Prvi kljunač
| Prvi kljunač. Humoreska. Cucurbitarius |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.[uredi]
„Pustite že vender jedenkrat tisto Vašo politiko, tiste Vaše župane in večne pritožbe, pa govorimo kaj druzega!“
„Kaj bi pa Ti najrajši slišal — zopet o lovu, kaj ne? Nemaš dovolj, če hodiš ves Božji dan po gozdu in iščeš zaman tistih Tvojih kljunačev — še v krčmi bi rad lovil z jezikom — o ti lovci!“
„Ne norčujte se z menoj — jedli bi ga pa vender radi, kljunača, ha, ha! naj bo no, jutri ga dobite.“
„Od kod pa?“
„Jaz Vam ga bom prinesel.“
„Kako to, saj jih še tukaj ni.“
„To je moja briga, jutri ga imate.“
„Kaj velja da ne ?“
„Deset steklenic pristnega šampanjca.“
„Dobro, sem roko, pa udari — zdaj pa le hodi domov, pa ne pij več, da se Ti jutri ne bo roka tresla!“
Gospod Božidar, mlad, krepek lovec, seže po svoj klobuk, katerega je kitilo še par peresc od zadnjega lanskega kljunača, ter odide iz krčme, popolnoma si svest svoje zmage.
Ostali gostje, mladi in stari gospodje, nekaterniki tudi lovci, so nadaljevali svojo zabavo, vender se pogovor ni več sukal o politiki, pač pa so se smejali ter razmotrivali uprašanje, kako bo tekel sladki šampanjec, ko bo gospod Božidar prišel prazen z lova.
Bilo je jeseni. Par dnij je bilo deževalo in postajalo je hladnejše. Tako vreme prinese kljunače, kakor trdijo stari lovci. Vender je bilo še malo prezgodaj in nikdo se ni upal misliti, da bi kljunači že bili tu. Se ve, te lepe tice ne pošiljajo svojih vizitnic raznovrstnim lovcem, ti jih morajo najti. Gospod Božidar pa se je držal lovskega pregovora:
Ein Jäger unverdrossen
Hat manckes Wild geschossen.
in je hotel s tem pokazati, da njegovi prijatelji nemajo prav, ko se iz njega norčujejo.
Prav blizo mesta Č, kjer je bil gospod Božidar nastanjen kot uradnik, se razteza proti zahodu gozd, ki je prav ustvarjen za kljunače. Sicer je jako težavno hoditi skozi gosto trnje in tudi čestokrat nemogoče streljati, ko se kljunač dvigne, a lovca to ne briga nič, tu je lov hazard, in ako se posreči lovcu, da vkljub vsem težavam vender le dobi zaželjeno tico, ga tem bolj veseli.
Po tem gozdu vidimo drugi dan korakati gospoda Božidara s svojim zvestim pa tudi dobrim psom. Dan ni bil neugoden, pravo vreme za kljunače. Neka sladka nada polotila se je našega lovca. Z neverojetno vstrpnostjo pustil je grm za grmom za seboj, prehodil že skoro celi gozd — nič in zopet nič. Pes pa gleda svojega gospodarja, gospodar svojega psa.
„Karo, kaj bo to? Boš plačal šampanjca? Ne, ne, sramota bi bila za oba — le naprej!“
Od hribca, kamor je gospod Božidar dospel, se je že videla prijazna vas D.
Stolpa prelepe cerkvice sta štrlela v megleno nebo in glas zvonov se je razlegal po okolici.
II.[uredi]
Vabil je verne kristijane k popoludanski službi Božji.
Bilo je v nedeljo.
Gospod Božidar malo postoji in se zamisli. Glas znonov je odmeval v njegovem srcu.
„Karo, zdaj pa le glej, da kaj najdeš, zdaj gre za čast, jaz ne trpim, da bi drugi lovec prvega kljunača prinesel v Č. Tu je zadnja draga, najboljša draga — razumeš — naprej!“
Karo napravi resen obraz, kakor da bi bilo od današnega uspeha odvisno blagostanje cele države, ter išče in išče. Kmalu dvigne glavo, globoko povoha ter se splazi kakor mačka proti grmu, pri kateremu obstoji, kakor okamenel.
„Ti zlati pes ti,“ si misli gospod Božidar, „kaj si ga vender našel!“
Lovec stopi bližje — kar zaflofota kljunač izza grma. V istem hipu se zakadi iz puške — kljunač izgine. G. Božidar ni videl, je li pal ali je naprej letel. Streljal je namreč skozi gosto drevo, komaj da je kljunača videl.
Pes ga gleda, pričakujoč povelja.
„Aport!“ zadoni iz lovčevih ust.
Hipoma zgine Karo v gostem grmovji, in predno se je g. Božidar nadejal, mu že njegov ljubljenec prinese lepega kljunača.
„Torej vender! Stava je dobljena, zmaga je naša — Karo, bolje pečenke še ni nikdo večerjal, kakor jo boš ti danes — zdaj pa hodiva v D., trudna sva, žejna sva, bova kaj pila“. Gosp. Božidar svojega psa poboža po glavi v dokaz posebne ljubezni ter jo maha v D.
Tam je imel dobrega prijatelja. Boljšega ne dobiš. On ni župnik, kakor so drugi, prava blesteča izjema: liberalen do skrajnosti, sovražnik jezuitov, to se pravi tacih ljudij, bodisi duhovnov ali neduhovnov, v kojih pobožni, sveti vnanjosti biva črna duša, dovtipnež prve vrste, prijazen, gostoljuben, noč in dan vesel, sploh vse, kar najdeš dobrega na svetu.
Gospod Božidar je vedel, da bi se zameril, ko bi ga ne posetil.
Naravnost k njem jo je krenil.
Gospod župnik Petrovič je bil ravnokar opravil svojo si užbo in se po svojem vrtu pred farovžem šetal, ko ustopi g. Božidar s krepkim pozdravom.
„Bog Živi, gospod župnik!“
„O, kaj ste Vi, me veseli, me veseli, le hitro noter; vroči ste, najprvo malo rakije, da se ohladite, potem kaj druzega — prosim odložite — Micka, že veš, le urno se zasukaj — ste bil na lovu? — slab dan — nič ne visi na torbi — ne more biti vselej — “
„Mora biti, evo ga!“
Gospod Božidar odpre torbo ter da gospodu župniku noter pogledati.
„O, ti preklicana matika — kljunač! pa Vas dosti stane, saj ste vsi opraskani po obrazu — lejte in hlače ste si raztrgali — Micka, hitro šivanjko, boš šivala —“
„Pustite, pustite, gospod župnik, to je naš ponos!“
„Nič ne stori — kaj ne da imam dobro rakijo — še jeden „frakelček“ ga boste. Bog vas živi — veseli me, da ste prišli, prav veseli me!“
„Bo preveč, je premočan.“
„Le pijte, saj ste korenjak.“
Micka, kuharica, je mej tem mizo napolnila z dobrimi jedili in pijačo.
III.[uredi]
„Gospod Božidar, za Karota sem pripravila mleka — mu ga smem dati?“
„Karo, hodi vun, se boš okrepčal, pa ne pozabi, zahvaliti se kuharici.“
Jela sta in pila gospoda, da je bilo lepo videti. Dovtipov ni mankalo. Še parkrati je gospod župnik zagotavljal svojemu gostu, da ga njegov poset jako veseli.
Saj ni lagal. On ni tak, kakor so nekateri župniki, ki se bojé gosta, ter se skrivajo pred njim.
Družba se je pomnožila za jedno osobo.
„Imam čast, predstavljati gospoda Piskača, ta naše orglje malo popravlja, da bo lepša glasba v cerkvi. Vrl gospod to, Vam ga toplo priporočam!“
Kupica za kupico nekaj izda, osobito pri trudnem človeku.
Gospod Božidar sicer ni veliko pil, a kmalu ga je pristna pijača omamila.
Zadremal je pri mizi.
Ko to gospod župnik zapazi, mu neka misel prešine glavo. Gospod Božidar mu je bil vse povedal. Vedel je, da je njegov gost zmago dobil. Naš župnik pa je časih od sile, če se gre za kako šalo.
Nasmeje se na ves glas. Bal se ni, da bi spečega vzbudil.
„Gospod Piskač, kam pa ste deli tistega tiča, katerega ste našli včeraj v piščali pri orgljah?“
„V kuhinji sem ga pustil, kaj pa hočete ž njim?“
„Jej, jej, hitro ga pojdite iskat, znabiti je še tam!“
Piskač gre ter kmalu zopet pride nazaj.
„Tu je —“
„Vidite, tale gospod jo danes ustrelil kljunača ter dobil stavo — 10 litrov šampanjca — naredimo mu le križ čez račun — saj jo le šala. Kljunača bova midva pojedla — zakaj bi se lovec sam gostil — tega tiča pa bova v torbo djala — —“
„Kaj pa, ko bi nas zaradi tatvine zaprli —?“
„Kaka tatvina je to — le sem tiča!“
Kljunač je šel v kuhinjo, tič pa v torbo. Ko sta se dovtipneža dovolj nasmijala svoji šali, se je gospod Božidar ravno predramil.
„Treba bo iti, da pridem še po dne domov. Ne zamerite, da sem zaspal.“
Hitro vzame torbo in puško ter se odpravi spremljan od gospoda župnika in Piskača do ceste.
„Dobro je,“ pravi gospod župnik, „nič ni zapazil,“ prime svojega pajdaša za roko ter ga pelje nazaj k polni mizi, kjer sta oba pila na storjeno šalo. —
Proti večeru jo primaha naš Božidar v Č. in se poda naravnost v krčmo, kjer so ga njegovi radovedni prijatelji le čakali.
„Kje je kljunač?“ zagrmijo vsi nasproti.
„Kaj mislite, da ga nemam!“
Poseže v torbo, visoko dvigne roko ter položi ne prav rahlo svojega kljunača na mizo.
Strahovit smeh nastane.
Na mizi ležal jo popolnoma suh čuk.
„Kaj taki so Tvoji kljunači!“ —
Gospod Božidar je prebledel. Situvacije ni mogel koj zapopasti. Še le sčasoma so se mu prevedrili možgani. Vskliknil je: „O Ti nesrečni župnik, Ti!“
Pomagalo mu ni nič. Prišel je brez kljunača, stavo je zgubil, plačal šampanjca in še celo pojedino vrhu, sam pri sebi pa je prisegal, da pri gospodu Petroviču ne bo več zaspal.