Prva moja pesem l. 1855

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Prva moja pesem l. 1855.)
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Matijče iz Zorán. Prva moja pesem l. 1855.
Poezije
Fran Zakrajšek
Devinska grofica.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor rožne zore plamna sveča,
Ki ti v srečnih gor žari vrhé
(Duša mi treptá, se v sli topeča!)
Lej, svetó in milo sije v mé.
Tebe mislim, naglo me presune,
Pa ko bard prevznesen vdarim v strune.
Tebe čutim, v gozdu ko buči,
V Soči, kjer čez skale, čuj, bobni.

Molim: deve glej, mi očetnjava!
Kak jo sram ovaja, sél nezvest,
Ko mladeniču plahó priznava
Prvikrat ljubezni rajsko vest:
Tak mi v sle vrtincih ino vrenja
Pa v bojazni mladi duh se spenja,
Molk veli; a ljubim te. V poklon
Sprejmi citer mojih prvi don!

Šlo je v zvok! – Oj, draga me je čula!
Kvišku moč, zdaj hitre na-me zir!
Dej, rotim te, če kedaj si slula
Va-me vlij svetlobe divni vir!« 
Fantazija, ki srcé napajaš,
Sad nebeški zemlji proizvajaš,
Ki žariš ko severna tam luč,
V prizorišče slik še plašnih gruč.

Ven, vi gozdi v njeni osvečavi!
Tiši v vas je bival prošli vek,
Kjer prednamec srečni tam v dobravi.
Gledal je živenja mirni tek.
Milše solnce, ki je nanj sijalo,
Grelo srečniše je tod obalo,
Severa moril ni tukaj kvar,
V Libiji ostal je strašni žar.

Pesmij orfičnih bogata muza
Kak polnila je pastirju dan!
O kak marši ktera Aretuza[1]
Prešumela gozdov teh je plan!
Smrtno vladati, lej, tod ni smelo
Deročine grozovito žrelo;
Kot gazele krotke naših stran
Koze, srne čuvale so stan.

Tu kjer ljudna zdaj blešči Gorica,
Hladovite ceste zdaj šumé,
Brest v nebá je gledal jasna lica,
Samotarec tih je snul željé.
Trop pogozdnih Vil kakó je skakal,
Ko skoz šumo lovec je korakal!
Kjer starinski grad se dviga zdaj,
Silfu cvetnemu je cvetel raj,

Kteri tjakaj, kjer pastir je peval
Sam ko Flak, slaveči časa beg,
Ko v sabinskem logu je sameval,
Hitel z lipe je na Sočin breg.
Tu na veji, 'z modrega zrkala
Lastna slika mu je v slast sijala:
Lej, priroda očetnjave kraj
S predstvom dičila je že tedaj.

Kar – še pevala je slavka mila –
Splašenih da ptičev trop zbeži,
In pogorska javk zažene Vila,
Čuj, sekira v šumi zadoni.
Prvikrat o hoste nagli zgubi
Solnce prosto prosta tla poljubi;
Med jazminom, v senci hladnih bek
Praznovala Soča prost je tek.

Oj kakó, ko s srečnega Himeta[2]
Ko z Eólove bi harpe čaral glas,
Z gostega tamjana čbelic četa
Je brenčala s hriba v tiho vas.

Mirniše sijal je blišč narave,
V miru vel je duh prihodnje slave;
Kjer Gorici stal je Palatin,[3]
Ni grmèl še borbe hrumni čin.

Kar – oj groze, sile zle, tatinske! –
Ko povodnji vsežeroči val,
Pribesni le-tod v zemljé latinske
'Z daljnih stran iztočnih trum drhal,
Ko volcjé deró te strašne ride,
In pod Nanosom se v kvar izide
Boj Evgeniju, kjer, čuj, vzgrmé
Davorije s sanj ga krasne sle. – ...

Tu pozdravljam te, o gorska lipa!
Kjer pod tabo mladec, lej, sedim
In v motrenji prošlih dnij iz sipa
Dol v novino duhom zdaj bežim,
Tu pozdravljena mi si Gorica,
Ki v dolinskem raji ko kraljica
Sredi trt, poljan, bliščivih hiš,
V vencu pridnih sel, vasij sloviš.

Vredno kdo naj pel bi tvojo srečo
V brambi nje mogočnih repetnic?
Alj te vdar ni bežal grom ni! – Z večo
Jezo pregrmèl je pravde klic.
Često vmolknili so tvoji vriski,
Strašno so sijali vojne bliski,
Ko 'z Ogleja ti vihar je hrul,
Pa beneški lev je v té zarjul.

In v gorjé dežel ko s Kapitola
Korzu nesla je prek Franc'je mej
Tam od Sene orla moč ohola
Grozovite strele tja naprej.
Ponavljaje grome vroče ravne[4]
So zapele gališke kartavne,
Drev blaginje, joj, ti odcveti
In s poljan zdaj plug ti v tmo zbeži.

Zlim zaletom tarča je krasota,
ln osoda zmir jej zlata ni:
Zmajev dlje nad njo reži togota,
Ko mirú jej oljka zeleni.
Jedva mir zasije v jasnem zraku,
Spet izviješ se nevihtnem' mraku;
Trg se vzdrami, zaslovi obrt,
Iz ledine spet se smeje vrt.

Cerera[5] vihtila težke snope,
Polnil je golide vinski bog,
Sreče videla zdaj nisi skope,
Sul v naročje je bogatstva rog.
Mart[6] te stresel pot je marsikteri,
Tmavih sil skovikale so vjeri;
Spet škrjanec glasno gostoli,
V šumi slavec spet vrhé budi.

Tiho je Belona.[7] – Zvezde jasne
V Slave širni sijejo že hram,
Umeteljnosti žari, pa več ne vgasne,
Ogenj čistih prs ko Vestin plam.
Urno v delo kiste, oj Apeli!
V dan Lisipi, ven Homeri smeli!
Slava in blaginja, sestri ti;
Proslavita dom naj v večne dni!

S hriba tvojega, oj očetnjava!
Čuj obljube moje prve zvok,
Kjer le peni Soča, dere Sava,
Kar pokriva te nebá obok.
Tukaj čuj me, očetnjava ljuba!
(V inočinca trešči naj poguba!)
Tebi služi naj odslè moj stih,
Misel, slovo, djanje vid in dih.

  1. Aretuza, sirakuski vir, koji je veličalo mnogo starodavnih pesnikov.
  2. Himet, hrib v Atiki na Grškem, na kterem je raslo tamjana in dragih sladkodišečih zelišč v obilici; njegov med je slovel po vsem tedaj znanem
    svetu kot najizvrstniši.
  3. Palatin, grič, na kterem se je začel graditi Rim. Grič, na kojem se dviga goriški grad, se tukaj jednači Palatinu.
  4. Vroče ravne – pred piramidami.
  5. Boginja rastva, žita.
  6. Vojne bog.
  7. Vojne hrup miruje.