Prvič v Kocbekovem kraljestvu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Prvič v Kocbekovem kraljestvu.
Josip Korban
Podpisan s psevdonimom Skobé.
Izdano: Nova doba št. 65–87, 1930
Viri: dLib 65, 66, 67, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Francelj, ali se še spominjaš, kako sem prvič s teboj lezel na Ojstrico?«

Prijazen, mogoče poslednji smehljaj, mu je zaigral pri tem vprašanju na bledih, izsušenih ustnicah, v globoko vdrtih očeh je zagorel plamenček novega ognja.

»O dobro,« mi je veselo pokimal. In s tresočim se glasom je zašepetal:

»To moraš o priliki popisati.«

I.[uredi]

»Prihodnji teden pojdemo na Ojstrico,« je dejal nekega lepega dne o velikih počitnicah, ko sva se srečala na cesti. »Ne bo škodilo tvojim dolgim kosten, ako jih malo pretegneš.«

»Kdo še pojde?« sem vprašal.

»Velika družba. Najmanj 15 glav.«

»Zelnatih, če jih neseš v košu. Pri naši splošni telesni lenobi niti desetorice ne spraviš v hribe.«

»Kaj staviš, da nas pojde deset?«

»Pet buteljk v tvoji koči pod Ojstrico.«

»Velja.« In segla sva si v roke.

II.[uredi]

Navzlic vsem naporom zgovornega opisovanja naravnih lepot njegovega kraljestva in namigavanja na neprecenljive zdravilne posledice takih potovanj se nas je zbralo v glavnem drevoredu določenega dne le osem, ki smo bili pripravljeni zaupati svoje kosti priznanemu planinskemu vodstvu našega prijatelja.

In še do tega števila je več nego Kocbekova živa beseda pripomogla novica, da se ekspedicije udeleži tudi vesela, živahna gospodična. Da ne bo kake nepotrebne zamere, češ, da vlačim njeno lepo ime v javnost, jo čedno prekrstimo v Moniko. Mislim, da ni bilo dosti otrok krščenih na spomin te vrle svetnice. In če so bili, gotovo si niso iskali pozneje kruha kje v bližini, da bi mogli sedaj reči: »Na me cika.« Po žalostnih izkušnjah, ki jih imamo v tem pogledu slavni pisatelji, ni napak, da se že vnaprej zavarujemo. Nekoč me je hotel neki gospod po vsej sili suniti na oni svet, ker se mu je »Krtačarjev komij« zdel v nekem mojem spisu na las podoben njegovi užaljeni osebi. Nekega čislanega celjskega odvetnika so pa hoteli njegovi prijatelji po objavi nekega mojega strašno neumnega podlistka naščuvati, da bi z juridično vestnostjo in silo zlomil moje hudobno pisateljsko pero. Na srečo je bil mož »bolj pameten« kakor njegovi svetovalci in moja humoreska ...

Torej ta gospodična je bila tisti imenitni magnet, ki je potegnil k sebi kar štiri gospode na lojtrski voz, ko je stal za odhod pripravljen sredi ceste »uglajene«.

Že sem z veseljem ugotovil, da sem stavo dobil, ko jo tisti trenutek primahata sem od »zlate zvezde« dva nesrečna — ne Italijana, pač pa Celjana. Radi prej omenjene previdnosti brž popravimo njune dokumente in papirje. Mlajšemu in dokaj večji premikajoči se kepi mesa recimo Janez Klobasa, drugemu pa Arnošt Vesel. Da bi jih Kurent! Kakor muhi v kristalno čašo šumečega šampanjca sta padla sedaj v to družbo. In takoj sem vedel: Naročeno blago. In res mi je vodja ekspedicije hudobno mežikal, ko sva si sedela nasproti.

»Si že izgubil,« se je režal.

»Še nisem,« sem ugovarjal. »Kadar nas boš preštel vrh Ojstrice, takrat govori.«

Še je tlel ogorek upanja v srcu. Z zadovoljstvom sem ošinil lakaste čeveljčke naše primadone. Potem sem pa tudi računal in špekuliral na prijaznost rejenega gospoda, na njegovo fanatično oboževanje naših Alp.

Vsi vemo, kakih strašnih žrtev je zmožen in sposoben fanatik. Prav nič bi se ne čudil, ako bi se tista živa skala zamajala kje pod vrhom kraljice naših gor in se zavalila na korist reklame Savinjskih orjakov — in zajedno tudi moje denarnice — v strašni prepad. Vsi evropski listi bi pisali in »Tedenski ilustrovani list« bi prinesel sliko iz naše Švice. Koliko je to vredno! Ljudje radi čitajo in gledajo take stvari. Vsak si misli: »Hvala Bogu, da nisem jaz tista revna žrtev gorskega sveta. Sedaj bom pa še bolj poredko zahajal v hribe.« Tako pravi naš človek in je hvaležen časopisju, da ga opozarja na vse take nevarnosti.

Fanatik seveda ima pa drugačno obzorje! Njegov duševni pogled gleda daleč preko zaplankanih mej ožje domovine. Ve, da žive narodi, ki cenijo goré kake dežele po številu njihovih žrtev. Zato bi bil pripravljen za prospeh turizma tudi darovati svoje plemenito življenje.

Take misli so mi krožile po glavi, ko sem od strani opazoval gospoda Janeza Klobaso in vlekel na ušesa njegove zgovorne besede.

Počasi smo se prizibali do Luč. Seveda, takrat še ni bilo Matjaža in njegove limuzine, da bi videli konji, kako se hitro vozi. Leno in zaspano sta vlekla Bavčeva Arabca naš originalni voz, ki nas je pa vseeno tresel in rešetal kakor Mihčev pajkelj moko.

Zdajci zagledamo na cesti tri orožnike s plutastimi piklhavbami na plešastih glavah. Kocbek takoj veli vozniku, naj ustavi in povabi gospode na voz.

»Škoda,« je vzdihnil, ko so možje postave odklonili prijazno vabilo. »Rad bi vas videl na Ojstrici — radi rime, Da bi lahko zapisal v spominsko knjigo:

»Šli smo skozi Škarje,
s sabo imeli smo žandarje.«

V Lučah smo stopili z voza. Na pragu hotela »Radohe« se je prikazal golorok, trebušast mož lepo okroglega obraza in nam je povedal, da imajo gostijo. In res se je slišalo iz gostilniške sobe tisto živahno prerivanje — ob zvokih malo nadušljive harmonike — ki mu pravimo: ples. Vmes so peli ubrani glasovi:

»Brez uržoha resničnega
ljubezen je razšajdana.
Naj bo, naj bo štako!«

»Mladi par si pa bom ogledal,« je rekel gospod Vesel. Čim je pa stopil na gostilniški prag, so ga pograbile nežne roke in potegnile v človeški vrtinec. Tudi mi drugi smo doživeli enako usodo. Vrteli smo se med veselimi, prijaznimi in gostoljubnimi Lučani, da je kar pokalo pod nogami.

Na klopi pred hišo je sedel prileten gospod. Z obema rokama ki je podpiral debelo glavo. Mračno je strmel v tla. Možakar je bil iz Gradca, pisarniška moč gospoda inžnjerja, si je bil tiste dni ravno s svojimi delavci dogradil cesto do Luč.

»Kaj tako žalostni, g. Springer?« ga prijazno nagovori Kocbek. »Pojdite z mano na gostijo.«

»O Gott behüt'«, se je začel razburjati starec. »In diese Höll'ge i nimmer.«

»Pa zakaj ne, g. Springer?«

»Denkens' ihnan. Zwoa Fotzen hob'i kriagt von aner ganz kloanen Babn. Dös is zum toll werden! Dös is zum krepieren! Und die schönen Augengläser sind a no hin!«

»Armer Teufel! Pa zakaj vam je pripeljala zaušnice?«

»Weil di Leut' koanen Gspaß versteh'n. I wollt holt an Busserl gebn, bin ober der dreckigen Babn wahrscheinlich zu olt und zu schiech gwest. Dös is zum krepieren! I hob e gwust, dös obere Sanntal wird mein Ruin sein!«

»Kar pozabite,« ga je tolažil Kocbek. »Juha se nikdar tako vroča ne je, kakor st je bila skuhala!«

Prijazno ga je prijel pod pazduho in ga skoraj s silo vlekel v hišo.

»I hob schon gsogt, in die Höll' ge i' nimmer!«

Pa je le šel. Ko sem pozneje priplesal z zalo planinsko hčerko božjo do mize v kotu, sem zaslišal krahajoči njegov glas:

»Pa sakaj tako hud in šleht, lepo Micrl? Jes tebi nič rada mela!« 

III.[uredi]

Da bi se pošteno spočili in pripravili za napore prihodnjega dne, smo v mahu poiskali prenočišče drugje, kjer ni bilo harmonike in gostije. Toda tudi tu nismo našli pravega miru božjega.

Iz najlepšega sna nas vzbudi nežna podoknica:

»Počakaj, Lovre, da godlja zavre,
jo boš jedel štako, da boš gledal grdo!«

Te godlje ni hotelo zmanjkati. Celo večnost so jo kuhali pod oknom. Razdražen kakor lev vstanem in stopim k oknu. V tem trenutku pa zagledam pod sabo v prvem nadstropju roko, ki je držala lepo okroglo porcelanasto posodo. Ta roka je visela v pozi znanih slik svetega Florijana, kako gasi goreče poslopje. Tedaj je pa utihnila pesem, da se je črez kaki dve uri le še krepkeje oglasila. Pa ne za dolgo! Zakaj že pri prvih taktih je pri slehernemu oknu stal improviziran gasilec z belo posodo, pripravljen, da pogasi ogenj spodaj stoječih, od alkohola razgretih glav.

Ko smo pri zajtrku omenili naše čudno nočno doživetje rdečelični natakarici, je smehljaje povedala, da so takih podoknic že navajeni, odkar imajo v hiši komija Lovreta, ki ga hodijo sovražniki dražit ...

Solnce se je že dolgo smehljalo med raztrganimi oblaki, ko smo jo ubrali iz prijazne vasi proti prvemu planinskemu kmetu.

Kar zavpije gospodična Monika:

»Jezus, modras!«

Kakor iskre v kovačnici smo odskočili.

»Kje je?«

»Tam.«

In res zagledamo v razdalji kakih pet korakov pepelnato siv svitek z dvignjeno glavo.

Pograbimo za kamenje — in bombardma se prične. Toda svitek se ne gane! Ko se končno vendar osokolimo in stopimo bližje k nevarni zverini, vidimo, da je nekdo mrtvega modrasa tako lepo zvil in mu dvignil glavo.

»To junaštvo pa le lepo ohranimo zase,« je svetoval naš vodnik, »da svet ne izve, kako smo kamenjali ubitega sovražnika.«

Za ovinkom je zrastlo lepo posestvo iz položnih zelenih tal. Zagledali smo lepo, belo popleskano hišo z rdečimi nagelji in zelenim roženkravtom na nizkih oknih. Pred gospodarskim poslopjem se je svetlikala mlaka.

»Poglejte no, ljudje božji!« je zopet zavpila Monika, ki so je ta dan bile same oči.

Uprli smo poglede v smer njene dvignjene ročice in kakor kralja Matjaža vojska smo obstali na mestu. Tako ljubkega prizora še nismo videli. Ponosnih, majestetičnih korakov je naravnost proti nam korakala stasita kokoš in vodila za sabo kakih petnajst izredno srčkanih račk, ki jih je bila nedavno izvalila iz podtaknjenih tujih jajc.

»Oh, kako krasne živalce!« je vzklikala naša tovarišica. »Človek bi se jih ne naveličal gledati, jelite, gospod Klobasa?«

»Delikatesa!« je odvrnil mladi mož. Poželjivo je tlesknil z jezikom.

»Kaj? Te ljubke stvarce božje bi vi hoteli požreti?« se je razjezila gospodična Monika.

Gospod Klobasa je pa čisto mirno pokimal z glavo.

»Nebeška jed — take le ocvrte račke! Mm — mm.«

Tedaj mi je pa poskočilo od veselja srce: Zagledal sem same ogorčene, divje obraze. »Hvala Bogu in tem prijaznim račkam: stava je dobljena! Moža bodo linčali sedaj! Nikdar več ne bo videl Ojstrice!«

Na njegovo srečo je v najkritičnejšem trenutku zopet zavpila gospodična Monika in tako priklenila na se pozornost vseh navzočih. Kakor stara, polomljena lokomotiva je zapiskala in zajavkala.

»Križani Jezus, kje je pa moja peta!«

Videl sem, kako je Kocbek prebledel in namršil obrvi.

»Gospodična, to morate pa že sami bolje vedeti,« je ledeno mrzlo pripomnil. »Ali vam nisem pravil, da si preskrbite gorske čevlje, kakoršne imamo mi drugi krščanski turisti? Bog vas je dal, ali ste mislili, da pojdemo po parketih na Ojstrico?«

Kakor živ kup svetovnega gorja je padla na travo.

»Saj ne morem naprej v teh čevljih,« je viknila.

»Nazaj pa tudi ne. V tem tiči ravno tragika vašega nesrečnega življenja!«

Arnošt, kavalir, je od strani blisnil na njeno nežno, sedaj boso nožico in jo je urnih krač ubral proti hiši.

»Kraljestvo vam dam, dobri ljudje, za poštene ženske čevlje.«

Kmalu se je vrnil. V visoko dvignjeni desnici je zmagovito vihtel solidne »cipele«, ličen izdelek domače industrije.

»Pomerite, ubožica,« je velel z nekoliko narejenim sočutjem. Z največjim veseljem je gospodična Monika sprejela dragoceni dar. Kakor bi trenil, je že zaplavala njena nožica v usnjatem bazenu izposojenega obuvala.

Ker so bili čevlji narejeni po kopitu »orjaške ajdovske deklice«, so kmalu nastale nove težave v obliki mehurjev in žuljev, ki jih je na nesrečnem ženskem pedalu pričaralo trdo usnje. Naša dražestna spremljevalka je začela »humpljati« in zaostajati tako, da smo še le ob solnčnem zahodu priromali do koče ...

IV.[uredi]

Pero je preslabo, da bi moglo nazorno popisati občutke, ki so mi napolnjevali dušo, ko sem stal ob robu Robanovega kota v tajinstvenem, meni doslej neznanem svetu. Lahne meglice so počasi legale na uzko, prijazno dolinico. Kakor sin tenčičnik so zagrinjale veličastne, belo izprane skale pod mano. Dahnila je hladna sapica od navpičnih orjaških sten. Prijetno je pobožala mojo razgreto obličje. Oglasil se je planinski zvonec v ozadju. Bele ovčice so hitele proti staji. Bilo mi je kakor metulju, ki je ravnokar prodrl skozi umetno stkane stene svoje temne ječe in planil v nebeško solnčno luč. Zdelo se mi je, da bo tudi moja duša dobila krila in se olajšana bednega telesnega ogrinjale dvignila plavajoč nad zevajoče prepade.

Ko sem se približal koči, je že veselo prasketal ogenj na ognjišču. Prijetno je dišalo po smoli pritličnega borovca in po soparčini zavretega mleka. Stari oskrbnik Krašovec je kuhal večerjo. Prijazno sva se pozdravila kot stara znanca iz doline. Pred leti sem mu poslikal skončnice na panjih. Ustvaril sem mu bil z oljnatimi barvami prave bisere podzavestnega dadaizma, da jih je bil čebelar vesel in njegove »muhe«. Smelo lahko trdim, da segajo korenine tistega poznejšega drevesa povojne slikarske umetnosti do njegovega čebelnjaka. Škoda, da nisem pravočasno zaprosil za patent!

Krog široke mize je v sobi sedela vsa družba in pridno obirala in prigrizovala s sabo prinešene dobrote. Kocbek se je razgovarjal z rejenim turistom, tovarnarjem iz Hamburga, ki je bil pred dobro uro primahal s svojim planinskim vodnikom iz Solčave. Ta človek je bil špecijalist, turist posebne sorte. V naše gore ga je prignala strast, da bi odrobil od najvišje skale vrh Ojstrice kamenček in ga — opremljenega s primerno etiketo — shranil v svoji interesantni zbirki »gorskih vrhuncev«. Ker mu ni bilo dosti do lepih razgledov, je lazil po hribih tudi ob slabem vremenu.

»Imam nepremočljivo obleko«, je dejal, »ali pa grem tak, kakoršnega me je Bog ustvaril, kar je še posebna slast za živčno bolnega človeka«. Govoril je kakor bi voda brbotala v pretesnem žlebu. Ni bilo lahko razumeti njegove blebetave nemščine.

»Torej se pa pridružite jutri naši ekspediciji«, ga je povabil naš vodnik. »Saj imamo isto pot. In dobro je radi kontrole, da nam ne razbijete vsega vrha«.

V dveh ogromnih skledah — kakor mlatičem — je prinesel oskrbnik špecijaliteto nocojšnjega večernega lista: povojene ajdove žgance z mlekom.

»Kod pa nosi vrag tistega prismodeta«, je zagodrnjal.

»???«

»Teden dni me 2e mori tista dunajska pokora ... Nikdar ne prisede k mizi v pravem času.«

Kocbek je odprl knjigo in čital: »Moritz von Knoblauchstein«.

»Ta pa ni žid«! smo se zakrohotali.

»Ne veste, kako smešen je ta ded! Jaz sem slab in koščen kakor obrana riba, pa vendar sem Martin Krpan v primeri ž njim. Predstavljajte si metlišče v dveh hlačnicah.«

»Pa ga ne morete naučiti hišnega reda?«

»Boš naučil zlodja frdamenega, če ga pa nikdar ne vidiš! Navsezgodaj, ko še ležim, začne rogoviliti po hiši, izpije lonček mleka, pa gre čarovnije uganjat.«

»Čarovnije?«

»Nekakšne vilice ima — menda so iz jekla, pa klati ž njimi kakor norec po zraku. Pravi, da bo našel rudo — zlató in živo srebro. Pa bi bilo bolj potrebno, da bi našel krščanskega človeka, ki bi ga prav po nekrščansko namlatil.«

»Wünschelrute!« je vzkliknil Arnošt Vesel. »Ta mož me pa zanima!«

»Mene tudi,« se je oglasil Štefan Rantež, ki je bil ta dan proti svoji navadi molčeč in zamišljen. »Jaz sam sem že tudi poskušal z rogovilasto leskovo palico —.«

»Pa ste kaj našli?« mu seže Janez Klobasa v besedo.

»Sem! — Nafto!«

Bučen smeh je odmeval po prijazni planinski hišici, bledi mladenič je pa resno zrl predse, le zdaj pa zdaj je kakega posebno glasnega veseljaka ošinil s pomilovalnim pogledom.

»Da! Nafto sem našel, če hočete vedeti,« je dejal s kljubovalnim povdarkom.

»To je pa zelo razveseljiva novica, za nas in za ves naš mili narod slovenski,« se je pošalil Kocbek. »Jutri si kupim avtomobil.«

»Pa zakaj se ne pobrigate, da bi pričeli z vrtanjem?« je hotel vedeti Vesel.

»Mogoče je vse,« je pripomnila gospodična Monika, »jaz verujem v »Wünschelrute«, ker sem že veliko čitala o skrivnostih radioaktivnosti. Saj sloni »čarobna palica rudosled«, na tej prečudni vedi bodočnosti, jelite, gospod Štefan?«

V tem trenutku smo zaslišali iz veže ropot in trudne, drsajoče korake. Odprle so se duri — in vstopil je star, sivolas gospod. Bil je suh in tanek kakor egiptovska mumija iz dvanajste dinastije.

»To je tisti norec,« je pošepetal oskrbnik.

Moritz von Knoblachstein je molče nagnil glavo v pozdrav in je sedel na klop pri nasprotnem oknu.

Štefan RanteŽ je postal nemiren. Nervozno se je oziral proti čudaškemu tujcu. Zdajci pa je vstaj, stopil predenj, se predstavil in prisedel.

Kmalu sta bila v živahnem razgovoru. Slišali smo, kako je starcu pripovedoval:

Ich habe ein Gefühl gehabt, ich bin vollkommen imprägniert mit Naphta. Und drei Tage hat alles, was ich gegessen habe, nach Petroleum geschmeckt.«

S široko odprtimi očmi je stari Dunajčan strmel vanj in ponosno vzkliknil

»Junger Mensch, Sie sind ja im höchsten Grade rutenfähig!«

»No, servus, je pomežiknil Kocbek, sedaj je pa našel mojster svojega »učenca«.

Z velikim zanimanjem smo vlekli na ušesa, kako je »mojster« govoril o tajnostih »vede bodočnosti«, ki se žal sedaj še nahaja v povojih novorojenčka in ima še jako malo prijateljev in še manj sposobnih ljudi. Odkrito je omenil človeškemu zdravju škodljive vplive skrivnostnega izžarevanja rudnin. Bridko se je pritoževal, da si je na ta način nakopal pri rudoslovstvu srčno hibo, revmatizem, vnetje ledvic in vidovico (sv. Vida ples). Skujšal je pa baje v enem letu za 32 kg, kar bi mu človek prav rad verjel.

»Das ist alles für die Katz,« je zagodrnjak Hamburžan. Ogrnil je suknjič in se šel pred kočo hladit.

V.[uredi]

Mimo okna je šinila senca. Težko okovani čevlji so zabobneli na trdih tleh.

»Dober večer vsem skupaj!«

»Bog daj, Prodnikov oče, ali še živite,« ga je veselo pozdravil predsednik planinske podružnice.

»E, malo še gibljem,« je odgovoril pozni gost. »Moke in zabeli sem prinesel pastirju.«

»Kar prisedite tu k nam.«

Širokopleči možakar si je obrisal potni obraz, vidno utrujen je »padel« na ponujeni sedež.

»Neko stavo pijemo,« je pojasnil Kocbek, ko je prišlec nekako začudeno začel ogledovati na mizo postavljeno baterijo vitkih steklenic. »Samo to se še ne ve, kdo bo plačal ... Boste pomagali?«

»Plačati? Tisto pa ne. Nimam pravih hlač na bedresih.«

»Če boste pili, vprašam.«

»Kaj boste ponujali, ko ste pa s pijačo že skoraj pri kraju. Ni vredno, da bi si človek razdražil goltanec.«

»Pa je res škoda, da je bila stava tako nizka,« je pripomnil Janez Klobasa. »Vino je izborno.«

»Sedaj pa še vi drugi stavite,« je silil Kocbek, »ko se vrnem, mora biti nova baterija na mizi.«

»Veste kaj,« je povzela besedo gospodična Monika, ko so se zaprle duri za odhajajočim, »jaz pa stavim tri buteljke, da bo naš prijatelj še nocoj povedal, kako je potoval po Nemčiji in da bo natančno izgovoril tudi te-le besede: »Jaz pa, hudomušen kakor sem že, vprašam gospodično ...«

»Seveda, če se bosta domenila —«

»Nič domenila. Nihče ne sme ž njim na samem govoriti.«

»Pa naj velja«, se je ojunačil gospod Janez. »Šment, taka svetlovidka pa tudi vi niste!«

Ko se je vrnil mož, ki se mu še sanjalo ni, da je postal predmet stave, je zvito poredna sopotnica takoj napeljala nit razgovora na Nemčijo.

»Čudno, da prihajajo ljudje iz rajha k nam, ko imajo v Švico bližje. Nemčija pa Slovencev menda sploh nikdar ne vidi. Prav imajo! Zakaj bi nosili kronice v tujino, saj jih lahko doma zapravijo. V Nemčiji je vse tako strašno drago!«

»Kdo vam je pa to natvezel?« se je takoj razvnel Kocbek. »Cenejše in boljše živite kakor pa v naši ljubi Avstriji! ... Ko sva z rajnkim Neratom —.«

Voda je že tekla v pravi strugi. Na dolgo in široko je pripovedoval o tistem znamenitem potovanju. Nestrpno smo čakali, kdaj bomo zaslišali napovedane besede, na katere je tako lahkomišljeno stavila gospodična Monika.

»Ko smo si v muzeju ogledali že vse znamenitosti,« — je ob splošni pozornosti načel poglavje o Nürnbergu — »nam tista čedna gospodična vodnica pokaže slavni lijak, s katerim so v davnih časih naznanjali požare. Jaz pa — hudomušen kakor sem že — vprašam gospodično: »Ali nima ta lijak še nekega drugega pomena?«

»Da!« je odgovorila. »Tako je narejen, da ga lahko na vsako glavo nastavimo.«

Zadnji stavek je bilo komaj razločiti vsled bučnega krohota, v katerega je sedaj udaril še pripovedovalec, ko je začul čudoviti, edinstveni smeh Prodnikovega očeta:

»Vale, vale, vale, vale, vale, vale.«

Kakor pod krči se je zvijala gospodična Monika in prosila s solznimi očmi in povzdignjenimi rokami:

»Za božjo voljo, jenjajte ... Prizanesite mi!«

Toda plaz prisrčnega smeha se ni mogel ustaviti.

»Vale, vale, vale.«

»Interessantl Wie köstlich dieser Baue lacht!« je s pristnim zanosom vzkliknil rejeni Hamburžan. »Lachen alle so?«

Kocbek je molče pokimal. S palčevim členkom si je brisal solzne oči. V tem se je gospodična Monika že toliko pomirila, da se je lahko dostojno zahvalila.

»Najlepša vam hvala! Vi edini ste mi pripomogli do dobljene stave.«

Ves začuden je uprl vanjo oči in poslušal njeno »hudomušno«  izpoved.

»Kako ste pa mogli vnaprej vedeti?«

Poredno mu je namežiknila in ga prijazno potrepljala po rami.

»Nič težkega, če sem pa to vašo storijo, ki ste se je menda na pamet naučili, že 99 krat slišala. Jelite, gospod Kocbek?«

Mož se je zresnil. Nobene šaljive besede nam ni hotel več privoščiti. Očividno je bil užaljen.

Obličje se mu je še le takrat zjasnilo, ko je pastir Benedikt s svojimi citrami pricengetal v sobo in nam zapel in zaigral veselo pesem o lovcu Klemenu, ki »gvir narobe prime«, ko zagleda zajčka in misli, da stoji strašni medved pred njim. V dobro voljo ga je pa spravüa »pesem o Katrici« z refrenom:

»Bi znala nesreča prirajmati se,
da šajb'ca zdrobila bi se.«

VI.[uredi]

V jutranji somrak je lezla noč in se poslavljala tiho od planin, ko sva sedela v tesni veži in počasi srebala mleko iz lončenih skledic. Kocbek je bil videti čemeren in neprespan. Venomer si je popravljal bujne lase, ki so mu padali na visoko, bledo čelo.

»Sam vrag st je izmislil te neumne stave«, je vzdihnil. »Ali pa gostilničarji, da bi več alkoholnih pijač prodali. Reci, če nimam prav!«

»Prav imaš, Francelj!«

»Veš, to je res prenoro, kaj mi uganjamo, na kaj vse stavimo. Hujši smo kakor Angleži ali Amerikanci. Stavimo, kako daleč je od Rupove hiše do Šarbovega zelnika, koliko meri davkar čez prsa, za koliko kil se je zredil sodnik, koliko gob bo prinesel nadgobar iz Homa, koliko tehta najdebelejša repa v Jurčkovi kleti, kakšne barve bodo nogavice, ki jih bo v nedeljo oblekla Kunigunda in kaj bodo zvečer kuhali pri »Zlati zvezdi«. Jaz sem že pošteno sit teh čudnih podeželskih zabav.«

Zaškripale so duri v suhih, nenamazanih tečajih: nevarni človek, ki znižuje gorske velikane, je stal za odhod pripravljen pred nama.

»Kaj? Samo trije pojdemo na Ojstrico?« se je čudil.

»Še za to število ne jamčim,« je odvrnil prijatelj in me ošinil z nezaupnim pogledom. »Zdi se mi, da te bolj vleče srce k Moniki, kakor pa v gore.«

»Deževalo bo,« sem vzdihnil.

»Kar odrinimo, saj nismo iz čokolade! Takle jutranji izprehod čudovito poživi lenega človeka.«

Naše dolge, okovane palice so zaškrtale na trdem belem kamenju. Že smo se počasi pomikali proti prijazni osameli kapelici in dalje po novo napravljenem Kocbekovem potu. Nebotične skale in divje razorana gorska planota, vse je bilo pogreznjeno v gosto megleno morje, da smo komaj na korak daleč mogli razločevati krvavordečo markacijo.

V hladni jutranji zrak je zdajpazdaj sem od juga sunil omledeno mlačen val soparice, ki se je kakor dušeča mora vlegala na pljuča.

»Mokri bomo,« sem pomislil. »Ali je treba, da se nam bo škodoželjno smejala hudobna Monika in njeni trabantje, ko bomo kakor nesrečni brodolomci pri ognjišču sušili premočene cunje?«

V divjem srdu sem stisnil svojo dolgo gorjačo. Ogorčene moje dušne oči so zagledale dolgina Aleša, kako izteza svoje suhe tanke prste proti njeni alabastrovi ročici in zaljubljeno golči:

»Da ne smem, si ukazala ...«

In oni golobradi Faturjev študent ... stavim, da je že napisal nov sonet nanjo ... Vse je zavrelo in zakipelo v meni. Zaljubljeni oboževalci sede lepo v koči in vživajo najimenitnejši razgled, oziroma pogled, mi trapasti veleturisti pa hodimo tukaj po tern pustem skalovju kakor tri izgubljene duše na luni.

Obstal sem na ovinku in zaklical v meglo pred sabo:

»Gospoda, ali je pametno, da lezemo v taki megli na vrh? Joškove krave se nam bodo smejale, kadar zvedo.«

»Boga zahvali, da je megla,« se je od nekod zarežal Kocbek, »vsaj prepadov ne vidiš.«

»Naj pa bo za duše v vicah in za mojo pokoro ta pot,« sem resignirano vzdihnil. »Sedaj, ko sem si že tako lahkomišljeno nastavil ta bridki kelih trpljenja na ustnice, ga hočem možato izprazniti do zadnje kaplje. In naj mi od napora odrevene noge in mi poči revno neumno srce od bolestnega hrepenenja. Oh, Monika, ko bi vsaj malo slutila, koliko nebeške ljubezni in koliko peklenske ljubosumnosti se je tekom našega veselega potovanja nabralo v skriti kamrici mojega čednega života! Mogoče bi mi potem privoščila prijazen pogled svojih milih oči in mi še celo milostno dovolila, da bi tudi jaz smel zapeti tisto nesmrtno:

»Da ne smem, si ukazala ...«

Kakšne misli ima potnik, kadar gre na goro?

Tako se je glasil naslov slovenske naloge, ki nam jo je dal gimnazijcem nekoč učen profesor.

Škoda, da nisem imel takrat današnjih turističnih izkušenj za sabo. Ali bi bil mož vesel moje nalogel s kakšnim navdušenjem bi mi bil zapisal »popolnoma nezadostno« v zvezek. Tako, kakor je bil osrečil sošolca Kuniberta, nadebudnega sina obubožanega grofa von Affenberga, ki je stvar opravil z enim samim lapidarnim stavkom:

»Turist ima samo eno misel, da bi čimpreje prilezel na vrh.«

Veliko resnico je povedal brihtni mladenič! Nemara je bil že sam plezal po gorskih grebenih in si iskal v prelepem planinskem svetu utehe za svoje zaslužene in nezaslužene »cveke«.

V potu svojega obraza sem s klecavimi kraki prikobacal do prvega snežišča in zagledal v sivkastem meglenem plašču tovariša, ki sta kakor dva duhova iz Šekspirove drame pošastno klatila z rokami po zraku.

»Wollen Sie ein Schneebad nehmen? Das ist großartig!« mi je prigovarjal Hamburžan. Bil je gol do pasu. V vsaki roki je držal sneženo kepo.

»Človek se pa res vedno česa nauči,« se je smejal Kocbek. »Vse sorte ljudi sem že spremljal na Ojstrico: resne, šaljive, pametne, trapaste, takega kot je ta, pa še nisem iztaknil. V zadregi sem, kako bi ga opredelil.«

»Versuchen Sie mal,« je zopet sitnaril iznajdljivi Nemec.

»Kaj sem hotel!«

»Samo, da boš dal mir,« sem vzkliknil in potegnil srajco z života. Takoj sem si nadrgnil s snegom kožo, da se je pordečila kakor škrlat.

Ta čas sta jo pa onadva že zopet odkurila dalje.

Priznati moram, da me je »snežena kopelj« čudovito poživila in osvežila. Iz udov je zbežala utrujenost. Zaspane oči so se vzdramile. Nov, prerojen človek se je z lahkim, prožnim korakom spenjal v višavo. Vso hvalo in čast ti, čudak iz Hamburga! — Če mi le ne bo prinesla ta kopelj pljučnice ali kakega drugega vnetja! ...

Pod vrhom smo se srečali.

»Kaj? Vidva se že vračata?«

»Kakopak! Saj ni razgleda! Meglo tudi lahko spodaj občudujem,« se je smejal poredni Kocbek.

»Vidiš to bi bil lahko že v koči povedal! Ker sem pa tako po ovčje neumno lazil za vama in brez koristi trgal podplate, hočem sedaj imeti razgled. Ne pojdem odtod, dokler se ne razprši ta vražja megla!«

»Prav! Ampak dolgo boš čakal.«

Sedel sem na trda kamenita tla in vzel iz nahrbtnika kos prekajene slanine in kruha.

Vedno tišje so odmevali koraki. Komaj sem še razločil posamezne glasove zgovornega tovarnarja in njegovega spremljevalca.

Kakor da je zasopel v brezdnu skrit Gigant, je zapihalo iz meglenega morja pod mano. V čudni tesnobi se mi je skrčilo srce. Tam spodaj preži smrt. En sam neroden korak — pa boš kosil in večerjal na onem svetu! Kocbek ima prav! Je res bolje, da ne vidim prepadov. Da jih ne zakriva plašnim očem siva zavesa, bi nemara tudi tako nečastno lezel po vseh štirih kakor je lani odhajal z vrha Štefan Rantež — bodoči kralj nafte.

Kakor da je kdo pljunil iz oblakov, mi je padla na roko debela kaplja in še ena. Tedaj me je pa minila potrpežljivost in volja, da bi še čakal na razgled. Napravil sem figo in zamahnil ž njo na vse štiri strani sveta. Pograbil sem prazni nahrbtnik in palico in se spustil nizdol.

Z veliko naglico me je gnal v globel strah pred nebeško škropilnico. Težko bi prenašal mokroto, še težje zasmeh veselih planincev v koči, ki bi s peklensko naslado uživali ob pogledu na moje »veliko perilo«.

Kakor mlad kozorog sem skakal po skalovju, dokler nisem imel vseh najhujših strmin za sabo. Še le pri zadnjem ovinku sem obstal, da bi si obrisal hudournik potu, ki mi je drvel po vročih licih.

»Ta le ovinek bi se pa dal z lahkoto prerezati,» sem pomislil. »Čemu bi tratil dragoceni čas na markirani in tako nerodno izpeljani poti?«

Brez nadaljnega oklevanja in premišljevanja jo zavijem in udarim na levo skozi nizko grmičevje rododendrona in pritlikave borovine.

Oh, s kakšno slepoto me je bilo udarilo nebo!

V začetku še ni bil preneroden ta kos sveta. Ni bil preveč zaraščen in tudi ne črez mero nagnjen.

»Čudno,« sem mrmral, »da niso tod izpeljali pota. Koliko krajši bi bil in zložnejši!« Ako bi bil Kocbek zgradil gorsko cesto, bi mislil sedaj, da je dal napraviti ovinek iz socijalnega čuta, da bi ljudje več zaslužili s priprego, ko bi vozill na goro provijant in pijane turiste in take, ki so izgubili pete; ker je pa pot bolj podobna kozji stezi kakor cesti, sem se čudil in si domišljal, da bi jaz na njegovem mestu to stvar tehnično bolje rešil.

Saj pravim, da me je tisti dan nebo udarilo s slepoto!

Zakaj, še nekaj korakov sem napravil — in že se je udrl pod mano peščeni plaz. Kakor platanica sem se peljal naravnost proti strahovitemu prepadu. V smrtni grozi sem iztegnil roke ...

Kadar me sedaj v planinah prineso noge do prvega krivenčastega pritlikavega borovca (pinus mugus), vselej hvaležno dvignem pokrivalo z glave in vzhičeno vzkliknem:

»Pozdravljeno, sveto drevo! Tebi, prežlahtni božji les, moram zahvaliti, da še niso z mojim mesom napravili črvi gostije in da še ne trohne moje uboge, stokrat prelomljene in strte kosti v prezgodnjem grobu!«

Res, da nima človek bogvekaj od življenja. Vsi vemo, da je svet še vedno dolina solz. Ampak to je čudno: privadimo se pa le tej žalostni dolini in njenim solzam. Tako, da se nam nazadnje še celo lepa zdi in vredna našega životarjenja. Zato sem tudi jaz v zadnjem, odločilnem trenutku raje zagrabil za pokroviteljsko nad brezdnom razprostrto vejo trdno ukoreninjenega drevesa vseh dreves, kakor pa da bi pustolovsko smuknil skozi na stežaj odprte duri večnosti v neznano »boljše življenje«.

Kakor da sem k borovcu prirastel, sem se držal za njegovo dragoceno vejo. Z zgornjim životom sem slonel na robu prepada, noge so pa prosto bingljale v zraku, ker niso mogle najti opore ob globoko, gladko izpodjedeni pečini.

Duri večnosti se še vedno niso zaprle. Kakor prepih z onega sveta, mi je mrzlo dihala burja iz globeli.

»Kakšne občutke ima turist, kadar visi nad gorskim prepadom?«

To bi bil tudi hvaležen tema za mojega nekdanjega profesorskega sošolca Kuniberta von Affenberga, alias »Remen muh«. To lepo ime si je zaslužil tistega nepozabnega dne, ko ga je bila pičila osa, pa je prinesel obvezano roko v šolo, češ, da ga je »ugriznil remen muh«.

Kunibert bi kratko in jedrnato rešil to zanimivo vprašanje. Jaz se bom pa moral že malo dalje pomuditi, ker se mi zdi, da bi utegnila zanimati ta nevarna »viseča stvar« tega ali onega psihologa visled poznane moje temeljitosti in resnicoljubnosti.

So ljudje z bolestnim »firbcem«, ki pod masko »psiholoških študij« poizkušajo prodreti v duševnost svojega bližnika. Zlasti ob nenavadnih grozovinskih doživetjih posameznikov jih mika zvedeti, kako je njihova duša »reagirala« na telesne neprijetnosti.

Taki posebneži bi so ne sramovali vprašanj kakor:

»Povejte mi, prijatelj, ki ste bili v zadnji minuti pomiloščeni, na kaj ste vendar mislili takrat, ko vam je krvnik natikal zanko na goli vrat?« »Kaj je bila vaša prva misel, ko vam je granata nogo odbila?« »Kakšne občutke ste imeli, ko ste v krsti zaznali, da so vas živega pokopali?«

Da ustrežem tistim, ki bi slučajno trpeli na takem »bolestnem firbcu«, hočem do pičlce natančno povedati, kakšne misli so se mi podilo po glavi, ko sem takole od vsega sveta zapuščen visel med nebom in zemljo in si zaman prizadeval, da bi spravil nerodno telo iz nevarnega položaja.

Najpreje sem začel kleti, zakaj nisem v svojih dijaških letih pasvetil več pozornosti telovadbi. Takale nezgoda, ki mi dela toliko preglavic, bi bila za telovadca igrača: napravil bi elegantno stojo na trdni veji in se — pumsti — z največjo lahkoto prevrnil na varno.

Da, da! Telovadba, to je prvo na svetu! Če se mi bo še kdaj nasmehnilo nebo in se srečno vrnem v svoj lepi službeni kotiček, bo moja prva skrb, da dam pobudo za ustanovitev telovadnega društva. Bože mili, toliko vseh mogočih društev imamo v trgu, da smo že resno mislili na to, da bi še društvo za pobijanje vseh društev poklicali v življenje, nikomur pa še doslej ni padlo v glavo, da najpotrebnejšega društva, t. j. »Sokola« nimamo. Mens sana in corpore sano! Da, da, čimpreje moramo poskrbeti tudi za dobrino telesa. Da dobimo krepke mišice, zdravo prožnost udov in duha. In že sem začel ugibati, kdo bi naj prevzel telovadbo. Pa moške člane bi prišel v poštev medicinec Rudež, za ženske pa — kdo drugi, če ne naša Amaconka, agilna in idealna prijateljica Kunigunda? Začutil sem toplo vlago v očeh. Z duševnimi očmi sem zagledal tistih poštenih 85 kil mesa, odetih v lahno belo poletno odelo. Ti dobra, blaga, ženska duša, kako po materinsko si me bila svarila, ko sem se poslavljal od tebe!

»Pepe, ne hodi v gore«, mi je dejala z milim, sočutnim pogledom.

»Veš, da se boš ubil, ker si tako neroden! S kom pa naj potem plešem tistih 70 figuric najinega medvedjega plesa?«

»Boš že koga naučila, saj nisem vzel patenta za svojo plesno iznajdbo. Ti ugaja?«

»Zelo. Posebno zadnja figura, ko vrže plesalec svojo partnerico na peč ... Ostani doma!« me je rotila. In čudno: Tudi gospa hotelirka »pri zlati zvezdi« — kjer sem imel hrano in pijačo — me je odgovarjala od izleta:

»Prehladili se boste,« mi je prorokovala. »V planinah je vrag.« »Je vrag,« sem ji sedaj živahno pritrjeval v duhu, ko sem spustil plahi pogled v strašno brezdno pod sabo.

»Uboga reva,« sem pomislil, »kako se bo prestrašila, če je resnica, da pošteni dolžniki tudi po smrti plačujejo svoje dolgove. Jaz sem pošten dolžnik, a plačati ne bom mogel. Kje naj vzamem? Saj nemara nimajo našega denarja na onem svetu. V grob mi ga pa tudi ne bo nihče položil, kakor so imeli navado v dobrih, starih časih. Ampak »hodil pa bom nazaj«. V sanjah se ji hočem prikazati, da ji z mutasto govorico dopovem, kako strašno mi je hudo, ker bo oškodovana vsled moje nagle nepremišljene smrti. In če ne bo razumela? Če si bo moje neme kretnje napačno tolmačila — oj, kako se bo ustrašila!«

»Oče nebeški, to je pa res vrag, da mi še po smrti ne da mini in me hodi za denar pumpat z onega sveta!« 

Ne, takih vznemirjenj in neprijetnosti pa dobra gospa ni zaslužila! Napel sem mišice, kalikor se je dalo — in sem se srečno pomaknil za dva palca navzgor.

»Jaz moram živeti,« sem vzkliknil, »že radi dolgov. Kako grdo bi bilo, ako bi šli z mano na oni svet! Ničesar mi življenja bolj ne greni kakor ti nesrečni spremljevalci, ki se me kakor klop drže že izza dijaških let. Komaj sem se enega »ceka« rešil, žo me je drugi, še večji, zagrabil. In kakor da bi ne imel zadosti križev in težav s svojimi, se naj brigam še za tuje dolgove?« V novi grozi se mi je stisnilo srce: Spomnil sem se obljube, ki sem ž njo obremenil svojo moško besedo.

Da, da, čitalnica! Gospod predsednik mi je poveril hvaležno nalogo, da naj napolnim prazno društveno blagajno z novimi denarnimi viri, ki bi pa takoj zopet usahnili kakor presihajoči studenec pod »Iglo«.

»Poravnali bomo dolgove,« je dejal. »Novi gledališki oder nas je pritiral na rob finančnega prepada.«

In sedaj sem zagledal v duhu prijatelja Naceta, slavnega domačega impresarija, s katerim bi si imel pojutrišnjem deliti slavo z največjim uspehom vencanega »kabaretnega večera«. Gospod predsednik sam ni niti trenutek dvomil, da bi najin »kabaret« ne rosil zlate rose na korist »najstarejšega in najpriljubljenejšega trškega društva«. Strokovnjak Nace je zamislil program večera s samimi žlahtnimi utrinki, kakor sledi:

I. točka: Volkodlakove sanje. (Poje primadona gospa Slavček. Na harmoniki jo spremlja gospod Uršič.)

II. točka: Arija iz opere: »Roža iz Mačjega kota«. (Svira na goslih Pepe Skobé, bodoči gojenec slovenskega konservatorija in goslaški zvezdnik.)

III. točka: Nastop slavnega copernika Habakuka.

IV. točka: Medvedji ples. (Nova atrakcija.)

Ubogi Nace, kako boš prebolel kruti udarec? V kako strašno zadrego te bo spravila tragična smrt tvojega imenitnega univerzalnega artista: goslaškega zvezdnika, plesalca in copernika, vse virtuoznosti združene v eni sami osebi. Kje boš, človek, našel nadomestila zanj? Da bi ne trpel tvoj impresarijski prestiž?

Že sem ga gledal, kako s kislim obrazom vrača denar za vstopnice, kupljene v predprodaji in kolne:

»Škandal! Ali ta satan ni mogel počakati do čitalniške prireditve! Če se je že hotel ubiti, bi lahko to neumnost pozneje napravil. Škandal!«

»Ne, ne, batjuška, ne maram ti delati jeze, žalosti in skrbi,« sem odločil. »Ho — ruk!«

Hvala Bogu in svetemu Samsonu: zopet sta dva palca pridobljena na tem strašnem terenu.

Zašumelo in zaropotalo je krog mene: Nebeška škropilnica je stopila v akcijo. Debele, goste kaplje so me začele tako naglo šibati, da sem bil v trenutku do kože premočen. Kakor da je polito z vrelo mastjo, se je svetlikalo skalovje nad mano. S skrajnim naporom sem se naslanjal s prsi na gladko pečino.

»Mati!« sem zaklical, kakor otrok, ki ga je bil prestrašil pes na cesti. In zagledal sem jo v prividu, kako sključena sedi pri nizkem oknu mračne ulice s šivanjem v roki in nestrpno čaka, kdaj bodo zabobneli urni koraki pismonoše na trdih kamenitih tleh.

»Danes bo prišlo pismo in rešena bom skrbi.«

Stisnil sem zobe. Žile so se napele od čudežnega vala moči, ki je tako nenadoma planil vanje. Kakor v božjastnem krču so zadrhtele mišice na rokah ...

Rešen!

Oprijemačoč se borovih vej sem se počasi vzpenjal po strmini, od koder so me bile prinesle nesrečne noge. Svinčena utrujenost je legla na ude. Kolena so se mi šibila in kovač v prsih je tako divje razbijal, da sem komaj še dihal ...

Ko sem v strahovitem nalivu priklompal do koče, sem k sreči našel oskrbnika samega v veži.

»Ali imate kake suhe cunje, da bi se preoblekel?« sem milo zaprosil.

»Ene irhaste hlače »na leso« vam bom dal. Kamižolo vam pa lahko Benedikt posodi.«

»Kako ste dobri in blagi! Škoda, da nisem kipar: Iz bele piramide naše Ojstrice bi izklesal vaše prijazno obličje.«

Črez dobre četrt ure je stopila v kočo čudna človeška prikazen v tesnih oguljenih hlačah iz gamzove kože. Suknjič s prekratkimi rokavi je imel na komolcih ventilacijo in se je kakor črna svila svetil pod ovratnikom.

S krohotom in velikim navdušenjem me je sprejela vsa družba. Gledali in občudovali so me, kakor da sem priletel z Marsa.

»Povej no, kod si si pa toliko časa rosil čeveljčke,« se mi je hudomušno rogal Kocbek. »Ali te je razgled tako prevzel, da se nisi mogel odtrgati od vrhunca?«

Nisem se zmenil za vsa številna šaljiva in zbadljiva vprašanja in pripombe. Moje nemirne oči so begale po mračnem prostoru. Iskale so — gospodično Moniko. Neko čudno hreponenje me je vleklo k nji, kakor da je ona tisti rešilni angel, ki me bo peljal v paradiž novega srečnega življenja.

Neprijetno doživetje nad prepadom je namreč rodilo dober sklepe zdravega spoznanja.

»Sedaj te pa čakajo druge naloge,« sem si dejal, »polne resnega dela in važnih izprememb. Poiskati bo treba družice, ki bo energična, duhovita in lepa. Ni vrag, da bi te ženska s takimi lepimi lastnostmi ne priklenila na dom in ne napravila iz Savla Pavla.« Priklenjen biti na svoj lastni dom, poslušati nedolžno čebljanje zdravih zakonskih otrok, oj, to mora biti slast vseh slasti! Zgodovina srečnih zakonov nam imenuje več takih slučajev, ko je ženska največjega razbojnika spravila na čednosti in kreposti zlato pot in mu pripravila in ustvarila raj, o katerem se mu poprej še nikdar niti sanjalo ni.

Ravno sem hotel vpraäati, kje se mudi »Beatrica mojih sanj«, ko zaslišimo zunaj ženski krik: »Jezus, Marija!«, ki ga je spremljal ropot, kakor da se je podrl kos podstrešja. Z zamolklim udarcem, ki mu je sledilo hreščanje in pokanje lesa, je nekaj težko telebnilo z viška na tla, da se je stresla hiša kakor ob potresu. Na ušesa nam udari prestrašeni meketajoči glas Morica von Knoblauchsteina:

»Zu Hilfe, zu Hilfe!«

Kakor divje zveri planemo v vežo — in kaj zagledamo? Ob vznožju strmih stopnic, ki vodijo v zgornje prostore, leži bleda kakor smrt gospodična Monika — in se ne gane. Nerodni izposojeni čevlji so se ji bili zatoknili ob železnem robu zadnje stopnice, izgubila je ravnotežje in se prekopicnila navzdol.

»Jessas na! Hängt doch die Tür auf!« je v bližini zajavkala »egiptovska mumija«. Ko se obrnemo v smer obupnega klica, se nam nudi prizor za bogove: V odprti tihi kamrici nasproti stopnic sedi kakor Memnon v puščavi gospod Moric in nas kakor star čuk motri s svojimi globoko udrtimi očmi.

Gospodična Monika je bila namreč treščila s tako silo v stare duri, da jih je kar vrglo s tečajev in je bil pravi čudež, da niso prestrašenega Dunajčana opazile po plešasti glavi.

»Boš že počakal,« se je razsrdil stari oskrbnik. »Bog te nima rad, hudič te bo pa vzel v pekel štaduta. Najbrže si mislil, da je že gurte v podstrešju.«

»Zapojmo: pred tronom pokleknimo,« se navzlic resni situaciji ni mogel vzdržati dovtipa Janez Klobasa.

Z največjo previdnostjo smo ponesrečenko prinesli na posteljo in ji dali mrzel obkladek na vročo glavo. Vsi smo se v težkih skrbeh gnetli krog nje in nestrpno čakali, kdaj se ji bo povrnila zavest. Faturjevemu študentu so tekle kakor lešnik debele solze po licih. Dolgi Aleš je vzdihoval kakor da mu je hiša pogorela, Rantež je nalikoval samomorilcu, preden izpije strup in mene je dušilo v goltancu, kakor da sem požrl »obrano ribo«.

Bili so mučni trenutki.

Po dolgih, tesnih minutah napetega pričakovanja se je pa le dvignila njena alabastrova roka.

»Kje sem?« je zašepetala. »Nič ne vidim,« je vzkliknila.

Zdajci je pa sunkoma sedla na postelji in njene posinele ustnice so se zaokrožile v prijaznem nasmešku. Zdelo se nam je, da je po dolgih deževnih dnevih posijalo solnce skozi špranjo temnih oblakov.

»Je že dobro,« nam je oznanila z globokim vzdihljajem olajšanja.

Oskrbnik je prinesel skodelico mrzlega čaja. Izpila ga je v dušku in se začela šaliti kakor da se ni nič zgodilo.

»To je bil salto, jelite prijatelji?«

»Zahvalite Boga, da ste odnesli samo strah,« je dejal Arnošt Vesel.

»Strah in pa bulo na glavi. No, nekaj mora biti za spomin. Pa še roki poglejte! Ali vidite, kako mi je posnelo kožo?«

V sobo je počasi pridrsal neutrudni iskalec podzemeljskih zakladov.

»Meine Herrschaften«, se je razvnel, »ich bin ganz steif vor Schreck. Kolossaler Pechvogel! Nur die Gehirnlepra hat mir gefehlt, um ein lebendes Konversationslexikon der Krankheiten vorstellen zu können. Ich glaube, nun ist sie auch da!«

Naša ponesrečenka je skočila s postelje in si ogrnila plašč.

»Sedaj se mi pa hoče miru. H kapelici pojdem.«

»Spremljal vas bom,« se je ponujal Aleš.

»Jaz tudi,« so se oglasili trabantje in kavalirji vsi vprek. »Ne pustimo vas same!«

Gospodična Monika je nervozno zacepetala z nogami.

»Nikogar ne potrebujem. Razume-li? Ostanite lepo v koči in igrajte špano. Gotovo ima oskrbnik kaj fižola.«

Energično je zamahnila z desnico kakor Napoleon pred naskokom.

»Na svidenje!«

VII.[uredi]

»To je pa prilika, ki jo je nalašč zame ustvaril Gospod, ki nam »viža« in »regira« v višavi«, sem si dejal. Saj pravijo, da se največ zakonov sklene v nebesih. Zakaj bi se tudi moj ne?

Počakal sem še nekaj trenutkov, da bi videl, kakšen fižol bo Krašovec prinesel, »ribničana« ali »kronovca« ali mogoče »rumeno sirotko«.

Da bodo gospodje igrali kakor jim je bilo ukazano, je ležalo na dlani. Ako bi jim bila zapovedala: »Pojdite se konje«, ali »bajto«, bi bil efekt isti.

Predolgo jc starce iskal in zbiral svoje fižole, zato sem se lepo tiho izmuznil iz koče, ne da bi utešil svoje agrarne radovednosti.

Dež je bil ponehal. S koroške strani je pihal mrzel veter, ki je trgal meglo ob Robanovem kotu v goste kosmiče in jih podil ob gladkih, izpranih skalah v višavo.

Napravil sem velik ovinek in se približal idilično stoječi kapelici z zgornje strani. Burno mi je utripalo nemirno srce, ko sem zagledal ljubko postavico na robu bele pečine.

»Oprostite, da vas motim,« sem začel. »Toda — ampak — vsekakor moram danes z vami govoriti.«

»Pa bi ne bil v koči primernejši prostor za razgovor, gospod Skobé?« me je hladno ošinila iz špranjice priprtih vek. »Ni zdravo govoriti, kadar vleče burja. Človek takoj ujame kak katar ali pa angino ... No, kaj bi radi?« jo je premagala prirojena Evina napaka.

»Povejte mi,« sem zahropel, »kateri pa je pravi — kdo je tisti srečni Adonis vašega okusa — kateri —«

S široko odprtimi očmi je zastrmela vame.

»Da. Vedeti moram, kateri izmed vaših zvestih spremljevalcev ali kakor pravimo trabantov, si je osvojil vaše srce.«

»Za božjo voljo, kaj pa vendar mislite! Kako se drznete —«

»Recite, kar hočete, samo to skrivnost mi zaupajte — ker ne maram polomiti kosti nedolžnemu človeku.«

»Vi ste pa res zanimiv tip,« se je ironično nasmehnila.

»O zanimiv pa, zanimiv! Recite raje: interesanten.«

»Zlasti, ko ste oblekli te originalne predpotopne hlače.«

»Jelite? Povsod bi ž njimi vzbujal pozornost. Posebno še, ko bi jih namazal in nadrgnil s starimi olumuškimi kvarglji ... Ljubite kvarglje?«

»Pfuj!« je pljunila in zavihala nosek.

»Poznam človeka, ki je šel s tamo nesramno preparirano irhovino na — maškarado. Recept je bil čital v listnici nemškega dnevnika. Uredništvo je namreč dajalo nasvet nekemu bralcu na vprašanje: »Kako se naj oblečem, da bom vzbujam pozornost na maškaradi?« Tu je še pripomnilo: »Ako ne boste vzbujali take pozornosti, da vas vržejo že prve pol ure iz dvorane, vam povrnemo vstopnino«. In pomislite: Moj znanec je imel tako srečo, da so ga še le ob štirih zjutraj postavili na hladno. Slovenski nos je pač dokaj bolj utrjen nego nemški.«

»Samo enkrat sem imela tisto grdobo v roki.«

»Čudno, nekaterim je pa kvargelj največja slaščica. Povedal bom resnično anekdoto o slavnem komiku G...... Zaupal mi jo je Dunajčan, ki je stanoval s priljubljenim igralcem v isti hiši in je dobro poznal njegove družinske razmere. Lepega dne jo pobriše komaj 16-letna hči s papanovim kolegom. Kam? Nihče ne ve. Mine teden. G. ne izpregovori besedice. Vsi trepetajo, kaj bo razjarjeni oče napravil s hčerjo, kadar se vrne. Nekega jutra zapoje hišni zvonček: Izgubljena hči se je vrnila z veselega potovanja. Velikanska skrb. Kako bo oče sprejel hčer?

»Wo warst du denn so lange?« jo nahruli, ko je stopila v njegovo sobo in mu padla jokajoč se v naročje.

»In Olmütz, Papa!«

Tedaj je pa možu zažarel obraz. Poželjivo je tlesknil z jezikom. »So? In Olmütz? Aber Kind, wo san die Quargeln?«

Prisiljeno se je nasmehnila.

»Sedaj pa lahko greste. Nikar ne mislite, da boste s plitkimi dovtipi v pozabljenje pogreznili svoje grehe. Imam predober spomin. Opravičite se, zakaj ste bili tako indiskretni!«

»Ne bodite kruti, gospodična! Ne tirajte v pogubo človeka, ki ima poštene namene v srcu.«

»Kakšne namene neki?« se je zaničljivo namrdnila.

»O, ko bi vedeli, kaj sem danes doživel! Presneto, da je viselo na enem samem lasu moje dragoceno življenje. To vam zaupno povem, da boste lažje razumeli mojo radikalno notranjo izpremembo. Vedite, da tistega lahkomiselnega Skobeta, ki ste ga doslej poznali in prezirali, ni več. Ostal je v skalah nad prepadom. Popolnoma drug človek stoji sedaj pred vami in vas prosi —«

Sam nisem vedel, kdaj so se mi pošibila kolena. Kakor neroden cerkovnik sem podzavestno klečal in dvigal roke pred njo.

»In vas prosi — vaše energične roke.«

»Vi me snubite?«

Veselost, začudenje, porog in Bog ve kaj še vse je zvenelo iz njenega melodičnega glasu. In tista fina linija, ki se je bila že od začetka najinega pogovora zarezala v omejek njenih lokasto črtanih obrvi kakor preteča pšica, je izginila.

»Vstanite vendar!« je ukazala.

»Prisegam, da še nisem klečal pred žensko, izvzemši svojo ljubo mater, kadar mi je kot »hudobnemu Mihcu« iztepavala prah s hrbtišča ... O kakšna slast: klečati pred vami! Zdi se mi, da ste boginja, porojena iz nebeške rose, jaz pa vaš presrečni veliki duhoven. Pustite me vendar, da na kolenih opravim ceremonije!«

»Pomislite, da vsak čas lahko kdo pride!«

»Kdo neki? Moric von Česenštajn pleše svoj Vidov ples, Klobasa, Vesel in Kocbek pijančujejo, trabantje pa igrajo špano, kakor jim je bila ukazala njihova kraljica.«

»Ne izpregovorim več besedice z vami, ako se pri tej priči ne postavite kot homo sapiens na noge.«

Počasi sem začel rasti pred njo.

»Ali boste odgovorili na moje vprašanje?«

»Na vašo laskavo ponudbo?« se je zasmejala. »Ljuba duša, kaj pa naj odgovorim? Kaj mi morete nuditi v zakonu?«

»Kaj morem nuditi? Čisto, plemenito srce naivnega začetnika v ljubezenskih avanturah je mislim pač največji zaklad, ki bi vam ga kanil podariti za poročni dar.«

»Pa bi mogla oba živeti od tega imenitnega zaklada?«

»Ni vrag! Pa saj imam še plačo, redne mesečne prejemke in kar je glavno: kredit. Ako mi vi s svoje strani podarite psička — lahko je pa tudi mačka — ki je tako dresiran, da žre dolgove in liže kredit, bi se dalo po grofovsko živeti. Vidite, jaz imam pogum kakor tisti nedosežni mladenič-optimist, ki je nosil nekemu notarju pisma na pošto in je potem zasnubil njegovo hčer: »Vaš oče mi plačuje 20 K mesečno. Sedaj bi pa že lahko preživljal kako rodbino.«

Sedaj se je pa zgodilo nekaj čudovitega: Moje veselo razpoloženje se je, kakor bi trenil, izprevrglo v tisto moreče čustvo, ki mu pravi Nemec »herzzerreißendes Elend«. Kar na lepem se mi je skrčilo srce v globoki tugi in še preden sem se utegnil premagati, so se mi že ulile debele solze po licih.

Reakcija živcev na današnje veliko vznemirjenje?

»Za pet ran Kristusovih,« je vsa preplašena vzkliknila, »moja boginja«, »kaj se je zgodilo? Imate notranje bolečine?«

Zmajal sem z glavo.

»Ali sem vas razžalila?«

»Ne,« sem zatulil.

»Siromaček! Vi veliko date!«

Začutil sem na vratu njeno toplo, lahno me objemajočo roko in že je pod mojimi mokrimi očmi zaplapolal njen fino parfimiran batistni robček. Kakor dobra, skrbna mamica mi je z njim otirala solze.

Oj, nebeška radost!

Ko se je odmaknila prijazna ročica, pa so se takoj zopet usuli bleščeči mokri biseri. In zopet je zadišalo po tuberozah. Ta blaženost je trajala precej časa. Zakaj, moje oči so postale pravi presihajoči studenec. Še danes se moram čuditi, kje se je vzela masa tiste tople vode. Oj, kako sočna limona je bila takrat moja glava!

»Povejte, zakaj ste plakali,« me je vprašala, ko pri vsem velikem naporu nisem več mogel izprešati niti najdrobnejše solzice.

»Strašno je to! Še nikdar nisem videla moških solz do te ure.«

»Ali je resnica?« sem planil z vprašanjem.

»Vi dvomite?« se je čudila.

»Pa še močno! Težko mi je, sprijazniti se z mislijo, da so vsi ti vaši oboževalci take suhe drenove veje.«

Zopet sem zagledal tisto fino, svarečo pšico pod njenim belim čelom.

»S solzami je tako: Kdor jih hitro in lahko stresa kakor vi, je ali lopov ali pa dobričina. Kaj ste vi?«

»Opredelite me sami. Saj ste se že večkrat pobahali, da vidijo vaše oči človeku v dušo.«

»Da! Rekla sem tako. To je bilo nekdaj. Danes ne verjamem več svojemu pogledu.«

Narahlo je drhtel njen glas. Trpka črta pa je spačila spodnjo ustnico.

»Gospodična Monika,« sem se ustrašil, »Bog mi je priča, da nisem imel hudobnega namena.«

»Vem,« je zašepetala.

In že sta — kakor dva ljubka metuljčka — zatrepetali njeni trepalnici — in kakor pridrsi solnčnega dne bela kepica južnega snega po strmi rebri, ji je pripolzel iz očesa na bledo obličje svetel biser.

»Kaj? — Tudi vi? Beživa odtod! Ta strašna, divje romantična okolica bo tudi vas premotila in vam zmaličila dušo.«

Globoka žalost ji je odsevala iz sinjih, naravnost vame uprtih oči.

»Kako to mislite?« je zaihtela.

»Ne verjamete, da sem nesrečna? Oh, tako strašno nesrečna! In da je vsa ta moja toli hvalisana veselost narejena? Sam humbug in teater? Sedaj, ko sem videla vaše solze, se tudi svojih ne sramujem.«

»Vi — da ste nesrečni? Za Boga, kako je to mogoče! S polnimi rokami siplje Fortuna na vas vse najlepše darove. Prijatelje imate, ki bi skočili za vas v vulkanovo žrelo, ki bi si dali potegniti kožo s telesa ... Priznajte, da vas nekdo še celo opeva v zanositih odah in solzavih sonetih. Zdi se mi, da bi bilo treba tega fantiča premlatiti. Jelite, da sem pogodil pravo? Mladenič, ki odkriva ljubezen v verzih, pa bili še tako gorostasno slabi, je ženskemu srcu vedno najbližji. Ha, le počakaj, Faturjev študent!«

»Da mi boste že dali končno mir,« je z vidno nevoljo odprla ročno torbico in vzela iz nje list rožnatega papirja.

»Tu čitajte in potem sodite!«

Kakor senilnemu pijancu se mi je tresla desnica, ko sem segel po dragocenem pisanju in zapičil vanje svoje radovedne oče.

»Moja nesreča,« je stalo ovekovečeno sredi prvega lista.

»Moja nesreča ni oblak temán,
ki siplje točo na zeleno raván.
Moja nesreča ni oblakov sila
in ne črna smrt nemila.
Moja nesreča si le ti dekle,
ki imaš zame kamenito srce!«

»Vse je zavriskalo v meni.«

»A, taka je ta srčna stvar! In vsi oni drugi bi — mislim — tudi lahko z mano vred podpisali ta dragoceni prepričevalni dokument. O, kako srečnega se bom sedaj počutil med njimi, ker ne bo več strupa sovraštva in zavisti v mojem srcu! Ena sama nesrečna bratovščina bomo, ki moli — kamenito srce: Društvo slovenskih fetišistov. Kako se naj vam dostojno zahvalim za veliko razodetje!«

»S tem, da si obrzdate jezik in jo čimpreje odkurite odtod.«

»Takoj se bo zgodilo! Toda ne morem si kaj, da bi vam tudi jaz ne razodel poprej neke skrivnosti. Hočem vam dati pojasnilo, zakaj se je bila moja ledena srčna kepa tako nenadoma odtajala in zakaj sem vas zasnubil brez vseh običajnih modnih formalnosti in ceremonij kakor so: odkrivanje srca, ljubezenske prisege, podoknice in pošiljanje zaljubljenih pisemc in paketov, prevezanih s svileno rdečo vrvico, z dehtečo vsebino in z neizogibnimi verzi:

»Ve cvetke lepe,
prosite za me!«

Da sem opustiil vse te lepe šege in nežne pozornosti in si nakopal nepotrebno blamažo, vsega tega je kriva — vražja ciganka Kleofa — saj jo poznate? Ta nesrečna čarovnica me je premotila in mi s sugestivno silo vtepla misel v glavo, da je vse čisto zlato, kar je razbrala iz vijugastih črt moje levice.

»Prva ženska, ki jo zasnubite,« je bila prorokovala, »pojde z vami pred oltar. Zakon bo srečen. Rodilo se vam bo 14 srčkanih punčk, lepih kakor jutranja zarja, kadar pripelje beli dan. Vaša gospa bo huda ženska dobrega srca. Srečni boste ž njo.« Tako je bila dejala in jaz sem verjel kakor na svojo zadnjo uro. In kaj je še povedala? Če se tudi ta kapitel njenih prorokovavstev ne uresniči, sem izgubljen, skrahiran kakor nesrečen borzni špekulant ali zasačen tihotapec ušivih kožuhov.«

Monika bi ne bila ženska, ako bi ne vprašala sedaj:

»Kaj pa je vam še napovedala?«

»Same prijetnosti,« sem odgovoril.

»Uganila je, da imam strica v Ameriki, o katerem pa že trideset let nismo dobili nikakih poročil. Uverjen sem bil, da že počiva v hladni zemljici onkraj oceana. Toda Kleofa ga je spravila zopet na noge. Bili smo prepiričani, da stric ne utegne dobro končati — če je še živ — ker je v starem svetu bojda precej cvička spravil pod streho in bi se dalo tedaj logično sklepati, da bo tudi onkraj velike luže obilico cvičku podobnega blaga konsumiral in si na ta način pridobil samo tisto parcelico zemlje, kolikor je potrebuje telo brez duše. Ubogi stric! Kakšno krivico smo ti delal! Vsevidna in vsevedna Kleofa je vedela povedati, da je tista bajno bogata farma v Braziliji, ki jo baje upravlja 78-letni starček, naš srečni sorodnik, večja kakor polovica Avstrije in da bo s farme v doglednem času prišla taka pošiljka dolarjev, da bi lahko dal zgraditi tri električne železnice od Pake do Kamnika. Govorila je tako prepričevalno, da sem se takoj drugi dan z dvema »doberstojalcema« v posojilnico in sem dvignil večjo količino posvetnega mamona. Šment, zakaj bi tudi naši denarni zavodi ne imeli nekaj koristi od napovedanega ameriškega kapitala! ... Sedaj lahko razumete, zakaj tako hlastnem po dnevniku, kadar ga pismonoša prinese stalnemu omizju in zakaj posvetim vso svojo nervozno naglico najpreje rubriki:

»Naši v Ameriki«.

Jasno vam bo pa tudi sedaj, da se človek prav lahko razneži do solz, kadar vidi, da se nebotičnik njegovih lepih sanj ruši. Polovica ga je že v razvalinah — po vaši zaslugi ali krivdi, kakor si že hočete tolmačiti, odslej so bom tresel v skrbeh še za drugo polovico.«

Molče se je okrenila in se spustila lahkih nog v dir proti koči. Jaz sem pa počasi krevsal za njo kakor s pomijami polit kužek.

VIII.[uredi]

Ko sem vstopil v mračno, zakajeno sobo, je Kocbek ravno zatrjeval našemu Dunajčanu, da ni boljšega leka proti nervoznosti, kakor je lahka smotrena telovadba. Proste telesne vaje po njegovem lastnem, aprobiranem sistemu!

»Kadar boste s svojimi rednimi vajami tako daleč, da boste mirno stali pol ure na eni nogi, takrat ne boste več čutili živcev. Prijetno lahka vam bo glava kakor štorklji, ki ravno radi te sposobnosti ni nervozna.«

Faturjev študent je vneto pisal pri oknu, kjer je bilo več svetlobe.

»Zakaj ne igrate?« je strogo vprašala gospodična Monika.

»Kako bomo igrali, če pa oskrbnik ne prinese fižola. Še sedaj ga izbira, stara korenina.«

»Zraven pa pokuša brinovček,« se je zasmejal Kocbek. »Prinesel sem mu čedno steklenico te žlahtne tekočine.«

»Kaj pišete, vi mož verzov?« se je nagnila do poetovih ušes.

»Jeftejevo prisego« sem travestiral. Poslal jo bom poštni gospodični Trobentici za god.«

»Sem ž njo!« je ukazala. In ker se je branil, mu je papirje kar potegnila iz roke. S smešnim patosom je začela čitati:

»Oj, to ti je prijazen god
za te, o Ančka in tvoj rod!
Slavi te ves naš trg vesel,
ki rad zahaja v Tvoj hotel,
to se pravi: tja gor na pošto,
kjer 'mate čisto svojo »košto«;
telefon in telegraf,
da je človek večkrat — paf.
Kako so tam prijazna stekla,
kako je kri po žilah
nam veselo tekla,
kadar zrli smo
tja v tisti hram,
kjer štela bankovce si nam!
Kot za ženjico žita snopi
ležali so v predalu
bankovcev ti tropi ...
Pred pošto danes mrgoli ljudi
iz mesta, trga in vasi.
Visoki, nizki, stari, mladi,
vsi rok'co tebi stisnili bi radi.
Izmed ljudi na krepke rame
tu gospod »Nad« fantiča vzame:
»Harduš, poglej, to dekle ima god,
plačati mora vina sod.
So že poslali mi tak glas,
da bode danes velik špas!«
In starček od veselja plaka,
ko zagleda drugega junaka,
ki že proti pošt' hiti
in slavljenki današnji govori:
»Prisegam: Bom na zdravje danes tvoje pil,
vso plačo v oštariji bom pustil!«
»Oh, nepremišljena prisega!«
poleg njega žena zaječi,
da grozno se okrog razlega,
da mraz pretresa vsem kosti.
»Joj, ti nesrečni deda moj,
povej, kam pridem še s teboj!
Ti kriv brezmejnega si zlega,
ker piješ, da nikoli tega!
A »deda«, glej, je smrtno bled,
iz lic je proč življenja sled!
»Odpusti, dete mi ljubo,
zgoditi mora se tako:
Prisega grozna je — pa sveta!«

Zaropotalo je pri durih. Veselega, rdečega obraza je zanihal oskrbnik na pragu.

Kakor da si odganja razdražene ose, je klatil z rokami po zraku. Z visokim, hripavim glasom je zapel:

»Uns homs 'holten
zu der ooolten,
zu der schwääären
Ata — lerüüü —«

»Ali slišite in vidite, kaj dela žganje?« se je zakrohotal Kocbek. »Na žalost pa priznam, da imam jaz moža na vesti. Zakaj ste ves brinovček poluckali?«

»Bog vas nima rad! Če me je pa tako strašno ščipalo štaduta po želodcu!«

»Preveliko dozo zdravil ste vzeli. To ni priporočljivo! Človek se mora držati prave mere, ako noče imeti sitnosti. Pri vseh zdravilih je tako!«

Ker smo nameravali zapustiti Moličko planino še pred solnčnim vzhodom, smo po večerji kmalu legli k počitku. Gospodična Monika je odšla v zgornje prostore, mi drugi smo se pa zleknili v kratkih zaporedih po še precej udobnem pogradu. Meni je bil odkazan prostor poleg Dunajčana, kjer mu je prejšnjo noč delal druščino debeli Hamburžan. Ta možakar je sedaj že zabaval v dolini vesele Kamničane in jim kazal odbiti vrh Ojstrice.

Dolgo nisem mogel usmeriti svojih misli na tiho samotno pot, ki vodi v kraljestvo sanj. Venomer so mi uhajale na razburljive podrobnosti današnjega doživetja. Vedno znova sem doživljal v duši tisti neprijetni drget bojazni, porojene od pogleda na zevajoče brezdno. Zdajci so mi pa vse misli ušle k Moniki.

Kakšen trn se ji je zapičil v mlado srce? Kdo jo kriv njenemu skritemu trpljenju?

Vse mogoče možnosti sem ugibal. »Tudi lepota ima svoje bridkosti,« sem ugotovil. In kakor lahno sočutje mi je stisnilo srce.

Tovariši so spali.

»Marička, še en konjak!« je v sanjah zaklical Kocbek. In Rantež je zdajpazdaj zacmokal, kakor da mu sili nafta v usta.

V presledkih je zažvižgala burja krog oglov in loputnila z lesenimi oknicami ob steno. Skozi nizko okno je padel pas mesečine v sobo. V medlih obrisih so se začrtali predmeti v bližini svetle lise ...

S podstrešja se je zaslišal zamolkel ropot kakor da so je premaknil stol. Takoj nato so zaječala vrata v suhih tečajih. Zaprosila so olja. Zaškripale so v veži lesene stopnice. Nekdo se je previdno spužčal z bosimi nogami nizdolu. Zaropotala je nerodna kljuka v vežnih durih. Sunkoma so se odprle z otožnim cviljenjem. Preko razsvetljenega okna je švignila senca vitke postave.

»Monika!« sem vzdihnil.

S široko odprtimi očmi sem strmel v mesečno noč. Z napetimi ušesi sem lovil glasove.

Minila je cela večnost. Svetla lisa se je širila. Že je srebrila ogel mize.

Dekleta še ni od nikoder!

Polastil se me je čuden nemir. Prešinil me je strah. Skrb je začela kljuvati srce.

Nič več nisem mogel vzdržati na ležišču. Skrbno sem se ozrl po spečih prijateljih.

Moric von Knoblauchstein je bil zlezel v obliko indijanskega loka. Začel je smrčati kakor nadušljiv jamski medved.

Faturjev študent je nerazločno zamrmral nekaj besed. Nemara so bili stihi.

Z vso previdnosljo sem zlezel na dolgo klop ob pogradu in si poiskal dragoceno irhovino. Nato sem se tiho izmuznil iz koče.

Neprijazno se mi je zakadila burja v obraz, ko sem stopil na plan. Brez spoštovanja mi je razkuštrala dolgo »umetniško« grivo.

Kakor starodavni spomeniki velike neznane kulture so kipele v mesečino mlečno bele pečine bližnjih vrhuncev. Tajinstveno so se za njimi zgrinjale črne sence, padajoče globoko v prepade. Oprezno sem zavil okrog ogla in sem takoj zaglodal gospodično Moniko na robu Hobanovega kota. Sedela je na skali tik nad brezdnino in nepremično strmela v jasno modri zračni kanal med dolgima celinama gosto strnjenih temnih oblakov, kamor je bila ravnokar priveslala luna. Njen fini klasični profil je v bledi nočni svetlobi docela nalikoval umotvoru starogrškega kiparja.

Obstal sem na mestu. Ves zavzet sem občudoval živo umetnino.

Kaj premišljuje? Kakšni strašni, nam neznani viharji ji divjajo po duši?

»Monika,« sem šepetaje izpregovoril. »Prehladili se boste!«

Kakor, da sem jo prebudil iz globokega spanja, se je zdramila.

»Ravno prav ste mi prinesli v mlin. Na vas sem mislila.«

»Ali je mogoče?« sem zadrhtel od veselega presenečenja.

»Nekaj važnega vam moram povedati in naročiti.«

»Prosim! Osrečili me boste!«

»Ne prenaglite se s svojimi vzkliki.«

Čisto blizu je nagnila glavo, tako, da sem začutil njen vroči dih na svojem obrazu.

»Ste kaj moža?« jc vprašala s prodirajočim pogledom.

»Sem! Saj nosim hlače — in še irhaste po vrhu!«

»Dobro! Ampak za vsak slučaj vas le moram opozoriti, da vam bom sredi ceste, kadar se srečava, izpraskala oči in iztrgala jezik — ako le besedico črhnete komu o moji — slabosti.«

»O kakšni slabosti?« sem jo začudeno pogledal.

»Da ste me videli — v solzah. Takrat, ko sem bila tako slaba, da sem morala za trenutek odložiti svojo goljufivo krinko brezskrbnega, vedno veselja prekipevajočega dekleta.«

»O, ne bojte se! Kakor ta-le skala bodo molčale moje ustnice, ker — spoštujem vašo bol.«

»Hvala vam! A koliko je ljudi, ki niso plemenitega mišljenja! Zato pa hočem preprečiti, da bi postala moja bolest predmet gostilniških razmišljevanj, ugibanj in domnev. Preveč sveta mi je, da bi jo smeli vlačiti po umazanih zobeh!«

»Bodite uverjeni! Preje si odgriznem jezik —«

»Prepričana sem, da tudi sedaj stikajo glave in me obirajo do golih, belih kosti, češ: ,Sama je šla z gospodi, brez garde-dame'. Tega pa nikdo ne pomisli, da je nisem mogla dobiti, pri najboljši volji ne. Pri vseh ženskah od Afre do Žefe sem potrkala in prosila, da bi šla katera z mano, a vse zaman. Ako bi se oziralti na rahločutnost naših moralistov, bi nikdar ne videla prekrasne domače Švice. In ne bi imela zdravega oddiha, ki sem ga tako zelo potrebna. Kdo sme tedaj prostaško metati name kamenje? Mar se nisem udeležila izleta v pošteni družbi?«

»Teh stvari ne smete vzeti tako tragično, gospodična! Čenčajo pač ljudje povsod, iz dolgega časa in pa ker ne smatrajo molka za zlato, ampak opletajoči jezik. Naš človek potrebuje — kako bi rekel — nekake trapistovske vzgoje in discipline.«

»Saj so brihtni ljudje že marsikje poizkušali, pa — ne gre. Poznala sem inteligentega človeka, ki je svoje znamenite govore vedno zaključeval s stavkom: »Preljubi farmani, lahko ste razbojniki, samo čenče mi ne bodite!« Pa vse skupaj ni prav nič zaleglo. Ljudje so so bolj čenčali in opravljali kakor poprej.«

»Največji siromaki pri teh razmerah so pa — veste kdo?«

»Kdo?«

»Gostilničarji ... Da, gostilničarji! Poleg velikih skrbi, kako bodo popravili barvo vinu in mu dali s »štangovcem« moč, imajo še te sitnosti, kaj bodo servirali zvedavemu gostu, ko jih bo vprašal: »Kaj je novega?« Primojkokoši, to ni malenkost, sleherni dan stresti iz rokava novo novico, novo senzacijo! Ako bi bil hudoben in požrešen, bi sedaj sijajno živel. Še v vinsko klet bi me povabili ...! Seveda bi jim pa svojo dragoceno dogodivščino počasi in po majhnih porcijah serviral. Tako-le:

Prvi dan: Oh, ko bi nekaj vedeli!

Drugi dan: Oh, ko bi vi vedeli, kako je nekdo plakal!

Tretji dan: .... v planinah plakal!

Četrti dan: .... Na Molički planini plakal!

Peti dan šele bi padla bomba.«

»Strašno je življenje mlade ženske, ki jo je vrgla usoda v kako majhno, od železnice preoddaljeno gnezdo! Vse jo zasleduje s sovražnimi očmi!«

»Če ni lepa ... V nasprotnem slučaju ima neprijetne preizkušnje samo z zastopnicami svojega spola. V tem primeru je zavist izvor sovraštva, kar pa pametnega dekleta ne moti. Stokrat boljša je bleda zavist, kakor pa solzavo pomilovanje!«

»S kitajskim zadoin bi se lahko obdala, pa bi še ne bila varna pred strupenimi jeziki!«

»Nič ne marajte, saj veste: die schlechtesten Früchte sind es nicht ... Zveste prijatelje imate —«

»Hvala Bogu, to je resnica! Zato si pa odločno prepovem, da bi se zaničljivo izražali o njih. So sami mladi, dostojni, idealni gospodje .... pravi cvet našega moškega sveta.«

»Prepričan sem o tem! Odkar ni več sovraštva v srcu, tudi ni slepote v očeh. Vesel in srečen bom, kadar jih bom zopet videl in poslušal. Zlasti mi je všeč gospod Štefan. Zdi se mi, da je s svojo nafto poosebljen simbol moje lastne osebnosti. Samo zobu časa je treba še pripustiti, da bo tudi njegov nebotičnik zlatih in srebrnih sanj zgrmel v prah. Tako — kakor je danes moj!«

Slikoviti kanal na nebu se je vedno bolj ožil. Kakor ogromne odprte klešče sta se počasi pomikali celini oblakov proti svetlemu cekinu.

»Kam so zopet odletele vaše neprijazne misli?« sem vprašal po daljšem molku.

Sunkoma je okrenila glavico. »Vaša radovednost, gospod, postaja mučna. Po pravici vam povem, da mi že močno gre na živce.«

»Kakor meni vaš strašni molk! Zakaj bi ne potožili svoje bolesti človeku, ki tako živo čuti z vami? Poglejte, potreben sem počitka kakor sam Ahasver ali »Večni mornar«, preden je našel svojo Sento — in vendar sem zapustil svoje udobno ležišče —«

»Mar sem vas naprosila, da pridite sitnarit za mano?«

»Niste prosili! Toda skrb me je gnala za vami s silo, ki bi delala čast vsakemu motorju. Val sem se, da bi kam nerodno stopili in strmoglavili v prepad. Ali ni taka ganljiva pozornost vredna nagrade vašega zaupanja?«

»Ni me strah prepadov!« Prepričevalno je iztegnila desnico. »Ali verjamete, da sem na tisti polici, ki se sveti tamkaj pod pečino, iskala danes planinke?«

»Ni mogoče!«

»Tu je dokaz!«

Iz ročne torbice je vzela notes in mi pokazala tri krasne snežno bele cvete, ki so ležali stisnjeni med papirjem.

»Oh, dajte mi eno cvetko!«

»Jo že imate! Mislite, da sem za vas tvegala življenje?«

Malo je pomolčala.

»Veste — uganite, komu sem jih namenila?«

»Mogoče — vašemu — poetu,« sem z muko zbesedičil.

»Niste uganili! To lepo cvetje bo dobil — medicinec Konrad.«

»To je pa krasna misel!« sem se oddahnil. »Vredna vašega plemenitega srca. Kako bo ta prijazni spominek iz naših lepih gor razveselil siromaka ....! Ko sem predvčerajšnjim sedel pri njegovi bolniški postelji in sem mu omenil naš nameravani izlet, so se mu kar orosile oči. Nisem poprej verjel, da tako ljubi naše planine.«

»Oh, kdo bi jih ne ljubil,« je vzdihnila. Oči so ji strmele nepremično v daljavo kakor da so se zamaknile v čudovite nadnaravne podobe.

»Ali ga večkrat obiščete?« je vprašala z mehkim, toplim glasom.

»Še precej pogosto, dasiravno so mi ti obiski huda muka ... Strašno je gledati v njegove zveste, poštene oči, ki nemo, a tako zgovorno tožijo in izprašujejo: »Kaj vidiš? Ali res že stoji pečat smrti na mojem čelu?« Srce se mi para pri peklensko trpki misli, da trpi prijatelj, a mu ne moreš pomagati ...«

»Dajte mu te planinke,« je šepnila. »In povejte mu, da sem jih — sama — utrgala zanj.«

Potegnil sem listnico iz notranjega žepa in sem varno položil vanjo prijazni simbol zračnih višav, zdravja, moči in mladosti.

Bog ve — sem pomislil — če ne bo ta dar nežne pozornosti prinesel bolniku več bridkosti kakor pa veselja!

IX.[uredi]

Previdno — kakor vlomilec v detektivskih romanih — sem stopil v sobo, da bi ne skalil nočnega miru speči bratovščini.

Svetle lise pri oknu ni bilo več, zakaj žareči cekin na nebu je že bil izgibil v špranji oklepajočih ga oblakov.

V temi sem zadel ob stol, ki se je z ropotom premaknil. V kotu na pogradu se je nekaj zganilo. Začelo je rasti. Potegnilo se je kvišku kakor duh v »Tisoč in eni noči«. In ko sem zlezel na klop — tedaj pa — lepa bralka, ali si bila že kdaj v džungli? Ali veš, kako se vrže tigra, ki ima lačne mladiče, na nič hudega slutečo gazelico ali srnico?

Tako se je zakadila tista bela pošast name. Vznak sem telebnil nazaj na tla, prepričan, da je šel moj kokosov oreh na dvoje.

In že je udaril v tiho noč tisti zoprni glas Morica von Knoblauchštajna:

»Räuber! Räuber! Zu Hilfe! Zu Hilfe!«

Kakor pri agrarni tekmi šampijon mlatičev je udrihal po meni s cepcem svoje koščene roke.

»Kaj se godi?« je planil iz spanja Kocbek. »Vraga, kje so vžigalice?«

»Starec je znorel!« sem zavpil. »Ubil me bo!«

»Mir!« se je oglasil sam od sredine Arnošt Vesel. »Kakšen red pa imaš, prijatelj, v svoji hiši? Pošten človek se še naspati ne more.«

»Posodi mi vžigalice, šalobarda,« je zarohnel predsednik podružnice. »Ali ne slišiš, kako poka?«

»Kaj poka?«

»Blaznico imamo. Duša, vzdrami se vendar!«

»Meine Nase, meine Nase,« je zajavkal pobesneli Dunajčan. Hvala Bogu, torej se mi je pa le posrečilo, da je našla moja ogorčena pest njegov zardeli, degenerirani kumari podobni izrastek.

»Čof!«

Strahovit udarec naravnost na obe ustnici me je skoraj vrgel v omedlevico.

»Moji lepi, bisernati zobje,« je švignila skozi možgane strašna misel.

Imel sem občutek, da je vse sprednje zobovje zbito in zdrobljeno. Nisem imel toliko poguma, pa tudi časa ne, da bi bil segel s prstom v usta. »Bog te nima rad! Bos mochens' wieder für G'schichten, Sie olter Schatzgräber des Teufels?««

V modrih barliantastih hlačah in bos je stal stari oskrbnik na pragu. Kakor nočni kondukter na Zidanem mostu je mahal z visoko dvignjeno laterno.

»Bisens bos, i pin sibn Johr pei die schweren Gebirgsatallerie gedient und weiß gut, bos Ordnung ist. Kukuruz-Türken, Sie werdens kane Sponpanatel hier net mochen!«

V pramenu svetilke sem uzrl prestrašeni obraz svojega partnerja najine tako čudno improvizirane rokoborbe. Krčevito je še stiskal v desnici svoj okovani škarpet, s katerim me je bil tako prijazno pobožal pod nosom.

»O Jessas!« je vzdihnil. »Ich bitt' sehön tausendmal um Verzeihung!«

Molče sem pobral s tal potolčene ude svojega nesrečnega »jaza« in si poiskal ležišče kakor od nedeljskega lovca ranjena divjačina.

Poleg sebe sem zaslišal hudomušno modrovanje z nafto prepojenega Ranteža:

»Seveda bi bila nesreča. Vsak uboj pomeni nesrečo — toda ne za vse. Postavim: za juriste in sodnijske izvedence — ali si moretje misliti lepše komisije kakor bi bila ta na Moličko planino? Tu sem, na lice mesta? Oh, kakšen praznik bi to bil za ubogo rajo — za slaboplačani pisarniški personal! Nič več bi ne šteli časa v dolgosiasni pisarni po Kristusovem rojstvu, marveč po tistem znamenitem »matchu« (izgovori: meču) v Kocbekovi koči, n. pr.: »Kdaj je bila ciganka Kleofa zaprta radi kokošje tatvine?« Odgovor: »To je bilo peto leto po Skobetovi komisiji.«

Še precej dobrih in še več slabih dovtipov je izzval nesrečni dvoboj, na katere pa nisem mogel reagirati, zakaj ustnice so mi pričele tako naglo otekati, da se mi je zdelo: Danes še človek, jutri boš govedo! Kar začudil sem se, da še nisem otipal volovskih rogov na glavi.

Komaj sem zatisnil utrujene oči, že sem visel zopet nad prepadom. Prijazen sivolas starček — najbrže nepoznani stric iz Amerike — je stal na robu in me je na dolgi, debeli vrvi spuščal v globino. Z grozo sem opazil, da je zmanjkalo konopljenega pletiva.

»Kar pritisni,« se je smehljal starček v višavi, »saj pojde.«

V tem trenutku se mi pa izmuzne vrv izpod rok in začel sem padati kakor meteor. Naravnost na čitalniško streho sem priletel, šinil skozi njo in ves začuden popolnoma nepoškodovan treščil v sredo trške elitne družbe. Lepo rejen gospod v črnem fraku me je prijazno potrepljal po rami in dejal:

»Ravno prav si prišel. Zapeli bi radi »U jesenskoj dugoj noči«, pa nam je manjkalo telečjega tenorja.«

Nedaleč vsdran je kukalo izza materinega hrbta drobno dekletce v kratkem nabranem krilcu. Njene žive oči so plaho streljale vame.

»Kaj ti je, Milena,« jo je skrbeče izpraševala črnolasa gospa.

»Tega gospoda se bojim,« je že skoraj med solzami jecljal otrok.

»Ravno taka usta ima kakor Kovačeva krava.«

Pristopila je gospodična Gundica. Kakor gospod se je priklonila in dejala: »Smem prositi za medvedji ples?«

Tedaj so se pa s hruščem in trušcem odprle duri. Vstopila je Kleofa in vodila za roko žensko, ki je bila kakor žemlja žemlji podobna gospodični Moniki. Čudna procesija se je pomikala za njima: Očividno utrujen osel je pripeljal otroški voziček, na katerem je stala ogromna steklenica z napisom:

»Malinovec. Zajamčeno pristni domači izdelek. Najboljše sredstvo proti glavobolu in arteriosklerozi.«

Za vozom je stopalo 14 belo oblečenih deklic različne starosti in velikosti. Vsaka je imela tablico z napisom, kakor: vseučilišče, realna gimnazija, meščanska šola šolskih sester ipd. V desnici so pa držale pušico. V zlatih črkah je na njih bleščalo:

»Mal položi dar
hčerki za inventar!«

Pozorno sem si ogledoval dolgouhega sivca. Pogledal sem ga po suhih rebrih in mu odprl gobec. Takoj sem opazil, da mu manjkata podočnjaka v zgornji čeljusti.

»Mladenič, rečem ti: vstani!«

Trudovito sem odpiral oči in zagledal Kocbeka, ki me je vlekel za nogo. »Vsi smo že pripravljeni za odhod ... Za božjo voljo, kakšen si pa! Poglej se no v zrcalo!«

»Kaj se bom gledal, saj itak čutim, da sem govedo!«

»Tisto ne, pač pa me spominjaš na zastopnika divjaškega plemena Monbattu.«

»Poglej, levi podočnjak mi je izbil, desni se pa maja. Kaj naj napravim?«

»Teži ga!«

»Ali misliš, da mi bo potem zrastel nov zob?«

Obrnil sem se na drugo stran. Kakor pelin so bile grenke moje misli.

Pred dušne oči mi je stopil gozdarski adjunkt Kosmač. Ali bom moral tudi jaz sedaj tako bolestno zakrivati svojo črno odprtino v čeljusti, kakor zna ta gizdalin od tistega nesrečnega dne, ko je pri vrato- in nogo-lomnih figurah na drsališču poljubil gladko ledeno ploščo in pustil na njej za spomin biser zdravega človeškega zoba? Ali bodo odslej tudi moji nasmeški tako žalostno-kisli, kakor da ližem nezrelo citrono? Ali se bodo tudi za mojim hrbtom rogale trške lepotice:

»Poglejte ga, kako afektirano se smehlja!?«

O, sedaj razumem Kosmačeve bolečine in njegovo filozofijo, da bi bilo treba reformirati človeški ustroj. Saj je že večkrat razkladal svojo modrost, kako si je zamislil modernega človeka in kako bi ga on »popravil«, da ima vstop v čudežno delavnico ustvarjajoče narave in kaj besede v njej.

»Kakšne križe in težave ima dandanes človeštvo s svojim degeneriranim zobovjem! Kako bi se oddahnilo, ko bi naenkrat — kar tako le črez noč — dobilo močan, primerno zaokrožen — kljun!«

»Na noge!« je zopet zaklical sem od vrat prijatelj. »Karavana stoji pred kočo za odhod pripravljena.«

»S takim narastkom ne morem pred ljudi!« sem obupno vzdihnil.

»Moraš! Ali si pozabil na jutrišnjo čitalniško prireditev?«

»O Bog se usmili, saj res! Pomagal si bom z mrzlimi obkladki, kolikor se bo dalo. Danes ostanem tu, jutri se pa vidimo v trgu. Povej občinstvu, da jih čaka velik užitek in veliko presenečenje!«

»Tvoj dunajski zopernik ima jod. Rekel mi je, da ti bo pomagal.«

»Svetuj mu, da se me naj izogne s senenim vozilom, kadar bom vstal!«

Ko sem zlezel z ležišča, je že stalo solnce v polnem sijaju nad gorami. Ni ga bilo videti oblačka, ki bi hotel zapirati pot zlatim pramenom.

Pred kočo je sedel nesrečni Moric kakor pogorelec na pogorišču. Danes se mu ni ljubilo iskati podzemskih zakladov.

Ko me je zagledal, je segel v zadnji hlačni žep. V svetlih solnčnih žarkih je zableščala avtomatična pištola.

»Waren Sie beim Militär? Sind Sie Jäger? Können Sie schießen? Ich werde meine Tat nicht verschmerzen können. Bitte, scgießen Sie mich nieder!«

Pograbila me je silna jeza. Sedaj se bo pa ta suhi strahopetec še postavljal v pozo junaka, ki se ne boji smrti?

»In vollem Ernst,« je besedičil dalje, »ich werde mich hier in einer Distanz von 10 Schritten aufstellen.«

Potegnil sem mu morilno orodje iz rok.

»To je zame predaleč,« sem ga divje pogledal.

»Na tri korake bom streljal!«

Prebledel je kakor klown v cirkusu, ko se skrivaj namaže z moko.

Krčevito me je zagrabil z obema rokama.

»Nicht schießen! Nicht schießen! Gorr, der Gerechte, nicht schießen! Ich habe ja noch kein Testament gemacht!«

»Ne bojte se!« sem se zakrohotal. »To je bila le neokusna šala. Dunajčanje ste slabi geografi! Gotovo ste mislili, da ste zašli med Arnavte.«

»Torej mi odpustite?« se je razveselil.

»Kdor vse razume, vse odpusti,« sem mu patetično odgovoril. »Sicer je pa bila ta najina rokoborba docela izpravna. Tudi ve ste odnesli svoj delež in spomin, kakor vidim.«

Opoldne sva že sedela pri vitki buteljki kakor dobra stara znanca. Prigovarjal sem mu, naj vrže svojo »čarobno palico« v prepad in me spremi do Luč, kjer bo tudi našel zdravo in prijazno zavetje.

»Ne morem so odtrgati od teh belih pečin, na katere me je prikovala moja veda!« je fanatično vzkliknil.

Kakor blazniku so se mu zaiskrile oči ...

Hladen, osvežujoč veter je pihal od daljnih severnih gor, ko sem jo s prevezanim obličjem mahal po samotni, kameniti gorski planoti. V kristalno čistem ozračju je trepetala bleščeča solnčna luč, odbijala se od belega, izpranega kamenja in slepila vid zaspanim očem.

»Po tej poti se je včeraj vračala Monika,« sem pomislil. »Ubožica, kako je kaj hodila v tistih težkih, neprikladnih čevljih!«

Ustrašil sem se mehkobe, ki mi je danes ležala na duši. Čudno! Zadnjič sem pa bil tak »trd mož, jeklen«. Še na smeh mi je šlo, ko sem jo gledal, kako je v tistih tujih čolnih krevljala pred mano.

In ta moreča vznemirjenost! To blazno hrepenenje, da bi prodrl v veliko skrivnost njene razdrmane duše! Moj Bog! Pa ne, da bi mi srce hotelo napraviti kako neumnost? Da bi kar takole na vsem lepem, nepričakovano terjalo svoj deputat? Za kazen — ker sem se včeraj norčeval iz najlepšega, najsvetejšega čustva? No, že te sitnosti je manjkalo! Presneta reč, kaj bo, kaj bo, če se siromak ne bom mogel ustavljati strašni sili ljubezni? Doslej je sicer še nisem poznal iz lastnih izkušenj, toda bral sem veliko o nji, da je res strašna in nevarna mlademu človeku.

V duhu sem že zagledal tisto prijazno okence z nagelji in roženkravtom, ki se svetlika v bledi mesečini. Spodaj pa stoji — ne več kvartet, kakor nekdanje čase, pač pa kvintet: štiriperesni zaljubljeni deteljici je zraslo še eno peresce.

Bog se me usmili!

Pet parov oči se bo odslej upiralo v višavo. Iz peterih grl bo udarjalo v toplo poletno noč:

»Tiha noč je,
moje zlato spava ...«

Ves obupan sem sedel na kamen in si z rokami zakril razmrcvarjeni obraz. S čim si pa naj zadelam srce, siromak, da ne bo uganjalo zaljubljenih norosti?

Iz neprijaznih misli me vzdramijo trdi koraki in vesel, šegav glas:

»Ti, zakaj si pa ta pikasti Poloni špampet zažgal?«

Pred mano stoji prileten dedec škrlatasto rdečega obraza. Suhi vrat ima prevezan z rutico ravno tako žive barve.

»Nikar mu ne zamerite!« je pristopil k meni njegov spremljevalec, širokopleč možak. »Saj ga poznate našega Martina? Kadar si priveže to ruto, pa takoj vemo, koliko je bila ura. Revček je. Veste, kaj nam je zagodel v nedeljo? Pod prižnico je stal, ko so gospod pridigovali, pa se je naenkrat zarežal in jim zaklical: »No, deda, sedaj si nam pa že zadosti povedal. Le stopi doli!« Na Korošico greva, zamenjat pastirja. Mogoče se mu bodo tam gori kako preložile težave!« — — — — — — — —

»Bog te nima rad! S tabo pa ni sreče«, me je pozdravil Kocbek v trgu. »Stavil sem, da danes še ne bomo videli tvojega originalnega obličja.«

»Si kaj videl Naceta? Govoriti moram ž njim radi čitalniške prireditve.«

Ko sem stopil v vežo hiše, kjer stanuje, je zadišalo kakor v hotelu. O, blaženi duh ocvrte čebule! Prijatelj Nace je bil danes kuhar.

»Žena je odpotovala domov,« je rekel, »pa hočem to priliko porabiti, da bom po dolgem času zopet jedel pošten golaš. Hočeš biti moj gost?«

»Z največjim veseljem,« sem odgovoril. Z zanimanjem sem ga opazoval, kako je s kovinsko žlico brodaril po »kastroli«.

Tista rjava, mehurčasta in brbotajoča masa bajne dišave je resnično veliko obetala.

»Torej boš drevi nastopil?« me je vprašal.

»Bom.«

»Če se primerno našminkaš kot zamorski virtuoz, te nihče ne bo spoznal. Si bil vabila pravočasno razposlal?«

»Vabila? Prijatelj, to je vendar tvoja skrb! Jaz sem se nate zanesel!«

Žlica je zaplesala tarantello po široki posodi.

»No, sedaj pa imamo vraga,« je vzkliknil. Hotel je zamahniti s tisto lepo cinasto stvarico, pa sva uprepaščena zagledala in ugotovila samo košček njenega ročaja.

»Srečno!« sem mu zaklical od praga. »Želodca si pa že ne dam zaciniti. Naj ti dobro tekne tvoj golaš!«

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Slonel sem pri odprtem oknu in strmel v jasno večerno nebo, kjer so prijazno mežikale prve zvezde. Kar zaslišim na cesti znan moški glas:

»Ali ste videli gospoda zdravnika?«

»Nič! Kaj bi mu pa radi?« izprašuje ženska.

»Konrad bo umrl!«

Vrglo me je od okna.

Dobesedno tekel sem ven iz trga proti prijazni domačiji svojega prijatelja.

Siromak! Nič več me ni spoznal. Bela žena s koso je že stala pred durmi ...

Pozno v noč sem se vračal domov. Iz daljave je udarjalo fantovsko petje. V Kuhinjeku so skovikale sove.

Iz grma ob cesti je skočila pred me temna postava.

»Kako je bolniku?«

Po glasu sem jo spoznal:

Bila je — gospodična Monika.

»Dobro! Rešen je trpljenja.«

»Jezus! Torej je — umrl?« je vzkliknila in se zgrudila na zeleni omejek kraj ceste.

»Povejte mi, kako naj živim — brez njega?!«

Obupno je sklenila bele roke.

»Saj ne veste, kaj mi je bil — on!«

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Epilog.[uredi]

Včeraj po kosilu me je žena napodila v podstrešno sobo.

»Gadje se bodo zaredili, tak nered imaš!« je rekla.

Ker ne ljubim strupenine, sem se resnično takoj lotil dela, da preprečim pretečo nevarnost. Ko sem urejeval svoje važne in nevažne papirje, mi pride v roko bela kuverta — in kaj zagledam? Tri stare, že precej očrnele — planinke! Čudno vznemirjen odprem duri in zakličem:

»Mo-ni-ka!«

»No, kaj hočeš?« je prisopihala vsa potna v mojo delavnico in me ošihila z neprijaznim pogledom. Moja žena je res »huda ženska, dobrega srca«. Tako, kakor mi je bila prorokovala vražja Kleofa.

»Poglej, kaj sem našel! Poznaš to suho cvetje?«

Kakor zid je pobledela.

Ko sem uro pozneje stopil v njen »budoar«, sem opazil, da je imela zardele veke. Molče je pokazala s prstom proti fotografiji najinega prijatelja Konrada.

Kakor troje preplašenih otroških oči so izpod šipe zrle name tiste stare, z veliko ljubeznijo utrgane planinke — — — — — — — — — — — — — — — —

Mogoče bi ustregel prijazni bralki, ako bi o priliki izravnal globoki prepad, ki zija med epilogom in koncem našega potopisa. To zanimivo delo bi srčno rad opravil z »novo pisarijo« dveh obširnih del, ki bi jim dal naslov: »Gospodična Monika in jaz« in pa »Gospa Monika in njeni podložniki«. Na žalost so pa v zadnjem času začeli izumirati velikopotezni založniki, ti veliki dobrotniki črne umetnosti. Postali so rariteta; tako, da jih bodo pisatelji sčasoma samo še mumificirane lahko občudovali v naših muzejih. Toda upanje še gori v srcu: Stric iz Amerike bo pomagal! Odkar se nam je rodila deveta punčka, ki smo jo pa že tako daleč »zdresirali«, da pri kosilu prav glasno in razločno čita rubriko:

»Naši v Ameriki«,

verujemo v Kleofo kakor v svojo neumrjočo dušo. Zato jo vsem čitateljem in -icam toplo priporočamo — v molitev in blag spomin. Revica je namreč pred tremi leti zmrznila na Medvedovi planini. Saj veste, kaj žganje dela? Škoda takega svetlo-vidnega talenta!

»Kaj bi napravili, da imate milijon?«

To vprašanje, ki ga je zastavil ugleden list svojim čitateljem, je zame aktualno.

Kaj bom napravil z milijonom? Odgovor zame ni težak:

Najpreje bom poravnal deficit svoje ljubeznive založnice.