Prvič v Ljubljani

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvič v Ljubljani
Jožef Mihelič
Jožef Mihelič, dijak
Viri: Mlado Jutro 17. 3. 1940
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dolgo sem že hrepenela,
da bi enkrat z mamo smela;
v Ljubljano se peljati,
kjer stanuje stara mati.

»Jutri«, rekla mi je mati,
»če se boš zbudila sama,
pa se boš peljala z mano
s prvim vlakom v Ljubljano.«

Tisto noč sem slabo spala,
zjutraj sem pa prva vstala.
Joj, kako sem se smejala,
ko sem z vlakom se peljala.

Ko sva prišli v Ljubljano,
meni še povsem neznano,
sem zaklicala: Joj, mama,
tu bi se zgubila sama!

Hiše dolge in visoke,
ceste gladke in široke,
avtoti po njih drvijo
in ljudje navzkriž hitijo ...

Tu so cerkve, tam palače,
a v oknih pa igrače:
takšne, da sem kar strmela,
ah, če bi jih vzeti smela!...

Tukaj vsak dan je nedelja,
vedno dosti je veselja,
tu doma je le bogastvo,
nepoznano siromaštvo ...

Tukaj nihče vam ne dela,
dosti je pijače, jela,
vse tu sveti se, leskeče,
vse je polno same sreče ...