici že osemnajst let; poleg tega je bil še vse premlad, da bi bil dojel to, nemara hudo odrešilno okoliščino. Ta hip je bilo zanj nedvomno le to, da predstavlja vzgojni sistem njegovega očeta zgolj drugo stran palice, ki ga je tepla vsa leta in ki ga bo danes med matematično uro lopnila dodobra.
Fant je vsevdilj molčal: oni je sršel vanj izpod naježenih obrvi. Potlej ga je divje nahrulil:
»Ali bo kaj? Odgovori!«
»Na izletu sem bil,« je čisto tiho povedal študent.
Udarec, ki ga je dobil osemnajstletnik čez obraz, je bil podel in brutalen. Tone Žgur je presunljivo zakričal. In ko ga je oče še in še bil po glavi in po obličju, ko je gledal pred sabo to surovo, okrutno lice z mačjimi brki in rumenimi zobmi, ki jih je odkrivalo med ploho prostaških kletvin, to lice, ki je zdaj izgubljalo še zadnje sledove človeške podobe, se je pred sinom, ki se je branil z nemočjo majhnega otroka, odprlo naenkrat v vsej svoji grozotnosti vse njegovo življenje. Bila so dolga leta odmiranja v teh zaprašenih sobah in nepretrganega, zagrizenega otepanja s tem strašnim človekom in z njegovimi tremi, štirimi načeli; bila so leta naveličanega posedanja po šolskih klopeh, leta nevrotičnih popadkov ob deski, popisani z nerazrešljivimi številkami in pismenkami, leta strahopetnega mešetarenja za ocene, klavrnega varanja predstojnikov in staršev, nenehnih občutkov krivde in groze, ogorčenih poniževanj samega sebe in samomorilske prepričanosti o lastni manjvrednosti ...
Ko se je spet zavedel, je bil že sam. Soba je še odmevala od treska duri, ki jih je bil oče zaloputnil za seboj; zdaj je zmerjal v kuhinji. Tone Žgur je obslonel ob postelji; tiho je stokal; lica so ga žgala od udarcev in v sencih mu je nabijalo. Strahotna zmeda čuvstev je butala v njem in jasno je bilo zgolj eno: ogabno, vseuničujoče občutje popolne potlačenosti, skrajne zavrženosti in dokončne odvišnosti.
Pobral je knjige in se je brez zajtrka splazil iz hiše. Vlekel se je ko pes z razbitim hrbtiščem skozi umazano predmestje; ko pa je stopil na prostrani trg sredi mesta, mu je spet zakljuvalo v želodcu: tam je stala gimnazija.
Velikansko, v tri nadstropja zidano in z brezlično rumeno barvo prepleskano poslopje je bilo čuda podobno jetnišnici. Pred vrati sta negibno stali dve oškrbljeni alegorični postavi, ki ju že zdavnaj ni več nihče opazil in sta razpadali ko dve okameneli priči nečesa davno preživelega in preteklega. Izza dolgih vrst temnih in v pedantski simetriji razpostavljenih oken je bilo slišati zamolklo bučanje. Velika vrata so zijala ko lačno žrelo; v temačni veži so koraki odmevali kakor v mračnem podzemeljskem hramu. Vse: od brezhibne železne ograje pred poslopjem, preko izlizanih stopnišč do temnorjavih duri z mrtvimi številkami na belih tablicah, še zrak, ki je bil zmerom zatohel, brezokusen in suh, vse je dihalo vsiljiv red, togo uradnost, otrdel in strog hlad. Še odsevi v okenskih steklih so bili prazni in službeni ko mrzel blesk očal na izsušenem šolniškem licu.
Jutro v parku, ki je Tone Žgur stopal skozenj, pa je bilo čudovito lepo. Vseokrog je pela, brstela, živela polna pomlad, kostanji so razsipali belo cvetje in so rasli, da bi človek skorajda slišal bujno pretakanje sokov v zelenih, nabreklih poganjkih. Vrabci so se prerekali in se v krošnjah drli kakor za stavo. Ozračje je bilo še džungelsko sveže od vlažne jutranje megle, ki je zdaj hlepela v višino. Stari grad zadaj na hribu je bil umit in svečan. Nekje nad vsem je bilo slutiti slepečo svetlobo junijskega sonca.
Ali Tone Žgur je stopal venomer z istimi starčevskimi koraki. Klapoušna in suženjska bojazen, ki mu je vrtala v drobu, se je kričeče odbijala od spomina na prostost včerajšnjega dne, na hojo med košatimi gozdovi in na neizmerno prostranost gorskih višin. Danes pa je bil ponedeljek in najtežji dan vsega tedna. In Tone Žgur ni bil več oni zdravi mladec, ki je znal pokazati v trdili stenah, v snegovih in burjah vso tisto vztrajnost in hotenje, ki mu jo je vselej doma in v rumenem poslopju prevzela čudna in bolna omrtvičenost. Vse to je bilo neskončno daleč, je bilo težko, kakor je vsak lep spomin težak; gnilo občutje malovrednosti mu je divje ruvalo v podzavesti; – zdaj je bil zgolj še plašen nevrastenik, ki se je vil v krčih temotnih kompleksov, bil je pohabljeno bitje, ki je z grozo branilo svojo mladost v dušečem, zagrizenem in neenakem boju z ljudmi okoli sebe in s tem rumenim poslopjem.
Sveže pomladno jutro se je bilo umaknilo vročemu, prašnemu dnevu, ki je bil v učilnicah še bolj zaspan in puščoben. Mladi ljudje v ravnili vrstah klopi so sedeli dremavo in brezbrižno; to tukaj se je godilo brez pristanka njihove volje in zategadelj so se pač morali zakleniti sami vase, ubežati v trpno, robotsko pokornost vsiljenemu redu; to je bila edina možnost odpora – izrabljali so jo izdatno. Njihovi obrazi so razodevali naveličanost in vse oči so bile odsotne. Skozi okna je udarjal hrum vozil in korakov, v prostorni sobi pa je bilo slišati le podrsavanje nog, pokašljevanje, šum papirja in bogve kje je brenčala sitna, nadležna muha. Tone Žgur si je bil podprl glavo z dlanjo in je strmel mimo stolpcev črnih črk v črvivo, narezano klop. Moj bog, si je mislil, in volčja, prvinska žalost je kopala v njem, ampak saj je vseeno. Čemu sem še včeraj lazil med skale in borovce, ko pa nič ne pomaga, ko pa sem danes spet pust in bolan kakor bi se ne bil nikoli ganil iz mesta. Samo še težje je vsakokrat. –
Profeson matematike ni bil islab človek. Ali tudi on, ki navsezadnje ni bil kaj prida starejši nego nekateri teh mladih ljudi, je nosil na sebi nevidne vezi tega poslopja. Njegovo življenje in poklic, ki je pred nedavnim stopil vanj, ne sicer s slepo vznešenostjo neizkušenega mladostnika, ali vendar z nekim moškim zaupanjem v uspešnost volje in napora pri premagovanju neizogibnih težav – oboje je bilo malo rožnato in polagoma je mnogo zasnov klonilo v njem. Zamrežen je bil v predpise in v paragrafe, ki so budno čuvali, da bi ne prišel z mladimi dušami v neposreden stik; otepal se je nenehoma z borno plačo, ki ne le da ni bila zadostna, da bi zaživel zvrhano, polno in svojih sposobnosti dostojno življenje ter ga je tlačila v malenkostne, filistrske vsakodnevne skrbi zastran malopomembnih in ničevih reči, – temveč se je moral v teh utesnjenih razmerah odreči tudi tisti globoki notranji nuji za rastjo, za izpopolnjevanje v svoji stroki, ki jo je skrival že iz mlada kot svojo zadnjo skrivnost. Ni bil karijerist, ne; toda bil je vendarle še toliko mlad in podjeten, poleg tega pa takisto toliko nadarjen, da je tiha ter malone sramežljiva želja za resničnim znanstvenim delovanjem plamenela v njem ko podtalen ogenj, ki je dajal toploto vsemu njegovemu življenju. Zdaj pa je sredi predpisov, pravil, zaspanega miru učilnic in sredi dijakov, ki bi jim bil rad brat, a se je trl – ne po lastni ne po njihovi krivdi — že od prvega dne ž njimi v malenkostnem in nečastnem boju, zdaj je opazoval z rastočim vznemirjenjem, kako grebeta vanj prerana zagrenjenost in topost. Postopoma ga je tlačilo k tlom tisto zahrbtno, počasno medsebojno grizenje z mladimi ljudmi, ki je čutil, da bi jim moral biti vodnik in prijatelj, ki pa so sleherno njegovo kretnjo odbijali s skoraj sovražno upornostjo in je sam določno vedel, da je njegova odgovornost za to stanje obupno majhna v primeri s pezo, ki jo je navalilo nanj in nadnje rumeno poslopje; senca le-tega ni bila v njegovi podzavesti nič manj črna kakor v duši poslednjega njegovih dijakov.
Tistega dne je bil vstal z brnečim, težkim pritiskom v lobanji. Prejšnji večer je bil prelistaval tisto redko znanstveno literaturo, ki je mogel v svojih skopih razmerah priti do nje. Bil je sam v svoji majhni, revni sobici in takrat se je v njem iznenada in po dolgem presledku zopet zganila mladost. Duh mu je pričel delovati jasno in napeto, kakor v onih že domala davnih časih, ko mu še niso mrle ideje pred votlimi in brezpomembnimi vsakdanjimi skrbmi; stari problemi, še izza tistih lepih študentovskih dni zaupanj in skorajda vernih prepričanj, da mora človek odgonetiti vse tisto, kar mu je sploh dosegljivo, problemi, ki se je sedaj še komaj katerikrat spomnil nanje, so vstali pred njim ko zavest neporavnanega dolga. Spet se je začutil mladega, sposobnega, ustvarjajočega; ali to pot se k resnemu delu ni mogel povrniti – preveč se je bil zanemaril. Tako se je le opajal s spomini in z načrti, hodil je z dolgimi koraki iz kota v kot in v notranjosti mu je prepevalo. Ni vzdržal med stenami; zunaj se je razlival omamen predpoletni večer; začudil se je, kako je postal naenkrat spet dovzeten za prirodo. Gnalo ga je na prosto.
Potlej je srečal veselo družbo znancev; bil je preveč široke volje, da bi se jim upiral. Nedolžna zabava pa se je prevalila v bedasto, klavrno malomeščansko popivanje, da nihče ni prav vedel, kako in kdaj. Nazadnje je še njegovo lepo razpoloženje utonilo v nesmiselni vinski motnjavi.
Ni bil pivec, ne! To jutro pa, ko se je zbudil z zoprnim okusom kislega vina na jeziku, s topo bolečino v glavi ter z občutkom neznanske praznote v sebi in okoli sebe, in ko se je spomnil poraznega nasprotja med čuvstvenim prebujenjem preteklega dne ter med njega žalostnim zaključkom, je vzkipela v njem težka, morasta nejevolja. »Še piti naj začnem; samo še tega mi manjka!« si je žolčno očital. A kes ni bil popoln in odrešilen; le nervozna razkačenost je brenčala v njem ko jata sršenov. Tako je prišel v rumeno poslopje razdražen, neprespan in bolan.
Šolsko leto je bilo tik pred koncem. Naveličano je brskal po katalogu. »Saj je vse to itak odveč!« je grenko pomislil. Ozrl se je po razredu: oni večni, komaj polzakriti kljubovalni izraz na mladih obličjih ga je gnal v nedoločno, sramotno besnost; nič več se ni zavedal vzrokov in vzročnih zvez. Za trenotek je zasovražil vse te mlade ljudi, ki so bili njegovi mučitelji in ki jim je takisto sam moral biti birič. »Kako me opazujejo! Vraga! Najbrž vsi vidijo in vedo, da sem bil pijan. – Oh!« je stokal pri sebi brezmočno. »Le kaj naj tukaj storim? Konferenca pred durmi. Prokleto! – Jamšek – izprašan. Ne morem pomagati, padel boš, fante. In tale – v redu ... Pa tale tukaj? Aha: Žgur!«
Tone Žgur je planil kvišku kakor iz morečega sna. Pobledel je in v želodcu ga je tesno zagrabilo. Matematika! Konferenca! Včeraj še je bil na gorah, zjutraj ga je oče pretepel; zdajle bo vprašan. Zdaj gre zares ... »Padel bom!« mu je zakljuvalo v možganih, ko je stopal na oder.
S prestrašenimi, otroškimi, domala prosečimi očmi je zrl na profesorja. »Kaj morem zato, da mi tvoj predmet ne gre in ne gre?« je pomislil kakor bi moledoval.
Profesor mu je mimo svoje volje vrnil mrzel pogled in je naglo umaknil oči. Za bežen hipček ga je skrita prošnja v dijakovem licu, že na očitek meječa, presunila do dna. Ali koj ga je zopet preplavila gorj upa, egoistična razdraženost. »Kaj morem jaz za to!« je srdito razglabljal in ni vedel, da onemu odgovarja. »Ti in jaz – oba sva tu zasužnjena. In naposled – kaj hudiča me briga vse to!« In že se ni zavedel, da bo sedajle na tega, pred njim docela nekrivega mladega človeka prevrgel svojo lastno težo.
»Nalogo!« je izustil suho in mrzko ter je izprožil roko, ne da bi se bil v dijaka še enkrat ozrl.
Šestošolec Žgur se je napel ko struna. Učilnica je postala bela ko ledenica. Ali je mogoče, da je pozabil? Tako popolnoma pozabil? Kaj …? Stal je vzravnan ko žrd in le njegove oči so govorile.
»No?« je ponovil profesor in ni slišal, da ta tečni glas ni njegov.
Dijak ni zinil besedice.
Oni se je počasi okrenil. »Moj bog, kaj pa bolšči tako neumno!« se je natihoma razsrdil. Odsekal je z rezkostjo podčastnika:
»Nimate? Ne? – No, prav! lepo delate.«
»Jaz …« je zajecljal Tone Žgur. Zaznaval je natančno, kako spet hlasta po njem tista zonasta zbeganost, ki se ji ob vsem naporu ni mogel iztrgati nikdar, kadarkoli je stal pred to črno desko in se je zapletal v številke, korene, enačbe in formule kakor toneči plavač v šavje. To je bilo edino trdno spoznanje tega trenotka. Temu so dejali po navadi »izgubiti prisotnost duha«. Ali to je bilo vse nekaj globljega, nekaj pomembnejšega in tehtnejšega.
»Nič!« ga je živčno prekinil profesor matematike. »Vprašani ste zadnjikrat. Brez naloge ste. – Pišite!«
Tone Žgur je čutil vročično napetost, ki se je nevidno razlivala po razredu. Konec šolskega leta je srednjeveška mučilnica živcev. Slednji mlad človek v klopeh je gledal v tem prizoru podobo ali slutnjo svojega poraza. Ozračje je bilo nasičeno z nervoznostjo in s podmolklim trepetom kakor z elektriko; zdelo se je, da bo zdaj zdaj nekje nekaj počilo ko bomba;
Profesor je narekoval ko govorilni avtomat. Dijak je pisal z drhtečimi prsti. Deska je bila mokra in umazana, kreda se je lojeno topila in pismenke so lezle narazen. Zmotil se je enkrat, dvakrat, zbrisal je številko z gobo, ki se je cedila in je vonjala po plesnobi. Potem je preslišal besedo; zmeden je obstal in se je s širokimi očmi zastrmel v profesorja.
»Dva iks kvadrat!« je ponovil in je zadirčno povišal glas.
»Tak pišite vendar! Oklepaj! Kaj pa spet packate! Dva iks kvadrat, za božjo voljo ...«
Mladi človek je pisal in je bil zmerom bolj nepriseben. Ko ujet ptič se je zaletaval v rešetke svoje zmedenosti. Štrena njegovih misli se je brezupno motala. »Dva iks kvadrat, oklepaj ...« se je skušal zbrati. Spet napaka!
Profesor je skočil izza katedra, da je stol neprijetno zaropotal. Dijak se je nagonsko umaknil in je brezumno strmel vanj.
»Kredo!« je siknil oni med zobmi. »Gobo! Zbrišite! Vse. vse!«
S trdimi potezami je vrgel enačbo na desko. Kamenček v kredi je priskutno zacvilil, da je zaščemelo v ušesil. Namrščil se je in je obrnil pisalo. Tako!
»Kaj bomo napravili najprej?«
»Najprej …« se je zaletel Tone Žgur iz navade, a je nagloma utihnil. Kaj najprej? Saj nič ne ve. Moj bog, zadnjič je vprašun, brez naloge je, tega računa ne razume docela nič; kakopak, padel bo, padel bo, oče ga bo spet pretepel … Ozrl se je po učilnici. Nekje v zadnjih klopeh mu je nekdo nekaj dopovedoval z groteskno mimiko in s spačenimi, pretiranimi zamahi. Ni ga razumel. Drugi obrazi so ostrmeli vanj topo in brez sočutja. Le muha je nekje naveličano brenčala, s ceste je odmevalo kričanje otrok, motor je oglušujoče prigrmel mimo in bogve kje je pritrkavalo kladivo. Sonce, zlato, svobodno sonce se je talilo na steklih.
»Najprej bomo izvršili nakazane računske operacije!« je trdo padel glas odnekod iz velike daljave. Toda mladi človek se je vse bolj izgubljal v onemogli, testeni zbeganosti. Misli so se mu čudno umikale; zazdel se je sam sebi ko jokajoč otrok, ki se zaman žene, da bi nasul ptici soli na rep. — Le kaj naj napravi, kaj, kaj ...?
Mrzlična napetost, ki je krčila vse nepremične obraze po klopeh, je napovedovala polom. Dijaku pred desko je strah lezel v same kosti. Še enkrat se je ozrl čez vrste tovarišev, kakor da se hoče poslednjikrat priklicati v stvarnost; ali tam doli je spet srečal samo toge, izbegavajoče poglede; sošolec v zadnji klopi je se zmeraj kimal in vzpodbudno krilil z rokama; nato je skomizgnil z rameni in se z razočaranim licem naslonil na komolce.
»Dovolj!« je udarila temna beseda.
Tone Žgur jo je prvo sekundo občutil malone kakor odrešenje. Z brezizraznim, le malce bledim obličjem je odložil gobo in kredo. Ko pa se je vračal v klop in so samo njegovi koraki odmevali v popolni, z grozo nabiti tišini učilnice, je začutil ponovno in brez razmišljanja, pa s strašno neodvrnljivostjo, da je zlomljen nekje globoko v ogrodju, da je beden in pohabljen ko prosjak. Ne, to ni bila žalost zavoljo padca in slabe ocene, ni bil strah pred udarci; šele povsem na koncu znabiti tudi to. Bilo je nekaj težjega in usodnejšega; nekaj, kar ni kakor jetika naličilo samo duše šestošolca Žgurja, marveč je slonelo zlovešče ko črn križ nad množicami mladih ljudi in nad pokolenji.
Zvonec, ki je naznanil konec ure in odmor, je cingljal stoterim dijakom enako malo odrešujoče, kakor zveni kaznjencem poziv na kratek izprehod po jetniškem dvorišču. V rumenem poslopju je bila sleherna reč strogo odmerjena: znanje, pokreti, besede, predmeti, še čas. Tu je bilo vse dejanje in nehanje ujeto ko reka v kamenito korito med predpis in pretnjo kaznovanja. A napisani zakonik rumene hiše je raztezal ko polip lovke svojo grožnjo v neskončnost; še razgovori med odmori so nenehno butali ob ta nenapisani, pa ko skala trdni podaljšek službenega reda, pa so bili zategadelj skriti, zahrbtni in nelepi ko tihotapstvo.
Ves odmor je presedel šestošolec Žgur z obrazom v dlaneh m skorajda brez besede. A ko je vstopil v razred razrednik je nov priliv strahu skrivil njegove črte. Zopet ga je zagrabil bolesten, elementaren spomin na gore in travnike, na gozdove in stene, na sinjino in vetrove, in razkol med onim svetom tam in med urami, ki jih je preždel v rumenem poslopju ter med udarci, ki jih je dobil zjutraj, je bil nerazumljiv in grozen do joka; grebel je vase in se je kakor s prividi boril z nedoločnimi bolno motnimi občutji krivde in nekrivde, ki so se prepletala ko senčne in svetlobne lise v temotnem tolmunu; strašna nejasnost je zevala na dnu. Ali za poslednjimi zavesami podzavesti je v njem rastlo nekaj otipljivega, dojemljivega in prečiščenega ...
Razrednik je z monotonim, neosebnim glasom izkliceval imena. Dijaki so vstajali s tesnobo. Bila je to zadnja ura, ko so se zaključevali računi vsega leta. Plašna, nagonska negotovost je trepetala na obličjih in v odsekanih kretnjah tridesetih mladih ljudi, ki so bili ta čas prečudno podobni tropu prestrašenih, zaprtih in mučenih divjih živali.
»Anton Žgur.«
Tone Žgur je planil iz negibnosti. »Kaj mi le hoče?« se mu je utrnilo v mislih in predstava bega se mu je zganila nekje na dnu. Udaril je s členkom ob les, da ga je zaskelelo. Profesor je nejevoljno pogledal izza nerazločnega bleščanja nanosnika. Dijak se je kakor v pričakovanju udarca nagnil naprej.
»Žgur, vas moram ob koncu leta zlasti pograjati,« so se točile s katedra mrtve besede in so ledenele z vsakim zlogom. »Prijavili so vas, da ste kadili cigarete; to je eno.«
Kadil cigarete? Kajpak jih je katerikrat. Skoro se je napol oddahnil. Mar je to vse? Če ni hujšega ...
»Razen tega srno vas zalotili, da ste hodili po planinah, namesto, da bi se udeleževali pouka; tako ste izostali tri ponedeljske dneve.«
Ne, tega se ni mogel kesati! Nezavedno je čutil, da se tu godi neka čudna, nezapopadljiva krivica! Da je hodil po planinah? In da je na ta rovaš nekajkrat izostal? Nehote je vrednotil. Katera stran je težja? In jedka, v najgloblji pristranosti iskreno in pravična užaljenost tiste vrste, ki so je zmožni malodane le otroci in preganjanci, se je dvigala v njem. Spet se je spomnil očetovih naježenih brk, kletvic in udarcev; začutil je, da je to tukaj in jutranji prizor z očetom v neki globoki zvezi — nova spoznanja so se zganila v njem.
»Nadalje ste bili prijavljeni, tla ste pohajali po mestu v poznih urah, in to včasih celó z dekleti, čeprav bi vam moralo biti znano, da je to disciplinarno prepovedano. Gospoda profesorja Vrhovca ste pri tem nalašč prezrli in ga niste po predpisih pozdravili.≪
To o pozdravljali ju je bila že stara in obrabljena pesem; preslišal jo je takisto sedaj. Nekaj drugega je bodlo. Osupnil je. To da je greh? S te plati se ni zavedal krivde, niti najmanjše ne! Občutje užaljenosti je vrelo, zahtevalo dejanja ... Stopil je za korak naprej.
»Gospod profesor —,« je butnilo iz njega.
Priletni, razrednik ga je ostro premeril. Izraz ogorčenja, ki je plal v potezah malega človeka, ga je podžgal. Službena važnost trenotka ni dovoljevala takih nastopov, celo takega izraza ne, in še najmanj očitka. In vsa postava Toneta Žgurja je bila sedaj en sam utelešen protest.
»Gospod profesor —,« je ponovil študent in je nevede zvišal glas.
»Žgur, ne segajte mi v besedo.«
»Ampak ... saj sem bil vendar samo v gleda —«
»Molčite, sem rekel!«
»Ampak drugače nikdar nisem ...«
Razrednik je izgubil potrpljenje. Navsezadnje že zdavnaj ni bil več mlad, vlačil je za sabo nekaj napornih desetletij službovanja in njegovi živci so v teh morečih zadnjih urah zmeraj trepetali ko potrgane žice. Samohotno je udrlo iz njega:
»Molčite, ali pa –«
Mladi človek je spet pristopil za korak. Ni se dodobra zavedal svojih dejanj. Vse to, kar so tu navalili nanj, kar je bil danes doživel, se mu je nenadoma zazdelo tako silno nepravično, da je — ne da bi sam razločil nagibov in teženj svojega postopanja — ta čas le elementarno občutil, da je vse to v krvavem nasprotstvu z nekim resničnim, pravim življenjem, ki ga sicer ni poznal, a je hlepel po njem s silovito strastjo, ki je ljubil njegovo sluteno polnoto in svobodo, ki ga je včasih domala simbolično podoživljal v gorah, ki ga je zrl nekje za vsemi papirnatimi mejami, za vsemi rešetkami na pohodu ...
Vse to je vulkansko vrelo v njem, da se je klal v osrčju. Ali je bila ta nenadna trenotna reakcija na dolgoletno suženjsko pokoravanje, na ono trajno podlo podleganje očetovim pestem in rumenemu poslopju, ki je nenehoma davilo njegovo mladost? Tone Žgur še ni znal razvozlati tajnih vzrokov svojih dejanj; ta trenotek celó najmanj. Toda zagon upora je bil tolikanj v premoči nad strahom, ki ga je vcepljala vanj rumena hiša, da ga je preplavil vsega.
»Jaz,« je zakričal na vso moč in ta krik je bil obramba in obtožba hkrati. Nič ni videl, kako je ves razred odrevenel in kako je trda guba spačila profesorjev obraz. »Jaz,« je izbruhnil še glasneje, »jaz sem samo hodil v gledališče, nikoli nisem postopal in in ...« Zapletel se je in je neznansko trpel v nevrotični nemoči, da bi izdavil iz sebe tisto strašnost, tisti upor, ki se je bil nagromadil v njem. Jecljal je. Potem se je skrušil vase. Okrenil se je, stopil je hrupno tista dva koraka do svoje klopi in je sedel z zgovornim, hotenim ropotom; knjiga mu je prišla pod roko in besno je ž njo loputnil ob tla.
Razrednik je drgetal in je zaman lovil besede. Trideset mladih ljudi je z rastočo grozo spremljalo spopad.
»Žgur, odstranite se, ven!« je nazadnje zahropel profesor in je iztegnil roko, ko je valovala.
»Nikamor se ne ganem!« je grknil Tone Žgur trmasto in brez misli.
Oni je planil izza katedra; posinel v obraz je histerično zarjovel:
»Ven, pravim!«
»Ne grem!«
Mrtvaška tihota se je razlila po sobi. Dijaki so sedeli v okameneli otrplosti. Tone Žgur je grebel s prsti v laseh; bil je na robu strašnega, nervoznega joka; z obupnim naporom je tlačil tipanje v grlo.
Profesor je stal še nekaj sekund brez besede. Trepetal je. Nato se je zdelo, kakor bi se bil zbral. Z ohlapno kretnjo si je preko čela; rdeča pokončna guba je uplahnila. Njegovo obličje je razodevalo zmedeno, čudno mešanico začudenja, pojemajoče srditosti, trudnosti in povsem na koncu se je potajil sram. Odprl je usta pa je premolknil; odhrknil se je, pogledal je raztreseno po razredu, prestopil se je h katedru in je zalistal tja v en dan po papirjih; mukoma je iskal besede in dihal je sunkoma.
»Žgur,« je dejal čez nekaj mučnih trenotkov in silna utrujenost mu je obarvala glas, »žal mi je, ampak dijak se tako daleč spozabiti ne sme. To bo prišlo pred konferenco.«