Prva pomladna bučela

Prva pomladna bučela
(Pesmi)
Fran Levstik

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

<poem>

Pozdravljena bodi, draga bučela! Pomladi tedaj si prvi klicar? Dviguje se v prsih mi duša vesela, ko ugledal sem tebe, nedolžna stvar!

Al vedi, vedi, nevarno da brije čez njivo in trato še veter hladan, prijetno po brdih nam sonce ne sije, za hribom se hrib dviguje snežan.

»Mehak si veter igra čez planine, na griču počiva spet sončece, studenec brez leda se vije v ravnine, vijole po vrtih razsipljejo se!«

Al sever in burja se bosta vrnila, vijolam samotnim umorila cvet, ti žalostna bodeš polje popustila, če bo prizanesel ti mraz in led.

»Pogledi nad sabo jasne višave, pogledi sonca nebeškega plam, pogledi brstja dreves in planjave! Al ni vse vesele pomladi znam?«

Poslušaj, nedolžna bučelica, mene, iz srca le tvoje sreče želim! Dokler so po gričih proge snežene, za tvoje življenje se vedno bojim!

»Ko prva cvetlica zemlje bo kalila, izsrebati moram sladki ji med, da prva bo moja družina rojila, jaz rožice prve okusila cvet.«

To reče in dvigne se urno brenčaje, pa jadrno veje čez ravno polje; mladenič, bučelo z očmi spremljaje, govoril za njo besede je te:

Bučelica, ljuba hčerka pomladi, med cvetom rojena, med cvetom živiš, v domovju obdajajo rajske te sladi, ko zove pomlad, pa iz ula zletiš!

Ognejo naj tvojih perut se vetrovi, da sever bi tebe nikdar ne moril! Prijazni uhajali naj bodo ti dnovi, za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil!