Prva planinska veselica Idrijske podružnice
| Prva planinska veselica Idrijske podružnice |
I.
| |||||||||||||
Takoj ob ustanovitvi Idrijske podružnice je mislil začasni odbor na to, da še ta predpust priredi planinsko veselico po vzoru lanskega planinskega plesa v Ljubljani. Sestavil se je poseben odbor dam in gospodov, ki je imel vse potrebno ukreniti, da se prva planinska veselica Idrijske podružnice čim lepše obnese. Veselični odbor se je zedinil v tem, da se veselica napravi v podobi izleta v planinsko pokrajino. Odbor Narodne Čitalnice v Idriji pa je bil toliko prijazen, da je prepustil za planinsko veselico svoje krasne prostore, v prvi vrsti veliko dvorano. Veliko čitalnično dvorano je bilo treba izpremeniti v planinsko pokrajino in v njej postaviti več koč, ki naj bi gostom služile kot dobrodejna zavetišča pa tudi kot zaželjena zabavišča. V njih naj bi našel popotnik tudi potrebnih okrepčil. V kotu nasproti glavnemu vhodu se je določil prostor za češko kočo. Kočo so naredili stavitelji natančno po češkem vzorcu. Pokrili so jo deloma s slamo, deloma z deščicami. Obdali so jo z majhnim vrtičem in lično ograjico, izza katere je gosta pozdravljalo vse polno pisanih cvetic; s cveticami se je kosal košati rododendron; tudi on bi se bil rad pobahal s svojim cvetjem, a bilo je prezgodaj. Tik ob koči se je dvigal velik mlaj z ukusno olepšanim vršičkom. Znotraj pa je bila koča poslikana s pristnimi slovanskimi slikarijami. V češki koči se je točilo na dan veselice budjejeviško pivo. Na levo od glavnega vhoda je čepela med sivim skalovjem majhna planinska kočica, v kateri se je nastanila triglavska pošta, ki je imela oskrbovati živahni pisemski in brzojavni promet. Agilnemu veseličnemu odboru se je posrečilo za veselico pridobiti tudi zanimivo Krjavljevo kočo, ki se je postavila v levi kot od vhoda. Krjavljevo kočo je doletela izredna čast, da je imela služiti kot shramba za domačo gnjat, za klobase in še za različne domače in tuje delikatese. V zadnjem delu dvorane, na prostornem čitalniškem odru se je pa ušatoril joštarski oštir. Po zložno izpeljani poti, obdani od skal in smrekovega grmovja, se je prišlo v to slavnoznano gostilno, v kateri se je točil nedosežen cviček iz imenitne podbreške kleti na Gorenjskem; za bolj razvajene pivce je pa imel oštir pripravljene cele baterije butilj sočnega terana in iskrega klosternajburžana. Opomniti je še, da se je v joštarjevo gostilno lahko prišlo tudi po bližnjici preko znane Sodarjeve smrti; a bližnjice, ki je bila jako strma in nevarna, so se posluževali le izurjeni hribolazci. Stene dvorane so se pokrile z lepimi novimi čitalniškimi kulisami, ki so predstavljale interesantne planinske pokrajine in vabljive gozde. Kjer je bilo le količkaj prostora, so se ob stenah postavila vitka smrekova in borova drevesca, s katerimi so se kosali širokovejnati brinovi grmi. Strop dvorane se je zakril s smrekovimi vejami in oba lestenca sta se okusno opletla z zimzelenom. Po stenah dvorane so se obesile raznobarvne žarnice, ki so sipale svojo pestro svetlobo v to romantično pokrajino. - Mala stranska dvorana se je porabila za planinski muzej. V muzeju so se videli simbolično predstavljeni domači idrijski hribje in kraji, pa tudi drugi slovenski in celo tuji gorski velikani, npr. Kobila - jez ob Idrijci - (konjiček s piščalko), Sekirica - del idrijskega mesta - (sekira), Vrh Sv. treh kraljev (trije kralji iz jaselc), Tičnica - hrib ob Idriji (kletka s kanarčkom), Hrušica (majhna hruška), Nanos (nos s ščipalnikom), Triglav (tri zeljnate glave na gnojnih vilah), Krma (pest sena), Črna prst (krožnik prsti), Zaplata (zakrpane hlače), Stol (stol), Sedlo (sedlo), Peričnik (ploh za pranje), Škarje (škarje), Ojstrica (nož), Vrata (del vrat), Grintavec (grintavo jabolko), Rožica (nageljček), Golica (plešasta lasulja), Greben (glavnik), Huda luknja (raztrgana mošnja), Skuta (za 4 kr. skute), Štruca (za 6 kr. kruha), Kredarica (škatla krede). V muzeju so se kazale pa tudi še druge zanimivosti in redkosti, npr. ljubljanska megla (steklenica dima), skodla z Aljaževega stolpa (stara deska), coklice joštarjevega očeta (majhne coklice), planinski herbarij (zelena, petršilj, korenje itd.).
Tako je napočil zaželjeni večer 6. februarja. Že dolgo pred določeno uro so začeli dohajati gostje. Zbrali so se tukaj vsi oni, ki so hoteli en večer preživeti v dobri volji, v neprisiljeni domači zabavi. Takoj ob vstopu v dvorano je goste objelo pravo planinsko veselje. In kako tudi ne! Oko se je radovalo ob ukusno okrašeni dvorani. Pljuča so srkala pristni gorski zrak, ki so ga razširjala okrog sebe smrekova in borova drevesa, brinovi grmi in zimzelen. Za srce je bilo vsepovsod dovolj zabave. Pristna planinska godba, veselo prepevanje domačih pesmi, planinski muzej in pa nalašč za ta večer prirejeni časnik »Planinska siratka«, poln zdravega gorskega humorja, - to je moralo vsakega spraviti v židano voljo, tu ni bilo prostora za skrbi in nadloge vsakdanjega življenja. Pa da ne pozabimo zahtev, ki jih ob takih veselicah nalaga človeku tako težko utolažljivi želodec! Tudi tem cenjenim zahtevam je bilo s polno mero ustreženo. Utrujeni gorski izletniki so si gasili žejo s penečim budjejeviškim pivom ali pa se krepčali s pristno dolenjsko, istrsko in nižjeavstrijsko vinsko kapljico. Tudi lakot si je utešil lahko vsak gost z ¡zbornimi delikatesami, katerih je bilo v obilici na razpolago v Krjavljevi koči. Pri takih ugodnostih, ki so se nudile izletnikom, pa da se ne bi razvila dobra volja! Res je bilo ta večer vse židane volje; vse se je smejalo, pelo, uganjalo burke in plesalo. Izvrstno in nemočeno se je zabaval uradnik poleg delavca, meščan poleg kmeta. O tej veselici se je čul le en glas: take zabave že dolgo ni bilo v Idriji; ta večer je zazibal goste zopet v tiste prijetne čase, ko je bilo v Idriji še vse enega srca in enega duha.
Da je planinska veselica tako lepo uspela, zahvala za to gre v prvi vrsti cenjenim gospem in gospodičnam, ki so stregle ta večer z neumorno pridnostjo dragim gostom. V češki koči so gospodinjile gospe Božena Častkova in Anica Pirnatova ter gospodične: Davorinka in Pavla Lapajne ter Anica Perko. Triglavsko pošto so oskrbovale gospa Marija Pirčeva in gospodični Ivanka Turk in Lota Ulrich. V Krjavljevi koči je gospodarila gospa Fani Lapajnetova, pomagali sta ji gospici Leni Lapajne in Kristina Wartol. V Joštarjevi gostilni sta stregla gostom Joštar (prof. M. Pirnat), njegov sin Francelj (dr. S. Beuk) ter gospa Neti Beukova in gospici: Karla Turk in Zalka Vidmar. V muzeju sta razkazovala gostom planinske zanimivosti gospoda Ivan Bajželj in Dragotin Lapajne. Razprodajo lista sta prevzeli gospe Ivanka Kogovškov a in Polonica Vidičeva. Gospa Talka Šepetavčeva je poslovala kot nadzorovalka koč, gospica Štefanka Lapajne je pa v prid podružnici prodajala cvetlice.
Za prireditev veselice so si pridobili velikih zaslug tudi gospodje: Kajetan pl. Premerstein , Jan Gruden in Matevž Murovec, katerih prvi je daroval vso gozdno olepšavo, ostala dva pa potrebni les za koče; Karel Svoboda, ki je priredil interesantno pot iz dvorane v Joštarjevo gostilno; Franc Častek in J. Pilsak, ki sta zgradila češko kočo; Filip Vidic, ki je napravil triglavsko pošto; Rafael Poppoff, ki je okrasil strop dvorane z zelenjem; Ivan Bajželj in Dragotift Lapajne, ki sta priredila muzej; Franc pl. Premerstein in Štefan pl. Premerstein, ki sta uspešno sodelovala pri okrašenju dvorane kakor tudi pri stavbi koč; končno oni gospodje, ki so pri veselici opravljali težki in odgovorni posel planinskih vodnikov.
Vsem gospem in gospodom bodi za njih trud izrečena iskrena zahvala, prav tako osrednjemu planinskemu društvu, ki je Idrijski podružnici darovalo več sto razglednic in počastilo veselico z brzojavko!