Prva ljubezen (Slovenski narod)

From Wikivir
Jump to navigation Jump to search
Prve ljubezni
Marko V.
Povest ni izšla v celoti.
Izdano: Slovenski narod 4. junij 1872 (5/63), 1–2; 8. junij 1872 (5/65), 2.
Viri: dLib 63, 65
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[edit]

Draginja moja, srce srbrno! Denes je zopet obrok, jutri pričakuješ pisma od mene, in nevoljna bi z nožico oh tla trknila, in od nevolje bi ti kodrice tvojih kostanjevih las na belo čelo palo, da zasenči ljubo iskro očesce — ako ne dobiš pisma od mene po stari navadi najine ljubezni. Dakle, pisati ti moram, celó dolgo pismo, ker sem te razvadil, da kratkih nijsi zadovoljna. Sladka dolžnost, to moram že priznati, da huda ne bodeš — ali, draginja moja, tudi težek posel. Kajti za boga milodragega, o čem ti čem pisati, da bode mnogo in zanimivo. O klasikih in knjigah, romanih in pesmih, glediščih in plesiščih (na katere poslednje hoditi ne smeš, ker veš da ne pustim) — o vsem tem sem ti že toliko govoril, da utegneš že ono znati, kar sem jaz pozabil; in gorje mi bode, če bom imel bolj učeno ženo, nego sem učen sam. Svoje dnevno življenje sem ti že tako na tanko popisal, da veš za vsak kot moje sobe, akopram je nijsi še nikdar videla, in bog me varuj da bi jo dokler imam tako vse v neredu. Moje prijatelje tako poznaš že iz mojih pisem, da nij kaznio več dobrega poročati o njih, ker naposled bi se še v katerega zaljubila, kajti tebi hvalim njih, a njim tvoje dobre lastnosti. Slabe lastnosti pa še menj smem praviti o njih, ker potlej porečeš: kakoršni prijatelji, tak ti! Da bi ti pa zmerom o tem govoril, kako te imam rad, to zopet ne gre, ker originalnega ti menda ne morem nič več povedati, tako sem ti že celo svojo dušo »izstresel«; ponavljati se pa ne smem in nečem, potem bi imela pred mojim »ženijem« premalo respekta. Saj imaš že velikansko skladanico moje ljubezni, — t. j. mojih pisem, ki ti vroče in živo opisujejo moje srce do tebe, iz katerih kakor iz Eolske harfe tiho pojó in zvené vse strune ljubezni. Posezi torej kar v sredo v veliko škatljo starih pisem, če hočeš o ljubezni brati, denes se mi zdi, da moja fantazija nij za nove misli rodovitna. Tudi sem prav pri čudni volji, in ko bi te pri sebi imel, gotovo bi ti kaj »hudomušnega«, kaj neugodnega povedal ali storil, samo, da bi te — ujezil. To se ve, prehudo bi zopet ne smelo biti; tako, malko, da bi te lehko pogovoril in potolažil zopet takoj, in da bi, spravo praznovajoč, nekoliko poljubov od tebe dobil, ali če poljubov ne, vsaj eno rahlo ljúbezno klofutico od tvoje male bele roke, — ker celo klofutico bi raje prestal, kot ta strašni pusti dolg čas svojo samote! Razjezil pa bi te denes vsakako, ker imam misel, da si v jézici svoji posebno lepa in mikavna — —

II.[edit]

Hm! Ta misel; ujeziti te, in potem spravo praznovati s toboj, ugaja mi če dalje bolj. Kaj ko bi te — ker te osobno nemam — karpismeno v srd spravil! Zdaj precej. Res je, da ležé med nama »hribi in doline« in da bi zastonj pel z narodno pesmijo

Razmeknite se goričice
Razkadite se megličice,

ko bi hotel s poljubi in sladkimi besedami razgnati oblaček, ki se bode vsled moje neobraznosti na tvoje ličice vlegel; — ali kaj za to, če ostane dolg med nama. Z obresti od obresti in z skopuškimi procenti si hočeva te dolgove zravnati, kadar, kadar (prosim, gospodičina, ne treba vam zarudeti, nihče naji ne čuje) kadar bodeš moja ženka — kar boš gotovo, če se med tem v drugega ne zaljubiš, ali če jaz svetega Pavla ne bom poslušal, ki baje pravi, da je bolje človeku brez vas. Torej veljá, denes te ujezim, le široko se usedi, z obema rokama to pismo drži beroča, da ti z rok ne pade, ohrabri se, jaz pa zdaj-le malo prestanem v pisanji in pomislim, s čim te majheno v ogenj pripravim.

III.[edit]

Že imam! Govoril ti bodem, in izpovedal se svojih mladih »grehov«: kako sem dekleta ljubil predno sem tebe poznal in tebe ljubil.

Tako! Zdaj je že šlo iz peresa. Malo težka je izpoved bila: da ti nijsi prva ljubezen, a storjena je in prej ali slej je pač morda morala priti. Dobro je, da me nemaš pred soboj, kajti zdaj mene postaje skoro malo sram; nad ta papir upognen sem, — tako se mi zdi — rudeč do ušes, takó — kakor si bila ti, ko sem ti prvič povedal, — ej, že veš kaj! Sram me je za to, ker ti moram še več, in bolj na drobno pripovedati. Videla bodeš zopet kako otročje-neumne reči so z menoj zvezane. In zopet bode padel v tvojih očeh »nimbus« moje moške ozbiljnosti in resnobe, ako ti odgrnem zastor svetske zunanje forme, ter te pustim gledati na svoje duše detinsko igrališče. Morda nij to prav; gotovo bi mi resen, v ženstvu izveden prijatelj, ki bi videl moje početje, odvažno odsvetoval in me svaril rekoč: »čuvaj svojo avtoriteto pred njo: ako hočeš da te ljubi, mora se tebati, a da se te bode bala, ne sme te vsega poznati, torej ne odkrivaj se«. Tako bi mi govoril, vidiš. Ali zastonj je zaljubljenemu dajati svete. Ljubezen pak je otrok, možjé in žené se smejejo njegovim besedam in njegovim dejanjem. Skrij torej pred izvedenimi možmi in ženami mojo izpoved in ozbiljno človeško lice naj ne dobi za bóga pred oči mojih pisem. Tako! Ko sem ti vse to poročal in naročil, nij me več sram pred soboj in pred toboj, za to začnem.

IV.[edit]

Tega ne misli, da bi jaz glede svojih duševnih zmožnosti ohol bil. Res je, da kadar kritikovava kako knjigo ali kadar govoriva o visokem vprašanji, izrekam jaz svojo sodbo naravnost in odločno in ne pustim, da bi ti druge misli bila, ako in ker je z razlogi podpreti ne znaš. Ženska je ženska, ona ljubiti zna, dobra in srčna zna biti, a mi smo gospodje stvarjenja, akopram nemamo dovolj stvari — zato me izkušenega, poslušaj, kajti tako ti pristuje! Vendar to smeš pa tudi vedeti, da včasi sodim, da bi lehko pametnejši in razumnejši bil, nego sem. Da sem dostikrat obupoval nad soboj, dostokrat menil, da nič ne vredim duševno, in nič ne morem — to menda nij umljivo za tebe.

Ali ipak zdaj zopet čutim, da ne morem tega, kar bi rad: namreč kljubu slučaju, da sem se toliko let pisanjem svoje misli izraževati učil, ne vem, kako bi tebi, ki si rojena v mestu in tam prozaično životariš, ki narod poznaš samo po vaši kuharici in po tem, da na tržne dneve vidiš na ulici prazničnega kmeta korakati po neznanem mu mestnem elementu, — opisal kmetsko vas in njeno življenje, da bi razumela — mojo prvo ljubezen. Vse eno, pripovedoval ti bodem torej po vrhu. Naredi si podobe sama in sama si jih razvij in razpleti. A poslušati me imaš pobožno, ker jaz sem, kateri s toboj govori!

V.[edit]

Pred pustom je bil enkrat mrzel dan, da so vrabci mrtvi izpod podstreškov na tla padali, da se je ljudem pes zunaj hiše smilil ter so ga za peč klicali, da se je ljudem, ki so po snegu hodili na laseh led delal, da se je — — pa kaj bom tebi primere delal, ki jih ne razumeš, saj hodiš devetero ovita, kadar je taka zima.

Na tak dan sem jaz pred 24 leti domá v vasi na peči ležal, bose noge na kvišku molil, in lice v dlani podpiral, ter po hiši gledal. He, kako bi se ti smijala, ko bi si mogla svojega Marka misliti, kakor je tačas bil! Dolg sem bil samo malo nad dva črevlja, a stara mama — ali babica — so me imeli tako radi, da so skrbeli za jed (dostikrat so mi uteknili kaj posebnega v žep), da sem bil tako debel, ka so vsi vaški otroci velikansko zmerjanje imeli na mojo adreso: »Marko — fajmošter, Marko — fajmošter«, — kadar smo na cesti pred znamenjem sv. Jurja v igri razprli se in dve stranki naredili. Lasje so mi rastli, kakor so hoteli, doli do oči črez vse čelo, kajti tudi če mi jih je babica ali majka počesala, nijsem jih ni minuto v redu trpel. S kratka tak sem bil, kakoršen je baš kmetsk paglavček.

Ko sem tako na peči na trebuhu ležaje slonel, premišljal sem jako važno stvar. Stara mama so mi bili črevlje skrili, da ne bi mogel ven na sneg; vse prošnje so bile zastonj. Babica so trdosrčno dalje na mizi fižol zbirali in, ker jih so veliki naočniki v nos tiščali, z noslajojočim glasom karali me: »Markec, Markec, če ne boš miren, bodem očeta poklicala, pa bodo s šibo prišli«. Jaz sem namreč hotel k sosedovim iti. In — naposled se mi je posrečilo. Babica so za mizo zadremali, jaz sem se tiho s peči splazil in hajd — niti črevljev ne iskaje — iz hiše ven in v dir po snegu. —

V sosedni hiši so gospodarili dve priletni stari devici, ali »teti«, kakor sem jima jaz rekal. Obe dve ste bili v mladosti lepi in bogati, poslednje so bili do smrti. Ne vem zakaj se nij nobena možila, najbrž iz pobožnosti ne, ker pobožni ste bili sosedovi teti jako: kinčali ste dragoceno vèliki oltar v farni cerkvi, mati božja v kapelici je od njiju dobila srebrno svetilnico in kadar je kaplan prišel ju obiskat, tačas je pri sosedovih tetah vse vrelo, vse tekalo, vse v burji bilo od veselja in skrbnosti, kako božjemu človeku podvoriti.

Jaz sem imel teti sosedi zato rad, ker so imeli najdalje v zimi jabelka in orehe. In za to dvoje sem bil hud berač, dasi samo tih. Kadar sem prišel v vas k starima ženščinama, nijsem povedal zakaj, a one so že znale, in malokedaj sem bil brez darov, kateri so se mi, kakor vsem otrokom, vse slajši in boljši zdeli, kakor da bi jih bil doma dobil.

Tako sem bil tudi na omenjeni zimski dan bosonog prišel k sosedovim.

Tam sem našel hišne prebivalce za eno glavo ali glavico pomnožene. Pri peči je sedela namreč deklica kake dve leti starejša od mene. Jaz sem se razkoračil na sredi hiše, roki v žep vteknil in jo ogledoval boječe sicer ali jezno — morda zarad tega, ker je imela jabelko v roci in sem si mislil, tu je konkurent za moje sladkarije in začel sem to deklico pri tistem hipu sovražiti, da je bilo kaj. Sam ne vem kako sem izvedel, da je to deklico privela neka beračica v vas, da bode pri sosedovih ostala za pastarico.