Prvič na številki 13

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvič na številki 13
Dr. A. M.
Izdano: Slovenski narod 3. marec 1906 (39/51)
Viri: dLib 51
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Poletni spomini starega grešnika.

Kaj bi tajil?

Sedaj, ko mi je že minula zorna mladost, in ko že lega zima na mojo glavo, lahko z vestjo starega filozofa mirnodušno izpovem:

Marsikaj sem doživel na tem božjem svetu, prehodil sem domače in tuje kraje in marsikatero prasko sem prestal z zakoni običajne morale, v najhujšem boju pa sem bil vedno z eno izmed glavnih, najvažnejših in tolikanj opevanih čednosti -- s čistostjo! Sam bog zna, kje naj iščem temeljnih vzrokov tej temni in tužni struji svojega življenja.

Drugače si ne morem pomagati, kakor da se oprimem razlage: Gotovo sem "dedno obtežen"! že v prvi mladosti sem razvijal naravnost talent v zanikanju navedene čednosti, zastonj so bili opomini moje drage mamice, zastonj šiba skrbnega očeta.

"Za božjo voljo, fant, kaj bode iz tebe," je tarnala mati ob raznih prilikah — a koristilo ni ničesar! Ko sem pohajal v ljudsko šolo, se je moja slaba stran razvijala v glometiški progresiji dalje in ubogi učitelj (lahka ti bodi gomila, zlata duša!) je bil tisočkrat v nemali zadregi, kaj po­ četi z zanikarnim dečkom.

Prišel sem v srednje šole in oče me je nastanil pri gospodinji Ani Š. v študentovskih ulicah. Ko je prišel ob letu po me, je dejala dobra starka: "Drugo leto ga ne sprejmem več — takega sv ....... še nisem imela na kvartirju, pa ga tudi ne bodem." In tako je šlo dalje, da smo napravili maturo. V zlati akademiški svobodi sem obhajal prave orgije v zanikanju svoje uboge čednosti; nihče me ni opominjal, nihče oviral. Prestati sem moral k večjemu brezbrojno slabih dovtipov, a končno sem se zdel kot pravi junak, ki je bil še celo ponosen na svoje slabosti!

Pa pustimo to umazano perilo! Doba akademiške svobode je prekmalu minula in življenje polno dela, skrbi in muk me je objelo in vendar se nisem poboljšal!

Ostal sem star grešnik, ki je lezel v svojih starih navadah vedno globlje navzdol. Ko bi se bil ženil, bi bila morebiti ljubljena ženka postala moja rešiteljica, a pri ženskah nisem imel nikdar sreče, in zato nisem zgradil lastnega ognjišča, ki bi me bilo moglo pripeljati na pravo pot ...

Nekoč je počil glas, da nameravajo v mestu, kjer sem ravno služ­boval, zgraditi posebno hišo, namenjeno osobito ljudem moje vrste. Takoj je nastal ljut boj med meščani; ena stranka je navdušeno pozdravljala nov projekt; okrožni zdravnik je iz javnih in zdravstvenih ozirov celo zahteval napravo take hiše, a med meščani jih je bilo mnogo, ki so z glavami majali ali pa na vse kriplje netili nasprotno agitacijo. Končno je zmagala "inteligenca" in novi zavod je bil kmalu obgrajen in občinstvu dan na razpolago.

Zatrjevalo se je splošno, da je zgradba jako praktična. Dviga se na kraju, ki je povsem samoten in tuje oko ne sega do onih, ki se v njej vdajajo svojemu poželjenju.

Dolg koridor, na katerega se ne vidi iz nobene ulice, ki pa je vendar na eno stran popolnoma odprt, vodi v posamezne oddelke. Celice so sicer preproste, a jako pripravne in povsem zadostne za svoj namen. Perilo je vedno sveže in belo kakor sneg in celo milo dobi vsak obiskovalec brezplačno. "Hišna mati" je baje sila spretna, energična ženska, ki pozna navade in potrebe obiskovalcev in strogo pazi na hišni red. Splošna zadovoljnost torej med onimi, ki so postali stalni gostje nove naprave.

Jaz sem se menda takoj spočetka najintenzivnejše zanimal za vso stvar. A ker sem zavzemal eksponirano službeno mesto, sem se dolgo obotavljal biti med prvimi obiskovalci take javne hiše, ki je pristopna vsakomur. Vsaj se mi lahko pripeti, da se srečam tam s svojim pisarjem — ta ti je pravi tiček — ki me morebiti vidi v pomanjkljivi toaleti, kar bi me vendarle ženiralo, čeravno sem že marsikaj doživel na svetu in me vsaka reč ne spravi v zadrego. Dekorum pa mora biti, osobito v uradniškem življenju. In končno — kdor je pazljivo čital te vrstice in se vglobil v moj položaj, mi bode rad priznal, da nova naprava zame ni pomenjala nobenega užitka ... Radovednost pa me tudi ni vlekla — saj sem takih hiš v drugih, naprednejših krajih videl že bog zna koliko ...

Končno sem se vendar odločil. Pot me je peljala po samotni ulici, ki vodi obenem na dolgo sprehajališče tako, da nihče ne more vedeti, kam da grem.

Ko sem prišel do vrat, me je sprejela hišna mati s smehljanjem, oziroma prijazno usiljivim režanjem, kakor bi hotela reči: "No, ali si vendar enkrat prišel, stari grešnik?" Na široko mi je odprla hodnik ter mi rekla, naj si izberem primerno kamrico, takoj bode prinesla perilo, sveže rjuhe, brisalke in kar je treba ... Na hodniku je bilo precej obiskovalcev.

Eni so nemarno, rekel bi, sladkotrudno ležali napol oblečeni po klopeh, drugi so delali toaleto, tretji pa so se ravno slačili in se pripravljali.

Tam doli pa zapazim starega znanca, kaplana Petra Š. iz bližnje fare.

Kaj vraga, ti tukaj, sem si mislil, tebe pa pač najdem vsepovsodi! Bil je še v spodnji obleki in trudil se je z vsemi silami, da obuje elegantne štiflete na svoje male nožice — lepo in tesno obuvalo sta bila od nekdaj njegovo veselje.

Ko me je zagledal, je jel kri­čati: Le bližje, le bližje! Izvrstno je. kapitalno! — pri tem pa se mu je svetil rejeni obraz od notranje zadovoljnosti in fizičnega razpoloženja.

Pogled nanj mi je dal pogum — hitro sem odprl svojo celico in zaklenil za seboj vrata, da se tudi jaz vržem v naročje osladnemu užitku, katerega nudi novi zavod — lepo in udobno zgrajeno novo kopališče ob Sori v prijaznem gorenjskem mestecu. Kopališče nosi hišno številko 13. Vse svoje žive dni sem se bal mrzle vode, nikdar se nisem rad umival v njej in zategadelj sem imel rad glede vnanje telesne snage in čistosti od mladih nog toliko neprilik in težav, zategadelj sem čestokrat zanemarjal svojega "vnanjega človeka" in se ogibal sveže vode ...

Ko pa sem stal sredi bistre Sore in ko sem s krepko reko rezal njene kristalnočiste valove, tekoče med strmimi, zelenimi bregovi, sem spoznal, koliko sem zamudil v minulih letih!

Otresel sem se starega grešnika in postal sem stalen gost prijaznega kopališča štev. 13; marsikateremu obiskovalcu sem zaklical pozneje: Le bližje, le bližje! Izvrstno, kapitalno!