Prvi dan (Ilustrirani glasnik september
| Prvi dan. |
| |||||||||||||
Neznano dolgo smo se vozili, in ko smo izstopili iz vagonov vsi črni, trudni, kot zlomljeni, so nas postavili v vrsto in marširali smo pet dni naprej, naprej po razdejanih cestah, po prahu in blatu, izmučeni in vendar veseli; tako smo dospeli šesti dan marša na cilj našega pričakovanja, za katerega smo se pripravljali tri vojaška leta in potem na vseh vajah poletne vročine, za tisti cilj, katerega se vsak vojak veseli in vendar misli z neko grozo nanj, ko objamejo spomini dom in vse, kar hrani zarja lepega in božanskega.
Trepetal sem ... Trepetal sem prav v dno telesa, vsaka žilica krog srca, vsaka misel v meni celo se je tresla, ko so mi dejali pritajeno: »Pred sovražniki smo.«
In obenem je bilo v meni, kot da se hoče srce raztrgati veselja, ko sem učakal dne, ne, da bom moril in izlil sovraštvo nad tujim ljudstvom, ampak da pokažem, da je še poguma v meni, da pokažem vsaj košček onega, kar sem se učil tri leta, najlepša leta. Poleg tega je bilo v meni toliko »zdravega« vojaškega duha, ki narekuje srcu in razumu nerazumljiva dejanja in na katera pozneje človek z grozo misli in ki jih zgodovina imenuje junaška.
Trepetal pa sem vseeno, ko smo prekoračili obširen gozd in je prednja straža javila: Sovražnik je tam! Kje? Tam na oni strani, kjer se svetlika dani med gostimi debli, kot bi gledal sovrag s tako bliščečimi očmi.
Kos je žvižgal v vejah in na mahu sem zagledal cvetico, ki je doma nisem nikdar videl. Oba, kos in cvetica sta me silno zanimala. Cvetico bi bil rad utrgal ...
Streli! ...
Potuhnili smo se. Sklonili smo se nizko, kot psi, nad katerimi žvižga bič. Zzzzz! ... Zzzzz! ... Zzzzz! ...
Sklonili smo se še niže, instinktivno, pol v nezavednosti. Puško v roki, pritiskali smo glave ob debla, telesa, roke, noge. Tu pa tam je kateri zatrepetal groze, da se je slišalo ... Enemu je padla puška iz rok; popadel jo je naglo. Vsakdo se je hitro zopet sklonil in se potegnil do naslednjega debla in pritisnil nanj svoje bijoče srce. Nihče se ni ozrl, nihče ni črhnil. Tuintam je pokrila suhljad, zašumelo listje, zaškripal in strkljal pesek pod čevljem ... Kos ni več pel.
Od svetle strani gozda pa je sičalo hudobno, zavratno, režeče: Zzzz! ... Zzzz! ... Zzzz! ... Pokanje. Kot da pada toča v vodoravni smeri s čudovito silo. Rilo se je v debla, v prst, v listje, odbijalo mladike, ki so padali na tla, pred nas, kot bi hotele reči, da so se za nas žrtvovale.
Tisti trenutek nisem mislil na nič in na vse. Kot v mrzlici so šle predstave mimo mene, da se danes čudim. Bil sem v mislih hkrati na cesti, v kasarni, doma, videl sem pred duševnimi očmi družino, domačo cerkev, koj mrtvaški oder, grdega sovražnika pred seboj in bolnišnico z belmi posteljami ... Čelo mi je bilo vroče in ob sencih mi je tolklo.
Zzzz! ... mimo glave, Počenil sem in koj nato planil k drugemu deblu, ki je bilo širje ... Bili smo že na koncu gozda. Med debli se je razločila plan. Nikjer ni bilo videti sovražnika. Samo krogle so bolestno rezale zrak.
Nedaleč od mene se je nekdo zgrabil za prsi in padel na nizko grmičevje: mlad obraz je pogledal tako bolestno, tako vroče milo, kot bi tožil.
»Huraaa!«
Naskočili smo s tistim rjovenjem, ki izraža vso grozo, skrito v človeku. Puške so utihnile, kot da je sovražnik izginil. In ko smo planili izmed debel, sem bil za hip v zadregi: Kje so? — Tam v mali razdalji je nekaj grmičja ... Drvili smo naprej.
Naenkrat je zagrmela salva, ki me je za hip ustavila nehote, Zgrabil sem se za prsi. Ali me ni nekaj zaskelelo? Ne, to ni bila rana! Naprej! In nad mnogim sem se skoraj spotaknil ... Mi nismo videli nobenega. Samo čutili smo jih in jih hoteli maščevati ... ne, razbiti tisto nevidno silo, ki tako gospodari ...
Streli! ... Letimo dalje ... Kje je sovražnik? Kje je tista klopotajoča zver, ki seje krogle, kot bi zalival in ki se s tako groznim odmevom sliši nazaj iz gozda in pred katero se še danes trese vsak živec v meni? — Ali je tam, kjer so tiste rjave proge? ...
Groza ... Tovariš ob moji strani je zaječal in padel. Ali dežuje izpod neba?
Zmaj — bil bi planil nanj. Ali ta 'toča! Ali naj nastavim telo, da se napičijo krogle v me in me prevotlijo kot sito?
Nazaj! — Nismo mogli naprej; umaknili smo se nazaj med debla pred gospodujočo smrtjo ...
Medtem se je storil mrak in streli so polagoma utihnili. Tuintam še kak posamezen pok in potem mir.
Še smo bili naslonjeni na debla, hladna, vlažna. Gledali smo nekam čudno, govorili le par polglasnih besed, imeli smo vsi nekaj na srcu, česar nismo mogli povedati. Če bi se nam nudila priložnost, povedali bi bili to z rokama, s puško, z lastnim telesom, če treba ... Nekje visoko v deblih je nekaj čudno ječalo, zateglo, milo. Pogledali smo kvišku. Ali se drgne veja ob vejo?
Odnašali smo ranjence z bojišča, stokajoče, blede, s tistim usmiljenja vrednim pogledom.