Prva piščalka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prva piščalka: Pomladni obraz
Anton Koder
Izdano: Slovenski narod 1. maj 1875 (8/98), 1–3.
Viri: dLib 98
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Za sosedovim obsenčenim hramom kopni zadnji sneg. Prva lastovica je priletela iz daljnega juga predvčeranjem; švignila kake dva pota okrog slamnate strehe, kjer jej visi še vedno staro gnjezdice, njen dom, njeno hrepenenje na tujem.

Tamkaj na vasi, kjer sije pomladno solnce zopet tako ljubo, pa je vse živo: »skup so iz vasi otroci.«

Bosopet paglavec je odložil denes prvič oguljeno kučmo sivega deda iz nad kuštravega, zijavega obraza, porinil pod prašno klop trde kvedraste čevlje, ki so ga žulili dolgo, dolgo zimo, in hajdi na vas, na veselo, živahno vas, kjer ga čaka, vriskajoča druščina — fantov in deklet.

Še nekoliko poskačejo otroci tamkaj pod vaško lipo; ki uže poganja debele napete popke po gostem vejevji, na katerem vbira ščinkovec, opravljen v svatovski obleki, stoječ na enej nožici, svoj: »čiv, čiv, gri, griču — čiv, čiv, čiv, griču — ček,« svojo vabilno svatovsko pesem.

Ko se posmejejo tu in ponagajajo malemu Janezku, ki nosi še vedno razcveten »pruštof,« kateri nij bil vmerjen nikedar njemu, se oglasi Peter, največji, najmočneji, najpogumniši paglavec, vodnik vaške družbe, in kriči: »Pojdimo v dolino k studencu, kjer so muževnate vrbe, in jaz vam vrežem piščalke, tebi eno, Rozika, in Mihcu in Vrbančku eno, in potem zapiskamo, da se razlega na daleč okrog.«

»Pojdimo, pojdimo,« zakriči vse krdelo in Rozika, Mlinarjeva Rozika, katerej je obljubljena prva piščalka, se oklene vriskajoča Petrove pazduhe, mu pogleda tako nježno, tako milo v oko, da rada ga ima, rada zaradi prve piščalke — srečno dekletce.

In tako se dvigne vaška mladina izpod lipe.

Peter prvi poleg Rozike, potem drugi v veselem kolobaru, od strani pa boječ Janezek, — ki bi tudi rad imel eno piščalko, tako lepo pojočo, na globok mogočen odmev, — da ravno tako, kakor jo bode imela srečna Rozika. Da, ko bi imel svoj nožič, ko bi znal tako lepo muževiti, krepko zvijati, o ko bi bil on močan, kakor Peter, vrezal bi si najlepšo — za sè eno in za sosedovo Manico eno, in srečen bi bil še bolje, kot je Peter, najsrečnejši. Ko se vrsti tako pisana, mlada procesija skozi vas — ozre se marsikatera stara majka iz-za omreženega okna na vas, marsikater

»Starec zre iz gorke hiše,

In spomin se mu po sili,
Dni premišlja, ki so bili

In na tihem solze briše.«

Tamkaj v dolini na travniku pa se vije srebrno penast potok. Trava poganja, rože cvetó, metulji poljubujejo njine peresca, skrjancevo petje se čuje od daleč in samotna vrba sloni od jutra do večera, od večera do jutra, od leta do leta, mnogo mnogo let.

In pod vrbo posede vaška mladina. Rozika poleg Petra in tam bolj od strani — Janezek tako sam.

Peter zvija, primerja, izkuša piščalko, votlo zvoneč, daleč odmevajoč glas, vsa družinica pa pritrkuje in se druži v preprosti otročji pesmi:

»Bela, bela, da bi lepo pela.
Lepo pela, močen glas imela.«

Tako pevajoč, tako vriskajoč pričakuje družinica prve piščalke, prve naravi izbujene pesni. Oj kako veselo pričakovanje, kaka nada!

In čuj, zdajci zadoni prvi piščalkin glas.

Ljubljenec Peter skoči kviško, pozapleše s svojimi bosopetimi nogami po trati in piska in piska, da se razlega na daleč okrog, da mu rudi vmazano lice, da mu vihrajo kodrasti lasje v vetru — in tako milo, tako veselo mu je pri srca, kot še nikedar. — O vsaj to je prva letošnja piščalka in ta piščalka je vrezana za Roziko! In pravijo ti ljudje na tem modrem svetu, da je življenje vsakdanje, da nij ljubezni na njem, da je sreča izginila iz njega. Otročja kopica pa obsiplje piskajočega vodnika, kričeč, moleč svoje ročice po piščalki, občudujoč lepo vbran glas. Oj zlata mladost — ki te veseli prva piščalka, — da bi te veselila dolgo dolgo časa!

In to piskanje velja Roziki, nježni Roziki, ta piščalka je vrezana Roziki, srečni Roziki, in pesniki pojó, modreci prerokujejo, da nij ljubezni na tem pustem svetu.

In zopet so vsede družinica pod vrbo, Rozika poleg Petra — Janezek pa sam, tako sam.

Po vrsti se izdelujejo piščalke za Mihca, za Tončko, za Lojziko itd., — le za Janezka, za samotnega Janezka ne, — kajti on je rejenec, prinešen iz daljnega tujega mesta, njega ne marajo v druščini, vsaj:

»Kaj pa je njega treba bilo,
Mladi, mladi deklici,
Neporočeni materi?«

pravi pobožni svet, miga z ramami, se križa pobožno in govori — o krščanski ljubezni.

Kmali potem se zopet dvigne druščina. V prvi vrsti je Rozika in Peter, srečna Rozika, ki še ne vé, ne misli, da pride čas, ko:

»Zunaj mesta z drugo

Ljubico bo hodil,
In po ravnem polji

Jo za roko vodil.«

Za njima pa vsi drugi lepo s paroma z roko v roci, s piščalko v ustih — vesela mladost, semkaj od strani pa Janezek — tako sam.

In zopet pridejo na vas pod lipo, izbujeno lipo, še enkrat zapiskajo enoglasno v piščalko in se razspó na desno, na levo, na vse strani, pa tako, da Rozika poleg Petra in Janezek sam, tako sam.

Po vasi pa se razlega še v pozen večer glas vrbove piščalke. Najbolje pa odmeva v neznanih novih čutilih Rozkinih in Petrovih, ki ne moreta razumeti, da je to glas ljubezni, izbujene pomladi, in ta ljubezen je sad v samoti stoječe, v samoti rastoče otožne vrhe — prve piščalke.

Liberius.