Protestna resolucija
| Protestna resolucija Vera Albreht |
| |||||||||||
Drago sestre! Skupno smo prevzele težko nalogo zbližanja naših dveh narodov, ki naj bi bil pogoj za obstoj miru v Evropi. Z odlokom okrajnega Šolskega sveta v Postojni od 30. septembra 1923. Opd. 5/3952 ad in z enakim odlokom prefekta Trsta in Gorice se jo našim otrokom vzel v prvem razredu pouk materinščine in se hoče otroku 6 let nuditi izobrazbo v njemu nerazumljivem jeziku, je naše medsebojno delo otežkočeno in znova je vsejana kal sovraštva med obema državama. Mi se obračamo do vas, enako misleče pacifistke Italije, da dvignete svoj glas proti takšni politiki, da odprete oči zaslepljencem, da zahtevate najnujnejšo reformo za odstranitev vseh naredb, ki nasprotujejo brezpogojni enakopravnosti vseh narodnosti v državi. Notranjepolitična reakcija, ki pridiga le sovraštvo in ščuva medsebojno narode, vzdiguje vedno smelejše glavo. Reški konflikt je os, okrog katere se vrši mir med vašo in našo državo. V vseh slučajih, kjer se določila mirovnih pogodb teptajo z nogami, vsi samovoljni pohodi D'Annunzia, imenovanje Giardinija na Reko, ostajajo od Zveze narodov neopaženi, nazadnje pa se bo sankcioniral vsak tak nasilen rop.
Me, kakor ve, stremimo po pravični in definitivni ureditvi spornih vprašanj, z resničnimi garancijami v obrambo obeh držav proti vojni. Vplivajte na svojo vlado, da predloži sprejemljive pogoje in da omogoči naši manjšini svoboden razvoj. Naj se ne razbije vaše delo in naši upi na zlobni nameri nerazumevanja s strani vlade! Odlok s katerim se je odvzel našim otrokom prvega razreda pouk materinščine celo v privatnih šolah, s katero se je nad 230 jugoslovenskih učiteljev vrglo na cesto, ta odlok zavračamo na podlagi samoodločbe narodov. Zavračamo ga v imenu miru, ki je vedno ogrožen, če se narod poniža.
Drage sestre! Odkrito vam moramo reči, da je naše ljudstvo v Italiji tolikanj pretrpelo, da ne veruje več na obljube brez garancij. Vsa današnja bol Jugoslavije in beda Evrope izvira vsled, kršitve pravic in vsled tega, da so se vladajoči povspeli nad vsako moralo. Skoraj vsi odmevi našega ljudstva v Italiji so en edini vzklik ogorčenja napram početju vaše vlade. Čim hujše bo postajalo to nasilje, tembolj se bodo pripravila pri nas tla nacionalistični protiagitaciji in nasilju, kot odgovor s strani italijanske večine.
Zato vas jugoslovenske pacifistke prosimo, da združite svoja stremljenja z našimi in da dvignete svoj glas za svete pravice naših manjšin, da preprečimo zlo in krivico nasilja ter smo bolj kot kedaj poprej uverjene, da bo naš skupen program mednarodne organizacije mnogo pripomogel k mirni rešitvi obojestranskih konfliktov.
Ljubljana, 12. oktobra 1923.
Opombe urednice
[uredi]V Jutru (Beseda naših žen, Jutro, 14. 10. 1923, let. 4, št. 241, str. 3.) so ob resoluciji še zapisali: V dvorani ljubjanske Kazine se je v petek zvečer vršilo zelo zanimivo predavanje. Gospa Vera Albrechtova je govorila o propagandi in ciljih mednarodne «Ženske lige za mir in svobodo». V svojem predavanju se jo ozirala zlasti na letošnji kongres «Ženske lige» v Podjebradu na Češkem.
Pravilno je gospa predavateljica v svojem govoru podčrtala oklic, katerega je liga letos ob 9 obletnici izbruha svetovne vojne izdala na javnost in v katerem pravi, da mora vsaka žena čutiti v sebi pogum, da se zoperstavi vsaki odredbi bojaželjne politike, ki uničuje življenje, onemogoča razvoj in ovira bodočnost in srečo človeškega naraščaja. Nato je ga. predavateljica navzoče poslušalstvo seznanila z zborovanjem lige na letošnjem sestanku.
Kardinalna točka kongresa «Ženske lige» v Podjebradu je bila točka o zaščiti narodnih manjšin. Na ta kongres je liga pozvala tudi zastopnice iz naše države. Dočim so bili naši nasprotniki na tem kongresu zastopani številno, je bila na zborovanju za celo Jugoslavijo navzoča samo gospa Albrechtova, ki je imela lepo priliko videti, kako je razpredena propagandistična mreža naših sovražnikov pred zastopniki velikih in civiliziranih narodov, dočim se za nas vsled naše pasivnosti ne zavzame nihče. Gospa Albrechtova je morala čestokrat ugovarjati bolgarskim zastopnicam, ki so na kongresu čitale tendenciozna poročila o masakriranju Bolgarov s strani Srbov. Gospa predavateljica je imela jako težko stališče tudi v pričo italijanske zastopnice. Ta je na obtožbe, da postopa Italija z jugoslovansko narodno manjšino po barbarsko kratko in cinično izjavila, da jugoslovenska narodna manjšina v Italiji sploh ni znana. Na kongresu se je poročalo tudi o narodnih manjšinah v Avstriji. Nas zanima tu v prvi vrsti Koroška.
Z ozirom na vnebovpijoče krivice, ki jih izziva italijansko tlačenje našega življa v Primorju, je gospa Albrechtova sestavila protestno resolucijo, katero je koncem predavanja prebrala in ki jo v imenu jugoslovanskih pacifistk namerava poslati predsednici »Ženske lige«, da se izroči enako mislečim italijan. ženam. [Sledi besedilo resolucije, ki ga je napisala in prebrala Vera Albrechtova.]
Ob koncu Jutro dodaja: Tako se je zgodilo, da je namesto naših mož-diplomatov vložila prvi protest proti nasilnemu potujčevanju našega naroda žena. Bodi ji to dejanje priznano v čast, kakršne so dandanes deležni le redki! (Beseda naših žen, Jutro, 14. 10. 1923, let. 4, št. 241, str. 3).
Glej tudi: Vera Albrechtova, Medsebojno žensko delo za zaščito narodnih manjšin, Ženski svet, 1923, let. 1, št. 12, str. 284-285.