Prvi sneg (Janez Trdina)
| Prvi sneg Janez Trdina |
| |||||||||||||
Pomlad ozeleni, vijolice zarcveti in lahkih nog rajajo vile po modrih perescih. Rožni cvet gre h koncu, sonce posuši vijolice in zali limbar svojo krasoto skazuje. Veselo se gugljejo vile po belem naročju in nekarajo sonca, ki jim je pomladne prijateljice končalo. Dan postaja krajši in vedno krajši, žalostno otrese limbar lepoto, mogočno sije ognjena potonika pri ovenjenih sestrah. Enako radostno plešejo vile; tudi jesen jim daje veselje in jim je ljuba kot polmad in čas poletij. Pa tudi potonika hira, bledi in usahne. Grenke solze točijo vile nad umrlo. Ne v gori ne v planini ni več svetlice, ki bi lahkonožna bitja nosila. Na trdi pesek postavijo nežne stopinjice in lepo barvana, duhteča kri kaže sled nebeško - zemeljskih stvari.
Plakaje gredo vile k oblastnici Ladi. V božje srce pade kaplja usmiljenja. Lada se dvigne in ostane v priljudnem samotnem kraju. Tu leži speča sramežjivost. Ljubeznivo obličje krivata leskeča lepota in nevestna rdečica. Lada stopi bližje in vzame iz obličja beloto, rekoč: "Sramežljivost ne potrebuje več znamenj. Rdečica jo že razodeva in slavi."
Lada gre ks voji sestri, k blagodarni Megli, in da ji čisto beloto. "Osipaj jo na zemljo," reče k nji, "kadar cvetlice odpadejo. Deteta se mi smilijo, ki si nežne nožice po pesku krvave."
Svetove zagrne tema, skrivnostna Noč, in nebeškega Megla osipa na trdo zemljo beloto.
Ko se zopet Dan s svojo sestro vrsti, zagledajo vile dobrotljivost mogočne gospe, preslavljene Lade. Lahkih nožic se vzdignejo in rajajo hvaležnega srca po mehkem, lesketajočem snegu.