Prvi dnevi drugega triumvirata

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvi dnevi drugega triumvirata
Maks Pleteršnik
Izdano: Zvon 1880 (6/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11)
Viri: dLib 1, dLib 2, dLib 3, dLib 4, dLib 5, dLib 6, dLib 7, dLib 8, dLib 9, dLib 10, dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V severnem delu starega Rima na Viminalskem griči je stala krasna hiša Kaja Septimija, imenitnega Rimljana patricijskega rodu, moža, ki je bil senator in augur in prijatelj njih, ki so starodavne republikanske ustanove zagovarjali in branili proti samovladnim nameram. Na terasi nad peristylijem stala je na nizkem stebru iz černega marmorja podoba boginje Flore iz belega marmorja, okolo nje pa so se ovijale nežne vejice beršljinove. Ko bi bila mogla kaj čutiti ta kamenita boginja, imela bi bila veselje s černolasim mladeničem, ki je v belo, do kolen segajočo, kratkorokavnato tuniko oblečen gledal v jasno novembersko jutro. Bil je Septimijev triindvajsetletni sin Manius, srečni ženin lepe, blage in serčne Attilije, hčerke senatorja C. Attilija Gaviana, s katero se je imel še ta dan združiti. Ozerl se je proti vzhodu, kjer je ravno solnce priplavalo izza gor, ki se od Algida proti severu vlečejo, in mu z mladimi žarki posijalo v nekoliko začernelo lice. Gledal je megle, ki so se leno vlačile po zelenih travnatih dolinah. Uperl je svoje oči v verh Algidov, na katerem stoji svetlo, rujavelo, od solnca obsijano zidovje mesta Tusculum, in o tem pogledu je oblak nejevolje in žalosti zatemnil mladeničev obraz. Ubogi Cicero, mislil si je Manius, nekdaj tako slavljen mož, moraš zdaj skoro kakor prognanec, tam v svojem tuskulanskem letovišči skrivati se pred svetom. Kakor neka slutnja o težavah življenja mu je za trenotje prešinila serce. Ali zopet se mu razvedri obraz, ki ga oberne na jugozapadno stran, kodar se je med griči in po gričih razprostirala svetovladna Roma. Sicer so bile nje ulice po večem nepravilne in ozke, zagrajene zelo obširnimi, za mnogo rodovin pripravljenimi, ali pa z majhnimi, neznatnimi hišami; ali med temi so se svetila v mramorni diki mnogoštevilna svetišča, javna poslopja, javni tergi okrašeni z raznimi kipi in pa posamezne palače rimskih imetnikov; zlasti na Palatinskem griči so se prav živo v pervih solnčnih žarkih lesketala mnoga stebrovnata predvežja krasnih hiš novejšega plemstva. Nad mestom pa je kraljevalo Kapitolinsko trojno, Jupitru, Junoni in Minervi posvečeno svetišče s četverovprego solnčnega boga na verhu pročelja.

V tem ko je Manius veselega obraza gledal v to »serce sveta«, prišel je za njim zvesti starikavi suženj Lydon, ter je za zamišljenim mladeničem nekoliko postal. Kar zleti z desne strani velik sokol iznad hiš proti višini in začne svoj derzni let nad nizkim svetom. Mladeniču in sužnju planeje oči za tico, toda različne misli se jima zbude. Praznovernemu Lydonu bila je tica priletevša z desne nesrečno znamenje; Manius pa, ki je dve leti v Atenah prebiral in poslušal nauke gerških modrijanov, ki je bral tudi svojega učitelja in zavetnika Cicerona knjigo »o vedeževanji«, bil je že davno otresel vse praznoverje, kateremu so bili njegovi rojaki sploh zelo udani. Zato je tica v njem čisto druge misli zbudila. Primerjal je sam sebe z njo: zdelo se mu je, da tudi on ima danes začeti svoj let skozi resno življenje, želel si je, da bi bil tako derzen in legak kakor sokolov let; moči je čutil dosti v sebi. »Naj mi bode le sreča mila«! rekel je poluglasno in obernil se proti sužnju, ki mu je izročil pisemce. Manius takoj spozna na voščenem pečatu znamenje enega svojih prijateljev, nepoterpežljivo razterga nit, s katero ste bili leseni tablici prevezani in prebere v povoščeno ploščico včertane besede: »Salvius pozdravlja Manija. Cicero je v mestu. Pa ne pripoveduj tega po nepotrebnem. Glej, da se pri njem vidiva. Zdravo«!

»Hitro po togo«! ukaže Manius Lydonu, ki po stermih stopnicah zdirja, kolikor mu je priletnost dopuščala hitrosti, on pa se napoti za njim na dvorišče obdano od treh strani sè stebrovnatim hodiščem. Tu so bili nasadi in z ruševino obdane gredice, po katerih je med cipresovimi germiči še tu in tam kaka zapoznela cvetica medlela. Tu sem mu pazno prinese Lydon na raztegnenih rokah belo volneno togo. Ko je bil en konec dolgega zavoja že spustil mlademu gospodu čez levo ramo in je srednji del skerbno izza herbta pod pazuho v gube deval ter ravno hotel zadnji konec mu čez levo ramo nazaj vreči, poterka ga Manius po rami in reče: »Lydon, ali bi hotel meni služiti«? Sužnja široki obraz se še bolj raztegne, oči se mu zasvetijo in čez nekoliko trenotij odgovori z vidnim veseljem: »Prav rad, prav rad, gospod«! Vedel je, da bi pri mladem, blagoserčnem gospodu veliko prijetnejše življenje imel, nego pri ostrem dasi pravičnem senatorji. Od same radosti je plašča skerbno nabrane gube na persih in pod pazuho zopet zmedel, da je Manius sam mu pomagati moral.

»Govoril bom z očetom; upam, da mi tebe tudi še prepusti«, reče mladenič, z veliko zadovoljnostjo opazujoč Lydonovo veselje. »Reci Manesu, naj se pripravi, da me bode spremil«, ukaže sužnju, ki hitro steče in zdaj v enega, zdaj v drugega tovariša zadene, ki so imeli opraviti sè snaženjem, olepšanjem in opletanjem vež, stebrov in dvoran. Manius se pa počasi napoti skozi ozki prehod v sprednji del hiše, v atrium, dvorano, ki je dobivala svojo svetlobo skozi veliko, četverovoglato odpertino v sredi stropa. Tu je našel nekaj znancev, klientov svojega očeta, ki so se po običaji na vse jutro že prišli poklanjat svojemu zavetniku in so na svoj »Ave domine«! sprejemali od njega objem in poljub. Manius izpregovori nekoliko besedic z njimi, sprejme njih čestitanje k ženitvi, potem gre sè sužnjem skozi velika vrata, kjer je na predvežji čakalo kerdelo drugih klientov, da bi na nje versta prišla. Veselega serca stopa po ozkih ulicah, ki derže navzdol proti Suburi; za njim gredočega Manesa pa tare skerb, ali si ne bode morda mladi gospod černih, nizkih čevljičkov preveč poblatil, predno pride v namenjeno hišo, zlasti po Suburskem razpotji, kjer so bili ljudje že blato razgazili; kajti tu je bilo že na vse zgodaj obilo gibanja in življenja. Tu so ubožni prebivalci iz onkraj Tibera prodajali žveplene šibice, drugi so imeli na prodaj medene kolače in druge jestvine, tam so še zadnji kmetje gonili mule, otovorjene s koši, polnimi poljskega pridelka; glasno so vozniki kričali nad živino, vpreženo pred težke vozove, naložene s kamenjem za zidanje. Tudi dečki v svojih škerlatno obšitih togah spremljani od sužnjev, ki so nosili za njimi knjižice, tablice in drugo šolsko pripravo v okroglih škatljah, bili so že začeli svoje romanje v preproste, rokodelskim delalnicam enake učilnice, po katerih so rimski učitelji (ludorum magistri) mladino strahovali. V majhnih gostilnicah se je že dim dvigal v znamenje, da so kuharji že začeli med drugimi rečmi pripravljati klobasice, to priljubljeno jed Rimljanov. Ob oglu pa se je zbiralo kerdelo okolo raznih naznanil z velikimi rudečimi čerkami pisanih, ali pa je poslušalo oklicarja, ki se je s trombo oglasil in zdaj na znanje dajal kako dražbo ali da se je izgubila kaka reč. Ne preširoke ulice so še bolj zoževale vanje postavljene kuharnice, brivnice in enake lope. Ob stebrih pa so se videle mize s čašicami previdoma na verižice priklenenimi, poleg njih pa so stali kmetje z mehovi polnimi novega vina.

Manius je na veliko skerb sužnjevo po najbolj blatni sredi ulice stopal in veselega obraza odzdravljal prijazni »Ave« in »Salve« znancev, katere je srečaval. Nekateri, zlasti mlajši, ki so vedeli, da se ženi, podajali so mu roko in ga poljubljali srečo mu voščeč o nameravani izpremembi stanu ali pa mu šaljivo očitajoč, da se odpoveduje svobodnejšemu samskemu stanu.

Mimo svetišča bogovom Penatom posvečenega prideta na »Sveto cesto«; z nje kreneta na Palatinski grič, na katerem je Ciceronov dom ponosno nad forum se dvigal. Ko se je Manius tej hiši bližal, jela ga je dobra volja zapuščati; kajti domislil se je žalostnih političnih razmer, katere so Cicerona prisilile, mesto zapustiti in le skrivaje prihajati v Rim, v katerem je, ni bilo še dolgo tega, kakor kak vladar sè svojo zgovornostjo in svojim svetom gospodoval. Republikanska stranka je bila zdaj v Italiji uplašena, razgnana. Mladi Octavianus, na katerega je Cicero toliko upanje stavil, zvezal se je z največim nasprotnikom Cicerona in republike, z Antonijem, in le bogovi so vedeli, kaj so ravno tiste dni nasnovali tam v Bononiji, kjer so se bili sešli konsul Octavianus, Antonius in pontifex maximus Lepidus sè svojimi legijami. Še ves zamišljen je Manius odperl velika vrata ne poterkavši z visečim kladivcem, kakor da bi bil izmed domačih, in nekako boječe pogleda vratar iz svoje sobice v vežo; pa ko vidi nekdanjega spremljevalca svojega gospodarja, gre ga hitro napovedavat. Cicero sam mu pride v atrium naproti, objame in poljubi »upanje boljše prihodnosti«, kakor je rad imenoval Manija, in ga popelje v tablinum, svojo bralnico in pisalnico. Tu je na stolu z visokim naslanjačem že sedel drug gost, ljudski tribun Salvius, ki je bil prišel vabit Cicerona na obed, katerega je hotel pripraviti v slovo svojim najboljšim prijateljem pred svojim odhodom v Macedonijo k Brutovi republikanski vojski.

Ko je Manius omenil, da je tudi on prišel vabit na svojo svatovščino in da bi ga zelo veselilo svojega slavnega učitelja in pa svojega dobrega prijatelja imeti v družbi, planil je Salvius kvišku rekoč: »Kaj, v takih časih se ti greš ženit«? In prav zgovorno mu je začel popisavati, kako reči stoje, in da vsak pošten Rimljan, ki ljubezni do svobode še ni zamenil z uklanjanjem pred licemerstvom razuzdanostjo in vetrenjaštvom — piknil je s temi tremi lastnostmi triumvire — da mora, pravil je, vsak pošten Rimljan za orožje prijeti in napotiti se ali v Sicilijo k Sextu Pompeju ali pa v Macedonijo k Brutu.

Manius je bil dve leti v Atenah in je tam kakor je bila navada rimskim bogatim in imenitnim mladeničem, v vednostih se izobraževal ter se tam kakor vsi rimski tovariši navdušil za uzore svobodne republike. In njegovo občevanje s Ciceronom je to navdušenje le še bolj uterdilo. Tako je bil republikanski stranki udan z dušo in telesom. Zato ga je po Salvijevih besedah rudečica oblila. Ni vedel, kaj bi odgovoril nanje; že si je začel na tihem očitati, da je tako malo mislil na politične razmere svoje domovine. V tej zadregi mu je Cicero sè svojo navadno ljubeznjivostjo na pomoč prišel. »Nič se ne boj, Salvius«, rekel je, »za našega Manija; jaz ga predobro poznam. Kedor ima svojo rodbino, privezan je le še s tesnejšimi vezmi na domovino. Privošči mu kratko uživanje zakonske sreče o občnej bojazni, o občnej negotovosti, da bode tem bolj znal ceniti republikansko svobodo, katera dela, da nam je mogoče dobrote življenja uživati v najlepšem miru«. Te dobroserčne besede so oserčile Manija. Kar je dolgo le bolj kot sanjarija po njegovem duhu medlelo, vzplamenelo je zdaj kot terden sklep. Mnogokrat je mislil, kako bi lepo bilo navduševati vojake z živo besedo in potem sam z njimi hiteti v boj za domovino. Cicero in Salvius, kakor je bilo posneti iz njiju besed, nikdar nista dvomila, da bode tudi Manius v obrambo republike za orožje prijel. To je po eni strani dobro dejalo njegovemu ponosu, po drugi strani pa se je v serci sramoval, da ni že zdavnaj za terdno sklenil udeležiti se republikanske vojske. Ko je izrekel, da ženitve sicer ne more odložiti, da pa bode kmalu po ženitvi šel v Macedonijo, in ko je z vso žarnostjo mladeniškega navdušenja, ki ga še ne kali nobena senca sebičnosti, zagotavljal, da se ne bode nikdar ločil od braniteljev svobode, imela sta domoljuba vidno veselje nad njim, posebno pa si Cicero ni mogel kaj, da ne bi bil izrazil svojega zadovoljstva sè sadom, ki ga je rodilo njegovo občevanje z Manijem. »V tebi se ne bom motil ne, pri vseh bogovih ne«! vsklikne stari mož. »O, da me je mogel ta licemerski Octavianus tako prekaniti! Ta dvajsetletni mladič v zavetji podedovanega imena Caesarjevega trapi in muči našo občno mater, našo republiko — in se s tem divjim strastnim pijancem Antonijem in pa z vetrastim Lepidom druži! Ne, ne, to mora drugače biti«! In bolj tiho govore je nadaljeval. »Vse, vse, kar mara za republiko, mora tija v Macedonijo, tam je rešitev domovine. Tudi jaz pojdem tija. Vsi, kar nas je še Rimljanov, pojdemo tija«. In začel je razlagati, kako se je vsega hudega bati, celo ponovitve proskripcij, kakoršne so bile za diktatorja Sulle. »Da, resni so časi«, končal je svojo razlago, »iztergati se bodeš moral svoji mladi ženi iz naročja, Manius«. »»Ni je sreče v neprosti deržavi««, bil je ponosni odgovor mladeničev, »»tudi z Attilijo ne««. Toliko da je bil to ime izgovoril, bilo je ponovljeno s čisto drugim naglasom iz ust Ciceronovih in Salvijevih, katera sta se osupneno pogledala; vsled tega je tudi Manius nategnil svoj obraz v stermenje; vendar je krepko rekel: »Da, Attilia, hči C. Attilija Gaviana. Z njo sem že dalje časa zaročen«. »»Gavianus, ta skrivni Caesarjanec««, vsklikne Salvius, »»ta večni nasprotnik našega Cicerona««? »Caesarjanec«? ponovi ves osupnen Manius, »saj ni mogoče! saj je zmerom tako pogostoma obiskaval mojega očeta, o katerem menda vendar nikdo ne dvomi, da je prijatelj republike«. Salvius se zlobno nasmehne ter reče: »Verjamem, pri vseh bogovih! Ali nisi morda opazil, da je njegovo obiskavanje prav za prav nekomu drugemu veljalo? Tvoji lepi mačehi Vitelliji, kaj«? To je bilo Maniju preveč; žarečega lica je poskočil in zavpil: »To ni mogoče«! Salvius pa zgane z ramami ter mirno reče: »Tako govore ljudje«. Cicero pa zopet sè svojo prijazno besedo poseže vmes: »Da bi se naš Manius navzel mišljenja svojega prihodnjega tasta, zastran tega smo lahko brez skerbi. Sicer pa, zakaj se ne bi včasi rodilo blago od neblagega? Jaz vsaj bi po tem, da je Attilia prijateljica Octaviji, sodil, da bode izverstna žena. O, Octavia je vsa druga nego njen licemerski brat Octavianus. Redke so dan današnji dobre žene«. Cicero ki je pri zadnjih besedah vzdihnil, spomnil se je menda svojih žen Terencije in Publilije, od katerih obeh se je bil dal ločiti; perva mu je bila prekrepkovoljna, druga pa preneznatna ženska. Salvius je pristavil: »Da, Octavia je med ženstvom kakor roža med ternjem«.

V tem je Manius zamišljen sedel; na spomin mu je hodilo nekoliko prigodkov, kateri so se mu prej nedolžni zdeli, zdaj pa so se mu hipoma razjasnili z neljubo svetlobo. Kako rada je obiskovala mačeha njegovo nevesto; kolikokrat je Gavijana in Vitellijo našel sama bodi si v očetovi hiši, bodi si na nevestinem domu, in mnogokrat ravno takrat, ko očeta ali neveste ni bilo doma; in ti čudni obrazi, ki so jih delale njene sužnje o takih prilikah! In ako je Caesarjanec, bi li bil dal svojo hčer nedvomnemu republikancu, ko ne bi bil imel skrivnega namena, o tej priliki lažje zadostovati svojemu strastnemu nagnenju? Tako se je popraševal sam pri sebi Manius. Ves serd njegov pa se je obernil proti mačehi. »Tako izverstnega moža tako varati«! vskliknil je bolestno, kajti svojega očeta je nad vse spoštoval in ljubil. Salvius, ki je bil v tem oziru mož manj strogih načel in neoženjen, pa je omenil, da to v teh časih ni nič tacega. Cicero je napeljal govor zopet na politične razmere rekoč: »Kaj so neugodne razmere ene rodbine proti nesreči vse deržave, proti nasilju, ki z enako nesrečo vsaki rodbini preti in jemlje pribežališče tem, ki iščejo ali pomoči ali maščevanja za krivico. Znal je stari govornik v tisto struno pobrenkniti, katera je krepko odmevala v mladeničevih persih, in Salvius je pošteno pomagal, le da se je bolj robato izrazoval. Sklenili so, da pojdejo vsi trije v Macedonijo nabravši po Italiji kolikor mogoče ljudi na skrivnem. V Siciliji, katera je bila kakor sploh vse morje v oblasti Sexta Pompeja, dobili bi ladij za prevoz. »Videli se bomo na potu v Macedonijo«! Tako so se poslovili ti trije možje.

Molče sta Salvius in Manius, spremljana od svojih sužnjev, korakala s Palatinskega hriba. Česar jima je bilo serce polno, o tem se nista hotela na ulicah meniti. Poslovivši se od Salvija, krenil je Manius po »Sveti cesti«. Niti šum in živahni razgovor Quiritov, ki so se na glavnem tergu že okolo praetorjevega tribunala in okolo menjalnic zbirali, niti Suburski hrup ni mogel zbuditi Manijeve pozornosti. Pervikrat je čutil strašno resnost življenja, kajti obljubo je storil važno, za reč, ki mu je bila sveta, možu, katerega je zelo spoštoval, dasiravno je poznal tudi njegove slabosti. Ali Attilia? Prijetnosti življenja, uživanje dobrot, ki mu jih je obetal zakon z ljubljeno ženo? — Vse to se mu je v meglo negotovosti zavijalo; toda mladi Rimljan niti za trenotje ni omahoval v svojem sklepu.

V tem je prišel Gavianus obiskat Septimija. Njiju razgovor ni dolgo trajal; obsegal je le to, kar je bilo neizogibno potrebno. Ponosni in resnobni Septimius ni mogel biti prav prijatelj temu maloserčnemu lahkoživcu. Da je šel njegovo Attilijo snubit, storil je le zavoljo Manija, katerega je zelo rad imel. Gavianus pa je tudi nekako nedoločno čutil, da je Septimijevo dejanje in nehanje bilo bolj dostojno in možato od njegovega. Zato je občevanje med tema različnima značajema kazalo neko hladno uljudnost. Ko je k Septimiju prišel hišni oskerbnik pogovorit se za razne priprave tistega dne, poslovil se je Gavianus in skozi ozki prehod in stebrovnato hodišče šel v Vitellijino sobo. »Tako bo tedaj vse v redu in današnji večer bode združil srečen par«! tako je končal svoj razgovor, ki se je tikal priprav za ženitev.»Ah, ta zakonska sreča«! odgovorila je z roko mahnivši, češ, da iz lastne izkušnje govori. Nato je Gavianus zlobno popraševal: »Ni li sreče v zakonu? Nisi li ti srečna? Nimaš li čestitega, modrega, postavnega moža«? »To je ravno«, zavpila je vsa serdita nekoliko glasneje, potem pa tiheje nadaljevala: »njegova čestitost, modrost in postavnost me bodo še umorile. Vedno ta načela spodobnosti, vedno to podučevanje, vedno ta nedosežna dostojnost v vsem. Človek je kakor v sponah! In jaz slaba ženska jih ne morem streti«. »Milujem te, Vitellia«! sočutno reče Gavianus. »Pa ko bi vsaj mogla svojo jezo enkrat nad njega spustiti; pa njegovo očitovanje, ukazovanje in prepovedanje se verši s tako uljudnostjo in dostojnostjo, da mu ne morem nikdar nič nasproti reči. In tako zapiram ves svoj serd v svoje serce, ki mi hoče počiti, dokler mi ni moči potožiti svojo žalost prijatelju, edinemu prijatelju«. Po teh besedah za roko prime blizo nje sedečega Gaviana; potem nadaljuje: »Kaj mi je bogastvo, kaj mi je življenje, če pa moram živeti v ječi, okrašeni in nališpani, pa vendar le ječi. Ti, dragi Kajus, ti si mož, kakoršni morajo biti možje, ti ljubiš življenje, prostost, ti bi svoji ženi gotovo tudi nekoliko prostosti privoščil. O, da te nisem prej poznala« ! — Gavianus je z velikim zadovoljstvom gledal strastno, po svetnem veselji tako živo hrepenečo, lepo ženo. Zdaj se mu je res smililo to bitje in rodila se mu je v glavi misel, ali ne bi bilo vredno rešiti jo iz rok tega »tirana« kakor koli, seveda brez nevarnosti zanj. »Poterpi« ! tolažil jo je, »kar more prijatelj za te storiti, bodem storil. Zdaj ko bode moja hči v vaši hiši, utegnejo se razmere premeniti«. »Da, da, ne zapusti me, prijatelj«! odgovorila je s prosečim, milim glasom in mu zopet z desnico v desnico segla. Nato se je govor zasuknil na dnevne novosti. Gavianus je omenil, kaj se po mestu govori, da kedo ve, če ne bodo proskripcije se ponovile, kakoršne so bile za Sullovih časov. V tem trenotji je zlobna misel šinila obema v glavo. »In kedo, misliš, bode smerti zapadel«? vpraša Vitellia. »Vsi odločni republikanci«, odgovoril je Gavianus z glasom, kakor da bi se to samo po sebi razumelo. »Cicero in morilci Caesarjevi in njih prijatelji«. »To bi bilo pač strašno«! rekla je Vitellia, obhajalo pa jo je z grozo mešano veselje, ko je pomislila, da je tudi Septimius odločen republikanec. Za koga da se je samo bala, pokazalo je njeno nadalnje vprašanje: »Kaj ne? ti nisi republikanec«? Gavianus je bil v nekaki zadregi, ker pervič prav odločnega prepričanja nikdar imel ni, bil je zmerom za tisto stranko, katera mu je dajala več prilike življenje uživati in strastem ugajati; drugič pa ko bi je tudi imel, ne bi bil imel vselej dosti serca, očitno in možato je izreči. Zato je nekako izogibaje se rekel, da republiko mora vsak Rimljan ljubiti, da pa z morilci družiti se ni pošteno. Morda ni hotel sè žensko o tako kočljivem predmetu se dalje razgovarjati; zato je vstal in se poslovil. Ko sta si roke podala, bil je njen pogled posebno žareč, strasten. Menda je Gavianus bral v teh očeh skrivne želje, ki jih je bilo moči tam brati.

Skozi atrium gredoč sreča Gavianus Manija. Kakor je bil mož sladak in uljuden, objame in poljubi svojega bodočega zeta, kateremu je o tej ponarejeni prijaznosti kri vzkipela, da mu je že bila ostra beseda na jeziku; ali »najserčnejše pozdrave od Attilije« — te besedice so hipoma potolažile njegov serd. »Drugi pot«, si je mislil Manius in po kratkem hladnem razgovoru se razideta.

* * *

Priprave za svatbo so bile doveršene. Ko je minila blizu sedma ura dneva, prikaže se Manius v novi obleki in ovenčan v atriji. Kmalu potem pride oče, izgovori, sina za desnico prijemši, nekoliko besed v srečen uspeh nameravanega zakona in potem se napotita, spremljana od Vitellije, nekoliko sorodnikov in praznično oblečenih sužnjev, iz hiše. Radovedno jih gleda množica, iz katere se slišijo srečevoščilni pozdravi znancev pa tudi šaljive in zbadljive besede neznancev. Mnogo ljudstva se napoti za svati. Toda kmalu se pozornost množice razdeli, kajti opazila je četo vojakov od velike združene vojske triumvirov. Ponosno so korakali proti hiši konzula Pedija. Kar je bilo odrasle množice, zdaj povečem za njimi odhiti, mladina pa ostane pri svatih. Gavianova hiša je bila vsa v zelenji, med zelenjem pa so bili pisani dragoceni perti razgerneni. Ko ženin čez prag stopi, zadoni veseli klic spremljajočih na ulici in odgovori mu glasni pozdrav v atriji zbranih sorodnikov, prijateljev in klientov Attilija Gaviana. Zraven Oktavije, ki je bila svoji mladi prijateljici »pronuba« (teta), stala je Attilia. Lasje so ji bili v šestere kite spleteni in venčani z vencem, kateremu je morala sama rož in mirtovih vejčic natergati v cvetličnjaku. Pa vsega tega je bilo prav malo videti izpod rudečerumenega zagrinjala, ki je glavo pokrivalo in doli do kolen segajoč obdajalo njeno vitko telo oblečeno v snežnobelo tuniko, izpod katere so se le malo videli rumeni čevljički. Od bele tunike se je kakor ogenj odlikoval zavozlani, rudečerumeni pas, okoli vratu pa se je svetila zlata verižica z majhnimi zvončki. Attilia ni sramežljivo pobesila svoiih černih oči, kakor je nevestam navada, ampak povzdignila jih je k vstopivšemu ženinu in mu zaupno podala roko. Ko je bil pristopil hišni gospodar z vedeževalcem in izrekel, da so znamenja v drobu že v jutro zaklanega jagnjeta kazala naklonjenost bogov k tej ženitvi — kako bi pa tudi mogli sovražni biti taki dvojici ! — in ko je bila ženitovanjska pogodba sklenena, prijela je Oktavia ženina in nevesto za desnici in ju združivši položila je lahno svoji roki jima na rame in govorila navadne blagoslavljajoče besede ter naposled solznih oči na pol tiho pristavila: »Bodita srečna« ! Predno je bilo vse to končano, je Vitellia dobro opazila, kako je eden sužnjev Gavianu nekaj na uho rekel izročivši mu pisemce, kako je Gavianus stopil v bližnjo sobico in potem ves zbegan nazaj prišel, da je bil pri naslednji daritvi, katero je moral kot hišni oče opraviti, ves razmišljen. Vitellia je težko pričakala trenotek, da so po končani daritvi navzočni novozdruženima svoj »feliciter« (na dobro srečo!) zaklicali. Kakor hitro se je družba podala v zadnji del hiše, našla je priliko stopiti za Gavianom v sobico in ga zaradi pisemca poprašati. Bila je šala ali nekega prijatelja ali pa kakega gospodiča, ki Maniju ni privoščil lepe Attilije, da mu je brezimno pismo poslal, v katerem mu vse gorje obeta, da se v tem času z republikanci združuje. Vitellia je precej spoznala, da je kaj takega; toda Gavianus je bil nejevoljen in večkrat se je po čelu udaril in rekel: »To bi bil moral prej premisliti«. Kajti bal se je, da bode vsled te ženitve izgubil prijateljstvo triumvirske stranke.

Ko se je družba nahodila po stebrovnatih hodiščih in nagledala imenitnosti Gavianove hiše, podala se je v veliko dvorano na zadnjem konci hiše. Ta je bila vsa opletena in okrašena in dasi je bil zunaj še dan, z mnogimi na kandelabrih visečimi ali stoječimi svetilnicami razsvetljena; kajti dvorana ni imela oken; vso svetlobo je dobivala skozi široka vrata, za katerimi je zdaj odgernena visela težka zavesa. Sredi dvorane ste stali dve cedrovi mizi vsaka posebej. Vsako so obdajala od treh strani nizka ležišča z blazinami rudeče pregernenimi, vsako ležišče za tri osebe. Ob stenah pa ste stali dve manjši marmorni mizici z dragoceno posodo. Na stene, ki so bile po ploščnatih stebrih razdeljene, bili so z živimi barvami naslikani prizori iz mythologije, tlak iz vloženih kamenčkov pa je bil podoben pisanemu pertu, v katerega so razne cvetice in živali vvezene.

Ko je po obilnem in izbranem ukusnem obedu prišlo napivanje na versto, praznil je Gavianus pridno čaše, hoteč nevoljo svojo in skerb utopiti v ognjeni kapljici Falernski. Ko je bil obed končan, bil je zunaj že Rim v mrak zagernen. Zdaj se je bilo nevesti treba ločiti od očetove hiše. Še enkrat je šla tja v kapelico, kjer je pred hišnimi bogovi Lari viselo nekaj punčic, ki jih je dolgo že nerabljene hranila in prej ta dan po šegi darovala Larom. S tožnomilim pogledom je vzela slovo od teh znamenj srečne mladosti. Ko se je družba že za odhod uredila, zahtevala je šega, da je nevesta izbežala materi v naročje in se le šiloma dala ženinu odtergati od nje; ali ni je bilo, davno je že dobra mati počivala zunaj mesta ob Appijevi cesti pod krasnim spomenikom. Perve solze so se ji danes v tem trenotji polile po belem lici. Oktavia jo je pogledala, razumela te solze in jo pritisnila na svoje ljubeče serce. Iz njenega naročja jo je ženin rahlo odpeljal v versto svatov. Ko se vrata odpro, zadoni živahen pozdrav tukaj zbrane, čakajoče množice, ki radovoljno prostor napravi svatom. Naprej gredo baklonosci s prižganimi baklami, za njimi pa nekoliko godcev na piščali piskajočih. Pred nevesto koraka zal mladenič z globoko baklo, njo pa vodita za roko dva druga zala mladeniča; dva mlada sužnja nosita za njo povesmo in vretence, znamenji ženske delavnosti, za njima pa gre ženin med vpijočo in okoli verste gnjetečo se mladino orehe in droben denar metaje. Za ženinom se verste ostali svatje ter od piskačev spremljano ženitveno pesem glasno pojejo, da nje refrain: Talassio! talassio! veselo odmeva po ozkih ulicah. Večji del spremljajoče množice še opazil ni vojaškega kerdela, kije skoro mimo svatov slopalo proti Sveti cesti. Ko svatje pred vrata Septimijeve hiše pridejo, poda ena izmed sužnjic v lični posodici olja nevesti, katera z njim podboje lahno namaže in je ovije z volnjenimi trakovi. Nato jo dve spremljevalki primete in jo vzdignete čez prag, da ji ne bi katera nožica pri pervem koraku čezenj v zlo znamenje se vanj zadela. V novi domačiji jo »pronuba«, s čisto studenčnico pokropi. Nevesta potem izmoli molitev hišnim bogovom in z glogovo baklo zaneti ogenj na hišnem ognjišči. V atriji za nekoliko trenotij popolna tihota obvlada. V tem tudi šum pred vrati zbrane množice kar nagloma preneha. Sliši se le moški glas, ki nekaj razvneto pripoveduje, potem se zasliši šum in ropot raztekajoče se množice. V atrium pa pridere vratar ves bled in sveto tišino preterga sè strašnimi besedami: »Vojaki po mestu deržavljane morijo! Proskripcije so se začele«! Molk, obledevanje, medsebojno pogledavanje; tu in tam ženski vsklik. Vitellia je sem in tja letala in se zmerom bližala Gavianu, kakor da bi mu imela kaj povedati. Ta pa je bil najbolj miren in je zastonj si prizadeval skriti izraz veselja, ki mu je na obraz uhajal, ker mu je moč popitega vina jemala zmožnost zatajevali se.

se nadaljuje ...