Prstančica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prstančica
Neža Maurer
Spisano: Uredila Urška Ažman
Viri: Maurer, Neža (2001). Prstančica. Ljubljana: Založba Karantanija. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Izumitelj Cene[uredi]

Cene - to je sosedov fant. Precej potegnjen in vedno zamišljen. Sedi za mizo in gleda nekam predse.

»Kaj pa se je zgodilo, Cene?« vprašam.

»Oh, nič.«

»Gotovo je nekaj posebnega. Ti nikdar ne prideš kar tako. Je kaj novega? Če ni, pa si to novo izmisliš.«

»Saj, zato,« je zinil odsotno. In vedela sem, da ga je mama spet pognala, ker si je nekaj posebnega izmislil.

»Si kaj popravil?« vrtam dalje.

»Oh, nič,« je zamahnil z roko in rjave oči so mu pri tem čudno zažarele. Cene je imel namreč posebno strast. Ne do kakšnih igrač, ne do zračnih revolverjev, ali pa do koles, motorjev. Ne, Cene je imel rad elektriko. Premogel je lepo zbirko izvijačev, polno poizkusnih žic. Imel je celo zelo star magnetofon in skladovnico starih radioaparatov, ki jih je kdo ve kje dobil - in jih neprestano popravljal, kot je trdil on. Mama pa se je jezila, kajti pri tem so često pregorele varovalke. A ne samo to - bala se je, da bo lepega dne Ceneta ubilo. Mama ni namreč o elektriki skoraj ničesar vedela, da, milo rečeno - skoraj ničesar: le uporabljati jo je znala.

»Kaj si popravil?« sem vztrajala. Cene pa - kot da je gluh. Le iz tiste daljne daljave je svoje rjave oči nenadoma pripeljal nazaj v našo sobo. Pogledal je okrog po stenah, kot da jih prvič vidi, in oči so se mu ustavile na sliki, ki jo imam pritrjeno ob postelji že gotovo dlje, kot je Cene na svetu.

»Kdo pa je to?«

»Kateri - to?« se začudim. »Tista Prstančica tam.«

»Kakšna Prstančica?« mi je šlo na smeh. »Nikoli še nisem slišala, da bi kje živele kakšne Prstančice.« Cene je znal dajati posrečena imena; rada sem ga izzivala.

»Pa ta na sliki! Na skali stoji. Šiljasto kapo ima na glavi; mislim, da je kapa bela, lahko pa je tudi modre barve ali pa čisto svetlo zelena. Fotografija, žal, ni barvasta. Hlače ima gotovo rdeče. Jopico, jopico ima najbrž svetlo sivo, listi na njej pa so zeleni, da zeleni bodo. Lase, joj lase ima temne. Najbrž so rjavi. Škoda, da niso svetli. Na rami ima nahrbtnik ... Zadaj pa je ogromna planina, mogoče celo več planin. In gozdovi so tam. To je gotovo Prstančica,« je govoril s tako gotovostjo, kot da jo od rojstva pozna.

»Oh, Cene,« se smejem, »to je neka moja sorodnica, ki je danes že odrasla. Takrat je bila še punčka. Prvič je šla v planine. Saj vidiš, da je v skalo kraj nje zabit ogromen klin. Tak je klin alpinistov.«

»Kaj bo to klin alpinistov, saj vidite, kako je ogromen. Ona pa je čisto majhna. Ne, ne - vi se motite,« je trdil Cene tako odločno, da nisem vedela, kaj naj še rečem.

Rada bi mu razložila, da je ta ogromni klin spomenik tam pod severno triglavsko steno - ampak Cenetu je bila najbrž malo mar severna triglavska stena in spomenik in vse skupaj. On je gledal svojo Prstančico in vzdihnil:

»Kako rad bi jo poznal.«

In potem, kot da bi bilo kaj narobe, se tisti dan nisva mogla ničesar več zmeniti - pa sva se dostikrat prav lepo pogovarjala. Iz žepa je potegnil preizkuševalec toka, ga vtaknil v prvo vtičnico, pa v drugo, v tretjo in ugotovil, da je povsod pri nas električni tok zelo v redu in zinil: »No, pa grem.«

Svoje dolgo, tanko telo je potegnil skozi vrata kot kakšno senco in že je izginil. In prav to - kako je nenadoma prišel in odšel - me je v resnici vznemirilo. Tokrat sem precej bolj razumela Cenetovo mamo, ki je vedno malce v strahu za Ceneta.

»Oh, ti Cene ti.« sem godla. In ko sem hotela plesti in ko sem hotela pospravljati in ko sem hotela pisati - vedno znova so mi oči uhajale tja na steno, kjer je visela slika deklice, moje daljne sorodnice, kot sem rekla, in ki naj bi bila popolnoma podobna neki Prstančici.

»Kaj pa je to Prstančica ... ?« mi je hodilo po glavi. Nikoli še nisem brala zgodbe o Prstančici; nihče mi ni pripovedoval o njej. Prstančica je zrasla v Cenetovi glavi. In nenadoma sem rekla na ves glas: »O, ti Cene ti!«

Potem je minila ura, morda sta minili dve, morda celo tri.

Kakor koli že - opravila sem najnujnejše, vrgla ruto za vrat in odšla v gozd. To sem storila vedno, kadar sem bila - kot se reče - malce razburjena ali kadar si o čem nisem bila na jasnem, pa se o tem ni bilo mogoče pogovarjati z ljudmi. Navsezadnje, kaj pa mi je Cene storil? Prav ničesar hudega.

Rekel je, da je na sliki Prstančica.

Spešila sem navkreber po smrekovem gozdu, potem po bukovem, po hrastovem, po kostanjevem, vedno više, vedno više in prišla sem na vrh. Vsaka strmina ima kakšen vrh. Ta ni bil posebno visok, bil je zelo razpotegnjen, nekakšen hrbet. Ljudje našega kraja so mu preprosto pravili Ključ, ker je bil tako zverižen kot kakšen zagoneten ključ stare, zelo stare ključavnice. Vil se je sem in tja in na Ključu se je že marsikdo izgubi/. Ampak jaz sem ga precej dobro poznala. Poleg tega je bil še visok dan, sijalo je sonce, res že jesensko, a žarki so živo prosevali skozi rjava listje in ponekod že ogolele veje. Malce sem se umirila. Nisem pa še vedela, kaj iščem, kaj sploh hočem in zakaj sem pravzaprav pobegnila v gozd.

Hodila sem po grebenski stezi, na debelo postlani z debelim listjem, ki je šumelo pod nogami, včasih bolj, drugič manj, kakor sem pač stopala, hitreje ali počasneje. Steza pred mano se je uleknila ravno toliko, kolikor se ulekne mamino krilo, kadar jemlje v naročje otroka. In tam na koncu holma je ostro zavila v levo, kot da bi splezala med drevjem v sivomodro jesensko nebo in se izgubila. Ali se ni med vejami nekaj zalesketalo? Le kaj? Nočem ugibati. Oči so se mi ustavile na majhnem kostanju ob stezi. Vse okrog je bilo že rjava in suho, samo ta kostanj je bil še lepo zelen. Pravzaprav ni bil ves zelen: le tista veja, ki je bila najnižja in se je kot streha sklanjala prav do tal, je imela sveže, zelene liste. Čigava streha le, sem se začudila in kar na glas vprašala:

»Čigava streha si?« Nihče mi ni odgovoril. Drevje živi, drevje ne odgovarja. S pogledom sem se spet sprehodila po stezi, tako lepo speljani in uleknjeni. In spet sem videla, kako se je tam na koncu nekaj zalesketalo. In naenkrat, natanko tako, kot bi padla z neba na gozdna tla, se je na koncu steze pojavila Prstančica.

Lahko, da je prišla okrog ovinka - saj je tako oster, da je ne bi opazila. Mislite, da je bila takšna, kot na tisti sliki pri nas doma? Še zdaleč ne. Cene se je tokrat motil. No, bila je majhna, še manjša kot deklica na sliki. Bila je komaj tako velika kot hrastov list. Ne tako velika kot palec; tako kot prstanec. Ni imela hlač, ne šiljaste kape, pač pa obleko, za vratom živo rdečo, proti pasu oranžno in navzdol proti nogam nabrana, do tal segajoče čisto zlato krilo.

»Mhm,« sem se poskušala zbrati, »to je barva jesenskih listov.

Meni se je zdajle malce zmedla. Samo jesenski listi so, jaz pa sem še vsa pri Cenetovi Prstančici.« Ampak bolj ko sem gledala, razločneje sem videla nad temi jesenskimi listi ljubko glavo. Na tej glavi so zeleni lasje - tako zeleni, kot je zelena prva pomladna trava. In tudi drobne ročice vidim. Na ramah jih pokrivajo vijoličasti listki, natanko takšni, kot so cvetovi gozdnih zvončnic, ki v dolgih kitah vsako jesen zazvonijo otrokom začetek pouka. Obuta je bila v čeveljce iz drobcenih drobcenih kostanjev. Svetili so se temno rjavo. Pozabila sem na Cenetove besede in gledala samo še »rnojo« Prstančico. Razdalja med menoj in njo je merila kakšnih petdeset korakov. Za to drobno bitjece pa je bila gotovo neskončno dolga. Ko bi prišla bliže - sem si zaželela. Prstančica se je nasmehnila, kot da sliši moje misli. Natanko sem videla: stopila je na velik kostanjev list, rahlo razprostrla roke, zapihal je veter, njeno krilce se je napelo in kostanjev list se je dvignil. Deklica mi je po zraku letela naproti. V silni želji, da pristane pri meni, sem stegnila roke in iz dlani napravila nekakšno pristajalno stezo. Prstančica mi je res za hip počila na dlaneh - videla sem, da ima tudi oči živo zelene - in mi zašepetala:

»Zakaj pa si tako začudena?« pri tem se je nasmehnila in videla sem njene zobke: bili so kot rosne kapljice, nabrane na pajkovi nitki. Tudi iskrili so se kot rosa v jutranjem soncu. Bila sem očarana, začarana in nisem mogla ničesar reči.

»Ah.« je dahnila, »ko bom odletela, ti bo žal, da me nisi ničesar vprašala. Ampak mene ne bo več.« Hotela sem zapreti dlani, da jo ustavim, a veter je močneje zavel, list z neznanko se je dvignil in poletel navzgor med veje ... Kakor sem stezala roke za živo skrivnostjo, letela je vedno više in dlje ter izginila na senčno stran Ključa. Slišala sem nekakšno cingljanje kot kapljanje izvira v kotanjici, nekakšno brezskrbno smejanje, za hip se mi je zazdelo, da je veter prinesel šepet:

»Nikar ne bodi žalostna, saj se bova še srečali.« V hipu sem se pomirila in lahkotno stekla navzdol proti domu.

Zatrdno sem sklenila, da se nikoli več ne bom smejala Cenetu in kadar bo prišel, se bom resno pogovarjala z njim, o čemer bo že hotel: ali o elektriki ali o Prstančici. Meni je navsezadnje vseeno. A vse kaže, da ima ta fant po svoje prav. Le kam je odletela Prstančica? Gotovo ni čisto sama na tem svetu ... Da je pod tisto še vedno zeleno kostanjevo vejo njen domek, to mi je bilo zdaj jasno. Če jo vsako jutro pogleda s svojimi živo zelenimi očmi, tako svežimi kot pomlad, veja ne more porjaveti, listi ne morejo odpasti. Zeleneli bodo namreč vso zimo. Da, sredi zime pojdem pogledat: morda pa še kdaj srečam čudovito bitje. Navsezadnje pa je pomembno samo to, da ima Prstančica svojo družbo in da je odletela tja, kjer ji bo lepo. Jaz sem postranska oseba. Kaj pa Cene?


Kdo je lišpava Prstančica[uredi]

»O, si le prišla! Dobro, da si prišla! Dolgo smo te čakali!« Tako so vzklikali palčki onstran hriba.

»Doživela sem zanimivo srečanje. Na stezi, saj veste - na tisti edini stezi, kjer sem doma, na tisti najlepši stezi, ob kateri straži zelena streha mojega kostanja - tam je danes stala neka ogromna ženska. Ja, bila je ženska, imela je dolge lase in krilo. Stala je in gledala me je, kot da me hoče začarati. Spraševala se je: Le kdo je to drobno bitjece? Pa sem ji sporočila: Počakaj, prišla bom bliže. Nič nisem rekla, samo mislila sem; saj sem slišala njene misli. Ona je stegnila roke in sem ji pristala na dlaneh. Bila je tako zmedena, da me še tega ni znala vprašati, kdo sem in kam grem ... «

»A zato si zamudila? Sem mislil, da si se spet lišpala,« je rekel največji palček, ki je zelo rad vzgajal Prstančico in ji delil nauke. »Sem mogoče kaj zamudila?!« je odbila punčka in stresla zelene lase. Na to seveda Tom ni mogel ničesar reči. Kaj pa naj bi zamudila?

»Seveda nisi zamudila,« je bil spravljiv palček Miki. »Saj veš, šele popoldne, ko se sonce nagne, gremo otresat liste. Videli bomo, kdo ga bo najdlje zagnal.«

»Oh,« je zmajala Prstančica, »prav nič rada ne tekmujem, nikoli ne tekmujem rada!« Stresla je vijoličaste liste nabrane okrog pasu in rokavčkov. Niso zacingljali, ker so bili še sveži, ampak tako lepo so se zalesketali, da palček Tom ni vedel, kaj bi.

»Ljuba Prstančica ti, kaj le vedno godeš! Ah, nekaj drugega sem mislil ... Vsi palčki smo vedno enako lepo oblečeni: imamo rjave hlačice, rdeče jopice, zelene kape in konec. Ti pa se vsakič nekako drugače napraviš in potem človek ne ve, no, in potem palček ne ve, kako naj govori s teboj.« se je nerodno opravičeval.

Prstančica se je zasmejala, da je cingljalo, kot bi tekel studenček.

»Kaj bi se obirali.« so se oglašali drugi. Bilo jih je kakih deset.

So imeli s seboj lopate pa svetilke kot palčki v knjigah? Oh, kje pa! Saj ti palčki vendar ne kopljejo rude! Na Ključu ni nobene rude! Voda pa tako sama teče. Ja, kadar se kje kakšni studenci zamašijo, jih že gredo odkopavat. Za to imajo majhne motike, imajo tudi krampiče - ampak ne rudarske.

Kaj pa danes? Izbrali so si vsak svoj kostanjev list, sedli nanj, razprostrli roke in čakali veter. Ko je zapihal, takole okrog treh popoldne - ah, takrat, ko tako nagajivo zapiha - in jih dvignil, so kot ptiči poleteli v vrh najlepšega javorja. Ja, tja so šli, kjer je bilo listje najbolj zlato, rumeno in rdeče. In so trgali listke ... Vsak je svojega dvignil visoko in naravnal tako, da se bo veter ujel vanj kot v kakšno jadro. In tisti, katerega list bo odletel najdlje, bo zmagovalec letošnje jeseni. Ampak jesen je še dolga in mnogo je še listov na Ključu, ki jih morajo palčki potrgati in zagnati v veter. Daleč je še do končne odločitve ...

Prstančica pa ta dan ni mogla zbrano delati. Plezala je sem in tja po vejah, skakala kot veverica. Ni se imela česa bati. Tako je lahka, da bi jo veter prestregel, če bi padla. Trgala je listke, jih metala drugega za drugim in palček Tom, ki jo je malce nadziral, je začuden ugotovil, da velik rdeče zlat list, ki ga je Prstančica podala vetru, ni in ni padal. Letel je, letel in jadral in sploh se ni spustil na tla. Palčku Tomu so se širile oči, najprej od zavisti, potem od začudenja. Kaj je vendar s tem listom, zakaj ne pade? je mislil. Prstančica ga je slišala (imeli so to lastnost, da so slišali misli drug drugega). Ničesar ni rekla punčka, samo smejala se je zveneče in brezskrbno in je mislila na kdo ve kaj ... Na vse lepo ... List pa je letel in letel, kot da je poslušal njene misli in se ves zlato bleščeč spustil navzdol šele nad vasjo v dolini. Prstančica se je zasmejala, zaploskala in zavriskala:

»Prav nič nisem hotela, niti tekmovati nisem hotela, pa sem vendarle ... «

»Da, da.« je kimal palček Tom, »pa si vendarle zmagala.

Ampak, čudno pa je vendarle ... Nekaj si hotela. Mogoče pa ne veš, kaj si hotela. Tvoj list je letel najdlje. Toda ni letel nad potokom, da bi se okopal v njem, ni letel čez ves Ključ, da bi ostal z drugimi listi. Letel je navzdol, nad vas, letel je nad hiše in se spustil na neko dvorišče. Prstančica, Prstančica, kaj je s teboj?«


Kadar je megla v očeh[uredi]

»Kje si Miki? Kje pa si Miki? Kje si, kje? Iščem te.« Tako je klical palček Tom in se oziral na vse strani.

»Hi, hi, hi, hi! Hi, hi, hi, hi,« se je oglašalo. Le od kod? Le od kod?

»Tak, pridi že ven!«

»Od kod naj pridem?« se je oglasila. »S katere strani: izza bukve ali izza hrasta, izza gabra ali izza kostanja?« Kdo bi vedel. Palček Tom je postal nestrpen:

»Poslušaj! Čeprav so meglena jutra, moramo pomesti hiško.

Lahko začne deževati.«

»Hi, hi, hi,« se je spet oglasilo iz goste, bele megle. Potem pa se je le prikazala šiljasta kapica, zelena kapica, kakršne so nosili v megli, dežju, snegu, da so se lažje videli, da jim je bilo toplo, da so se že od daleč spoznali. Kajti ljudje redko nosijo zelene kape. Včasih pač, no, kakšni taborniki - drugi pa že skoraj ne. Tako se je Mikijeva kapa le pokazala iz megle in potem sta oba palčka šla proti hišicam na robu skale.

Veste, to so bila tista otožna jesenska jutra. Otožna pravim zato, ker govorim v imenu ljudi. Za palčke sploh niso bila otožna. V dolini je vsako jutro ležala megla, in ko je dan rasel, se je plazila više in više navzgor proti Ključu. In prav to so palčki komaj čakali!

Palčki so ob takih jutrih, ko je megla zagrnila pobočja in tudi vrhove Ključa, hitro pospravili svoje hiške, nekaj malega použili ¬borovnico, ki je ostala posušena ali kakšen žir - in odhiteli ven. Pa ne zato, da bi iskali gobe, kje pa!

Palčki so se skrivali: za to deblo, pa za ono; celo za bilko se je dalo skriti, če je slučajno bila malce zelena in jo je drug palček z lahkoto zamenjal za palčkovo kapico - v kolikor jo je sploh videl. Bilo je zelo veselo.

Čez nekaj dni pa se največji palček Tom vendarle zamisli in reče:

»Čudno je pa tudi ... «

»Kaj je čudno?« vpraša najbližji palček.

»Kaj vem, koliki dan je že minil - spet lega mrak na zemljo ... « » Po vsakem dnevu lega mrak na svet, za mrakom pride noč.« »Noči so že tako dolge,« razpreda svoje Tom.

»Nič hudega! Če bodo zaškropotale kaplje, se bomo pač smejali tako, kot se smejejo deževne kaplje. Če pa bo slučajno sijala luna ali če bodo žarele zvezde, jih bomo gledali. Če bo zapadel sneg, se bomo kepali ... «

»Ne mislim tega.« je nejevoljen Tom. »Kaj pa potem misliš?«

»Mislim na to, koliko dni je že minilo, naše Prstančice pa sploh ni več na obisk. Le kaj nam je zamerila? Prav moral sem ji oponesti njene obleke - zdaj bi pa tako poživila enolične dni.«

»Joj, si ti čuden,« pravi palček Iko, ki se je pravzaprav še najbolj znašel, kadar je bilo treba kaj reševati. »Kako pa naj pride na obisk; majhne nožice ima.«

»Tudi mi nimamo velikih,« reče Tom.

»Prav! Povej no, ali si ti že kdaj šel k njej na obisk? Ali smo jo mi kdaj obiskali?«

»Ne,« se vprašanju čudi Tom. »Seveda nismo šli. Vedno je ona prijadrala na kostanjevem listu.«

»No, no, zdaj pa si predstavljaj, kako jadra v takšni megli!«

Megleni dnevi so si sledili v nedogled. Palčki so govorili: »Le kdaj bomo zakopali semena gozdnih cvetlic?« In nadaljevali: »Le kdaj bomo zakopali kostanje, da bodo spomladi lahko vzklili? Kdaj bomo zakopali žir in kdaj bomo zakopali želode? Kdaj bomo zakopali telohovo seme?«

Na vsako rastlino posebej so se spomnili, kajti govoriti o cvetlicah in o drevju jim je bilo vse preveč splošno. Megle pa so se kar vlačile naokrog in niso hotele zginiti, naj so še tako želeli.

Ko pa je bil prvi jasen dan, ko so se megle dvignile, palčki sploh niso šli zakopavat semenja. Tudi kostanje so pustili v miru. Rekli so: »Naj jih poberejo zadnji iskalci gob, če ne gre drugače.«

Prijeli so se za roke, narahlo so si brundali pesem - ravno toliko/ da jo je jesenski veter lahko odnašal v dolino - in šli. Le kam? Proti Prstančičini hiši. Niso še prišli na pol poti, ko je nad njimi narahlo završalo in vzkliknilo: »Oj, poglej jih! Kaj ste se preselili?« Na tla prav pred Toma se je spustil velik kostanjev list in na njem je žarela Prstančica. Oj/ kako je žarela - kot nov prstan se je zdelo Tomu. Drugi palčki pa so jo videli drugače: žarela je njena obleka v jesenskih barvah, tudi njeni zeleni lasje so žareli, imeli so rahel nadih zlatega. Ampak njene oči, kakšne pa so bile njene oči? Te niso prav nič žarele, nekam otožno zelene so bile, kot da bi jih prekrila megla. Ja, natanko tako.

Iko ni zdržal: »Sestrica, megla se je že zdavnaj dvignila.«

»Šele danes se je/« je odgovorila začudeno.

»To je res, ampak že zjutraj se je dvignila, zdajle je pa že skoraj poldan.«

»Zakaj mi to praviš?« je vprašala Prstančica.

Iko je rekel: »Spusti veke in potem jih spet dvigni.«

Prstančica je spustila veke in potem hitro odprla oči, da so se črne trepalnice kot metlice pognale k višku. Toda pod njimi so bile še vedno otožne oči, kot da bi bile prekrite z meglo.

»Čudno, čudno,« je odkimaval Iko in potem so se vsi palčki zazrli v njene oči in so ugotovili: »Prstančica ljuba, s tabo je nekaj narobe.«

»Oh, tako pusta je moja hiška.« je rekla, »nič drugega.«

»Saj gremo zdaj k tebi, pa ti bomo malo pripravili za zimo.« so se uslužno ponudili. Punčka je obrnila svoj list, počakala prvi nalet vetra in odbrzela pred njimi domov. Palčki so se spet držali za roke in brundali pesem ter hiteli proti samotnemu domu pod tistim kostanjem, ki steza eno vejo čisto do tal kot streho, in ta veja je vedno zelena.


Palčki si brundajo pesmi[uredi]

Tudi zdaj je bila ob tisti poti, ki tako lepo teče po vrhu Ključa, kostanjeva veja še vedno zelena. Listi so bili trdi kot usnjeni in so se sklanjali vedno niže. Pod vejo je bila hiška. Če povemo po resnici: okrog nje je bilo vse razmetano. Stene so bile okrušene, podporni količki nagnjeni, v notranjosti pa je bilo zatohlo in mračno.

Tom je rekel:

»Prstančica, le kaj si počela vse te dneve, vse te meglene dneve?« Punčka je spet zaprla oči, jih odprla in šele potem odgovorila: »Nič.«

»Si gledala skozi okno?«

»Nisem. Saj ni bilo kaj videti. Kot bi bile odprtine zabasane z nečim belim, pa ne s snegom. Saj vem, megla je bila.«

»Pa zakaj nisi vsaj po hiši pospravila? Cunje vsepovsod, vmes listi, iglice ... «

»Nisem pač,« je rekla. »Vsakih nekaj dni sem zaglodala v borovnico ali pa v žir, da ne bi oslabela. Potem sem spet zadremala ali pa razmišljala.«

»Razmišljala?« so se čudili palčki. »O čem pa si razmišljala?« »Mogoče o tem, kako smo sebični, da ti ne pridemo pomagat,« je ugibal Miki.

»Oh, ne.«

»O čem si pa razmišljala?«

»Ne vem.« je rekla začudeno, saj jo prvič nekdo vprašuje, o čem je razmišljala.

»Ja pa res ne veš - ali nočeš povedati?« »Res ne vem. Samo tako čudno mi je bilo.«

»Kaj je to čudno? Kako čudno?«

»Otožno, dolgočasno, nekaj, nekaj ... «

Palčki so videli, da jih speljuje v tuj svet. So oni že kdaj bili otožni? Kaj je to sploh - otožno? Tega občutka ne poznajo. Lahko so leni, lahko so pridni, lahko so veseli, lahko so pusti - ampak otožni? Ne.

»Veste, po nečem sem hrepenela, nekam sem želela.«

»Pa kam si želela? Bi pa odšla! No, ali pa pojdi danes, ko je tako lepo vreme.«

»Sama ne vem, kam sem želela.«

»Kdo pa naj potem ve?« je že nejevoljen zinil Tom.

»No povej, kako je bilo.« je mehko rekel Iko, ki je nikakor ni hotel pustiti same tako nekje na pol njene poti ali v zmedi njenih misli.

»Veste. tako mi je bilo, kot bi ležala na sredi sveta ali na sredi neba.«

Palčkom so se širile oči. »In na vse strani bi bile iz mene ali mojega srca napeljane niti. Ne vem kakšne niti ali žarki, a bili so močni in so me vlekli na vse strani, da je bolelo. Ja, da me je srce bolelo.«

»Joj. Prstančica je bolna.« je sklepal Tom.

»Saj vidiš njena lica, ni bolna!«

»Ne, nisem bolna.« je odmahnila z roko.« Saj veste, da palčki ne zbolimo.«

»Saj res,« je rekel Tom, »kako sem neumen - palčki nikdar ne zbolimo.«

»Ja, kaj pa je potem z njo? Na vse strani jo je vleklo,« je bil zavzet celo veseljaški Hali.

»Ko bi me vsaj v eno smer ... « je bila Prstančica vsa zamišljena.

»Nič ti ne moremo svetovati.« je bil kratek Iko. »Napravili bomo, kar znamo. Pospravili bomo hiško, počistili zunaj in znotraj, uredili še stezice do dreves - boš videla, da bo potem laže živeti.«

Naglo so se lotili dela. Odprli so okna in jih obrisali. Iko je prinesel rdeče ilovice in hiško so od zunaj premazali lepo rdeče, da je žarela kot jesenski list. Notranjost so pometli in tla prekrili s svežimi, rjavimi listi, čim bolj svetlimi, da so bila tla skoraj bela. Na posteljico so nanosili sveže dišeče praproti, čisto zlate - tako bo Prstančica lepše počivala. V resnici je bila biška zdaj popolnoma drugačna. Poiskali so tudi nove želodove čašice, iz katerih bo lahko punčka jedla ali pila, spletli so košek iz posušenih bilk _ vanj so nasuli borovnice, želoda in žira. Zdaj bo brezskrbno preživljala jesenske in zimske dni. Potem so vsi skupaj vabili:

»Prstančica, kadar bo lep dan, pa na vsak način pridi, saj veš, koliko imamo dela. Vse kostanje moramo še posaditi, ves želod, pa tudi telohovo seme, ki je že davno dozorelo, pa šmarnice, zlatice, modre zvončnice, spomladansko in jesensko resje - posejati, pogrobati, razsaditi ... «

»Bom.« je obljubila Prstančica, »prišla bom.« »Ali boš šla že danes z nami?«

»Saj bo že noč,« je rekla in spet zaprla oči.

»Saj res,« je potrdil Miki, »noč bo kmalu, domov moramo.«

Poslovili so se. Palčki so se prijeli za roke, stopali navzgor proti hrbtu Ključa in si tiho brundali pesem. Ko so prišli domov, so posedli okrog mize in kot da bi jim nekdo ukazal, naj molčijo, so res vsi obmolknili. Čez čas je rekel Iko:

»Ni dobro z našo Prstančico; nekaj je narobe.«

»Če bodo jasni dnevi, bo vse prav.« je dejal Tom. »Prišla bo in potem bomo skupaj delali. Delati je treba - pa je vse lepše.«


Devet strani neba[uredi]

Res je bilo tako. Naslednji dnevi so bili sončni, naravnost zlati in počasi se je zlato usipalo na tla. Žarki so greli, čeprav so bili dnevi vedno krajši, listi so odpadali, žareli in počasi prevzemali barvo zemlje, na katero so legali. Prstančica je vsako jutro na svojem velikem, trdnem kostanjevem listu priletela k bratcem in potem so skupaj vse dneve zakopavali semena. Čas je hitro tekel. Nihče se ni več spomnil, da bi gledal punčkine oči, ali so še vedno tako zastrto zelene ali že svetlejše. Tudi pogovarjali se niso drugega kot o semenih in plodovih in to je bilo dovolj. Potem so šli iskat gobe, jih sušili in spravljali za zimo. Poznali so nad sto vrst gob. Uh, saj je bilo toliko dela, toliko veselega, prijetnega dela. Malo so potrebovali za življenje in to je bilo tisto, kar jim je omogočalo, da je bilo zanje delo igra. Tudi zeblo jih ni, nikoli; ne, palčkov ne zebe! Bolni niso nikoli, zato jim pozimi ni bilo potrebno kuhati čajev. Ah, življenje je tako brezskrbno in lepo, kar se da!

Ko je nekega jutra ves svet žarel, ker je čez noč padla slanica snega po vrhu Ključa, so se palčki silno razveselili: delali so drobcene drobcene kepe in z njimi ciljali najvztrajnejše lističe in plodove.

»Prstančice pa danes dolgo ni.« je rekel Tom. Najbrž je pogrešal njene zelene oči in lase. Saj on ni vedel, kaj je to dolgčas zavoljo nekoga. Spomnil se je nanjo, ker mu je pač nečesa manjkalo.

»Gotovo ima spet kakšne svoje muhe.« je rekel Iko, »bo že prišla. Saj zdaj ni megle in tudi oblaki so se dvignili. Svet žari.«

»Mogoče pa prav zato ne pride.« je sklepal Miki.

Še Hali se je oglasil: »Priklical jo bom!« In klical je v vse smeri: »Halo, halo, hali, hali!« Prav zato so mu dali ime Hali, ker je vedno ponavljal svoj »hali, hali«. A nihče se ni oglasil. Palčki so se igrali, delali so poti okrog hišk, delali so rove, delali so svoje slike na snegu. Šele popoldne, ko se je sonce že nagibalo, je rahlo završalo v zraku in na listu je priletela Prstančica.

»O joj, ti lišpavka mala.« je godel Tom, »ali res ne moreš drugega, kot da si zmišljuješ nove obleke? Le čemu je to podobno? Naj ti že stotič ponovim, da smo mi palčki vedno v rjavih hlačah, rdečih jopicah in zelenih kapah. Ti pa vedno nekaj drugega. Zares si kot prstanec, ki si nadeva vedno nove prstane.«

Prstančica se je to pot veselo smehljala, čeprav ji oči niso brezskrbno žarele. Ampak vendarle je bila zadovoljna, da so palčki opazili, kako lepo, belo ogrinjalo ima: prav do tal, ali do stropa; samo glavo je imela prosto. Saj glavo je imela po naravi bogato okrašeno z zelo gostimi lasmi. Ko se je zelenje njenih las vsipalo na belo ogrinjalce, je bilo, ko da bi pomlad klila iz snega.

Palčki so si natanko ogledali njeno ogrinjalo in ugotovili, da je stkano iz najfinejše zajčje dlake in da je okrog vratu obdano z belim perjem, kakršnega imajo po trebuščkih sinice in še nekatere druge ptice.

»Ja, najfinejše »perje« z gumbki mi je dal srobot.« se je pohvalila Prstančica.

»Kdo pa ti je naredil to lepo ogrinjalce?« je bil vljuden Iko.

»Sama. S pajčevino sem ga vezla.«

Važno je povedala to in se vrtela pred njimi kot velika velika, prelepa snežinka. Da, prav tako - kot snežinka z zeleno glavico. Le trepalnice so bile še črne in od hladu so ji lička rdeče žarela.

Palček Tom jo je kar gledal. »Končno pa moram priznati, da mi ugaja, ker se različno oblačiš in nisi vedno enaka, tako kot smo mi.«

»Vidiš.« je rekel Iko, »navsezadnje pride vsaka stvar za kaj prav in zato res ni nobenega vzroka, da bi se mučili ali žalostili.«

Tisti večer je Prstančica prebila pri njih, saj so imeli dovolj prostora. Če ga ne bi bilo, bi ga pa takoj naredili. Malce bi razširili sobice, upognili bi nekaj vej in pod njimi napravili udobne prostore. Praproti so imeli nabrane dovolj in tako tudi zaradi postelje ni bilo treba skrbeti.

Drugi dan pa naj bi Prstančica odletela nazaj. Ampak čez noč je spet malce zasnežilo in deklica se je obirala in obirala kot kokoš, ki ne ve, kam naj znese jajce.

»Ja, Prstančica,« je to bistro opazil Miki, »saj. če ti ne ugaja, da greš v svoj domek, lahko ostaneš tu.«

»Ali res?« je skoraj neslišno vprašala.

»Ja, kaj pa je to takšna težava zdaj?«

»Pa bodo drugi palčki hudi?« se je bala Prstančica. »Saj veste, tako smo zmenjeni: jaz imam svoj domek onstran Ključevega hrbta, vi pa tu, jaz gledam na jutranjo stran, vi gledate na večerno stran. Po vsaki strani teče ena dolina - in vsak svojo dolino moramo varovati, moramo misliti nanjo.«

»Oh, no! Zdaj pozimi se pa že ne bo kaj posebnega zgodilo. Če ti ni lepo doma ... «

»Ne. res mi je zadnje čase tako čudno. In tiste vrvi, tiste niti, tisti žarki, o katerih sem vam zadnjič govorila in čemur sem rekla hrepenenje, me vlečejo na vse strani, še vedno ne vem kam. Ampak tega nikar ne pripoveduj drugim, Miki. Veš, smejali bi se mi. Reci jim, čisto preprosto jim reci, da je pusto, če si sam. To bodo še najbolje razumeli. Vas je tukaj toliko, mogoče pa mi bodo res dovolili da ostanem ... «

»Nobenega vprašanja.« je rekel zvečer Tom, ko so sedeli okrog mize. »Seveda lahko ostane tu. Tisto sobico na koncu ji damo. Vsak dan pa naj se potem pelje pogledat, kako je onstran Ključevega hrbta, kako je v njeni dolini. Velja?«

»Velja,« so rekli palčki. Prstančica se je sladko nasmehnila in odšla spat.

Tako je to zimo ostala pri palčkih. Ampak mislite, da je bila kaj pri njih? Kje pa! Vsako jutro, komaj se je prikazalo sonce in tudi takrat, kadar so čisto rahlo naletavale snežinke, je že stala ogrnjena v svoje mehko belo ogrinjalce na prvi hrastovi veji, pod nogami svoj velik kostanjev list in čakala, da dahne prva sapica. Potem se je spustila in poletela. Šla je na svojo stran Ključa in letala je še kdo ve kod vse. Palčki so bili začudeni.

»Saj se samo potepa.« je rekel Iko.

»Nek vzrok mora gotovo imeti za to,« jo je branil Miki. »Zakaj bi jo mučili? Naj leta okrog, če želi. Saj veste, kako je, zdaj pa res ni takšnega dela. Tiste kristale, najlepše kristale, ki morajo zablesteti na novoletno jutro, bomo že sami naredili - če mislite zaradi dela.«

»Ah, saj ne mislimo zaradi dela.« je rekel Hali, »ampak v tem snegu se lahko še izgubi.«

Tedaj so se sicer bolj tihi palčki zasmejali in rekli: »Kaj pa ti vendar pride na um! Palčki se vendar ne zgubimo. No, seveda, če bi legla gosta megla. Ampak Prstančica leta samo ob lepem vremenu in takrat, kadar ni megle.«

In tako so med sabo sklenili, da je sploh ne bodo več spraševali, ne kod leta, ne zakaj leta. Naj dela, kar ji ugaja. Naj bo pri njih, saj je včasih tako vedra in zna poskrbeti za dobro voljo. Tako je Prstančica brezskrbno letala okrog in se zvečer vračala, malce utrujena, malce zardela in z globoko otožnost jo v očeh, da je bratci sploh niso več hoteli nič spraševati. S takšno otožnostjo, ki ji je ona rekla hrepenenje. Ampak to je vedel samo Miki. Tom o tem ni smel nič vedeti, prav tako ne Iko, Hali in tudi drugi ne. Ljubi palčki!

Saj ne bi razumeli, četudi bi jim povedala.


Nekaj čudnega[uredi]

Tačas pa se je v dolini dogajalo nekaj čudnega, ja, prav v tisti dolini, na katero bi morala paziti Prstančica. Ampak četudi bi bila ves dan doma in bi neprestano gledala v dolino, ne bi nič posebnega opazila, kajti ljudje so bili pozimi v glavnem skriti v hiše. Zunaj je ležal sneg. Samo če je bilo nujno, res zelo nujno, so šli drug k drugemu na obisk ali pa kaj poprosit soseda.

Cenetova mama je nestrpno begala okrog hiše, pa se spet vračala v hišo in spet ven in spet v hišo, dokler se končno ni odločila in šla do prvega soseda. Od tam se je neutolažena vračala spet domov in končno je prišla tudi do mene, ja, do mene mislim. Saj se me spomnite? Začela sem vam pripovedovati zgodbo o Prstančici in o Cenetu.

»Cene je zelo pogosto prihajal k vam.« je začela Cenetova

mama.

»Res je,« sem ji pritrdila.

»Kaj pa je pripovedoval?«

»Ja, največ sva se menila o elektriki in o magnetofonih in o radijskih aparatih in podobnem.«

»Oh, saj vemn!« je kimala. »Gotovo je govoril še kaj drugega?« Pomislila sem, globoko sem pomislila in se spomnila čudnega pogovora in čudnega Cenetovega pogleda, ko je videl tisto sliko na steni, sliko daljne sorodnice, ko je bila še majhna in je šla na Triglav ter se je v Vratih slikala ob spomeniku planincev. Ob tistem velikem klinu, ki zdaj ni zabit v steno, ampak je zacementiran v veliko skalo.

»Ja,« sem zamišljeno potrdila, »res mi je nekaj pripovedoval.«

»Kaj pa?« je planila soseda.

Kar molčala sem, ker se mi je zdelo čudno, da bi Cenetovi mami pripovedovala o neki Prstančici. Gledala sem skozi okno v daljavo, kot je takrat gledal Cene ali kot bi se hotela spomniti, kaj mi je pripovedoval. Cenetova mama pa ni imela potrpljenja in je priganjala:

»Čujte, ne odlašajte, samo to povejte - vam je kdaj pripovedoval o kakšni Prstančici?«

Zdaj nisem mogla več nikamor, bila sem ujeta in sem vzdihnila:

»Da, res je govorilo Prstančici. Rekel je, da mora biti podobna tejle deklici na moji sliki.« sem pokazala na fotografijo.

»Oh ne.« odmaje soseda. In čez čas: »Ali pa, ali pa!«

»la kaj se je pa zgodilo?« sem se končno ovedla čudnega zasliševanja. »Kje pa je Cene? Zakaj ga pa nič več ni na obisk?«

»Saj to je tisto.« je zajokala mama, »doma leži, gleda v strop in se nikamor več ne gane.«

»Kaj?« sem se ustrašila. »Naj grem k njemu?«

»Pojdite, če morete, lepo vas prosim! Meni se zdi, da sem že vsa zmešana. «

»A niste rekli, da se Cene zelo rad pozimi smuča?«

»Seveda, seveda.« je zatrdila soseda, »vsak dan se je smučal. Vadil je tek na smučeh - pa ne samo po ravnem, ne samo po Bezenici, ne samo ob Šujci - tudi navzgor v Ključ je šel. Tam seveda ni vadil teka ampak smuk - sicer pa je to čisto vseeno. Moral se je pregreti in zdaj se mu blede.«

»Kaj?« sem planila. »Ali ima hudo vročino?«

»Saj to je tisto: nič vročine nima, blede pa se mu vseeno in to je najbolj strašno.«

Vrgla sem ruto na glavo in s Cenetovo mamo tekla na njihov dom. Cene je ležal na postelji - oh, ne zavit v kakšne odeje ali pokrit - ležal je oblečen, na vrhu odeje, gledal skozi okno in se blažen smehljal. Ni slišal, da sva vstopili, niti trznil ni, samo vsake toliko in toliko je rekel:

»Zdaj pa sem jo videl, zdaj pa sem jo zares videl. Tako dolgo sem si jo želel videti ... Vedel sem, da je nekje, kot da bi mi sama povedala. Natanko tako, kot da bi mi povedala. Ampak ni prav takšna kot na sliki.«

Mahnila sem mami, naj naju pusti sama, sedla k postelji in rekla:

»Cene, koliko pa je drugačna Prstančica, ta v resnici mislim, od tiste na sliki?«

Niti najmanj se ni začudil mojemu vprašanju. Še naprej je strmel skozi okno in pripovedoval:

»Oh, veste teta, zelene lase ima. Tista na vaši sliki pa ima temne. Če bi imela zelene, bi se videli svetlejši na sliki, čeprav ni barvasta. In ni oblečena v hlače, niti nima kape na konico. Ima lepo, belo, mehko ogrinjalce in gologlava je, zeleni lasje ji vihrajo okrog kot vrbine veje. Joj, kako je lepo!«

»In kaj še?« sem vprašala očarana od njegovega pripovedovanja.

»Najlepše pa so njene oči, take zelene oči ima.«

»Kakšne zelene oči?«

» Takšne - ah, saj ne znam povedati . Takšne so, kot je pomladni dan, ko začne kliti prva trava in veš, da moraš vreči čevlje iz nog, da se moraš sleči, steči ven in tekati po mladi travi tako dolgo, dokler se od neke sladke utrujenosti ne zgrudiš.«

Zdelo se mi je, da je Cene vse zelo lepo povedal, vendar mu nisem hotela govoriti o tem. »Kdaj pa si jo videl?«

»Videl sem jo, videl sem jo ... večkrat,« je rekel.

»Kje pa si jo videl?«

»Videl sem jo v Ključu. Mogoče, mogoče sem pa včasih tudi zaradi nje šel v Ključ, da bi jo videl.«

»In kje si jo videl prvič?«

»Oh, tedaj je bilo pa čudno. Smučal sem se po Bezenici, čisto počasi sem se poganjal po bleščečem snegu, ko mi je nenadoma priplaval velik kostanjev list. Letel je počasi, sapica je bila šibka in čudil sem se, da ne pade na tla. Še bolj pa sem se čudil, ko je letel naravnost proti meni. Nehote sem obstal, združil sem obe dlani, da bi napravil nekako varen pristan; morda bom obstal, da ga bom bolje videl. Res je kostanjev list pristal na mojih dlaneh in na njem je bila velika bela snežinka, čudovito bela, kar bleščala se je in od puhaste mehkobe je vse valovilo okrog nje. In potem sem videl, da je na vrhu snežinke lepa, drobna glavi ca z zelenimi lasmi. Saj ne znam povedati - tako sem bil začuden, da nisem mogel ničesar vprašati. In tista glavica je odprla usta, zobki so se zableščali in glasek je rekel: >Še žal ti bo, da se ničesar ne spomniš, da me ne vprašaš kdo sem in kam grem. Ampak veš, mene ne bo nikjer več, ko se boš tega domislil. A nič se ne boj, še večkrat se bova videla.< Hotel sem zapreti dlani, da shranim ta list, da shranim to snežinko, to, to ... To je bila Prstančica ... ampak veter je zapihal in list je odletel.«

Spomnila sem se svojega srečanja s Prstančico na vrhu Ključa; takrat je bilo tudi meni ravno tako in dobro sem razumela Ceneta.

»Razumem te,« sem rekla potiho.

»Res?« se je razveselil in to je bilo prvič, da se je zavedel še česa drugega, razen svoje zgodbe in zamaknjenosti v Prstančico.

Stopila sem iz fantičeve sobe in rekla mami:

»Cene sploh ni bolan, samo nekaj si domišlja. Saj veste, fantje, pa tudi deklice v teh letih si marsikaj domišljujejo, za marsikaj mislijo, da se je zgodilo - pa če se je ali pa se ni. V njihovih glavah in v njihovih srcih je veliko hrepenenje po nečem lepem, nečem čudovitem - tako veliko hrepenenje, da jim naravnost pričara to stvar. Cene sploh ni bolan.«

»A da ni bolan ... « si je oddahnila njegova mama.

»Ni, ni. Brez skrbi mu pustite, da vsak dan spet smuča naokrog in da se vrne, kadar mu je prav. Saj, če se ne motim, ima zdajle počitnice.«

»Res je, počitnice so,« je potrdila mama. »Samo - a ne mislite, da se mu blede?«

»Ah, ne! Temu se ne reče, da blede; temu se reče, da sanjari, da doživlja tisto, kar si želi.«

Mama me je nezaupljivo pogledala in rekla:

»Čudno. kako pa da jaz nisem nikoli sanjarila?«

»Saj je res čudno - ali pa ne. Morda ste imeli preveč dela ali pa ste bili bolehni ali karkoli že.«

»Saj, saj.« je kimala Cenetova mama, »zelo veliko dela sem imela. Vedno. Poleti in pozimi sem morala zgodaj vstajati, kot še zdaj, hoditi daleč peš v šolo, potem v tovarno, potem pa je bilo še delo v hlevu, na polju, kuhanje. Bile so živali, bilo je toliko reči, ki so me klicale in čakale.«

»Saj, saj«, sem rekla. »Za sanjarjenje pa je potreben čas.«

»Pa mislite, da sanjarjenje škoduje?« se je z malce več zaupanja ozrla vame.

»Najbrž ne. Po lepem sanjarjenju postane človek srečnejši.«

»Ampak, kako se bo potem znašel v življenju, tale naš Cene? Mislim v šoli in ko bo moral v službo?«

»Če bo njegovo sanjarjenje srečno, bo to zelo vesel človek. Če pa bi se zgodilo, da bi ga karkoli usmerilo v temno stran sanjarjenja, potem bo pa težje. Ne bodiva bolj učeni kot zdravniki - specialisti. Veste kaj: pustite mu in recite, da je vse res, kar sanjari - pa bo mogoče srečen.«

Mama je bila modra ženska. Potrdila je:

»Born. Pa rekla mu bom, naj skida ves sneg okrog hiše, da se malo utrudi - če pravite, da ni bolan. Pa naj naseka drva in mi jih nanosi - potem bo njegovo sanjarjenje najbrž malo znosnejše.«


Me ima kdo rad[uredi]

Palčki so obrusili dovolj kristalov za novo leto. Ljudje so rajali vso noč. Hodili so naokrog z baklami, pa tudi z baterijami, in občudovali sneg, kako se blesti. Rekli so: »Letos pa je zima zares lepa,« in niso pomislili, da so se palčki posebej potrudili. Joj, a tudi novo leto je minilo …

»Kaj pa zdaj?« je tožil Miki. Postal je siten, če ni bilo dela ali igre. Najraje bi se kar zvil v klobčič in zaspal kot jež.

»Kaj stočeš, saj bo kmalu pomlad!« je odgovoril Tom. »Kaj vedno priganjaš!«

Tudi Prstančica se je zadnje čase držala kislo, tako kislo kot vreme zunaj.

Prav tedaj je stopila v njihovo skupno sobo - kako bi naj ji rekli? Tja, kjer so se zbirali vsi palčki; pri ljudeh je to dnevna soba - ampak oni takšnih besed niso uporabljali. Ni živahno vstopila, pravzaprav se je privlekla kot sivobela zimska megla, da, tudi njena snežno bela obleka je bila videti siva, ker je bil polmrak. Lasje so bili sivo zeleni, oči pa, ah - o očeh raje sploh ne zgubljajmo besed!

Tom ji je rekel namesto pozdrava:

»Prstančica, spomladi boš morala imeti bolj živo rumeno obleko, da te bodo ljudje zamenjali z metuljčkom cekinčkom in da ne bo kdo spet mislil kaj čudnega o palčkih.«

»Eh.« je samo zamahnila z roko.

»Čudno, čudno,« reče Iko, »zdaj se še o oblekah noče več pogovarjati ... Le kaj bi jo zanimalo?«

Punčka pa je že sedla za mizo, uprla vanje svoje zastrto zelene oči in medlo vprašala:

»Povejte no, ali me ima kdo od vas rad?«

Palčki so na široko odprli oči, kajti kaj takega jih še nikoli nihče ni vprašal. Tudi drug drugega niso spraševali, saj so vendar živeli skupaj in so bile stvari tako jasne, no, tako jasne kot najbolj jasen dan. Kot na zamah taktirke so vsi naenkrat odgovorili:

»Ja, Prstančica! Seveda te imamo radi!«

»Ah, ne,« je ona nestrpno odmahnila z roko, »ne mislim tega, kar mislite vi.«

»Ja, kaj pa potem misliš? Če sploh kaj misliš.« je posmehljivo zategnil Iko. »Ali pa samo misliš, da nekaj misliš.«

»Mislim, če me ima kdo od vas tako rad, da ga boli srce,« je resno rekla Prstančica.

Palčki pa v krohot, kot da je povedala najboljšo šalo. Torej od tega, da imaš nekoga rad, ko sonce sije, ja, zakaj bi te potem bolelo srce? Če imaš jeseni rad zlate liste, če rad zakopavaš kostanje in žir in lešnike, zakaj bi te potem bolelo srce? Ja, če imaš rad zvezde in šmarnice, zakaj bi te bolelo srce? Če se rad dričaš po snegu - a te potem boli srce? Če rad pomagaš pomladanskim žafranom, da čimprej priklijejo na dan, da se čim prej razcvetijo, a te bo potem bolelo srce? Joj, je ta sestrica čudna! Res se ji je v glavi ali v srcu nekaj zmedlo ...

Pa se je opogumil Tom, ki si je domišljal, da je še vendarle najbližje temu, kar se pravi »imeti rad« in je rekel:

»Prstančica, če te več dni ne vidim, te res pogrešam.«

Punčka ga je pogledala, dolgo ga je gledala v oči in se malce nasmehnila:

»Saj tudi sonce pogrešaš, če ga več dni ni, kajne?«

»Seveda ga pogrešam,« je rekel Tom in se ni prav nič zmedel.

»Ampak vseh stvari ne pogrešam tako zelo kot sonce ali kot tebe ali kot veter.«

»Oh,« je vzdihnila Prstančica, »tudi tega nisem mislila. Temu se reče, da imaš nekoga ali nekaj pač malo bolj ali malo manj rad. Mislila sem, če me ima kdo od vas tako rad, da sploh ne bi mogel več živeti, če me ne bi bilo.«

»Da ne bi mogel več živeti?« se je zdrznil Tom. »Poslušaj sestrica, pa saj ti govoriš tako kot govorijo ljudje!«

»Kako pa govorijo ljudje?« je nedolžno vprašala Prstančica.

»Ne delaj se neumno,« odseka Tom. »Prav tako dobro kot mi poznaš vso našo zgodovino, to se pravi, vse pravljice o palčkih. Veš pa tudi to, kako živijo ljudje.«

»Hm, poznam, ne poznam; nekaj sem slišala. Ampak ljudje so navsezadnje zelo zanimivi.«

»Ja, zanimivi!« In veš, kaj je pri njih najbolj zanimivo? To, da se rodijo in da dolgo ne morejo prav ničesar sami narediti. Kar ležijo in se derejo. Takrat jim starši rečejo dojenčki.«

»No ja.« nadaljuje Prstančica, »pa že nekdo dela namesto dojenčkov.«

»Seveda, seveda, to so njihove mamice ali očetje ali pa še kdo drug.«

»No, in dalje?« poizveduje punčka.

»In potem rastejo.«

»A vidite,« se navduši Prstančica, »kako je to lepo! Rastejo. Jaz pa pravzaprav nič ne rastem in tudi vi nič ne rastete.«

»Saj nismo cvetlice ali drevje,« vzvišeno reče Miki.

»Ja, saj ste pravkar rekli, da tudi ljudje rastejo in ljudje so potem kot vse živo. Mi pa kot da nismo živi.«

»Uh, pa tako življenje, ko si kar naprej lačen, ko se bojiš, da ne boš imel za obleko pa za stanovanje ... potem si nevoščljiv sosedu, prepiraš se, stepeš. Večkrat se veliko ljudi pretepa in ubija - najbrž od strahu, da jim bo zmanjkalo hrane - temu rečejo vojna. Ko je dovolj pobitih, nehajo - in potem se rodijo novi. Hvala za tako življenje! Sem pa že rajši palček,« je Hali zaključil svoj najdaljši govor v svojem nespremenljivem življenju.

»Joj, naj ti povemo še druge stvari! Ljudi tolikokrat boli glava, boli jih želodec, bolijo jih noge. Bolni so, da veš. Ležati morajo, kuha jih vročina, grlo jih boli. A ni to strašno?« je dodal Iko.

»Ja, to pa je strašno.« je potrdila Prstančica, »pravijo, da se tudi prehladijo. Kaj se ve ... ?« je prebledela kot zasneženo okno.


O ti sveta nevednost[uredi]

Tiho so obsedeli v tem sivem zimskem dnevu, ko se ni ničesar zganilo, ničesar škrtnilo ne zabrenčalo v hiški. Tudi zunaj je bil negiben svet; niti vetra ni bilo, da bi zanihal vejo k veji.

Palčki bi najraje oddrobencljali v svoje čumnate in pospali - pa jim je branilo bledo, prebledo sestrino ličece. Čutili so, da ji je treba nekako pomagati - nekako tako kot trobentici, ki spomladi hoče in mora zacveteti, pa se je sneg nad njo strdil v led. Palčki ji hitijo na pomoč …

»Kaj misliš zdaj Prstančica?« je Iko zdrobil ledeno tišino.

»Ali se ni tudi tisti fantič, ki sem ga zadnjič srečala v Bezenici, ali se mogoče ni tudi on prehladil? In obležal? Že dolgo ga nisem videla … Nič več ne pride na Ključ ... «

»O kom pa zdaj govoriš?« vpraša Tom kar malo jezno.

»Ah,« sklone Prstančica zeleno glavo, »O nekem človeškem otroku. No, saj ni več čisto otrok…«

»Kaj pa je počel? Kako si ga pa spoznala?«

»Na nekih deskah se je vozil naokrog, poganjal se je s palica - mi in bil je zelo vesel. Ampak, to še ni vse.«

»No, pa povej vse!«

»Da se mi ne boste smejali!«

»Nič se ne bomo smejali. Navsezadnje pa: zakaj se pa ne bi smeli smejati? Ta mora, v kakršni zdaj živimo, je kot megla ... «

»Saj res.« se nasmehne celo punčka, »zadnje čase je malo dogodkov, zaradi katerih bi se smejali. No, letela sem po zraku ... «

»Aha.« se zasmeje Miki, »to je bilo tisto, ko ti praviš, da ne veš, kam te vleče.«

Prstančica je zamahnila z roko in še malo cepetnila z nogo od jeze, ker jo neprestano prekinjajo, in rekla:

»Letala sem pač po zraku, kar zagledam tistega človeškega otroka in vidim, kako stoji in strmi vame ... «

»Ti pa vsa srečna, seveda! Najbrž bi želela, da bi tudi mi neprestano strmeli vate,« je zbodel Tom.

»Oh, zakaj pa ne moreš vendar enkrat držati jezika!« je skoraj zavpila, »pa vedno si mi očital, Tom, da jaz največ blebečem.«

»Dobro, dobro.« je pomirjevalno godel Tom.

»In tako strmi vame in potem sproži roke in jaz mu pristanem na dlaneh ... «

»Se mi je kar zdelo,« zine Tom. »Ti bi šla vsakemu zobat z roke, kot se reče. Kar na dlani bi mu sedela.«

»Joj! Saj sem vedela, kako bo ... «

»No, pusti jo, naj pove do konca.« se razburi Iko. »Kaj je bilo potem?«

»Stala sem na njegovih dlaneh in on me je gledal in gledal in gledal.«

»In kaj je rekel? Te je vprašal, kdo si?« je zanimalo Halija. »Ničesar ni rekel, niti ust ni odprl - ali bolje rečeno - niti zaprl jih ni. Kar odprte je imel in nobenega glasu ni bilo iz njih.«

»Kaj pa, če je mutast?« se je zasmejal Tom.

Prstančica je spet cepetnila z nogo, kajti zdaj je bila že zares jezna. Hal, ki je sedel najbolj v kotu, pa je gnal dalje:

»In kaj ti je bilo pri njem tako zelo všeč, da ga sedaj nikakor ne moreš pozabiti, kot vidimo?«

»Všeč? Tako velike rjave oči je imel, take tople, tople kot pečica, ki ste mi jo napravili v hiški. Kar pogrela bi se ob njih.«

»Aha, pa ne boš rekla, da ti je kdaj pri nas hladno?« se je začudil Hali.

»Ne, ni mi hladno, ampak, zdi se mi ... «

»Kaj se ti zdi?«

»Zdi se mi, da me ima tisti človeški otrok morda rad.«

»A tako rad, da ga boli srce?« zagode Tom.

»Joj, samo, da ga ne bi bolelo!« zaihti Prstančica vsa zmedena in začudena.

»Glej jo, glej! Zdaj pa že skrbi zanj. O ti ljuba naša sestrica!«

»Pustimo to,« prosi Prstančica. »Povejte mi raje, kako je potem naprej z ljudmi.«

»A potem, ko zrastejo, misliš?« »Da, potem.«

»No, najprej hodijo v šolo. Tam se učijo stvari, ki jih mi vse že znamo.«

»Kako, vse znamo?«

»Mi vse znamo, kar moramo delati v življenju, oni pa se morajo neprestano nečesa učiti.« »Mh, dobro.«

»Ta tvoj otrok z rjavimi očmi najbrž hodi v šolo,« pravi Tom.

»Kaj pa potem?«

»Potem hodijo pa v službe.«

»Službe? Kaj pa je to?«

»To je tisto, ko se zjutraj navsezgodaj, pozimi še v temi, poleti po svetlem, začnejo v ogromnim stavbah vrteti velikanski stroji in ljudje nekaj prekladajo na njih. Nekateri pa delajo zunaj: s stroji orjejo na njivah ali pa žanjejo. Drugi spet pišejo na nekih mizah.

»In to morajo delati vsak dan?« vpraša Prstančica.

»Vsak dan.«

»O, to pa je zares hudo.« Deklici nenadoma ni šlo v račun, da bi morala delati tudi takrat, kadar ji to prav nič ne ugaja. O, včasih bi delala ves dan, včasih pa bi samo gledala, kako voda teče ...

»Pa delajo neprestano?« splašena poizveduje dalje.

»O ne, delajo določen čas.« važno razlaga Tom, kajti on je zares enkrat že bil v dolini in je vse to videl na lastne oči. Po pomoti ga je nek gobar odnesel v košari - in še sreča, da je potem priletela šoja do njegovega vrta in odnesla Toma nazaj na Ključ.

»Ja, in potem?« sili Prstančica.

»Potem se navadno zberejo po parih.«

»Kako je to?«

»Fant in dekle skleneta, da bosta živela skupaj.«

»Zakaj pa?« je radovedna.

»Ne vem. Vedno pravijo, da se imajo radi.«

»A tako radi.« dahne Prstančica, »da boli srce?«

»Joj, ti pa vedno o teh bolečinah,« je Tom že malo nesrečen. »Zdaj pusti mene pripovedovati, če hočeš kaj izvedeti! No, potem živijo skupaj in včasih res srečno gledajo drug drugega in gledajo srečno na ves svet, čeprav imajo toliko dela. In potem se jim rodijo majhni otroci ... «

»In potem?«

»Potem otroci rastejo, ona dva, ki sta se imela rada, pa vedno manj delata, ker ne moreta več, ker ju bolijo roke, bolijo ju noge, boli glava in tako se postarata. Nič več nimata gladkega obraza, nič več nimata lepih gostih las; včasih hodi kateri sključeno, potem samo še posedata in nazadnje umreta.«

»Kaj je to - umreta?« je Prstančica vse bolj nestrpna.

»O joj, ti sveta nevednost! Ni ju več! Nenadoma enega ali drugega ali obeh ni več. Zapreta oči, nehata govoriti, nehata dihati - in otroci, prijatelji ju lahko še toliko sprašujejo, prosijo - za ta svet ni človeka več.«

»A to je tako, kot če rožica jeseni skloni glavo, leže na tla in je ni več?«

»Ja, nekako tako.« reče Tom.

Prstančica premišlja in čez čas pretresena razločno pove:

»Tudi jaz bi.«

»Kaj bi?«

»Imela bi nekoga rada in imela bi ... imela bi otroka. In bi rasla ob njem ... «

»Trapa!« so bili složni vsi.

»A si že kdaj slišala.« se je razjezil Hali, »da je kakšen od palčkov ali palčic postal junak? Prebrala si vso našo zgodovino, oh, hočem reči, prebrala si vse pravljice o palčkih. Vedno samo delajo, igrajo se, nagajajo, smejejo se - to pa je tudi vse. Kakšno glavno vlogo, kot se reče, da bi se kdo od njih spremenil, da bi postal kraljevič ali pastir ali ljubil kakšne deklice, to se pa še v vsej naši zgodovini ni zgodilo. O ja, kakšna vila se včasih že spremeni v vrbo ali celo v ženo, palček pa nikoli. Prstančica, ti si malo zmešana!«

Punčka v mislih prelistava vse zgodbe, kar jih je prebrala iz življenja palčkov in žalostna ugotovi, da se res prav nikoli noben palček, da ne reče palčica, ni spremenil v princesko ali princa, niti v laboda ne, niti v kakšno drugo žival ali v čisto navadnega človeškega otroka. Prstančici je zaradi tega postalo čudno težko, hudo, ko da ji bo prsi razneslo, ko da ji bo glava zgorela ... Pomislila je na tiste rjave oči, ki jih ima deček iz doline, tisti, na čigar dlani je pristala - in nenadoma ji začnejo drobne kapljice teči iz oči po licih. Tako drobne so in tako svetle, da ni ničesar svetlejšega v tem sivem dnevu.

Palčki gledajo prepadeno, gledajo in gledajo punčko, ki čisto brez glasu sedi zravnano za mizo in drobne, blesteče kapljice se ji kot ogrlice nizajo iz oči.

Palček Tom zastoče:

»Joj, Prstančica, živo srebro odteka iz tebe! Veš, da imamo palčki v sebi živo srebro, zato nismo nikoli bolni, nikoli nas ne zebe, nikoli se ne postaramo, nikoli nam ni hudo. Prstančica, nehaj! Zakaj počneš to?«

»Ne vem, res ne vem. Lažje mi je, lažje mi je, če mi odteka živa voda iz oči, mnogo lažje. Drugače, se mi zdi ... «

»Kaj se ti zdi?«

»Zdi se mi, da mi bo srce počilo, da sploh ne bo moglo več utripati, ali da me bo razneslo. Dobesedno: prsi mi bo razneslo.«

Palčki nemo strmijo vanjo in ne morejo pomagati.

»Joj, joj,« se oglasi čez čas Hali iz svojega kota, »nekaj se bo z našo sestrico zgodilo. Ne vem, ne vem ... Če ji bo odteklo vse živo srebro, se lahko zgodi . ..«

»Kaj se lahko zgodi?« prestrašeno dahnejo palčki.

»Lahko se zgodi, da postane takšna, kot so človeški otroci.«



Srečanje ob telohu[uredi]

»Poglej, a vidiš? Joj, kako je ubog!«

»Kaj pa?« sprašuje Miki.

»Tale telohov cvetek! Nikakor ne more na sonce. Cel kup listja se je nagrmadil nanj. Le kaj bi bilo, če ne bi bilo nas palčkov! Spomladi imamo res polno dela od jutra do večera!« je bolj sam zase govoril Tom.

Hali pa je od daleč klical: »Halo. halo, hali, hali! Tukaj je polno zvončkov. Zemlja pa je še rahlo ledena in tako težka, da komaj komaj rinejo na dan. Pridite sem, pridite sem!«

In palčki so hiteli in hiteli - še dobro, da so imeli tako močne roke in da so imeli tako krepke noge, da se niso nikdar utrudili. Seveda, bili so palčki, niso bili navadni človeški otroci, ki se hitro utrudijo in potem stočejo: Mama, ne morem več, zares ne morem več!

Tudi Prstančica je zdaj pridno delala. Pozabila je na svoje težko, boleče razpoloženje, ki jo je pozimi gonilo naokrog, da je letala in letala vse dneve sem in tja - kot da nekaj išče, pa sama ne ve kaj. Iz prvih cvetnih listov pomladnih zlatic si je zlepila zlato oblekico, da je bila v njej kot sončni žarek ali kot metuljček cekinček. Lasje so se ji zeleno svetili in tudi oči je imela bolj svetle. Prav zares: tista jesenska in zimska megla je zginila tudi iz srca.

»Kam pa greš?« je klical Iko za njo.

»Grem malo bolj navzdol! Zdi se mi, da slišim glasove.«

»Pusti jo,« je svetoval Tom. »Že nekaj časa vemo, da jo vleče k človeškim otrokom. Zakaj ne bi šla, saj tako nič ne pomaga. Palčkom ni vredno žalovati; ona pa dobi tako otožne oči, če ji ne pustimo, kar želi.«

In res je Prstančica letela strmo navzdol nad pobočjem Ključa. Stala je na priljubljenem kostanjevem listu in se z vsako sapico poganjala malo niže. In nenadoma, ne da bi sama vedela kako, je pristala na šopu pomladnega vresja - natanko pred rjavimi očmi ¬pred tistimi tako dobro znanimi rjavimi očmi.

»Hej!« je vzkliknil Cene, »tukaj si! Prstančica, si mi prinesla pomlad v svoji zlati obleki?«

Kot jo je težko pričakoval vso zimo in vso zgodnjo pomlad, tako jo je iz srca pozdravil. To pot je bila vrsta na Prstančici, da je onemela in skoraj okamenela. Ničesar ni znala reči, niti nasmehniti se ni znala, le strmela je v Ceneta, ki se jo je tako zelo razveselil. Potem je brez besed zamahnila z rokami in poletela do prvega telohovega cveta.

Cene je stopil za njo - samo en korak - in že je bil pri njej. »Kako lep cvetek si mi pokazala! Hvala!« je rekel.

Punčka se je rahlo nasmehnila, saj ni vedela, da Cene nabira teloh in da je pravzaprav zato z otroki prišel v gozd. Že se je pognala kvišku in poletela do drugega telohovega cvetka: ona je imela vse preštete za vsakega je vedela. Poznala je prostorčke, kjer so rasli največji in najlepši. Cenetu ni bilo treba drugega, kot da je hodil za njo. S svojimi dolgimi nogami je stopal in pobiral najlepše cvetove. Prstančica še vedno ni prišla do besede, Cene pa je govoril, kot teče potok:

»Kako težko sem čakal, da te spet vidim! Ampak takšne, v rumenem krilcu te še nisem videl. Pozimi si bila v belem ogrinjalu, jeseni si bila v rdeče zlati obleki. Saj je vseeno! Čisto vseeno je, kako si oblečena. Samo to je pomembno, da imaš oči vedno enako žive, prijazno zelene, takšne, kot je pomlad, takšne, kot je sreča, takšne, kot jih imam najrajši na vsem svetu!«

V rokah je imel že lep šopek, ko je zaslišal, da ga otroci kličejo:

»Halo, Cene! Si se zgubil? Gremo, gremo! Kje si? Gremo domov! Nikjer ni več telohov!«

Cene je bil zdaj presrečen in popolnoma zbran. Obrnil se je in odgovori1:

»Hooj, hooj! Takoj bom pri vas! Takoj bom pri vas!«

Potem pa je šepnil:

»Prstančica, kmalu bom spet prišel v gozd, pa se bova videla. Kajne - ti veš, kdaj sem tu? Lahko pa te tudi pokličem. Glasno bom klical.«

Zdaj je palčica zbrala vse moči - namreč, zbrati je morala vse moči zato, ker ji je srce tako močno razbijalo, da ni mogla govoriti - se prijela za srce, pogledala Ceneta in rekla:

»Ni me treba klicati, samo misli name. Palčki slišimo misli. Tudi danes sem te slišala.«

Zdaj je bila na njem vrsta, da se je zmedel; a se je hitro zbral:

»Prstančica, če res slišiš moje misli, potem bi vsak dan morala biti pri meni, kajti neprestano mislim nate.«

Punčki je bilo v trenutku tako lahkotno v glavi in srcu, da se je cingljajoče zasmejala:

»Da, vem.«

Kot na ukaz je zapihal veter in jo odnesel navzgor proti grebenu. Cene je pomahal - kdo ve čemu, kdo ve komu? Ali Prstančici ali vetru ali kostanjevemu listu, ki je izginjal med debli. Potem se je pognal navzdol in tako pridirjal med otroke, kot da bi ga podil volk ali medved.

»Od kod pa si se vzel?« so otroci debelo gledali.

»Poglejte, kakšne telohe ima! Nihče od nas ni našel takih! O, ta pa zna!«

Cene pa je kar molčal in gledal nekam navzgor.

»Kje si jih dobil? Boš povedali'« je vprašala Metka.

»Zakaj pa naj bi povedal?«

»Zato, da bi drugič tudi mi lahko šli ponje. Si nam nevoščljiv?«

»Ah, ne, to ne! Sam jih ne bi nikoli našel,« je nehote ušlo Cenetu, čeprav je vedel, kako se mu sošolci smejijo zaradi njegovih besed o Prstančici.

»Kdo pa je bil s tabo? Poglej, pet nas je vseh. Štirje smo se ves čas slišali in smo dobili, lej, takšne krmežljave cvetke - tebe pa ni bilo nikjer!«

»Prstančica mi jih je pokazala.« je mirno rekel Cene.

Hej, kako so se mu smejali otroci! Tako da so se kar zvijali. Potem pa se je Tine domislil:

»Prebrisan pa si, Cene! Kadar ti kaj uspe, rečeš, da ti je Prstančica pomagala. Tudi včasih so pravili ljudje - tako mi je pripovedoval stari ata - kadar je komu kaj uspelo: O, palčki pomagalčki so mi to napravili. Tako so se izognili vsem vsiljivim vprašanjem.«

Posmehovanja je bilo konec. Otroci so oddivjali domov. Razvrstili so cvetje v šopke. nekaj so ga odnesli tudi v šolo, nekaj so ga dali mamam in vse je bilo kot ponavadi. Res prav vse? Oh, ne. Cene je bil spet vase zaprt in zamišljen. Seveda - v šolo je hodil, tudi odgovarjal je, nihče ni mogel reči, da ni znal. Tudi svoje električne aparate je popravljal, samo da jih zdaj ni več toliko pokvaril in da je le še redkokdaj pregorela varovalka. Poleg naštetega pa je počel še nekaj novega: pogosto je sedel na stolu ob oknu in risal. Da risal je zelenooko deklico z dolgimi, navzgor zavitimi zelenimi lasmi, kako stoji na rjavem kostanjevem listu: enkrat je bila v rdeče zlati obleki, drugič je bila v belem ogrinja/u, pa spet v živo rumeni oblekici, prav takšni, kot so zlatice ali metuljček cekinček.

Mama je majala z glavo in negodovala:

»Fant, fant, le kaj bo iz tebe? S tem si pa res ne boš služil kruha!«

Oče se je nasmejal in menil:

»Še vedno bolje, kot da bi nam z muziko razbijal po hiši ali pa se potepal naokrog. Dobro, bo šel pa za risarja! Za tehnično risanje se lahko odloči. Če bo toliko risal, kot riše zadnje čase, se bo presneto dobro izuril.«

»No ja.« dvomi mama, »misliš. da bo risal deklice pri tehničnem risanju?«

»Vsak ima kdaj takšen čas, da riše samo tisto, kar si najbolj želi,« zaključi oče.

In tako je Cene to pot doma imel mir. Mama mu ni rekla, da je bolan, in niti v šoli se niso toliko norčevali iz njega. Zbirka njegovih risb pa je naraščala in postala tako lepa, da bi lahko z njo opremil celo knjigo. Zdaj je Prstančica sedela na telohovem cvetu, drugič je stala na zasneženi veji, pa brusila kristalček, ki bo krasil novoletno drevesce - vedno, vedno kaj čudovitega, nenavadnega.


Solze iz živega srebra[uredi]

Tisti večer je bilo v hišici palčkov silno živahno. Vsak je hitel pripovedovati, kaj je tisti dan delal, koliko telohov je odkopal izpod snega, kolikim je pomagal, da se niso zadušili pod listjem.

Miki pa je oznanil:

»A veste, da sem že videl prvega pravega metuljčka cekinčka?«

Prstančica se je vznemirila:

»Kaj pa tako poudarjaš - pravega?«

»Saj veš,« se je posmehnil Miki, »tudi ti si metuljček cekinček. Marsikdo te zamenja z njim - zdaj, ko si vsa oblečena v rumeno.«

Punčka se je nasmehnila nekam zamišljeno predse, oporekala pa ni. Tom pa bi vendarle rad vedel, kaj se skriva za njenimi povešenimi očmi:

»No, Prstančica, zdaj pa nam še ti povej, kako si preživela dan. Od tebe še nismo slišali niti besedice.«

Punčki so se že tako rdeča lica obarvala še bolj rdeče. Dvignila je oči in zapela:

»Bilo je takooooo lepo.« kot da bi s tem dolgim »o« hotela poudariti vso neskončno srečo, ki jo je bila doživela. Kot dokaz, da je bilo res takooo zelo lepo, sta se ji v očeh prižgali pravi blesteči lučki. Trenutek nato pa sta se že utrnili in se skotrljali po licu.

Palčki so obstopili deklico, jo začudeno gledali in vzklikali:

»Joj! Že spet! Zakaj pa zdaj? «

Iko pa je dejal karajoče:

»Prstančica, zdaj boš pa že od sreče jokala! «

»Saj ne jočem. Sreča mi uhaja iz srca, preveč je je notri!«

»O jej, o jej,« je zmajeval Hali, »če bi še tako klical srečo, najbrž je nikoli ne bi toliko priklical, da bi mi hotela raznesti srce, kot pravi sestrica, in bi mi potem morala uhajati skozi oči, kot tečejo solze človeškim otrokom.«

Tom pa je modroval:

»Nikar ne govorimo z našo deklico, z našo sestrico tako, kot da je ena od nas. Poskušajmo jo razumeti, kot da je človeški otrok.«

Zdaj so palčki v začudenju zinili:

»Ja, Tom! Si se ti kar sprijaznil s tem, da nam Prstančica uhaja?«

»Kako uhaja?« je rekel Tom. »Saj ne uhaja ona; živo srebro uhaja iz nje. In kaj si more ona pomagati, če čuti nekakšno divje in neustavljivo hrepenenje? Mora iti za njim. Tudi voda mora teči v dolino in ničesar je ne more ustaviti. Še taka skala se ji lahko postavi na pot: ali jo spodkoplje ali jo zaobide ali pa se nabira za njo, dokler se ne premakne. Ja, najbrž je tako tudi s tem neustavljivim hrepenenjem.«

Deklica ga je hvaležno pogledala:

»Saj ne vem, če boste razumeli - ampak veste, danes ko sem šla pomagat telohom, takrat, ko sem zaslišala človeške otroke ¬sem spet srečala tistega človeškega dečka iz vasi. Zdaj tudi že vem, da mu je ime Cene. Tako so ga klicali njegovi sošolci.«

»Uh,« si oddahne Tom, »samo, da nima kakšnega posebnega imena! Imamo pa že mi mnogo lepša! Na primer: jaz sem Tom, potem je tu Miki, potem je Iko, Hali in tako naprej. Sama izredna imena. Kratka in jasna. O vsakem nekaj povedo.«

Miki se je zvonko nasmejal: »Res mi je všeč, da je on samo Cene.«

Ampak vse to, kar so govorili palčki, ni Prstančice prav nič motilo. Samo smehljala se je predse in na tiho ponavljala ime ¬Cene.

»Ja, kakšne hlače pa ima ta tvoj Cene, da je tako lep?« je nenadoma zanimalo Halija.

Punčka ga je začudeno pogledala, kot da bi hlače sploh bile važne, in rekla:

»Nisem videla. Tudi za jopico ne vem, kakšno ima.«

»Še vedno veš samo to, kakšne oči ima.« je rekel Iko in se zasmejal sam pri sebi, ker je bilo njemu prav lepo, kadar je gledal v zlate oči razcvetelega teloha.

Prstančica, ki je tako rada menjala obleke, je zdaj rekla:

»Ali je zunanjost najvažnejša?«

Končno so tudi palčki razumeli, da je res čisto vseeno, kako je oblečen, in da je najbrž odločilno samo to, da deklica čuti, kako zelo jo ima rad in se potem srečna vrne domov.

»No in kaj sta počela?« je zanimalo Torna, ki si je navsezadnje le predstavljal, da je nekakšen gospodar palčkov.

»Telohe sva iskala.«

»A skupaj sta jih iskala?« je bil radoveden tudi Hali.

»Ne! Jaz sem vedela za vsak najlepši teloh pa sem letela naprej in mu ga pokazala.«

»A tako. In potem je imel on od vseh otrok najlepše telohe?«

»Najbrž res. Tako sem vesela, če je imel najlepše telohe! Ej, da bi res imel najlepše telohe od vseh človeških otrok! To bi bila vesela! Pomagala sem mu do tega. Tako rada mu pomagam!«

»Čudno. čudno.« je majal Iko z glavo, »kadar pa mi drug drugemu pomagamo, je pa to samo po sebi razumljivo. Kdo ve, ali si človeški otroci ne pomagajo tako med seboj, kot si pomagamo mi?«

Zdaj so se palčki znašli pred drugo veliko uganko in skorajda so pozabili na svojo sestrica, ki je še vedno stala tam, žarečih oči in polna nekega iskrenega veselja in želje, da jim pripoveduje. Ker so utihnili v razmišljanju, ali si človeški otroci ne pomagajo med seboj tako iskreno, kot si oni, je Prstančica kar sama od sebe nadaljevala:

»Tako lep šopek je Cene povezal iz tistega teloha! On ima velike in močne roke in z lahkoto naredi šopek. Ja, pa še to mi je rekel, da vsak večer misli name, da vsak dan misli name in da pravzaprav moram slišati, da vedno misli name.«

»Kaj si mu povedala, da palčki slišimo misli?« se je zdrznil Tom.

»Res sem mu povedala. Zakaj pa mu ne bi smela?« je menila Prstančica, »saj on ne bo tega nikomur naprej pripovedoval.«

»Poglej, poglej, kako se zdaj šteje k njemu - ali pa njega k nam. To nekako ne bo šlo.« je pribil Miki, »kajti on ni palček, on je samo Cene, človeški otrok. No, no, Prstančica, nikar spet ne joči! Saj ga ne podcenjujem, ampak pravim, da v našo družbo ne more, samo ... «

»Ja, vem.« je hitela punčka, »kaj mislite, samo ... saj bomo videli. Res je, povedala sem mu, da palčki slišimo misli in zdaj vem, zakaj sem bila tako otožna, zakaj nisem mogla biti vso zimo nikjer na miru, zakaj sem stalno tekala okrog in zakaj sem se morala preseliti sem k vam. Cene je stalno mislil name; jaz sem te misli slišala, nisem pa vedela, da so njegove ... «

»No,« je moško zastavil Tom, kot da hoče prepričati tudi sebe, »zdaj je vse jasno. Prstančica, obriši si te svoje srebrne kapljice, da ti ne bodo do kraja odtekle, in živi srečno, kajti zdaj vsaj veš kam te vleče. Če pa človek, no, no, hotel sem reči - palček ve, kam ga kliče, potem pač tja gre in napravi tisto, kar mora napraviti. Nikoli ne premišljuje, ali bo od tega imel kakšno korist ali ne, ali kot pravijo ljudje - na lastna ušesa sem slišal - ali se jim to splača ali se jim ne splača, kajti nič na svetu ni bolje plačano kot tisto, kar je poplačano z dobro voljo. Prstančica, rečem ti še enkrat, obriši si solze in bodi vesela!«

»Pa saj sem vesela, Tom! Saj mi od veselja tečejo solze iz oči!«

»No, zdaj pa smo tam,« je vzdihnil mali Miki, ki je vendarle imel mnogo potrpljenja s sestrico, »od žalosti ji tečejo solze, od hrepenenja ji tečejo solze, od veselja ji tečejo solze in to - če smo iskreni - sploh niso solze, ampak je živo srebro, ki odteka iz nje. Vedno manj ga je v njej - in kaj se ve, kako dolgo bo naša ljuba sestrica še ostala naša sestrica.«

»Mislim, da je dobro, če gremo nocoj po vsem tem lepo spat,« je zaključil Tom, »pa lepo sanjajte vsi! Tudi ti Prstančica!«

»Bom,« se je srečno nasmehni la punčka in odbrzela v svojo sobo. Najpomembnejše je povedala in zdaj je mimo. Drugo - Tom ima prav: Palčki nikoli ne premišljujejo, ali se jim nekaj splača ali ne splača, ali bodo ogoljufani ali ne bodo. Kadar jih kdo ali pa nekaj pokliče, gredo za klicem, pa naj jih kliče človek, naj jih kliče drevo, naj jih kliče ubogi mravljinec, ki se ne more skobacati iz mlake, naj jih kliče hrošč, ki se je po nesreči prevrnil na hrbet in ne more nazaj na nožice, naj jih kliče zvonček, ki nikakor ne more predreti snežene kepe nad njim ... Za vsakim klicem hitijo in pomagajo. Zakaj bi se zdaj ona mučila in premišljala? Ne, palčki zaradi svoje koristi ne premišljajo! Kliče jo v dolino, in ko bo prišel njen čas, bo odšla.


Pomislite - zrasla je[uredi]

S to veselo mislijo se je odpravila spat. Tudi palčki so pozaspali, čeprav je bilo nocojšnje spanje malce nemirno. Ne da bi tuhtali - le čutili so, da nekaj zelo lepega in zelo milega odteka s Ključa navzdol v dolino, v vas pod hribom. Navzdol, kamor teče vesela pesem pomladanskih kapljic, kamor hitijo vsi studenci - tja odteka zdaj še nekaj drugega ...

Ampak, ves naslednji, drugi, tretji in četrti dan si palčki nikakor niso vzeli časa, da bi razmišljali o tem odtekanju. Pomlad je bila tu. Vsak dan je bila močnejša, vsak dan je bila lepša, vsak dan je več cvetlic klicala na dan. Vračali so se že tudi prvi ptiči, ki so jeseni odleteli na jug. Kukavica še ni zapela, za to je bilo še prezgodaj, ampak prišli so drobni pokrivalčki, ki so se odpravili samo med najhujšim mrazom malce bolj na toplo. Sinice, ki so se pozimi držale okrog hiš, kjer so dobile kaj jesti, so se tudi pripodile nazaj pod Ključ. In bilo je slišati, kako žolna tolče po deblu in tudi škorci so že vrešče pripovedovali, kod vse so se potepali pozimi.

Palčki so imeli cele dneve dobesedno polne roke dela. Zvečer, ko so se odpravljali spat, so si na hitro umili te svoje delovne roke in odšli vsak v svojo sobo.

Nekega jasnega večera pa je bilo malce drugače. Kar obsedeli so za mizo in nenadoma se oglasi Prstančica:

»Saj boste dovolili, jutri ne bi šla z vami v dolino.«

»Pa toliko zvončkov je še treba rešiti snega. Ob Gradaščici je še polno snega, res! Tam za krajem nikakor noče skopneti in palčki moramo pomagati.« je gnal svojo Hali.

»No, ne bodi tečen,« ga ustavi Tom, ki se je od vseh še najprej sprijaznil, da kar mora priti, bo pač prišlo.

»Kaj pa je Prstančica?« je resno vprašal. »Zakaj ne moreš z nami?«

Malce v zadregi je deklica vstala, pogledala po sebi in rekla:

»Vidite. obleka mi je postala čisto prekratka in preozka. Pretesna, pravijo ljudje. Moram si napraviti novo. «

Palčki so razširili oči, pogledali Prstančico in res opazili, kako jo obleka tesno veže. To je bilo za palčke nekaj tako nenavadnega, da sploh niso prišli do sape od začudenja.

Saj palčkom ni nikoli ničesar premajhno! Ne zredijo se, ne zrastejo, vedno so enaki. Obleka se kvečjemu raztrga, če jo preveč obrabijo ali če se po nerodnosti kam zataknejo. Drugače pa jo lahko nosijo, o joj, lahko bi nosili isto leta in desetletja.

Miki, ki si je pravzaprav največ drznil reči o Prstančici in kateremu je tudi ona najprej pripovedovala o svojem hrepenenju, saj je bil na nek način najbolj otroško iskren, je zdaj čisto otroško preprosto, začudeno rekel:

»Zrasla je!«

»Saj res, zrasla je!« je ponovil za njim Hali.

Nato še Tom, kot da bi hotel potrditi to neverjetno čudo, potrdi:

»Najbrž je res zrasla.« Odločno stopi k njej in prestrašeno odskoči, saj je nenadoma segal Prstančici komaj do ramen. In vendar je bil še pred kratkim, vsaj tako se je njemu zdelo, še čisto pred kratkim, večji od vseh palčkov - kaj šele od Prstančice.

Vsi ti drobni, dobri, rjavi fantki ali možici so začudeno strmeli v deklico. Iko čez čas v zadregi izdavi:

»Zdaj ne bo več naša sestrica. Ne nič več je ne bomo mogli tako klicati. Zdaj bo, zdaj bo naša kraljična!« se je srečno domislil in kot da jim je padlo z ramen veliko breme, so se vsi skupaj oddahnili.

»Saj res! Prstančica je lahko kraljična, zakaj pa ne? Zrasla je!«

Deklica je s srečnim nasmehom sprejela to rešilno besedo - kot da se utaplja - in nežno zaprosila:

»Potem me razumete? Jutri me ne bo. Narediti si moram novo, kraljevsko obleko. Tudi pojutrišnjem me ne bo, saj razumete: malce si moram pospraviti domek. Rada bi spet živela v njem. Zdaj je pomlad - in bila sem vajena tako. Sicer pa je bila letošnja zima prva, da sem prišla k vam. Morda si bom morala tudi posteljo malo podaljšati in morda še vrata povečati. In tako rada bi si naredila gredico ob hiški: tam bi nasadila mnogo cvetlic, takih, ki cvetijo vsepovsod po Ključu. Ampak, zakaj jih ne bi imela bliže domu?«

Hali se je takoj domislil:

»Ja, ja, tudi ljudje imajo vrtove ob hišah!« in potem so spet vsi molčali.

Čez čas je Prstančica malce v zadregi nadaljevala:

»Ne bodite jezni, poiskati si bom morala tudi večji list, da bom lahko letala naokrog. Ta, ki ga imam zdaj, me nekako slabo nosi. Mogoče sploh ne bom imela več kostanjevega, vzela bom raje javorov list, ta je mnogo večji.«

»Tako, tako, javorovega vzemi. Mislim, da ima javor največje liste, kar jih je tod naokrog.« potrdi Tom.

Bili so zmenjeni. Naslednje jutro se je deklica. odpravila na svoje - saj dolgega poslavljanja med njimi nikoli ni bilo.

Tokrat pa steče Miki za njo in vpraša:

»Sestrica, a se sploh še kdaj vidimo?«

»Kako to misliš? Kako to mislite?« pravi vsa začudena in se ozre po dragih obrazkih. »Kako si pa predstavljate, da bi sploh mogla kdaj pozabiti na Ključ in na vas, dragi moji bratci?«

To se je slišalo zelo lepo in palčki so iz vsega srca želeli verjeti, da bo res tako.

Vendar pa Prstančica tisto pomlad ni nič več prihajala palčkam pomagat delat - kot da je pozabila na zlatice, ki prav zdaj klijejo, pa na vetrnice, ki na vseh senčnih pobočjih proti Dvoru prihajajo na dan, in na jegliče in na klinčke in na kukavice in na vse tiste cvetlice, s katerimi so palčki imeli vsak dan, od jutra do noči, dosti veselih opravil. Zgodilo se je tudi, da je kakšna lačna veverica ihtavo iskala poslednji lešnik, in če je bil kateri od palčkov v bližini, ji je seveda pomagal.

Nekako so se navadili na to (palčki se na vse zelo hitro privadijo), da njihove sestrice nič več ni…

In vendar je še prišla. V nekem prelepem majskem jutru. Oblečena je bila zares kot kraljica v bele in vijoličaste cvetove španskega bezga. Na zelenih laseh je imela krono iz zlatic. Da, zdaj je imela že tolikšno glavico, da si je lahko naredila kronico iz več cvetov. Bila je izredno lepa, vsaj palčkam se je tako zdelo, a po malem so se je tudi bali. Bila je tako velika, da bi jim lahko podrla njihovo hiško, če bi bila malce nerodna. Pa ni bila. Nasmehnila se je in sedla na bližnji štor. Občudovali so jo in Miki, ki si je vedno največ dovolil, ji je sedel celo v naročje. Drugi pa so kar stali tam pred njo in molčali.

Končno pa je Tom stresel z glavo in rekel:

»Moram iti, drugače se bo še meni zgodilo to, kar se je Prstančici: tudi meni lahko začne iz oči odtekati živo srebro. Tega nočem. Ne pozabi na nas, sestrica ali kraljična ali kar koli že hočeš biti!«


Nenavadne bliskavice[uredi]

V vasi pod Ključem smo tisto leto doživeli kaj čudno poletje. Najprej ga silno dolgo ni bilo. Če je jutro še tako lepo kazalo, so se popoldne od nekod privlekli oblaki in že so se ljudje nezaupljivo ozirali v Ključ in govorili:

»Spet bo zajokalo nad Ključem!«

To je seveda pomenilo, da se bo vlil dež. Le kdo naj bi v Ključu jokal in za kom naj bi jokal? Toda - kaj se ve? Ključ je tako razpotegnjena gora, da je v njej polno skrivnosti. Nikoli ne veš, kdo se je tam lahko izgubil - ali pa morda prav zdaj koga išče.

Ko se je končno vreme le ustalilo, ko so bili dnevi lepi, dolgi in topli, so se v nočeh, posebno pa v večerih, še vedno pojavljale nenavadne bliskavice. Svetilo se je nad Ključem tako, da bi lahko vsako stezo videl. In spet so ljudje govorili:

»Le kdo in koga išče po Ključu, da se vsak večer tako sveti?«

Seveda, ljudje imajo na svoj način zelo radi pravljice, čeprav tega ne priznajo. In tako bi najraje verjeli, da nek velikan išče svojo družico ali pa, da se je kakšna vila izgubila in ne najde poti domov.

Tretja nenavadna stvar tistega poletja pa je bila naslednja: Pri našem prvem sosedu, saj se spomnite, pri drugem sosedu je doma Cene, torej pri našem prvem sosedu so to poletje posvojili deklico. Že dolgo sta si gospodar in gospodinja želela, da bi imela otroka. Ker ga ni bilo, sta modro ugotovila, da je otrok na svetu kar precej, tudi takšnih, ki so sami in bi želeli imeti dobro mamo in ata. Naša soseda sta bila vsekakor zelo dobra: Bila sta vesele narave, v najboljših letih, pridna za delo in znala sta se imeti rada. Če sta znala imeti rada drug drugega, če sta znala imeti rada domačega psa Runa, če sta znala imeti rada sosede, potem bosta gotovo znala imeti rada tudi otroka.

Dobila sta deklico. Bila je drobna in gibčna. Prej pa je vsak opazil njene zelene oči - bile so tako zelene kot spomladanska trava, tiste prve bilke, ki priklijejo na dan ob marčnem soncu. Kaj se ve, ali je takšne oči imela že zelo zgodaj - saj dojenčki imajo vsi modre oči - ali pa je čisto slučajno njena mamica uganila, kakšne bodo in ji je dala ime Bilka. Tako je namreč pisalo na njenem rojstnem listu.

Toda naši vasi se je zdelo ime čudno, nenavadno, saj so bili vajeni starih, znanih imen, in tako jo je malokdo klical Bilka; večinoma so jo klicali kar Milka. To je bilo za njihova usta in ušesa. Deklica sploh ni ugovarjala. Če se ji je kdo nasmehnil in jo je poklical Bilka ali pa Milka, je priskakljala k njemu in vprašala:

»Kaj pa bi radi?«

In če se mu je preveč zvedavo zazrla v oči in ta ni vedel takoj odgovoriti, kaj hoče, je navadno hitro zdrdrala:

»A tako, zdaj pa se ničesar ne spomnite? Potem, ko me ne bo več, bi me pa radi kaj vprašali!«

In že je odhitela. Videl si samo še njene svetle lase, bili so podobni spomladanski travi, tisti, ki se čez zimo posuši in je skoraj bela, samo rahlo spominja na zeleno. Tako je imela Bilka svetle, zelenkaste ali zelenkasto plave lase. In v laseh je rada nosila veliko zeleno pentljo: tudi od te pentlje so lasje nekako zeleno žareli. Ljudem se je to zdelo nenavadno in so nekaj časa opravljali:

»Mar bi nosila modro ali pa rdečo, takšno pač, kot je v navadi!«

Potem so se navadili na zeleno pentljo v njenih laseh; celo na njene zelene oči - in ko so se navadili, so na vse skupaj pozabili. Niti opazili niso, da najraje nosi rdeče ali rumeno krilce, rjavo ali modro bluzo in jopico in še da ima bleščeče zobke: tako so se svetlikali kot kapljice rose, nabrane na pajkovi nitki. Vaščanom ni bilo mar. Samo to so vedeli, da je Milka ali Bilka zelo prijetna in pridna deklica in da sta soseda zdaj pravzaprav srečna človeka, ko imata tako hčerko.

Ob popoldnevih, ko je bil čas, da se odžene živino na pašo, pa je Cenetova mama navadno na ves glas klicala po vasi: »Cene, Cene! Kje si spet? Kje tičiš? Alo, domov! Past bo treba! Nesrečni poba.« je godla sama pri sebi, »saj ve, da se zdaj poleti ne sme spustiti živine tako kot jeseni, ko se lahko pase, koder hoče. Zdaj je treba paziti nanjo; najbolje, da jo imaš na vrvi. O ti poba, ti! Saj pravim, že v osmi razred pojde jeseni, pa ga nikakor ne morem pripraviti, da bi bil ob pravem času doma!«

Mati si najbrž ni mogla predstavljati, da Cenetu drugače teče čas in da so za njega prave drugačne ure kot pa za njegovo mamo. Saj ima navsezadnje vsak človek svoje merilo za čas. Za nekatere je najboljši zgodaj zgodaj zjutraj, za druge spet kasno kasno zvečer. Nekateri pa ljubijo vroče opoldanske ure, ko se nastavijo soncu in užijejo svoje pol ure ali svojo urico počitka.

Cene je rekel Bilki:

»Veš kaj, zdi se mi, da me že spet kliče mama. Je res že toliko ura?«

»Najbrž bo, če te kliče,« je rekla Bilka mirno

»Potem bom moral iti s kravami na pašo.«

»Saj. Ali je to tako hudo?« ga je vprašala deklica.

»Hudo ni, lepo pa tudi ne. Saj veš, raje bi ti danes prestavil namizno luč tja, kamor želiš.«

»Boš pa jutri, saj je jutri tudi še en dan in potem bo še kakšen.«

»Veš, kaj sem ti prinesel? Sliko!«

»Kakšno sliko? Pokaži! A je na njej spet tista tvoja Prstančica?«

»Kako pa si uganila?«

»Tako, kar uganila sem, kar rekla sem pač. Doslej si mi prinesel že tri slike tiste nenavadne deklice. Na eni je oblečena v živo rumene spomladanske zlatice. Gotovo si jo naslikal zgodaj spomladi, saj sedi ob prelepem, velikem telohu in z roko kaže nanj, kot bi ti ga hotela pokloniti. Na drugi je naslikana v rdeči obleki iz cvetočega maka in na glavi ima klobuček iz plavice. Zelo žive barve so to. Stoji pa ob žitnem klasu. Ne vem, kako je prišla tja, ker je en sam žitni klas. Ni na njivi. Ne znam si predstavljati, kje ta deklica živi. Na tretji sliki, ki si mi jo dal, je oblečena v jesenske liste zelo lepih barv. Ob rokavcih in ob vratu pa ima volančke modrih zvončnic, ki zacvetijo jeseni. Ali je tako?«

»Seveda je.«

»Lahko uganem, katero sliko si mi danes prinesel?«

»Ne vem, če boš uganila.«

»O ja, bom! Saj manjka samo še zima. Najbrž si jo prinesel belo, debelo oblečeno za hladen čas.«

Cene je v zadregi tiščal sliko k sebi in je ni hotel dati.

Bilka pa se je zasmejala: »Kar pokaži mi jo!«

Cene pa, kot da bi bil malce užaljen, reče:

»Ko že vse veš, pa še to povej, v kaj je oblečena Prstančica na zimski sliki?«

»Ah, to te zanima! Muči te najbrž, ker sem uganila, da ni bila nikoli na žitni njivi in da si jo ti sam postavil k žitnemu klasu, kaj?«

Cene je pogledal Bilko: »Menda res nikoli ni bila, ne vem, nisem še nikoli slišal, da bi palčki hodili na njive. Mogoče pa le gredo kdaj, če slučajno kakšna nevihta zbije lepe klase po tleh in jih potem pobirajo in podpirajo.«

»Mogoče res,« je bila zamišljena Bilka, »čeprav palčki navadno živijo v gozdovih ali pa v gorah.«

»Ja, sem slišal nekaj,« je rekel Cene, »pa tudi, kolikor se sam spominjam je res tako.«

»Česa pa se ti spominjaš?« je bila začudena deklica.

»Oh, nič, nič, kaj bi ti pravil! Še sreča, da ti drugi nič ne pripovedujejo. Kar ti povej!«

»Naj bo.« se je strinjala Bilka, ki se je navadno v vsem strinjala. Sploh ni imela navade ugovarjati. Samo po svoje je naredila, kadar ji kakšna zadeva ni šla v račun. Kadar pa se ji je zdelo kaj krivično, je stekla za hišo in se zazrla proti Ključu. Ali pa je stekla vsaj do okna in se spet zazrla proti Ključu. Ko je minilo nekaj časa, mogoče pet minut, mogoče deset ali petnajst, je bila že spet vsa vedra, kot da se nič napačnega ne bi zgodilo ali kot da bi od visokega zelenega Ključa dobila novo moč ali dobro voljo; kot bi ji pritekala naproti z vsemi studenci, ki vrejo s Ključa.

Tako je bilo tudi zdaj. Nasmehnila se je, pokazala svoje bleščeče zobke in rekla Cenetu:

»Vem, da ti bo nerodno, ker bom natanko uganila: Tvoja Prstančica je oblečena v bel plašček, ki je stkan iz drobnih drobnih belih in mehkih zajčjih dlak, takih, ki rastejo na trebuščku. Spete pa so skupaj s pajkovo nit jo. Za vratom ima debel ovratnik iz najfinejšega perja, ki so ji ga poklonile ptice - celo sova ji je dala belo peresce, tako, ki je raslo kot puh pri dnu.«

Zdaj je bil pa Cene res povsem iz sebe. Le kaj naj reče? V zadregi ji je pomolil sliko, na kateri je bila res narisana punčka z zelenimi očmi in zelenimi, košatimi lasmi ter v belem puhastem ogrinjalcu.

»Vidiš,« je rekla Bilka, »prav ta je še manjkala! Še to sliko bom dala nad svojo posteljo in moja zbirka bo popolna. Mi boš prinesel še kakšno sliko?« je hitro vprašala, da deček ne bi bil užaljen.

»O ja, bom, še mnogo jih imam. Na eni je košara jurčkov, na drugi pa so telohi na zasneženem bregu, no, potem pa so še zvončki ob vodi, pa smučke, s katerimi se tako rad smučam ...

»Prinesi! Zelo bom vesela. Tiste slike bom dala pa nad mizo in vse me bodo spominjale nate.«

»Katere te bodo spominjale name?« pravi Cene in ne more več ničesar prav razumeti.

»Tiste smučke, pa telohi, pa zvončki, ki jih bom dala nad mizo.«

»Na kaj te pa spominjajo slike Prstančice, ki jih boš dala nad posteljo? «

»Ah, o tem ti bom pa pripovedovala kdaj drugič, kadar bova imela mnogo, mnogo časa. Zdaj moraš iti krave past.«


Ni mi žal[uredi]

Ne, od tega poletja Cene ni imel več kaj dosti časa zame. Ni mi nepričakovano padal v sobo. Kadar je prišel ravno mimo in če mi je nagajal pri elektriki, sem poprosila:

»Cene, imaš morda preizkuševalec toka s seboj? Poskusi no, če je v vseh vtičnicah tok?«

»O, to pa že!« je prikimal, pritekel in že spet odhitel.

Neprestano ga je čakalo kakšno opravilo. Ja, čuda reči je moral opraviti in šele kasneje, mnogo kasneje sem zvedela, s kakšnimi poizkusi se je ukvarjal.

Cene ni prihajal, jesen pa je vseeno prišla. Prišla je tista lepa in vabljiva jesen, ko je vse pordečelo, nato porjavelo, listje je začelo odpadati. Ne, saj ni bilo res, da je odpadalo, letelo je z jesenskim vetrom! In z njim so letele tudi ptice, ja, včasih se je zazdelo, da bodo še suhe trave poletele, da bodo jabolka poletela, da bo poletelo vse, kar se sploh lahko premika.

Želja, velikanska želja iti kamor koli - kot lastovke, kot divje gosi ali vsaj kot listi - je z jesenjo prišla menda v slehernega človeka. Videla sem jih, sosede, kako so hiteli sem in tja. Ampak to hitenje je bilo manj iz nuje, da je treba vse čim prej pospraviti iz polj, navoziti drv iz gozda, kot pa iz želje, da je treba hiteti, hiteti nekam in da je treba hitro delati, drugače jih bo želja po daljnih krajih potegnila za sabo.

Nekega jutra nisem več zdržala, odšla sem - ve se kam: odšla sem v Ključ. Šla sem iskat tisto stezo, ob kateri je živela Prstančica. Seveda sem ljudem, ki so me spraševali, modro razlagala, da grem po kostanj ali po gobe. Saj so na svetu tudi takšni ljudje, ki se ne prestopijo niti z noge na nogo, če ni pri tem neke koristi.

Hodila sem. Ključ je prostoren: brez konca in kraja lahko hodiš po njem. Lahko se tudi zgubiš, če ga ne poznaš res dobro. Ampak jaz sem ga poznala. Skrbno sem poiskala tisto prelepo stezo, malce pod vrhom na južnem pobočju. Še je bila tam, debelo je bila postlana z listjem. In prav tako kot pred letom dni in pred desetletji je na koncu ostro zavila v levo, da je bilo videti, kot da se je nenadoma razblinila ali pa dvignila v sivo sinje nebo. Našla sem celo tisti kostanj - letos je bil malo večji, a vejo je imel še vedno upognjena k tlom. Toda, čudno čudno! Ta veja, ki je segala k tlom kot varna strešica, ni bila nič več zelena. Listje se je držalo na njej, saj je bila veja preveč na tleh, da bi ga veter potrgal, toda bilo je zgrbančeno in rjava. Prstančica torej ne živi več tukaj?

Ždela sem na toplem sončnem parobku ves dopoldan. Vetrič je pihal mimo, prinašal je leteče liste, šumenje suhe praproti in kapljic, ki so padale v kotanje. To je bilo vse. Zjutraj sem šla od doma in daleč čez poldan se je že nagnilo sonce, ko sem se vračala. V tem času bi se Prstančica morala prikazati od nekod! Saj vendar ni ponočnjakinja, da bi spala vse dopoldne. Tako zgodaj pa palčki jeseni tudi ne odhajajo po svojih poslih, da bi odletela prej, preden sem prišla jaz! Njihovo glavno opravilo se začne z vetrcem ob enajstih dopoldne; ali pa šele z nagajivcem, ki potegne ob treh. Tedaj se palčki poženejo v vrhove dreves, smukajo liste, jih mečejo v veter in tekmujejo, kateri listič bo poletel dlje. Se Prstančica spominja, kako je lani odletel njen listič prav nad našo vas?

Malce otožna, kot se spodobi za jesenski čas, in mogoče tudi malce razočarana sem se vračala v dolino. Tedaj pa se je med sivkastimi debli nekaj svetlo zeleno zalesketalo - kot prva pomlad. Srce mi je začelo hitreje utripati. Saj ne more biti drugega, prav ničesar drugega ne more biti kot Prstančica! Samo njeni lasje blestijo tako svetlo zeleno. Zdajci pa sem zaslišala v šumečem listju hitre korake - in pred menoj se je pojavila deklica Bilka - ali Milka, kot so jo klicali v vasi. Na glavi je imela živo zeleno ruto in oči so se ji veselo, zeleno lesketale.

»A, samo ti si, Bilka!« sem rekla razočarano in olajšano hkrati.

»A ste mislili, da prihaja zelen volk?« se je posmejala in pokazala na svojo zeleno ruto. Bila je drobcena in gibka, ljubka in prisrčna in niti od daleč ni spominjala na volka. Ah, morda na zeleno veverico, če bi obstajala. In že sem jo vprašala, kot sprašujejo vsi odrasli v naši vasi:

»Greš po kostanj?«

Spet se je zasmejala, pokazala na svojo rjava torbico in rekla:

»Da, zelo rada imam Ključ.«

Ni rekla »zelo rada imam kostanj«, rekla je: »Zelo rada imam Ključ«.

Tedaj je močno zapihal veter, da se je napelo njeno rumeno rdeče krilce. Rokavi vijoličaste jopice so se stisnili ob telescu in zelena ruta je zaplapolala. Listi pod njenimi nogami so se zganili.

»Odneslo te bo!« sem šepnila in se spomnila, kako je Prstančica odletela z vetrom.

»Zdaj ne več.« se je napol otroško, napol srečno nasmehnila Bilka. »Prevelika sem.«

Tako sva stali in se gledali. Nenadoma si nisem mogla kaj, da ne bi vprašala, kot da je samo med nama neka daljna skrivnost:

»Pa ti je žal, Bilka?«

»Kaj naj bi mi bilo žal?«

»Da ne moreš več leteti, mislim.«

Delala se je, kot da je preslišala moje vprašanje, spet zamahnila s torbico, da je listje pohitelo kvišku in rekla:

»O, saj bom še letela! Pa kako bom letela!«

Potem je umolknila.

»Kdaj boš letela?« sem vztrajala pri svojem. Tako rada bi videla, kako jo na listu odnaša neustavljivi jesenski veter.

Zdelo se mi je, da se bo zdaj zdaj zmanjšala in da bo spet postala Prstančica, da mi bo pristala na dlaneh. Včasih se odrasli poslovimo od svojih sanj teže kot otroci.

»Veste.« je rekla zaupno, ko da mi bo razodela neko veliko skrivnost, »Cene pripravlja posebno vozilo. Takšno, ki bo letelo po zraku. Menda ima načrt in dela vse natanko po načrtu. O, on bo gotovo kaj napravil zame! Če ne bom znala leteti sama, bo pa on pilotiral, je rekel. Pridno se bo učil in se bo naučil vse, kar je treba. Tako bova letela oba!«

Gledala sem jo in nisem vedela, ali me zanalašč zavaja od spominov ali pa v njenih otroških možganih dobiva vse večjo pomembnost tisto, kar je bilo. To srečno lastnost imajo predvsem otroci. Malo časa žalujejo za vsem, kar je minilo, in pričakujejo, se veselijo novega. O preteklem govorijo samo še kot v pravljicah.

Tako nisem več silila vanjo. Bilka se je nasmehnila in rekla:

»Grem, da srečam še kakšnega rjavega palčka. Ponoči jih ni mogoče videti.«

Zdaj sem bila že modra in spravljiva:

»Kar pojdi in srečno se vrni!«

»Bom, bom!« je pomahala s torbico in odšli sva vsaka na svojo stran.

Je mislila kostanje ali je v resnici mislila njene ljube palčke, ki gotovo še živijo nekje na zahodni strani Ključa?