Prostitutka Zoša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prostitutka Zoša
Angelo Cerkvenik
Izdano: Kres, letnik 1, številke 3/4–9/10 (1921), 41–45, 97–100, 109–111, 129–133, 161–163
Viri: dLib 3/4, 5/6, 7, 8, 9/10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV V VI dno

I[uredi]

Stal sem na oglu Jagelonske ulice in Hetmanskih vali v Lvovu. Čakal sem na električno. Že se je mračilo. Zapel sem si suknjo in čakal.

»Gospod,« me nagovori deček v raztrganem suknjiču, z dolgimi razkuštranimi lasmi, brez kape, »gospod, pojdite za menoj.«

Gledal sem ga in čudil sem se. — Aha, sem si mislil, že vem, že vem. — »Izgini,« sem mu dejal, »nimam denarja, in sploh …«

»Ne, ne, pridite, prosim, pridite, pridite!«

»Pojdi,« sem rekel in sem stopil za njim.

Zapeljal me je v ozko ulico na polomljeni trotoar, med umazane hiše z majhnimi okni in umazanim perilom, visečim na oknih. Hodil je pred menoj in se ves čas oziral. Stopal je neenakomerno. Počasi, hitro, pa se je zaletel in zopet postal, pogledal me in zopet tekel. Peljal me je skozi velika vrata v visoko hišo, kakor v kakšen predor, na drugo cesto, in končno se je ustavil v majhni uličici pred najvišjo hišo z napisom »Hotel Balkan«. Postal je pred vratmi. Ozrl se je, in ko je videl, da mu sledim, je smuknil v vežo. Star dedec, v dolg kaftan oblečen, z umazanimi kodri na obeh straneh plešaste glave se je globoko priklonil in pokazal s prstom navzgor. Stopil sem po stopnicah in se ustavil sredi stopnic, razmišljujoč, bi li šel naprej ali ne.

»Stopite, gospod... stopite ...«

Polutema se je plaho stiskala v dolge hodnike in bežala pred rdečo svetlobo, izhajajočo iz svetiljk ob stopnicah. Počasi in previdno sem stopal do tretjega nadstropja. Vodil me je do zadnjih vrat v levo stran hodnika. Ponudil sem mu nekaj drobiža, a on je odmajal z glavo: »ne smem...«; pozvonil je in zbežal izpred vrat. Sam sem ostal pred vratmi — in kmalu bi bil zbežal za njim. Slišal sem drobne korake in poluglasno žvižganje neke melodije iz "Trubadurja". Ženska postava je odprla vrata in stopil sem v ozek hodnik.

»Nimam nič svetiljke,« je dejala; »sploh ne ljubim svetlobe, in ta hodnik mi posebno ugaja ... le stopajte naprej, saj pasti itak ne morete nikamor.« Govorila je slabo nemško z močno poljskim naglasom. Šel sem za njo niti proti svoji volji niti svojevoljno — šel sem, morda iz komoditete, morda iz prirojene mi neodločnosti, morda tudi nekoliko iz simpatičnega mi naziranja, da je najboljše, ne vmešavati se v potek stvari, ampak hoditi, delati, čustvovati, živeti kakor pač pride. Stopila je v salon. Spoznal sem jo. Srečal sem jo že tolikokrat ob štirih popoldne pred gledališčem. Devojčica s kratkim krilcem, žametastim suknjičem in črnim klobukom.

Stal sem pri vratih in jo gledal ves začuden. Nisem se ganil z mesta.

»Ti se čudiš?«

»Ti?« sem ponovil mehanično. Zakaj "ti"? sem si mislil. Saj jo ne poznam, saj nisem še nikdar govoril z njo! — In vendar mi je bila tako blizu! Sanjal sem že tolikokrat o nji — že tolikokrat! In vsakikrat, ko sem jo srečal, sem se stresel, sem postal rdeč in nervozen — vsakikrat, ko jo nisem srečal pri gledališču, sem stal po četrt ure, po pol ure in sem čakal — in če je ni bilo, mi je bilo žalostno in težko. Nerazpoložen sem se tedaj navadno v sedel v kavarno "Warszava" in poslušal koncert. Izgubljen dan, sem rekel, ko sem se vračal domov. In vendar mi ni nikdar padlo na pamet, da bi jo mogel, morda hotel nagovoriti, stopiti za njo, ji nekaj povedati — morda celo poljubiti jo. Nič, nič, samo srečati jo — in nič več!

Stala je nepremično pred menoj in čakala. Dolga svilena halja z modrim trakom okrog pasu, globoko dekoltirana na prsih, v belih čevljičkih. Lasje so ji padali na rame — črni, kostanjevi. Temne, močne obrvi, temne, skoraj črne oči, bleda črnkasta polt. —

»Odloži, izvoli, vsedi se tukaj na divan.«

Predramil sem se iti pogledal po sobi. Svetiljka je visela na dolgih zelenih, rdečih in rumenih trakovih, vsa ovita v žametasto-rdeč papir. Visela je čisto nad mizo tako, da je razsvetljevala samo noge male devojke. Pristopila je k meni, odpasala mi sabljo, slekla mi suknjo, vzela kasko iz rok in me peljala k divanu. Vsedel sem se na levo stran in naslonil glavo na roke. Nekaj sem mislil. Ne vem še danes, o čem sem tistikrat razmišljal. Počasi se je vsedla poleg mene, vrgla nogo preko noge, vzelo mojo levo roko v svojo, pogledala me v oči:

»Zakaj razmišljaš? Ali ti ni drago, da sem te dala poklicati?«

»Ne vem,« sem dejal, kajti resnično nisem vedel.

»Imaš cigareto?«

»Nimam, ne kadim.«

»Nič ne de, imam sama.«

Vzela je zlato dozo, izvadila cigareto in jo prižgala. Gledala, je v valovanje dima, in zopet potegnila ter spustila goste valove dima vijugasto v črno polutemo, ki je strastno vpijala motno-sive valove. Hipoma se mi je zazdelo, da zrak v tej sobi ni podoben zraku drugih sob. Omamnost in pijanost sta prepletali motno temo. Hotel sem vstati in stopiti k oknu, odpreti ga in vpijati svež zrak, pa nisem mogel.

»Zakaj tako molčiš?«

»Kaj naj govorim, pustite me, prosim, pri miru.« Približala se je, pritisnila se k meni in me hotela poljubiti.

»Ne!« sem vzkliknil, a ona ni poslušala, zaletavala se je vame vedno bolj strastno, vedno bolj divje; stopil sem nazaj, a ona za menoj, iz kota v kot. Branil sem se, a ona je postajala vedno bolj divja.

»Pustite me, pustite me ...«

Hotel sem skozi vrata. Skočila je in zaklenila vrata. Trenotek je bilo vse mirno. V sosednji sobi so peli. Štiri, pet pijanih glasov, rezek ženski glas ... žvenketanje kozarcev ... ciganske gosli ... Vse se je nejasno vrtelo v moji glavi, a ona je stala naslonjena na vrata, in me motrila pol porogljivo pol jezno.

»Misliš, da sem bolna? Ne, nisem, zdrava sem, popolnoma zdrava ... Glej,« in privlekla je iz žepa umazan papir, »glej, tukaj je potrjeno od zdravnika« in prečitala je vse rubrike, ki so bile tiskane in kar je zdravnik vpisal.

Kaj, sem si mislil — zdrava? Kaj to pomeni? Čudno! Da mi vendar ni takoj bilo jasno, da je ... Ali nisem videl? Ves način govora, ta obleka, ti lasje, ta pogled — zabolelo me je. Čutil sem fizično bolest. Vsedel sem se na posteljo, in gledal topo v njo.

Vzela je ključ iz vrat. Počasi je stopila proti meni.

»Poljub!« je rekla.

»Ne!« sem odgovoril odrezano, grobo, nalašč razžaljivo.

»Koliko si jih poljubila že danes, koliko včeraj?«

»A-ha,« je kliknila in zasmejala se, da mi je šlo skozi mozeg.

»Zoša,« je zavpil, ostuden, hrapav glas skozi vrata. »Zoša, ne deri se tako histerično.« — Po glasu in njegovi barvi sem spoznal, da je v sosednji sobi pijana ženska.

»Ha,« je nadaljevala Zoša, »tebi bi se hotelo čiste rnlade, lepe, nedolžne devojke, da bi bila tvoja? Kaj? Samo tvoja? In ti, koliko si jih ti poljubil? Ali ti nisi še nikdar nobene poljubil? Še nikdar?« In zasmejala se je, da me je bilo strah. Zopet se je zaletela vame, obesila se mi je okrog vratu; branil sem se. Vgriznila me je v prste. Videl sem dvoje oči in spomnil sem se na oči pantere, ko sem nekoč v Praterju potegnil iz kletke kos mesa ... in tisto ognusno rdeče meso okolu zob, kakor pri mački, kadar mesari miško. Kri mi je tekla iz prsta. Onemogla se je zgrudila. Počasi je vstala. Odpela je haljo, slekla jo je. Gledal sem. Slekla je krilo, hlače, nogavice, odpela moderček, vrgla ga raz sebe, in zopet se je zaletela vame.

Porinil sem jo od sebe.

»Tukaj imaš petdeset kron, vzemi, pusti me pri miru.«

Obstala je kakor okamenela. »Petdeset kron« je govorila potiho, pretrgano, »petdeset kron, zakaj meni petdeset kron?« Vzela je noto in počasi, premišljeno raztrgala jo na dvoje, previla na štiri, osem, šestnajst kosov, tako, da ni ostal niti kvadratni centimeter celega papirja. Potem je padla na tla. Bruhala je histeričen jok. Telo se je treslo, kakor se trese deblo visokega hrasta ob podirajoči burji, roke je stezala naprej. Z nohti je rila v preprogo, z nogami je drgnila ob črni pod, srajca ji je lezla preko kolen, bela koža je trepetala kakor morska površina ob lahnem vetriču, skozi belo kožo so se vzdigovale modre žile, kakor se vzdiguje tok morja iz mirne vodne površine.

»Petdeset kron, petdeset kron,« je ilitela.

Lasje so pokrili širok kolobar okolu glave in pometali po zlatoprepreženi tapeti.

Kakor val morja me je obvzelo, silno, da je podrlo vso trdovratnost v meni, in zaplakal sem. Pokleknil sem k nji, vzel sem jo v naročje; polegel jo na divan in božal jo po licih. Poljubil sem jo na čelo.

»Oprosti, Zoša,« sem prosil ... , a ona je molčala in me le hvaležno pogledala.

»Tam je torbica, vzemi tistih petdeset kron, ki sem jih raztrgala!«

Sedel sem tam in nisem se ganil.

»Moraš vzeti,« je velela.

Vstala je in stopila pred ogledalo. Popravila si je lase. Vzela je ključ iz torbice in me povedla k omari:

»Poglej,« in vzela je škatljo zlatnikov, »to je vse moje.« In pokazala mi je kup bankovcev. »In v hranilnici imam ... dosti denarja, dosti, in poglej te briljante, to zlato — vidiš, koliko imam ... Tvojega denarja ne potrebujem ...«  Zaklenila je zopet vse. Luč je potegnila bolj visoko in videl sem jo celo. Objokane, otečene oči, krvave prste, tresoče se telo.

»Dam ti, kolikor hočeš — le moj bodi — enkrat, samo enkrat.«

»Zoša, bolan sem, ne smem ...«

»Bom še jaz bolna … , četudi dobim kaj od tebe, nič ne dè ...«

»Ne, ne, ti me ne razumeš ... to je zame vprašanje življenja ... srce ...«

* * *

Sedela sva dolgo molče. Še vedno se ni oblekla.

»Poslušaj Zoša, ko sem rekel ono o poljubih, nisem mislil hudo. Nisem sploh nič mislil — enostavno nisem mogel drugače. A veruj, da si mi draga, da sem že tolikokrat mislil o tebi, in da bi te bil morda ob drugi priliki sam poljubil.«

»Mogoče je bolje tako ... zgodilo bi se kakor pri sto drugih — poljubil bi me ... vzela bi bila denar in konec bi bil vsega. Tako bo morda lepše. Sedaj mi ni več za to. Edino zato sem te hotela, ker si me tako spominjal na Vsevoloda, mladega gimnazijca iz Hrubieszova, ki je hodil z menoj v gimnazijo, in ki sem ga res rada imela. Ko sem te prvič srečala, sem mislila, da je on, pa si bil ti. A polagoma sem se sprijaznila z mislijo, da ga ni — in ga ne more biti več.«

Zopet sva dolgo molčala. Vstal sem in hotel sem opasati sabljo, pa me ni pustila ... »Ostani še tukaj, danes nočem nobenega drugega.«

»Zoša, ali ne vidiš, da je dolgočasno, da oba molčiva. In v takšnih dnevih je najbolje, če sem sam.« »Nikar, ne bom molčala, celo noč bom govorila, vse ti bom pripovedovala, zanimalo te bo in ne bo ti dolgčas. Če boš utrujen, se lahko vležeš v posteljo tukaj in spiš, samo pri meni ostani.«

»Obleci se vendar, Zoša.«

Oblekla se je v belo krilo z belo triko-majico preko prsi, še ne razvitih, ali pa zaostalih v razvoju radi prezgodnjega spolnega življenja. Šele sedaj sem opazil, da je to še dete, komaj doraslo, komaj živo, slabo, popolnoma nerazvito.

»Ostani danes pri meni, in pridi še večkrat, še mnogokrat. Ugodno mi je, če te morem gledati. In tudi nisi takšen kakor drugi. Že vse drugače gledaš. Ali poznaš nadporočnika B—a od vašega polka? Ta človek, vidiš, že v očeh mu je videti, da je porušil toliko sreč, kolikor ima let. Njegove oči vidijo skozi obleko, skozi spodnjo obleko ... vidijo golo telo ... še več, predrzno se vsesajo v mozeg, v tvoje poslednje čustvo, v misel, ki se jo upaš komaj sam pogledati! A ti ... ti obstaneš vedno samo na laseh, očeh, na ustnicah — iti ne upaš se dalje.«

Ne, ne upam se — ne morem, ker mi ni ljubo, ker mi ugaja samo enostavno in lepo ...


II[uredi]

V sosednji sobi so žvenketali kozarci, hrapavi glasovi so spremljali sonorno melodijo mlade pijane deklice. »Ne morem poslušati danes — danes ne,« je rekla Zoša potiho ... »pojdiva ven — ven, če hočeš v Jezuitski park, ali mogoče na grad ...«

»Pojdiva,« sem rekel. Črn klobuček z dolgim belim peresom nad čelom, črno mantiljo, kakor peroti plahe tiče široko, in ovratnik do ušes. »Stopiva ven iz tega smradu; danes hočem prodajati enkrat svojo dušo! Saj si je vreden.« Molčal sem in mislil na Ernočko, deklico, ki je morda sanjala o svojem dragem, ki v dalekih ruskih stepah ima njeno sliko pred seboj — in sanja o nji ...

V Jagelonski ulici je bilo vse tiho, niti dih se ni zgenil. V ulici »Tretjega maja« sva srečala pijanega majorja v družbi treh vitkih, mladih devojk. — V Jezuitskem parku je spavala črna tema na rosni travi. Tiho, skoraj po prstih sva šla, ker sva se bala, da prebudiva noč, temo in mir. Čisto na koncu parka sva se vsedla v rosno travo. Pregrnila je zemljo z rdečo odejo. Sedela sva dolgo molče. Približala se je k meni. Rahlo se me je doteknila in me gledala dolgo, naravnost v oči.

»In vendar ni človek zadovoljen! Pravzaprav bi bila morda srečna, popolnoma srečna, če bi bila tudi danes ostala v družbi majorja, če bi bila tudi danes sedela v sobi, pijani od dima, pri mizi šampanjskih steklenic -— in v družbi rdečih, svinjskih obrazov. A enkrat, enkrat se mi je zahotelo tudi takšnih obrazov, kakor ga imaš ti — enkrat hočem zopet lagati, kakor sem lagala celo dolgo dobo do svojih končanih šestnajstih let ... A veš, kje sem bila ... Kje sem rojena in vzgojena? ... V Hrubieszovvu, tam ob poljski meji. Hrubieszov — da, danes se ga hočem zopet enkrat spomniti! Majhno mestece, kup lesenih bajt — je-li morda 10—15 zidanih hiš v njem ali tudi ne. Vse samo pritlično, nizko, napol porušeno, ob umazanih, blatnih cestah, z visoko nad cesto se dvigajočimi, na gnilih gredah postavljenimi, luknjastimi, lesenimi trotoarji. In tam sredi mesta, zeleno barvana, od dežja izprana lesena kupola. Čisto blizu cerkve sinagoga. Hodila sem v sinagogo pogostoma, če sem le mogla in smela. Gledala sem jih tam: umazane, raztrgane, sključene bednike vseh bednikov — Žide. Bolni, bledi, z raztrganimi bradami. Ponižni in opljuvani. Ali si jih kedaj gledal? Klečijo in klečijo dolge 2—3—4 ure; klečijo in molijo; pretresljivo prosijo, zdi se mi, da slišim krik hijene, ki je na smrt obsojena, zdi se mi, da vidim roke, ki se dvigajo k nebu pred vešali. Znorela sem nekoč ... Domov so me nesli. Ljubila sem jih, kolikor so jih vsi drugi moji rojaki sovražili, kolikor so jih oni pljuvali, toliko sem jih jaz božala. Pa kaj ti to pripovedujem — saj ste vi vsi takšni, da tega ne morete umeti! Vi jih sovražite, ker ste nesvobodni, ker ste sužnji smešnih, bedastih idej. Toda o tem ne smem preveč misliti, ker me sicer osvojijo čustva, ki so mi jih pred stoletji cepili v kri, čustva lažnjivega altruizma in svetohlinske ljubezni. In jaz bi več ne bila tista velika prostitutka, za katero me drže vse moje koleginje — in za kakršno se smatram predvsem sama. Veruj mi: jaz sem zavestna prostitutka — sem prostitutka iz ljubezni — ljubezni do iskrenosti in sovraštva do vsakega polovičarstva.«

»Meni je vseeno,« sem mrmral, »kakšna si — lepa si, in več, več resnično ne potrebujem.«

»Imaš prav — lepa sem; lepša sem kot druge. In lepota, zunanja lepota je stvar — vsaj vsebinsko — stvar notranje sile človeške duše, je sugestija porojena v moji notranjosti. Lepa sem — to sem oddavna vedela in zato sem tudi stopila na to pot, ki je edina velika in vredna pot velike in vredne ženske. Resnična prostitucija je vse kje drugje doma — samo ne pri meni, in tudi ne pri mnogih mojih koleginjah; drugačen je dom resnične prostitucije. Mnogo mojih koleginj ni meni podobnih — one so resnično prostitutke. Ali poznaš Šašo? Šaša gre vsak teden enkrat k spovedi in k obhajilu ... in vsak teden joče dvajsetkrat nad svojo usodo ... in vsak dan sklene desetkrat, da pojde ribat, prat in kaj vem kaj še vse ... Ne, nič ni boljša kot tisoči in tisoči različnih dam iz "boljših" rodbin, ki se zgražajo nad nemoralnostjo, v resnici pa za kulisami na različnih elitnih plesih uganjajo prav čednostne orgije! O, saj to je bil tudi moj početek! Pa naj ti povem ...

Poljski pesnik je bil, ki sem celo dobo hrepenela po njem. Neki epos sem imela celo življenje pod glavo — epos o prostitutki; on ga je napisal. J. K—y je bil še mlad — tako kakor ti; svojih 24—25 let! In lep je bil, drugače lep kot ti: on je bil črn, hudoben, predrzen — imel je dolge lase — ko jih je vrgel čez obraz, se mi je zdelo, da imam pred seboj demona. Prišel je v Hrubieszow. Na nekem plesu sva se spoznala. Vse devojke - in tudi gospe — so mi ga zavidale. Ludvikowska, debela, ostudna dama, žena štacijskega poveljnika podpolkovnika, je užaljena vprašala svojo sosedo, neko grdo, oblizano damo: »Karolina — ampak, da človek cel večer pleše z eno — ne, to ni ...«  In jaz sem se ji zasmejala, široko in glasno, naravnost v njen rdeči, mastni obraz in on se je tudi režal. Potem pa sva plesala valček. Neka dunajska melodija se je prav leno valila pa široki dvorani. Vsi smo bili potni. Moj brat, medicinec, se je potil z lepo Židovko, ki so ji bili menda ravno isti dan zaprli očeta radi neke afere ... K—y je pa plesal z menoj. Vedno bolj in bolj se je pritiskal k meni ... včasi mi je jemalo sapo, in nosil me je čisto v naročju ... V glavi se je vse vrtelo.

»Jean« sem mu dejala »zakaj me tako pritiskate? … Saj me že vse boli ...«

»Beži, pupi, beži,« je rekel in se smejal. Videla sem njegove ostre zobe — posebno dva sprednja v gornji čeljusti ... Kakor volk ... in oči ... imel je sivo-črne ... Včasih me je vgriznil v ramo tako, da bi zavriskala ... In vrtela sva se že celi večer ...

Mnogo nisem videla — a čutila sem, da so vse devojke enake meni — vedela sem, temno sluteč, da je ni, ki bi ne bila prišla na ples z upanjem, da nekaj najde — da je ni, ki bi ne bila tako pijana kakor jaz. Le fizično sem čutila ... Najbolj ostuden mi je bil duh potnih in umazanih teles — ves zrak je bil okužen, a mi smo vsi ta zrak vpijali ... vpijali ... v blato, v blato vedno nižje in nižje ...

»Ha,« sem rekla, čisti instiktivno, »iz blata v blato — spomni se človek, da si pepel ...« In smejala sem se; nekoliko parov me je prav čudno gledalo ...

»Ti noriš,« je rekel K—y in me narahlo vlekel za seboj v postransko sobo. Visoke kulise so stale tam; iz prejšnjih časov, ko smo se igrali sv. Miklavža in kaj vem še kaj ... in rdeče, široke zofe so napol polomljene ležale druga preko druge; polne prahu in smradu. Vsedla sva se na prvo.

Desno od nas sva v polutemi opazila Lucijo pl. Ž—y v družbi podpolkovnika Ludwikovskega ... bila sta zavita v črn klopčič. In nejasni glasovi, živinski, neartikulirani, so se od časa do časa vzdigovali iz krčevitega klopčka ... In desno, levo, spredaj, zadaj ... povsod je bilo enako ... Težko vzdihovanje, pijano prerekanje, histerično smejanje, ostudno govorjenje ...

K—y me je prijel in me zvil ...

»Saj ni potreba ...« sem mu rekla, »na, vzemi me celo — kolikor me moreš vzeti!« in strgala sem jopico doli. »Naj vidi celi svet, vsi naj vidijo — prižgi luč!« sem vpila, »prižgi luč!« in skočila sem v dvorano ter privlekla celo tolpo pijanih oficirjev notri za kulise ... »prižgite,« sem vpila, »le prižgite, in poglejte svoje zveste žene ... le poglejte jih!« Toda nobeden ni prižgal; trenotek so vsi gledali, potem je vsak skomignil z rameni: »Moja ni ... moja ni takšna« in zgubil se je za druge kulise, kjer je bila druga, ki je "takšna"!

»Jean,« sem govorila — »a ti je minila volja —- vzemi, junak — kolikor moreš, toliko vzemi ... Nič ne moreš ... , kje je tvoj zlodejski pogled — kje so tvoji čarobni lasje ... in kje tvoj epos ... tvoj epos o Magdaleni? Fej, nočeš me ... bojiš se ... ali misliš, da te bodo degradirali ... Nič ne de, kadet ne boš več — toda mož boš ... In če si najnižji, če si najmanjši med vsemi — najbolj svoboden si.«

Pustil me je samo in zbežal je. Ostal mi je v spominu, kakor je sedel tisti trenotek, predno sem zavpila iz vsega grla: »Vzemi me, vzemi ...« Modra, debela črta preko čela ... Na sencih dve, tri, štiri modre žile, ves poten, težko dihanje ...

»Kukavica!« sem si mislila — a njega ni bilo. Oblekla sem žametast jopič. Prišla sem domov, potiho, po prstih. Bilo je še zgodaj; komaj ena po polnoči. V mamini sobi je sedel g. pl. Ž—y. Udarila sem ob vrata, da so odletela na levo in desno, in mama je prebledela. Ž—y je pa skočil v stran.

»Ha, bojite se me! Le naprej, le naprej ... saj smo vsi enaki ... Za menoj, če hočete biti celi ljudje, svobodni in veliki. Izbirajte: slavo o poštenju, večno nezadovoljstvo — ali pa celega človeka, večno zadovoljstvo, ponižanje od tistih, ki jih prezirate — in neomejeno svobodo ...«

Niso me umeli. »Ha — ha ... Kako ste majhni ... Le ostanite doma,, kakor ste bili, pošteni — pošteni, ha — in pojdite k pridigam, k maši — k obhajilu. Ali poznaš Ludvikowskega, g. Ž—y ? On ima danes tvojo ženo ...«

Dal je od sebe neki glas, ki ne vem, kaj naj bi pomenil. Rdeč je postal v obrazu.

»Nič se ne jezi, golobček, nič se ne jezi — saj so vse enake in vsi ... Razlika je prav majhna med njimi in resničnimi prostitutkami; bolj boječe so, bolj strahopetne, polovičarske; ne morejo se dvigniti nad človeka povprečnosti — drugače so takšne, kakor bom jaz ...«

»Ti, ti,« je zavpila mama, »kaj vendar misliš ... ? Ti, taka? — saj si dobra — poštena.«

Pljunila sem ji v obraz, njemu in nji in šla sem še tisto jutro z vlakom, ki je peljal proti Vladimiru—Volinskemu.


III[uredi]

Lepi, še ne stari major Otakal, Nemec iz Moravske, se je vsak dan pod večer sprehajal tja proti pokopališču s svojo mlado ženo in še pred nočjo se je ponavadi vračal domov. Praporščak Kapussi, mlad Madžar, je pa norel za menoj in me je vedno vodil tja k pokopališču. Srečala sva se z generalom dan na dan. In nekoč, ko je padal dež, v petek proti večeru je prišel sam — in jaz sem tisti večer tudi prišla sama. Slučajno? Slučajno — o ne, moralo je biti tako ... Če greš ti točno opoldne od šole sv. Duha, in jaz opoldne od gledališča proti sv. Duhu, tedaj se prav gotovo ob 12. in 10 minut srečava na sredi poti, matematično točno — nikakšen slučaj — vsaj objektivno ne. Ko me je videl samo, je pristopil, kakor bi me bil že oddavna poznal.

»Dober večer, golobica,« je rekel in glas se mu je tnalo tresel.

»Dober večer, stari. Kaj pa hočeš?« sem ga zadirljivo, skoraj grobo vprašala.

»I, kaj bi hotel — pravzaprav je prav lepo tukaj v tem gozdiču ...«

»Kaj lažeš, saj ti ne čutiš, da bi bilo lepo. Kaj je tukaj lepega, kje si to bral, da je v gozdu in v tem gozdu tukaj lepo? To je bil drugi gozd, o katerem si ti bral. Zato tukaj ni lepo.«

»I, no, glej jo, glej jo, kako se razburja!« Povlekel me je za roko in me hotel poljubiti.

»Pusti me, če hočeš — glej, tukaj imaš številko hiše in sobe. Pridi danes med 7. in 8. zvečer.« Obiskala sem tisti večer še Kapussija. Žalostno se je držal:

»A si moja, samo moja?« je vpraševal.

»A si moja, samo moja?« sem zasmehljivo ponavljala

»In ti? Kakšen, čigav si?«

Zinil bi bil kmalu: »Samo tvoj« — pa ga je bilo vendarle malo sram takšne budalosti. A nekaj bolesti je resnično bilo v njem, to sem vedela, ker je končno res, da je človek samo stvar — in da je stvar — vsaka stvar, vsako bitje toliko vredno kakor človek. V tem leži tudi edini zmisel ljubosumnosti.

»Danes pride k meni Otakal.«

Gledal me je in potem sem videla, da je v strašni zadregi. Nekaj ga je peklo, grizlo, a bal se je, da bi jaz tisto videla, da bi tisto zvedela — in končni uspeh tega dvojnega samoljubja je bila le zadrega.

»Nikar se ne grizi, le pozabi name in najdi si drugo, ki bo poštena in ki bo znala lagati vsaj tisočkrat toliko, kolikor je približno poštena. Ti nisi mož, ki bi znal postati danes navaden prostak.«

»Ampak poslušaj,« sem jo prekinil, »vedno govoriš o prostakih, zakaj pa si ti prostakov ne poiščeš, če vedno toliko o prostakih govoriš?«

Zoša je odgovorila: »Stvar je zelo enostavna: ni mi za prostaka, ker jih ne morem prezirati, ker so svobodni in veliki; zdravi so v duši in se smejejo, če jih ni še pokvarilo hrepenenje po zvezdah, teh — in onih.«

Molčal sem in premišljeval o besedah, ki jih je ravnokar izgovorila.

Nadaljevala je: »In šla sem domov. Kapussi je zamrmral za menoj, a jaz sem se nasmehnila in ga spravila v album spominov. Imama namreč doma album spominov, album portretov, kamor pridejo vsi, ki so šli skozi moje življenje kakor sence, ki so mi trenotno nudile počitek, da sem potem zopet šla. Prilepila sem ga in napisala sem mu celo par lepih verzov. Zvečer je prišel k meni Otakal. Tako neroden je bil, kakor si moreš le misliti starega nerodnega generala. A predrzen je bil. Šel je naravnost proti meni in hotel me je prijeti okrog pasu. Odrinila sem ga.

»Kako lepo uro imaš,« sem mu rekla.

»Ali jo hočeš?« me je vprašal.

»Daj jo.«

Dal mi je uro in postal še bolj predrzen. In potem je pokleknil predme. To sem hotela — to.

»To,« sem govorila prezirljivo, »da poklekne general Njegovega Veličanstva, da poklekne pred menoj in me prosi, da mi poljublja nogo, da pade v prah, kakor ne napravi noben prostak.

Ha, ali veš, general, ali veš, kako je oni dan nadporočnik Krakauer vstal, ko je prišel v kino in opazil, da sedi poleg mene? Cele noči sem mu bila dobra, cele noči me je poljuboval, je poklekaval pred menoj, nosil mi ukradeno vojaško blago, kakor ga boš ti nosil, prisegal ... ha, resnično prisegal mi to in ono, obljubljal, topil se v mojem naročju, primerjal mojo lepoto z grdobo svoje žene, tožil mi, kako je nesrečen. In potem je prišel v kino. Zagledal me je in kakor bi ga gad pičil, je odskočil, pustil prazno mesto in stopil je rajši v ozadje, kjer je stoje gledal ...

In potem je prišel drugi dan zopet k meni. Dala sem mu klofuto. Pljuvala sem mu v obraz in tedaj se je pričel opravičevati:

General je kriv, takšno povelje je izdal, kjer govori o smislu oziroma o slabem smislu sedanjih častnikov za oficirsko čast. Obljublja nam najstrožje kazni, če bodo koga videli v družbi s — prostitutkami ... A si bil ti tisti general, kaj, ljubček? Ne boš me imel! Ne boš! Pred menoj boš klečal, kakor je klečal tisočkrat Krakauer in prosil me boš!«

Vstal je ves rdeč in hotel oditi, a tedaj sem skočila in vrgla raz sebe bluzo, strgala modrček in pokazala mu bele grudi: »Glej, glej,« sem mu dejala — in obstal je kakor kamenit. »Vidiš, takih prsi nima tvoja žena, nima jih in jih ne bo imela. A poljubil jih ne boš!«

Zaletel se je vame. Hotel me je vreči na posteljo, a jaz sem se mu izvila. Divje je tekal za menoj, ves upehan se je zgrudil na tla in ves upehan je prosil, rotil, klel, obljubljal — a vse zaman ...

»Ljubim te ...«

»Beži, stari osel,« sem mu rekla, »čemu ti potem žena, če me ljubiš? Čemu? Ali nisi general.«

Vse solzne oči je imel. O, kako otročje je izgledal ta junak. Smejala sem se glasno temu pritlikavcu med vami vsemi — saj ste vsi enaki. Poljubljate nas, poljubljate nam (ne meni, a mnogim!) umazane noge, ostudne grudi, poljubljate okužene ustnice, ližete nas od pet do glave, nas, ki nas vendar zaničujete, ki smo izmeček človeške družbe, ki se nas sramujete, ko nas vidite na cesti in se daleč izognete, če nas vidite, ki kažete s prstom za nami: Vlačuga! — ki nas zasmehujete ... O vi ubožci, ali ste boljši od nas?!

Še nisem klečala pred moškim — in pred menoj jih je klečalo tisoč, tisoč mož, ki se potegujejo dame, čednostne mladenke zanje — dame, ki ne vedo, da prenašate naše ustne na njihove, dekleta, ki ne vedo, da ste pustili svoje duše, svoja telesa pri nas, ki nas zaničujete. O ne, zaničujete nas ne — sovražite nas, ker smo silne, ker smo vas znale okrasti in opehariti za celo vaše življenje, za vse vaše sposobnosti. In sence so bitja, za katere se potegujejo poštene mladenke, sence so njihovi ideali, brez mozga, brez hrbtenice, brez srca ...«

Vstala je in gledala me je s prodirljivimi očmi.

Smehljal sem se: »Nismo vsi,« sem rekel, »jaz nisem in mnogo jih še poznam.«

Zasmejala se je, da je odmevalo glasno po parku: »Ti nisi in mnogo jih še poznaš, ki niso? Vi, ki niste takšni, vi ste bili izmozgani, predno ste prišli na svet. Vi ste le sence senc, vi ste otroci senc ... In zato se včasih vračamo k vam, ko smo prenasičene, ko smo do dobra izglodale življenja tisoč njih ...«

Začutil sem hipoma, da je v meni grozna praznota. Kaj je v moji glavi, sem vprašal. Začutil sem, da je moje srce bolno, široko, da zbada, zbada ... da me v hrbtu boli, da sem kakor skupaj skrpan lonec. In spomnil sem se omotice, ki me včasih vsega objame, ko se moram nasloniti na zid, da ne padem, ko se vse zavrti pred menoj, ko vidim vse trojno. Spomnil sem se vseh brezumnih noči, ko sem se pogovarjal z mrtvimi ...

»Mogoče,« sem rekel, »pripoveduj dalje, o Otakalu pripoveduj.«

»Da, ležal je na postelji, strgal je stran ovratnico, razpel je srajco; črne grudi so se krčevito dvigale; kakor oven, ko ga ubijaš. Hropel je. Zbežala sem iz sobe. In ko sem se zavedla, da sem zbežala, me je bilo prvič sram.

*

Potem je prihajal redno k meni in postala sem mu nenadomestljiva. Dal mi je napraviti krasno pohištvo — ono, ki si ga videl v moji sobi — nanesel mi je vso silo blaga, denarja, zlata in toliko, toliko drugega. In klečal je pred menoj. Cela vrsta mladih častnikov je napredovala, ker sem jaz tako hotela. Krakauer je postal stotnik, Kapussi je dobil visoko odlikovanje — sami niso vedeli kako, a bilo je vse, ker sem jaz hotela. In hotela sem zato, da bom srečna, srečna v zavesti, da imajo vsi ti ljudje svoje drage, svoje žene, ki nas zaničujejo, dasi so slabše kot mi.«

»Ne govori,« sem jo zopet prekinil, »saj niso vse enake.«

»Molči, bila sem tukaj, vidiš, v tem mestu v uršulinskem samostanu štiri leta in imela sem neštevilo prijateljic. Šestnajst nas je spalo v eni sobi. In kakšne so bile! Vse so bile slabše kot jaz ... Ponoči, ko so ugasnili luč, so deklice lahno odgrnile odeje, plazile se tiho od postelje do postelje ... In včasih so bile po celo noč po dve, po tri skupaj ... In kaj so vse govorile ... O norci, kako ste neumni. Saj nič ni, a takšne niso, kakor si to vi domišljujete. Bile so izjeme, a to so tiste, ki so podobne tebi: otroci senc, izmozganih starišev, otroci brez življenja ...

In potem, zgodilo se je celo, da so nekatere deklice zlezle k uršulinki, ki je spala kot nadzornica ... Z menoj je navadno spala moja sošolka, mala Guča, prav lepa in nežna deklica, ki pa je tako ostudno govorila, da bi se mi danes bolj studilo kot tistikrat. In če jo danes srečam — ženo pošteno — gleda v stran! Da, zato, zato hočem da sem vredna tiste ljubezni kakor vse poštene, vse, ki niso ponižane!

Ne, ne, nisem ponižana, vsaj jaz se ne čutim, nasprotno, srečno se čutim, kakor malokdo. Ker vas preziram in ker imam razlog, da vas preziram ...

Srečala sem ga večkrat z njegovo ženo, ki ni niti sanjala, da sva si tako dobra znanca, in jaz sem vedela, da je njegova žena ljubica poročnika Habersohna ... ki je bil tudi moj ljubček. O, mi vemo toliko! Kar vi ne veste, kar ne vedo vse te poštene ženske. P o cesti hodimo in vsak drugi obraz je naš dober znanec in vsako drugo žensko poznamo po sliki in pripovedovanju, vsak drugi korak srečamo zvest par, ki se medsebojno slepari, a eden o drugem veruje, da je nedolžen! Kolikokrat bi bila zavpila na ves glas: »Glej, to je ljubica od tega in glej, to je ljubček od te!«

Srečala sem jo, in srečala sem njega in bila sem bogatejša kot oba, ker on je bil več moj kot njen, ker ona ni zame niti vedela — a jaz sem vedela za njeno črno liso na belih grudih in sem vedela za vso njeno laž in vse dogodke — a o meni, kdo ve kaj? Kdo? Vsak, a samo vsak za sebe, ker jaz imam oklop, ki je obenem strelica za vsakogar, kdor bi skušal, odgrniti ga. Veliki smo, ker smo ponižani! Neke nedelje ob eni po polnoči je prišel k meni, pijan in ostuden. Trkal je na vrata. Odprla sem mu, a zvrnil se je ves utrujen na zofo. Slekla sem ga in preiskala sem mu vse žepe. Papirje sem našla: Iskali so človeka, ki prinaša Rusom vesti o številkah vojaških formacij v Vladimirju Volinskem. Namigavali so, da to delo opravlja najbrže kaka "takšna", ki ima zveze z višjimi vojaškimi zaupniki.

Neko čudno zadovoljstvo me je obšlo. Če bi mogla, če bi smela tudi jaz — še to in moje zadovoljstvo bi bilo dvakrat tako veliko, sem si mislila. Takšnega generala zvabiti, da mi pove vse, da dobim mnogo, mnogo denarja tukaj in tam — saj izgubiti ne morem nič, prav nič ... Življenje — in to bi bilo največ, kar bi mogla zgubiti — saj ni to nič tako hudega. Dokler človek misli na smrt, je strašno, a ko je človek gotov, da umre, tedaj je pač vseeno. Le čustveno je grozno — umstveno prav gotovo ne!

Neko noč me je celo povedel v oficirsko menažo, misleč, da me nikdo razen njega ne pozna. Na Silvestrov večer je bilo. Bila sem edina trezna v družbi — med sto častniki. Otakal se je neumno smehljal in se božal po trebuhu in venomer povpraševal: »A ni res, ljudje, a ni res, a ni res, lepo je danes, kaj ne, lepo, lepo, lepo ...« potem je vstal, zibal se je sem in tja ter hotel oditi, a major Havliček ga je zadržal: »Ne, ne, gospod kolega, še moj govor morate poslušati, samo še ta edini govor.« In govoril je, zibal se sem in tja: »Prijatelji, danes je Silvestrova noč ... Silvestrova noč ... Ali ste kedaj že videli kaj podobnega? Prosim: kaj podobnega ... To je nečuveno v Silvestrovi noči ... v dvajsetem stoletju ... Vsi skupaj smo granata ... in ta gospod tukaj,« pokazal je s prstom na Otakala, »je vžigalnik ... in vžigalnik hoče zbežati ...«

»Živio vžigalnik, naj živi vžigalnik,« so vpili vsivprek, »eljen vžigalnik!« Na rame sta ga vzdignila Čeh Habermann in Madžar Zadossy, od zadaj ga je pa podpiral Nemec dr. Berger ... »Živio! ... Eljen! ... Vžigalnik!« Tam nekje na sredi dvorane so vsi skupaj padli pod mizo ... »Mir, gospoda,« je vpil Havliček, »ta naš vžigalnik bi hotel torej zbežati ... Ali ne veš ti, o vžigalnik,« obrnil se je k njemu, »da pomeni to isto, kakor če bi vojak dezertiral pred sovražnikom? Vžigalnik, ta najvažnejši del granate, mora ostati tukaj!«

»Živio vžigalnik,« je zopet zagrmelo po dvorani.

»Naj živi naš vžigalnik, mi ga ne pustimo ...«

Peti so pričeli, to se pravi, kričati v pijanih disonancah, kričali so kakor brezumni najbolj svinjske pesmi, kar sem jih v svojem življenju slišala ... In ko je prišla noter natakarica, se je vsedla v naročje generalu in ga je potegovala za brke.

»Du mein guter Alte, wie du nur dumm bist!«

»Ja, ja, a ni res, ni res ... tako lepo, tako lepo« in gladil se je po trebuhu. Havliček je pa imel drugo devojko, vso pijano. Lepo deklico z globokimi, vdrtimi očmi, s črnimi lasmi. Vlegla se je na mizo in prileteli so skupaj vsi oficirji in krohotali so se, natezali jo sem in tja ... In še toliko, toliko sem videla tisto noč! In več takšnih večerov sem preživela — a vedno trezna. Zanimali so me ti ljudje, ki neprestano govore o časti, o delu, o domovini in ljubezni in kaj jaz vem kaj še ...

Ob 3. so prišli njihovi sluge, naložili so jih na rame celo vrsto in nesli so jih domov, vsak k svojemu domu. Gledala sem jih cele štiri mesece pri njihovem delu in bila sem vedno trezna -— o, koliko višja, brezprimerno višja nad temi ljudmi, ki so vsi tako veliki. In tudi njihove žene so bile tam. Tudi Otakaljeva. Črn madžarski nadporočnik, imena mu ne vem, jo je poljubljal celo noč ...

In drugi dan sta šla zopet roko v roki proti pokopališču general in njegova žena.

*

Spoznala sem dodobra vseh tistih štiristo častniških obrazov v tem mestu in šla sem, ker sem jih bila sita, ker sem ponižala vse od prvega do poslednjega, ker nisem našla med njimi moža, ki bi ne bil sin sence in bi me bil vrgel v kot, ki bi me bil mogoče celo zaklal. Prišla sem v Lvov in tukaj sem sedaj že dva meseca in živim vedno isto življenje. Poglej, včeraj je bil pri meni Billet, nadporočnik, ki je poročen z Esfiro, nekdanjo mojo sošolko, in pripovedoval mi je, kako je čista, kako je nedolžna in lepa ta deklica. »In kaj iščeš potem pri meni,« sem mu dejala, »kaj hočeš od mene — a ti ni dovolj ena?«

»Ena — ne gre za eno niti za dve, gre za žensko, ki je odkrita, kakor si ti, ki prezira sebe in druge.«

»Motiš se,« sem mu padla v besedo, »samo druge — in ti tudi samo druge preziraš — a lagati si hočeš. Še je konvencionalnosti v tebi cel kup in te se moraš rešiti ti, popolnoma rešiti, če mi hočeš biti enak!« Vse moje koleginje me občudujejo. Veš, celo tepsti se pustijo, kakor bi bile zato ustarjene, da bi jih drugi tepli, samo tepli. Manja, veš, tista, ki gre včasih z menoj, do krvi jo je pretepel včeraj neki uradnik, višji uradnik, zdi se mi neki sodnik — in ona je molčala! O jaz ... jaz bi ga ubila! In potem hodijo v cerkev. Manja gre vsak dan popoldne tja v uniatsko, tam v tisto blizu gledališča, ko ni nobenega notri. Šla sem enkrat z njo, temno je bilo, toda to ni bila tema noči, to je bila tema črnih zidov, ki so kakor veliki okostnjaki stali levo in desno, odspodaj in odzadaj in so s svojimi rokami držali v naročju neki prostor, neki čas, ki so ga ukradli iz večnosti in iz neizmernosti. Samo ena lučka je plaho brlela v rdeči čaši sredi cerkve v dolgi obešeni svetiljki.

Manja je klečala in poljubljala je kamenje:

»Ti moj bog, ti moj bog!«

Vedno je ponavljala in mene je skoraj prijelo. Zbežala sem ven.«

*

Svetlejše je postajalo. Počasi sva se dvignila proti mestu ...

»Zoša,« sem govoril, »ne veruj v to, da sem senca sence — nisem in tudi tisto nisem, kar si ti. Nad teboj sem, ker imam danes tvojo dušo. In če bi bila ti to noč mogla, bila bi se me otresla, pa nisi mogla ...«

Odprla je svoje velike oči in gledala me je brezumno, kakor bi bila nekaj zagledala, kar je celo življenje gledala, pa ni do danes videla. Nekje je zvonilo k maši. Neki voznik je tepel konja, ki ni mogel zvleči voza, polnega premoga. In policaj je vodil uklenjenega nekega vojaka.

Hitel sem v vojašnico.


IV[uredi]

Zahajal sem k njej štirinajst dni. Vsak dan mi je pripovedovala isto in z vedno večjim žarom. Preselila se je v Žulinskiega ulico v neko stanovanje z balkonom.

Nekega večera proti koncu maja sem prišel zopet k nji. Sedela sva na balkonu in molčala. Atmosfera nas je pritiskala k tlom. Čudno potlačena sva bila oba. Leno je stezala noge, pustila jim je skoraj popolno svobodo; ležale so kakor dve mrtvi trupli. Oči so bile napol zaprte napol odprte. Dolnja trepalnica levega očesa ji je narahlo titrala kakor pri ljudeh, ki imajo neko bolezen.

»Zoša,« sem jo nagovoril, »zakaj si se preselila semkaj?«

»Zakaj, zakaj,« zadrla se je in me jezno gledala, »ne vem zakaj, tako pač.«

»Čudno,« sem menil, »zelo čudno in smešno.«

»Kakor bi ne vedel! Kaj izprašuješ, če tako dobro veš.«

»Ne vem.«

»Nič nisi boljši kot drugi. Vsi ste enaki. Govoriš in govoriš, lepo pripoveduješ, to in ono, govoriš, da me imaš rad, da bi pa imel najrajši takšno in takšno in ne takšno, kakoršna sem. A puščaš mi popolno svobodo, ker je moškemu in ženski potrebna za harmonsko življenje predvsem popolna notranja svoboda, in celo svoboda dejanja. Pripoveduješ, da me moreš imeti vseeno rad, četudi imam sto drugih ljubimcev, samo če veš, da imam resnično rada le tebe — oziroma, tako popravljaš svoje besede, ne resnično rada, temveč da me imaš v tistem trenotku rada, ko sem pri tebi, da ti ne lažem tisto uro, ko si z menoj, da sem iskrena. In ko je bil oni dan Billet pri meni — saj ni nič bilo, resnično ne — od onega dne nisi govoril z mano; prihajal si pač k meni, a nisi me več božal, nisi me več poljubljal kakor ponavadi. Izgovarjal si se, da si bolan, da ne moreš, ne smeš in kaj jaz vem kaj še vse.«

»Imaš prav,« tako sem govoril, »toda pozabila si povedati, da nisi bila nikdar iskrena nasproti meni, da je iskrenost tisti glavni pogoj vsakega soglasja med možem in ženo; a iskrena ti ne moreš biti — in jaz tudi ne. Bil bi samo ideal.« Govoril sem skoraj sam zase. »Če bi bil iskren, da, tedaj bi najprej pisal Erni, da se poljubljam in da preživljam cele noči s to, z ono, da so dnevi, ko s studom mislim na njo, in če bi bil iskren, tedaj bi ji povedal — Zoši — da jo imam rad samo tisti trenotek, ko je ne dosežem. Povedal bi ji, da je ljubav, vsaka ljubav, idealno in duševno samo do tedaj ljubav, dokler je hrepenenje, dokler je bolest in dosegovanje, iskanje; povedal bi ji, da se mi včasih gnusi tudi ona in vse ženske, ki sem jih poznal, da so trenotki, ko odločujem: ne pojdem več k nji, ne pojdem, ne pojdem — in tedaj me zopet prime, prime me, da bi jo objel, da bi jo požrl. Smešno. Ljubezen — kje more biti ljubezen? Kjer je prid, čuden, živinski, obojestranski prid! Čudni ljudje ... Saj je res ostudno, in ker je ostudno, kar počenjajo, so se oblekli v obleko prvega maja, v cvetočo pomlad, ker je človeku kot najvišjemu bitju spolnost najbolj izrazita. Zato so ustanovili radi nje kot uničujoče sredstvo nje golotinje in ostudnosti: zakon ...« Zapazil sem, da je Zoša iz svojega mrtvila oživela, da je oči odprla in me prijela za glavo.

»Prosim te, prenehaj, prenehaj, to je grozno, kar govoriš.«

Solze so ji padale niz lica na žametasto krilo.

Preko možgan sem čutil mrežo. V možganih sem čutil temo, ki je zgrabila še poslednje drobce, ki so poskušali misliti, v svoje kleščene roke, in mreža okoli, tema na sredi.

»Oprosti, Zoša,« sem dejal. »Saj nisem tako mislil.«

»Vem, vem,« je dejala.

A vendar še en drobec v glavi, nekje pri očesu, čisto tam nekje je še mislil. Kakor blisk v poletnih nočeh je blisknilo in zopet izginilo, komaj začetek in konec neke misli:

Zakaj, zakaj lažeta ...?

A bilo je nemogoče razširiti blisk, bilo je nemogoče zadržati svetlobo. Šlo je mimo, da je zbodlo v glavo, kakor neskončno dolga šivanka, in se je demonsko zarežalo. In kaj bi bilo, če bi mislil, mislil dalje z isto naglico? Prišel bi v temo in bi gledal, oči bi bolele, oči bi bulil ven, ven v grozo, pomencal bi jih s prsti, ker bi mislil, da misel potrebuje oči; misel je grozna, kjer je sama preslaba; kjer sama obstane, tam te zgrabi za srce in te nasilno tlači, te vleče, kakor vlečejo nedolžnega, milijone nedolžnih navešala ... in še predno te umori, ti vleče oči ven, tako da vidiš svoje oči, ki molijo meter, dva, tri, daleč ven iz tvoje glave, na dolgem, dolgem živcu ... in tvoje roke ti širi v neizmerno temo, da grabiš, grabiš po temi in v bolesti prst grizeš s prstom, da ti kri teče v grozno temo, ki jo, porogljivo režeč se, vpija ...

Onemogel se zgrudiš. In tedaj je dobra ženska solza, ker mukotrpna bolest se vedno iznova vrača kot krona slasti in utehe v tebe.

Zoša me je objela s svojimi žametastimi rokami, vrgla se je cela name. Gledal sem ji v oči, oko v oko, in videl sem v tistem črnem sredi očesa, kar do tistega dne še nisem bil videl: neizmerno nebo, ki se je širilo kakor tema, ko prispe misel na rob prepada in vidi samo še temo. Počival sem na nebu njene črne zenice ...

»Poglej v moje oko, Zoša,« sem kriknil, »ali ne vidiš tisoče in tisoče zvezd, ali ne vidiš ogromnega, širokega neba, ali ne vidiš dolge, srebrne poti od obzorja do obzorja? Glej, kako vse mrgoli, kako vse hiti in se prehiteva, kako se prekucuje, kako padajo stari svetovi in se porajajo novi! Glej, glej!«

»Vidim,« je govorila z nizkim glasom, »vidim in videla sem že mnogo, mnogokrat, v očesu vsakega človeka sem to videla, a zdelo se mi je, da sem nora, da je vse le Fata morgana, da vidim le jaz; mislila sem, da sem bolna, da imam mrzlico. In zakaj bi imela vedno mrzlico, ko pogledam v oko človeku?«

Zaprl sem oči, ker me je začelo zbadati v očesnih živcih. Sedela je poleg mene. Topli dih njenih usten je grel moje prsi, a jaz se tega nisem zavedal. Morda sem sanjal, morda sploh nisem bil ž i v — ne vem kako. Čutil sem se, ko sem se prebudil, bolnega, tako bolnega, da nisem mogel domov. Vlegel sem se v posteljo ... Pokrila me je narahlo. Sedela je celo noč pri postelji in skrbno obkladala mojo vročo glavo z mrzlimi obkladki.

*

Odpeljal sem se bil na dopust domov. Pri Ernočki se nisem nič ustavil. Pisal ji nisem že ves mesec nič. Ko sem se vrnil, sem stopil v Žulinskiega ulico. Ni je bilo več. Izginila je. Vrnil sem se žalosten domov. Zvečer sem šel s prijateljem Bronkom, mladim poročnikom, v gledališče. Ko sva se vračala iz gledališča, sva šla še v »Romo«, kjer sva nameravala izpiti vsak eno črno kavo. Koj ko sva vstopila, sva opazila, kako sta dve postavi ob vhodu levo v kotu skočili. Gospod, ki je sedel zraven, pa je ves začuden gledal.

»Zoša,« sem rekel poluglasno in »Manja,« je dodal Bronek. Šli sta naravnost ven. Sledila sva jima! Naenkrat se je Zoša ustavila in me premerila od pete do glave:

»Zakaj hodiš za menoj? Ali nisi še dovolj napravil? Poglej!« Pokazala je s kazalcem svoja upadla lica in svoje večje, črne oči. »Poglej,« je dejala in me gledala.

Manja se je smejala in prijela Bronka pod roko.

»Pojdimo vsi skupaj.«

»Pojdimo na grad,« je predlagal Bronek.

Počasi smo se vzpenjali, menda mimo škofije ali tam nekje. Ona dva sta se smejala, vpila, tepla se in klepetala. Midva sva molčala.

»Pridi jutri k meni,« je končno dejala, »sedaj stanujem v tisti vili na levi strani tehnike. Pridi, mnogo imam povedati. Danes se mi ne ljubi.«

Prišli smo na vrh. Na vsaki klopici so sedeli, tam dva, tam trije, tam štirje. Slišali smo nemško, poljsko, italijansko in madžarsko. »V ljubimkanju so pač vse narodnosti enako hvalevredne,« je menil Bronek.

»Sedaj sem se spomnil,« je nadaljeval, »veš ti,« obrnil se je proti meni, »veš, kjer sva zadnjič indeks pisala, v tisti zakotni kavarni tam nasproti univerze, tam je navadno vso noč odprto; pojdi, tja stopiva, tam je vedno kaka ciganska družba in imeli se bomo tam prav imenitno. Videl boš, tja prihajajo vsi: Habermann, Čekal, Kasprovicz — vse bomo tam dobili. Pridi!«

»Jaz bi šla spat,« je rekla Zoša.

»Spat, spat, ali se bojiš za svojo nedolžnost?« jo je vprašal Bronek.

»Svinja!« je rekla.

»Saj te nisem hotel užaliti.«

»Molči, ne govori!«

*

V kavarni je bilo bučno in zakajeno. Skupina ciganov je sedela v kotu in igrala dve violini, harmoniko in neka godala. Dve vitki dami sta plesali sredi sobe med mizami. Habermann je pripovedoval svinjske dovtipe, vsi ostali so jih poslušali in se prav zadovoljno smejali. Sedla sva z Zošo na neko zofo in govorila o tem in onem, a do pravega razgovora nikakor nisva mogla priti.

»Zakaj si se odselila od tam? Saj si imela lepo, bogato urejeno sobo, kopalno sobico poleg nje in vse mogoče druge udobnosti.«

»Zopet izprašuješ! Zaradi tebe sem izselila od tam.«

»Zaradi mene?«

»Da, ker se te bojim, ker s teboj vedno govorim, vedno samo govorim in govorim, govorim brez konca in kraja, nič ne pijem, nič ne kadim, nič se ne poljubljam. Povej mi, zakaj samo govoriš? Zakaj nič ne delaš? Ali ne veš, da si mi vzel vso mojo moč, da sem vso svojo moč zlila v besede, odkar te poznam, da ne morem ničesar, prav ničesar napraviti, odkar te poznam? Veš, kaj se mi je celo pripetilo v teh poslednjih dneh? Zaušnico sem dobila in jokala sem, mesto da bi ga ubila tega psa!«

»Govorim? Srečen sem, kadar govorim. Če človek govori, se mu odkrivajo vedno novi svetovi, ki ni niti mislil, da obstojajo. Govoriš in struna zabrni, ki nisi vedela zanjo. Poslušaš, ne vprašaš se odkod, kje, zakaj, kam. Ljubim samo govorenje, ker vse drugo ni vredno človeka. Včasih mislim in vedno sem bolan, ker ne morem nikamor. Kako bi tudi mogel? Ali si se kdaj zamislila v neizmernost, v veličastno neskončnost? Tema od brezkonca do brezkonca, kakor zibelka, v kateri spava sen kolobar neizmernih svetov, svetičev, zvezd in zvezdic, solnc in solnčec, vse se giba in spava in tam čisto v sredi majhna, majhna zvezdica, ki jo le mimogrede opaziš, ker si jo morala opaziti. In misliš, da ta zvezdica, ta mala točka v prostorni brezbrežnosti, misliš, da more ta točka ven iz sebe in čez sebe do meje, do končnih meja v črni temi? In na tisti mali točki si nevidna ti, ti človek, tako majhna, da se spajaš z neizmernostjo v velikem le s pojmovanjem svoje neizmernosti v majhnem. In ti hočeš tedaj to in ono, hočeš ustvariti cele sestave? Kaj je sestav, hočeš dokazati, čuj, dokazati hočeš to in ono in na prsi se biješ: jaz dokažem, jaz in nikdo drugi! Tako se je razvijal svet, kakor sem jaz človek zapisal; tako in tako daleč od zemlje je ta zvezda, kakor sem jaz, recimo, analitično preračunal; in to je tam, tukaj je ono. Ti hočeš to, ti? Če govoriš sama, tedaj se morda pojavi nekaj v tebi, nekaj, kar je izven tebe, kar sem videl tisto noč v tvojem očesu; a to nisi ti! To se je nastanilo v tebi, je pritegnilo tebe v sebe: to je neizmernost, je duša vsega, a ti si tako majhna, tako majhen ...«

Utrujen sem se zvrnil v zofo. »Postavim glavo, da izpijem ,eks',« je kričal poročnik Biegl.

»Postavim, da ne boš,« je vpil Benvenutti, kadetni aspirant.

»Hoja, hoja — ho-o-o-oj,« je pela mlada, pijana ciganka neko divjo, skoro stepsko divjo pesem in udarjala s petami skupaj, tlesknila z rokami v zraku, zaletela se k Habermannu in ga poljubila.

V naročje jo je vzel in jo poljubljal. Pot mu je lil preko rdečega obraza, umazane srage so se zarisale v obraz, s konci navzdol, kakor bi kazale v tla, v blato. Hropel je težko, gledal je neumno.

Zoša je zakrila obraz z rokami: »Ne morem gledati; resnično ne morem,« je mrmrala, »pojdiva ven ... Zakaj sem te spoznala! Piti ne morem več, kaditi ne morem; le govorila bi; in tebe — hotela bi tebe ...«

Troje pijanih postav nama je zakrčilo pot z visokimi šampanjskimi čašami v rokah:

»Haj, haj,« je pel debel stotnik, »ostani, le ostani. Si tako lepa — za eno noč. Na, sto goldinarjev in tu ...«

»Baraba, meni si obljubil,« je vpila razcefrana, umazana, z vinom polita ženščina. Iz ust ji je dišalo po rakiji, da sem odstopil.

»Pojdiva,« je šepetala Zoša, »ne morem, ne morem ...«

Izginila sva. Bronek in Manja sta ostala, oba pijana.

*

Prijel sem jo pod roko in šla sva proti njenemu domu.

»Ali si huda name?«

»Nič nisem, le bolna sem in rada bi bila, kakor sem bila prej, močna, silna, da bi se smejala vsakemu, da bi mu rekla, kakor sem rekla K-emu: O, pel si o prostitutki, zapisal si epos, orisal si junaka, ki je znal ceniti prostitutko, ki jo je poročil, ki je ž njo končal svoje življenje kot junak — sam pa ne znaš tega storiti, sam ne preneseš pogleda svojega prijatelja in potem trdiš, da ljubiš! Če bi ljubil, ljubiti bi jo moral tem več. O, vi ne znate ljubiti — samo jaz bi znala, če bi hotela ...«

»Rekel sem ti že nekdaj: Stvar je ženska toliko časa, dokler si ne bo izvojevala moralne enakopravnosti, a to bo morala začeti vsaka pri sebi, da preneha vsaka ženska prezirati svojo sosedo, ki dela isto javno, kar dela ona tajno, ko bo razumela, da je vsako delo le plod hotenja, volje in sil, ki jih lahko čuti vsaka v sebi sami, če le hoče, če ima le dovolj poštenja, da si to prizna. Da se bo vsaka ali vsaj večina žensk zavedla, da je mož, večni obiskovalcev bordelov, isto kar ženska, ki je v bordelu, ko se bo zavedla, da je 60 do 70 odstotkov vseh moških pustilo svoje moči po bordelih. Če pride kdaj do tega, tedaj morda.«

»Ne gre za to, ne gre za to,« je ponavljala, »gre za junaka.«

»Jaz nisem junak, Zoša, in nočem biti, ker med ljudmi ni junakov. Junaki so sami norci, sebičneži, ki jih sebičnost vodi v norost. Morda imajo prav — ne, ne, nimajo, kajti pri njih ne igra misel nikake uloge. Oni gredo nagonsko, ko gre za žensko, prostitutko. Jaz bi jo poročil. Šlo bi samo za eno: merilo bi moralo biti za obojico enako, oba bi smela prav isto delati, oba enako živeti in nič več nič manj. Dogovoriti bi se morala le za merilo. Smešno: Ali čigavo življenje naj bo merilo — ono žensko ali ono moško? Vse sama laž! Kdo bo iskren? Jok, krik, lepe besede, zvezde, topla noč in toplo žensko telo — pa je laž zopet tu! Kaj se dvigujemo? Ali je to potrebno? Ne boš se dvignila v prostituciji in jaz ne v smotrenem življenju. Kakor bi midva ustvarila življenje in ne življenje nas!«

Poslušala me je molče in ko sem končal, me je zagonetno pogledala:

»Dovolj mi je govorenja. To tvoje življenje je muka, jaz pojdem svoja pota. Adijo!«

Dolgo sem gledal za njo. Letel bi bil za njo, a stal sem kamenit in večkrat, ko sem pozneje premišljeval zvečer v postelji, kako da nisem šel za njo, mi ni bilo jasno, zakaj sem ostal. Ozrla se je, a jaz sem stal.


V[uredi]

Proti Božiču nekoč smo sedeli v podzemeljski koči v prvi liniji in smo kvartali. Enoletnik Krippner, Čeh, je bil najbolj miren. Vsi smo bili razburjeni, ker smo se nečesa bali. Ravno pri nas se je imelo zgoditi, v našem odseku. Pripravljalo se je nekaj, a ničesar gotovega nismo vedeli. Računski podčastnik Hlinka je dospel iz Baranowiczew in je pripovedoval:

»Bil sem pri starem Židu. Pravil mi je, da so nameravali Nemci pričeti napad in sicer jutri ali pojutrišnjem v našem odseku. Toda v zadnjem trenutku je prišlo nekaj, kar jim je zmešalo račune.«

»Imate prav,« je rekel praporščak Misiewicz, »kar Židje povedo, niso race — ali se spominjate našega umika pri Lucku? Židje so natanko vedeli za potek ruske ofenzive — govoril sem dva dni pred tistim znamenitim dnevom z nekim Židom, ko sem bil v Lucku pri zobozdravniku. Žid mi je svetoval, naj spravim svoje stvari skupaj; pristavil je celo, da mi izroči tisoč rubljev, če ni to res — in če bom imel sploh še priliko, da bi mogel ž njim še govoriti.«

»Veš kaj,« mi je dejal Krippner, »pojdiva danes zvečer malo v Baranowicze. Bog ve, kaj se utegne zgoditi v dveh, treh dnevih. Greva se malo pozabavati.«

Zvečer sva šla v mesto.

»K Židu Rappaportu stopita, njegova bajta je takoj ob vzhodnem vhodu v mesto, najlepša — sicer pa bosta videla naslov — ima lepe deklice,« nas je podučil računski podčastnik. Cesta je bila lepa, snega ni bilo. Vojaki so jo izčistili. Nekje v daljavi sva slišala tulenje volkov, tu in tam je padla granata, tam je zažvižgala krogla iz puške. Včasih je smuknila temna žival preko ceste, a drugače je bilo vse mirno. »Imaš masko proti plinom s seboj?«

»Imam,« sem odgovoril.

V daljavi je bilo slišati namreč zamolklo zvonenje, ki se je razlegalo kakor mrtvaško zvonenje preko poljan, prepreženih z žicami in s snegom pokritih. Cestna železnica brez luči je sopihala počasi proti prvi liniji. Črna glava je pogledala ven. Tiho mrmranje se je včasih začulo. Na izogibališču nas je dohitel vlak iz prve linije. Prisedla sva. Dva ranjenca sta ležala v istem kupeju — v luknji.

»Donnerwetter, vsi smo že siti tega, a mi smo še poceni prišli ven. Si videl Langerholza? Ravno preko trebuha mu je šla, ves gornji život mu je odnesla, čreva so se razsula. In onega visokega iz Lotaringije, tisti Francoz? Komaj da si opazil majhno luknjico na čelu, komaj curek krvi ... A si ga videl, kako je izpremenil oči? Kako so mu potemnele; kako je odprl usta in pokazal zobe!«

Vsedel se je in oponašal s kretnjami malmitega Lotaringijca:

»"0-o-o," je vpil in zaletel se je v Langerholza, zaril je glavo med čeva in z zobmi trgal čevo za čevesom iz trebuha. Krvav je bil njegov obraz in z rokami je mahal, polnimi raztrganih čeves. Vrtel se je okolu v divjem plesu in zopet zaril glavo v krvavi trebuh. V dlake ob trebuhu se je zagrizel z zobmi in vzdignil je ves spodnji del telesa. Vsi so zbežali na vse strani in nikdo se ni upal, ustaviti ga. Celo Spiess je zbežal, ta ubijalec. In potem ga je vrgel na tla, vlegel se je nanjga, mahal z rokami: "A-a-a, " je vpil, "mon enfant, mon enfant. " In pričel je grizti meso. Kri je siknila na levo, na desno. "Glave ni. Kje je glava? " je zavpil. "Kako dobro, kako sladko meso ... "«

Krippner se je tresel, dasi je vse sam videl.

»Vrag, komaj sem pozabil, pa me že zopet spominja,« je mrmral. Nekje v bližini je padla granata. Vse se je streslo in daleč naokolu zasvetilo.

Ranjenca sta se hitro pokrila preko glave, midva s Krippnerjem sva nagonsko sklonila glave.

Dra-dra-dra-dra-dra-dra — so enakomerno udarjala kolesa ob tla.

»Če bi že bili tam! O, in potem nazaj!« sem vzdihnil.

*

Dospevši na postajo, sva vsa premrzla skočila z voza. Ranjenca sta zaspala. Če bi mogel tudi jaz tako domov! Le stran odtod, to je neznosno, sem si mislil.

»Krippner,« sem rekel, »če bi bil človek ranjen in bi mogel nazaj — v Prago, na Dunaj, morda bi prišel celo v Ljubljano ...«

»Stvar je enostavna — jaz ti prestrelim roko; roko oblečeš v dvojne gumijaste rokavice in jaz pomerim in ustrelim samo v sredo roke ...«

»Tiho bodi!«

»Saj ni nič nenavadnega. Poznaš praporščaka Plachyja? Tega sem tudi nekoč tako v nogo ustrelil, ko sva šla patrulirat. Drugi so dezertirali, a jaz in Plachy sva se vzajemno obstrelila in sva prinesla nazaj vse polno vesti: oni so bili ubiti, midva sva bila ranjena. In tako sva dobila vsak še veliko srebrno in v Pragi sva ležala dolgih šest mesecev čisto zdrava: O češki zdravniki, to so fantje!«

»Ne, ne,« sem dejal, »to je strašno. A jaz se bojim, kaj pričeti. Raje preživim vso to strahoto, raje pretrpim še toliko zlega, toda sam nekaj ukreniti — ne, ne, stokrat ne! Imam utis, da se mora goditi vse, kar se godi; zdi se mi, da bi drugače sploh ne moglo biti, da bi zmotil tok dogodkov, če bi s svojo neumno roko posegel vmes.«

»Tudi neke vrste naziranja. A jaz si vse življenje sam krčim pot — in dobro mi gre.«

Približno okolu 8. sva prispela k Rappaportu.

»Do štirih zjutraj lahko ostanem tukaj,« je rekel.

»Dobro,« sem si mislil, »vsaj v večnem strahu ne bom, da mi prileti kaj v glavo.«

Rappaport se je do tal priklonil. Dolg, črn kaftan se je vlekel skoro po tleh, umazan, madež pri madežu, masten, kakor bi bil služil za kuhinjsko brisačo; majhna kapica na glavi; zaviti lasje pri ušesih, mastni, sprimljeni; obraščen obraz; dvoje lokavih oči.

Priklonil se je:

»Ajh hab mir gdajht.«

»Je toplo v sobi, stari skopuh?«

»Jaz — skopuh? Naj ne vidim več solnca, naj mi mater takoj kap udari, naj moji otroci prekolnejo svojega očeta, če ...«

»Molči, skopuh si — in matere več nimaš, otroci pa so ti od gladu pomrli ...«

»Naj me —«

»Naj te hudič vzame! Ne govori toliko; noter nas vedi, pa konec.«

»Ajh, ajh ben,« je nekaj jecljal. Ko sva stopila noter, je bilo vse zavito v kožuhe. Irena, Sara in Erna, tri deklice — prostak, ki se je takoj izmuznil, ko nas je opazil.

»Zakuri, skopuh!« je zapovedal Krippner.

»Ajh hab nešt,« je tožil.

»Stolico bom polomil iti bom zakuril,« je zagrozil Krippner.

Jokal je in tarnal, prinesel je pa vendarle naročaj drv in ognja iz kuhinje.

»Tako je vse drago,« je tarnal ves žalosten, »in ne dobi se ... Kaj bom ubogi revež ... Ob nič me spravite.«

»Osel, kako te bomo ob nič spravili, če nič nimaš!«

»Pusti ga,« sem ga miril. »Poglej raje te devojke.«

Opazil sem, da me je črna Erna, ki je sedela pri peči, ves čas motrila.

»Kaj pa bi rade? Vi prav gotovo niste tukaj doma,« je nagovoril Erno.

»Ne, iz Bukovine sem. Sem pri vojni pošti kot pomožna moč.«

»Ste Rusinja?« sem jo vprašal.

»Sem Ukrajinka.« Bila je Židovka.

»Kakšna Ukrajinka?! Saj takšnega naroda ne poznam.«

»Gospod poročnik, saj ni treba, da bi vi poznali. Mogoče, da takšen narod šele od danes živi, in če je skupina takšnih ljudi, ki mislijo, da so ta narod, potem je ta narod!«

»Kaj bi rade pile?«

»Imaš šampanjca, stari?«

»Vince iz Pariza. Zaplenili so ga na zahodni fronti. In potem starega, ki so ga Rusi pustili tukaj. In potem takega, ki sem ga —«

»Dovolj! Prinesi. Bomo že mi hvalili, če je za kaj.«

»A poznate Zošo?« me je Erna naenkrat vprašala. »Kako?« sem vprašal.

»Zošo.«

»Katero Zošo?«

»Iz Lwowa.«

»Poznam.« Čudno mi je bilo, a ne vem zakaj.

»Tukaj je. In vašo sliko ima na nočni omarici. Črno pokrito sliko. Pravi: To je bil moj ljubi in padel je tam nekje. In vedno, ko to pripoveduje, joče. Nikdo ne sme v njeno sobo razen mene. Mene ima rada. In vi niste padel?! Glej, šele sedaj sem se spomnila, da ste tu, še vedno živ. Povedati ji moram.«

»Le, počakajte! Pogovoriva se najprvo. — Kaj dela tukaj?«

»Pri divizijskem poveljstvu je strojepiska in živi v zelo tesnem razmerju s poveljnikom, grofom K-im.«

»Tako! In kako je prišla sem? Ali poznate nje prejšnje življenje?«

»Poznam, poznam. Iz Lwowa je šla zopet v Wladidimir Wolinski in se zopet sešla z Otakaljem. Otakal se je spri z ženo, ker je zvedel za dogodbico s Krakauerjem. In javil se je na fronto. Prevzel je brigado, ki se nahaja tukaj in privedel Zošo s seboj. Tukaj so jo nastavili v adjutanturi divizijske komande.«

»Zelo zanimivo,« sem si mislil. »In kakšna je drugače?« sem vprašal Erno. »Ali je še vedno lepa?«

»Vedno enako lepa, enako mlada. Le malo bolj suha, toda to jo dela še lepšo, še bolj interesantno. Vse je vanjo zaljubljeno.«

»Krippner,« sem ga poklical, »oprosti mi za trenutek. Grem z Erno. Počakaj me tukaj. Upam, da bom v eni uri že nazaj, mogoče v dveh, najpozneje pa opolnoči.«

»Ho, ho,« se je zasmejal, »si pa kmalu v ognju! Pa takšen svetnik!«

Erna je malo šepala. Videl sem razočaranje v Krippnerjevih očeh in Erna je tudi malo zardela. Bila pa je vseeno lepa.

»Ne vem, če jo dobiva doma,« je dejala, »ker je navadno ponoči sploh ni doma. A tega mi nikdar ne izda, kod hodi.«

Srečala sva pijane tolpe nemških vojakov, ki so se glasno prepirali na cesti:

»So 'ne Wanzenstadt! Der Teufel mag's horen!« Vsi so se glasno zasmejali, kakor bi bil bogvekaj duhovitega povedal, in zopet so se zazibali kakor sence od enega konca ceste na drugi konec.

Privedla me je pred vrata neke vile. Stara, skuštrana Židovka nama je odprla.

»Je doma Zoša?«

»Je,« je odgovorila, »moram najprej vprašati, če smeta k njej.«

Čakala sva nekaj časa in si ogledovala razkošno opremljeno predsobo. Visoka zrcala, lep, črn klavir.

»To ogledalo, ta klavir, prijatelj, to je vse s pristave tam pri Lawrinovu. Nemški častniki so vse znosili semkaj in dvorec je danes prazen. Ko je prišel pred kratkim grof semkaj in se pritoževal, da so mu to in ono ukradli, je rekel general: "Pokažite mi ga, ki vam je to odnesel, pa ga pustim obesiti; obesiti ga pustim, ker mi nismo kakor Rusi. Pri nas je disciplina."«

»Častnik z Erno?« sem slišal skozi duri. »Čudno, čudno ... Naj počakata malo.«

Nisem bil nervozen. Erna je hodila gori in doli, sedla, drgnila koleno ob koleno, dlan ob dlan. Ogenj je razposajeno gorel v razkošnem kaminu. Mala miška je švignila iz sobe, zavrtela se pred Erninimi nogami.

»Oj!« je kliknila in miška je zopet izginila. »Znamenje!«

Prevzelo me je — ni dobro znamenje, res ni, sem si mislil. Saj ni slučaja, vsaka stvar ima svojo smisel ...

»Prosim, izvolita počakati. Prišla bo sama ven.«

*

»Ti!?« je rekla, ko me je videla. »Dolgo sem te pričakovala. Saj sem vedno vedela, kje si, natanko sem vedela, kje si. Glej, ravnokar sem si izposlovala — izjemoma — dovoljenje, da smem v prvo linijo. Jutri, pojutrišnjem pridem.«

Nič se ni izpremenila. Samo počesana je bila drugače, lase je zvila vse v frizuro. Črn trak okolu čela, obrvi črnih oči še močneje stopajo na dan kot prej. Bolj izrazita je, a polt še vedno enako mehka, žametasta.

»Erna,« se je obrnila k tej, »ali bi bila tako dobra, da bi naju pustila sama?«

»Bom.«

»Recite, prosim, Krippnerju , naj me počaka in da pridem najpozneje opolnoči.«

»Upajmo,« je dodala Zoša in je Erno poljubila. »Dobra Ernočka, saj ne boš huda, saj razumeš ...«

»Razumem. Zdravo.«

Ostala sva sama.

»Pojdi v sobo z menoj. To je moja spalnica samo po imenu. Tukaj delam. To je moja delavnica. Spim drugje — pa kaj te to briga.«

V sobi je bilo polutemno, ugodno, vroče.

»Sedi tamle v fotelj in poslušaj. Moram ti marsikaj povedati.«

Tiho je bilo vseokrog, samo drva so prasketala in pokala v visoki peči. Naslonila je glavo na mizo in mislila. Od časa do časa me je pogledala in skoro da sem bral v njenih očeh: ali bi, ali bi ne?

»Govori,« sem jo pozval, ker pritiskalo je nekaj težkega name.

»Premisliti moram; ker ne vem, če si mož. Slušaj: to življenje tukaj ti ni udobno, prav gotovo ne; živinsko, nevarno. Kaj ne, ti bi tudi rad šel stran?«

»Drugo, drugo! Kaj delaš tukaj, to povej.«

»Delam,« je odgovorila, čudno smehljajoč se.

»Kaj dela?« sem vpraševal. »Že prej je rekla: To je moja delavnica. Dela — delavnica — smešno!«

»Denar si služim. Danes lahko zaslužim 250.000 rabljev — pomisli: v eni sami noči! A enega pomagača bi res rabila. Ne za fizično pomoč, pač pa za moralno bi ga prav res rabila! Ali bi mi pomagal?«

Še nikdar nisem mislil na to. Čutil sem, da mi zmanjkuje tal pod nogami, čutil sem, da nič več ne mislim.

»Da, da,« je šepetala, »in polovico — še več — 150.000 jih dobiš lahko ti! In to ni glavno! Rešen si vseh muk, vseh nevarnosti. Nikdar te ne ubije granata — samo pomagaj mi. Koliko stvari sem že čez spravila! Poročnik Herzmansky ima že četrt milijona rubljev. In še mnogi drugi!«

»Špijonaža!« mi je šinilo v glavo. »Smrt na vešalih, smrt na vešalih ...«

»Saj o tebi še vedel ne bo nikdo. In potem, veš, potem bom poštena. Nastanila se bom v Moskvi, Petrogradu — nič ne vem še kje. Videl boš, imam tam sorodnike. Nikdo me ne pozna. Živela bova — ti si ne moreš misliti ...«

Pristopila je k meni, objela mojo glavo, božala me in poljubljala.

»In samo dve stvari mi boš pomagal, čisto lahki, nič nevarnega. Danes mi boš pomagal vdreti v divizionarjevo omaro, in čez par dni, ko boš imel službo, nočno službo, me popelješ čez.«

»Jaz se ne mešam v usodo —«

»Jaz sem usoda,« je rekla in me zopet poljubila. »Pomisli, živela bova!«

Gledal sem jo še dolgo, dolgo, in spomnil sem se, kako smo znesli v St. Pöltenu pri Dunaju ponoči 200 pušk in vso silo municije v Tamižo, kako sem bil ponosen na to dejanje. In od tedaj je že leto minulo; spomnil sem se, kako smo ponoči hodili od jarka do jarka in smo jemali iz ročnih granat vžigalne kapice.

»Vidiš, gre za to: Rusi se bojijo sedaj napada, ker bi gotovo uspel. Imeti morajo svoje vzroke — najbrž kaka agitacija. In ta kota 701, veš, koliko krvi so Nemci zastonj zanjo prelili. Sedaj upajo in njihovo upanje je utemeljeno. In Rusi morajo potem zapustiti v prostoru obeh divizij svoje postojanke. In za kako bodočo ofenzivo je to stvar, ki ni brez vrednosti. Tako vsaj računajo, kolikor mi je znano, na obeh straneh. Rusi bi radi ta naskok vsaj sedaj preprečili, a podatki jim manjkajo. In te sem jim vedno jaz priskrbovala. In danes gre tudi za neke zelo važne spise. A prideš z menoj? Molčal sem.

»Kako se bojiš! In koliko si govoril, da ti končno ni za življenje! Navsezadnje — saj ne bo nič — samo nositi mi boš pomagal!«

»Pojdem!«

»Saj sem vedela! Če ne — če ne, bi našla drugega. Sedaj se moram še obleči.«

Začela si je oblačiti hlače, jopico z znakom nadporočnika, lepo paradno čepico, dolgo sabljo. Lep vojak.

»Vzemi to torbico.«

Šla sva molče. Zapihal je topel veter, ali pa se je meni tako zdelo. Stopala je mirno, ravnodušno poleg mene.

»Ti boš govoril, si razumel, a jaz stopim naprej.«

Prišla sva iz mesta. Srečala sva sani; zvončki so zvončkljali. Zdelo se mi je, da ima danes tudi to nekak pomen.

»Divizionar!« je šepnila in zakrila obraz z robcem. Noge so mi skoroda odpovedale. Počasi se je peljal mimo z Otakaljem. Pogledal mi je v oči. Salutiral sem, ozrl se je za nama.

»Naj ga vrag vzame! Saj sem ga poklicala za danes ob 11. k sebi! Kaj išče tukaj?!«

»Pojdimo raje nazaj,« sem ji rekel. »Viseti tam okrog, ni bogve kako prijetno.«

»Ne,« je dejala in me je ostro pogledala. »Jaz hodim ponavadi samo naprej; poti nazaj ne poznam. Če hočeš nazaj, pojdi — pojdi sam, le pojdi, če hočeš!«

Čudil sem se njenemu miru. Ali ne laže, ali se ne potvarja? sem si mislil. Ali je mogoče, da so tudi takšni ljudje na svetu? Pogledala me je, nasmehnila se je:

»So! Tudi takšni ljudje so na svetu. So tudi takšni, ki ubijejo za novčič drugega človeka in mislijo, da so tisti novčič zaslužili. Da, celó bahajo se s tem! Vidiš, če je človek spoznal zmisel smrti in življenja in če je premostil tisto črto, ki je v resnici sploh ni, tedaj se ne trese — kakor ti. Če bi vedel, kako si smešen!«

Hotel sem biti miren, hotel sem stopati ravno: Večkrat glave itak ne morem izgubiti, sem si govoril; a nekaj je bilo, kar je stalo za besedami, za možgani, za srcem, nekaj groznega, kar je stegalo dolge kremplje čez moje besede, čez srce in mozeg. Zamahnil sem z roko.

»Kaj mahaš — temu se človek počasi privadi. — Ni več daleč,« je dejala. »Zapomni si: ti boš govoril, a jaz pojdem naprej. Geslo: "Hoch Kaiser!" in poreče: "Wilhelm!"«

Že sva slišala korake straže, ki je stopala enakomerno od ogla do ogla divizionarjeve hiše. Skrbno se je oziral na vse strani; brke je imel kakor Wilhelm in oči je napol zaprl, kakor da bi bilo lepše, gledati skozi trepalnice.

»Stoj! Kdo tam?«

»Inšpekcijski divizijski častnik.«

»Geslo!«

»Hoch Kaiser!«

»Wilhelm! Naprej«

Šla sva. Gledal je za nama. Videl sem, da naju motri nekam čudno, slišal sem celo, da se je ustavil pri vratih in očividno nekaj razmišljal. Vroče mi je postalo. Odpel, sem suknjo in obstal.

»Naprej za menoj,« je šepetala.

Prižgala je električno svetiljko.

»Tam v tisti sobi! Hitro! Čas je dragocen! Vem, da je zaprl v to omaro. Odpri!«

A jaz sem slonel in le gledal, roke so mi visele navzdol. Hotel sem jih dvigniti, a brezuspešno — ležale so.

»Pomagaj!«

Hotel sem reči, da ne morem, pa mi je beseda v ustih zamrla. Slekla je suknjo, vzela svežnjič ključev in odprla omaro. Nekdo je stopil v vežna vrata, slišala sva korake — a ona je delala mirno dalje. Zrl sem na vrata in čakal, kaj bo, a ona se ni niti obrnila; izvlekla, je cel kup papirjev in listala. Če bi že bil konec in če bi že bil pri Rappaportu! Konec, konec — a konca ni bilo! Vsedla se je. Pred vratmi je zaškripalo, mimo okna je nekaj smuknilo — videl sem glavo, kako se premika in gleda v sobo ... in zopet drugo in tretjo — vse — druga za drugo ... Več jih je, več ... Kra, kra — deske pred vratmi so zaškripale ... Iznenaditi naju hočejo ... potihoma se približujejo vratom ...

»Zoša, Zoša,« sem z naporom izustil.

»Ne kliči me s tem imenom.«

»Glej,« pokazal sem ji sence, ki so švigale mimo okna. Odprla je okno.

»Vidiš,« je rekla čisto tiho, »vidiš, veter maje to drevo in luna meče sence na okno.« Zaprla je zopet potiho okno: »In tisto pri vratih je podgana ... — Imam ga, imam ga, hvalo bogu! Tukaj je,« vzela je debel akt.

»Daj mi sem torbo!«

Dal sem ji torbico. Skrbno ga je ,zvila in postavila notri.

»Sedaj lahko greva.«

»Stoj! Kdo tu?«  sva slišala klic.

»Divizijski poveljnik.«

»Hudiča!« je vzkliknila.

»Kaj — inšpekcijski častnik? Kaj ima tukaj opraviti ... nemogoče!«

»Skozi okno!« je rekla.

Stal sem kakor okamenel. Prijela me je za lase.

»Za menoj!«

Povlekla me je in ko me je tako prebudila iz mrtvila, sem skočil, oživel. Sile so se potrojile. Bil sem v vrtu. Skrbno je zaprla okno in oba sva tekla, kolikor sva mogla. Noge so se nama udirale do kolen. Sneg je močno naletaval in burja je brila.

»Sklanjaj se kolikor mogoče k tlom!« Šla, je po vseh. štirih. »Samo da prideva do pokopališča. Tam je grobnica poljske plemiške rodbine. Le te stopinje! Na cesto morava priti! In potem pa pojdeva po izhojeni cesti. Še niso opazili! V sobi sploh še ni svetlobe ... Da bi vsaj na cesto prispela, predno bodo opazili, da je okno odprto!«

Letela sva. Vroče mi je bilo. Še nikdar v življenju nisem toliko ljubil svojega življenja kolikor v tistem trenutku. —

— — —

Videl sem celo vrsto Rusinov v neki karpatski vasi. Stotnik je stal pred njimi.

»Na drevo ž njim!«

Starega možiceljna so privedli; komaj se je držal na nogah.

»Lačen sem ... Le malo repe ... in malo rakije ...«

»Ti bom že dal rakije! Na drevo tam k tisti babi — lep par bo to!«

»U ... u ... mreti ... jaz ... zakaj?«

»Zakaj? Ker si star — osel, ali ne veš, da je že čas, da si v napoto? Na drevo ž njim!«

»U ... u ... mreti ... zakaj ... še ne ... še ne ...«

In tedaj ga je brcnil z nogo, da je padel kakor snop ...

»Saj ga res nisem hotel tepsti ... saj sem ga hotel le dati obesiti ...«

»Ker ni za oficirja častno, če tepe ljudi, ki se ne morejo braniti —« sem zinil ironično.

»Dober dovtip, dober dovtip!« je regljal stari stotnik.

In zvečer sem rezal konopčke, ko ni nobenega več bilo. Upal sem, da še rešim komu življenje, ko so ležali že štiri ure ... da rešim komu življenje ... a trupla so me gledala z ledenimi pogledi. Ko sem prišel do starca, ki ga je bil stotnik brcnil, sem obstal ... Zdelo se mi je, da se je nasmehnil, da me je hvaležno pogledal ... Ustnice je rahlo premikal — božal sem ga po velih licih. —

— — —

»Hiti, hiti! Kaj zaostajaš! Vidiš ga na oknu! In samo šeststo metrov sva oddaljena! Še dvesto metrov do ceste ... Glej ga na oknu — že gleda ... Vrnil se je v sobo in hodi po sobi ... Še vedno ne ve, za kaj gre ...«

In tisti starec, kako je prosil! A jaz? Vešala! Vešala! Utrujen sem bil ... Vsedel sem se — naprej! To pomeni vešala — le naprej — to pomeni vešala ...

Vstal sem in zopet sva letela. Zbadalo me je v srcu. Ššš-zni, ššš-zni — je zažvižgalo kakih sto metrov desno od naju.

»Je že našel! Že ve! Sedaj se prične gonja! Radovedna sem, ali pojde po cesti ...«

Dospela sva na cesto. Daleč zadaj sva opazila vrsto mož v rojni črti. Šli so v smeri za nama ... čula sva njihove glasove. Včasih. Kakor je burja nanesla. Včasih pa je vse utihnilo.

»Aha, Peretzova hiša! — Peretz, o, o, o, Peretz! Sani in konja! Takoj! Hitro, ker so nama na sledu! Hitro, hitro!« je priganjala. »Naravnost v smer proti cerkvi pelji! Ne bodo mislili —. In potem k Rappaportu! Danes se ne vrneš domov — šele jutri!«

Sedla sva v sani. Nikolaj je pognal. Zvončke je odtrgal. Bič je zažvižgal rezko skozi zrak in sani so zletele kakor strela. Skozi snežni metež smo videli dolgo rojno črto, ki se je pomikala proti Peretzovi hiši in proti pokopališču.

»Iščite, iščite do jutri!«

Pok — pok — pok.

»Bogve, za kom streljajo! Še kakega nedolžnika bodo ustrelili.«

»Saj ne bo edini. A jih malo postrelijo na fronti!«

»Nikolaj, počakaj, gledati morava, kako se bo razvilo.«

A Nikolaju se ni ljubilo, ker je šlo tudi za njegovo kožo.

»Zamudila sva se. Če bi bila prišla pet minut prej, bi bilo vse rešeno — oziroma, če bi mi bil ti pomagal —«

Skozi mestne ulice je vozil zelo hitro. Izogibal se je svetlih ulic, po čudno zavozlanih potih nas je pripeljal pred Rappaportovo hišo.

»V sobo!« je rekla staremu. Pogledal me je malo sumljivo in potem je odprl vrata na koncu hodnika.

»Stopita,« je rekel.

Vlegel se je na zofo. Prišla je k meni in me poljubila na ustna. Dolgo, dolgo je držala svoje lice na mojem; čutil sem solze na svojih licih.

»Oprosti,« je vzdihnila; »ne bi bila smela — ne vem, zakaj sem to napravila. Saj bi bila sama isto storila, a hotela sem vedeti, koliko moči je v tebi. In sedaj vem: ti si močnejši od mene, mnogo, mnogo močnejši. Tvoja moč je premagala tvojo naravo — a moja ni še nikdar premagala moje.«

»Nimam moči. Menda je bilo v toku dogodkov, kar se je zgodilo.«

Preoblekla se je, umila, počesala in napravila kakor v časih, ko sva se v Lwowu odpravljala v Jezuitski park. Lase je zopet spustila in božala me je dolgo. Opolnoči sva se napravila in stopila dol, kjer je sedel Krippner z Erno, Saro in Ireno.

»Ti si nenavadno bled,« me je pozdravil Krippner.

»Saj ni nič čudnega,« je odgovorila Zoša namesto mene. »Če človek najde svojo davno ljubico, tedaj mora postati bled.«

»Jaz ne,« je rekel Krippner. »Toda ta človek je čuden. Že tolikokrat sem si mislil, ali je to sploh človek in če ni to samo zmes različnih sil.«

»O ne, motite se. To je človek, ki ima večjo moč, kot bi si kdo mislil. Mislim, da ne boste dalje raznašali — pa čeprav: veste, jaz sem prostitutka Zoša — nisem se mogla ubraniti tega, rojena sem bila tako. Kako vse druge. In vse svoje prihodnje meščansko življenje sem žrtvovala prostituciji, če hočete to imenovati prostitucijo. Bogata sem z doma, a šla sem, in nič bi me ne bilo zvabilo. A ta človek je prišel in vlekel me je za seboj, dokler me ni zvlekel — in potem rne je pustil. In ker ne znam hoditi nazaj, se nisem več vrnila. Šla sem naprej, postala sem poštena — o, kako poštena! A danes sem ga izmučila.«

»Pijte, gospodična,« ji je ponudil Krippner »O ne, ne pijem več, odkar poznam tega. Če bi pila, bi dokončala svoje življenje v bordelu — in tako bom grofica ...« 

»Pojdimo jih malo spremljati.«

»Zapregli bomo dve sani in peljali se bomo do gozdiča pred drugo linijo. Dalje ne smemo. No, od tam je do linije itak samo še tričetrt ure hoda,« tako je predlagala Zoša. Celo uro smo se vozili. Držal sem glavo v Zošinem naročju. Božala me je.

»In vendar: kar mi je bilo nekdaj banalno — rada te imam, kakor sem imela svojega malega dečka Vsevoloda, ko sem bila petnajst let stara.«

»Pusti iluzije! To ni res,« sem rekel in jo pogledal v oči, »nimaš me rada, ne moreš me imeti rada. Iluzija je strup zate. Pot nazaj — to bo tvoja tragika.«

Svetlometi so razsvetljevali široko temno nebo. Vzporedno z nami je letel vlak.

»Poženi hitro, da ga dohitimo pred gozdom, da se še v prvo linijo lahko popeljemo.«

Vlak nam je ušel ...

Poljubil sem jo pri odhodu, vsi smo se poljubili. To je bila navada. Vselej, ko smo odhajali v prvo linijo, smo se poljubili z mladimi deklicami. In ni ga bilo dekleta, ki bi nam rekla: ne! Toplo sočutje je strujalo iz njenih usten v naša telesa. O, kolikim ljudem je bil to poljub matere in drage — matere in drage o smrtni uri!

Po dolgem času sem plakal.

Molče smo si podali roke.

VI[uredi]

Drugi dan sem se podal sam v Baranowieze. Mraz je ponehal nekoliko. Pri Rappaportu je bilo vse razburjeno. Stari Žid ni nič govoril, ni se priklanjal, ni hvalil svoje robe; bled je bil in tih. V sobi sem sedel čisto sam. Bilo je že osem. Prva je prišla Erna. Tiha je bila. V nogah sem najprej čutil. Tresla so se mi kolena. Vsak korak v veži me je prestrašil, vsak udarec na vrata mi je odprl cel svet grozovitih možnosti.

»Sam ste? Kje je Gustel (Krippner)?«

»Danes ima službo.«

»Škoda.«

»Ernočka, in veste, jeli Zoša doma?«

»Ni je, sploh je ni. Danes zjutraj, ko smo se vrnili, je odšla in potem je nisem več videla. Niti v službi ni bila. Divizionar jo je iskal bolj kot ponavadi. Peretza so aretirali — pri nji doma so vse premetali.«

»A kaj so iskali?«

»Ne vem.«

»In so kaj našli?«

»Nič.«

»Veste gotovo?«

»Gotovega nič ne vem, le poročnik Frauhan mi je pravil, da niso najbrže nič našli, ker je divizionar zelo vesel in Otakal jezen.«

Čudno, čudno — sem si mislil — kako vraga, so ji prišli na sled?

»Ali kaj sumite, ali veste, za kaj gre?« sem jo vprašal po dolgem molku.

»Vse vem. Tudi jaz sem vpletena, saj sem Ukrajinka in, verujte mi, ne avstrijska in še manj pruska —«

Kam vraga, to dekle meri — sem si mislil — ali me hoče speljati?

»Ne razumem —«

»Razumete, pa mi ne zaupate. Sicer je pa bolje, če molčiva tukaj.« Pokazala je s prstom na štiri lesene stene. »Ker tukaj je prav malo varno. Rappaporta imajo tudi na sumu — baje ima lepe denarce in zelo, zelo malo gostov, kakor vidite.«

»A hočete stopiti z menoj?«

»Da, da, samo hitro!«

Presedal sem ves čas iz enega kota v drugi, iz ene strani stolice na drugo stran, in komaj sem čakal, da bi kam prišel. Zavila se je v kožušček, pokrila se z rdečo kapo, prijela me pod roko in me povedla po čudnih ulicah, kjer so ležali trhli hlodi in kupi smeti. Umazan sneg. Tema.

»Za menoj.«

Šla sva med dvema hišama. Ozko, da komaj greš skozi. In prišla sva na gnojno dvorišče, stopila sva v konjski hlev. Duh toplega gnoja mi je udaril v nos in v oči me je peklo.

»Tukaj je temno,« je šepetala, »držite se me za krilo.«

Slišal sem, kako je premetavala nekaj, kako je vzela nekaj težkega iz nekega kota. Hipoma mi je nekaj splezalo po nogah, po vsem hrbtu in v glavo in zopet nazaj.

»Kje smo?«

»Potrpite, na varnem vsekakor, na varnejšem kot pa pri Rappaportu. Lestvico sem prislonila,« je rekla, »stopajte za menoj.«

Oprijemal sem se z rokami umazanih okrajkov ozke lestve.

»Pazite, četrti klin manjka! Napravite večji korak.«

Odprla je nekaj in kmalu sem začutil, da se nahajam v podstrešju nad hlevom. Držal sem se za nje krilo in polagoma, previdno stopal za njo. Potrkala je, kakor sem takoj ugotovil, na neka vrata.

»Kdo je?«

Aha, Zoša — sem si mislil, in čutil sem, kako lahko mi je postalo v nogah in glavi, kajti resnično ni ga težjega občutka, kot so težke noge. In vselej, kolikorkrat sem bil v nevarnosti, sem se bal le za noge. Noge so vedno bile tako težke kakor dva pribita hloda. — Poletno, svobodno, široko sem stopil za njo.

»Erna in ...«

»Le stopita,« je dejala; odpahnila je vrata, stopila sva v ozek prostor med dvemi vratmi. Zaprla in zaklenila je prva vrata in odprla druga. Prišli smo pred dolg zelen zastor; žarki svetiljke so uhajali skozi sredino med obema prostoroma k vratom. Privzdignila je zastor. V sobici je bila omara, krasna postelja, lepa otomana; sploh je bilo urejeno vse prav okusno, vse oblečeno v temnordeč žamet.

»Sara, prinesi čaja.«

Stara ženska glava je pogledala skoz zastor na levi strani sobe.

»Za koliko?«

»Za tri, za tri ...« in pogledala je naju z brezizraznimi očmi še enkrat, kakor bi ne verjela, da morejo biti tukaj trije ljudje. »Za tri — kmalu bo.«

Gledal sem jo. Lepa je bila. Spomnil sem se na »Sliko Doryan Greya« in preživel sem celo sliko tega človeka še enkrat v duši, primerjal sem jo z lepoto in nevenljivostjo njene mladosti.

»Vidiš, sedaj pojde tudi ta album v ogenj — vse ... vse!«

Vzela je v roke album, ki ji je bil najljubši, trgala je stran za stranjo in metala v ogenj. Za vsako sliko je gledala. »Ha, to je Billet, ta lopov! A bil je vendar pošten, bil je mož. In tukaj — poglej ga, poglej, Auerbach. Mlad dečko, komaj iz kadetnice je prišel, imela sem ga resnično rada. Poglej ga, saj si ga poznal! Ali se spominjaš, tistikrat, ko je bil z nama v "Warszawi", v Lwowu, se spominjaš, kako je govoril, ko smo v "Kurierju lwowskem" brali o tistem otroku? Meisel, ali kako se je pisal, ki je s sekiro ubil mater, kar tako na lepem, nekega lepega jutra. O, če jo je ubil, tedaj se ima mati za to zahvaliti sebi, sebi, ker ga je rodila. Ali ni strašno, igrati karte z usodo bodočih človeških življenj — in niso li otroci karte? Kaj, ali ni zločin, ustvarjati zavestno nova življenja, ko ne veš, kakšen bo človek, ko ne veš, kam se bo obrnil, kje bo iskal tolažbe svojim bolečinam, ki so neizogibne?! In končno, kaj pomeni teh sto let, če jih bo sploh živel, kaj pomeni ta trenutek v večnosti časa? Da, da, če bi to ne pomenilo zopet dolge verige ljudi, ki izidejo iz tistih sto let. Stokratno, tisočkratno potencirani zločin! In sebi v zabavo si ustvarijo otroke, ker ne morejo živeti brez njih — samo koristolovstvo, tudi tu sama skrb za sebe! In potem govoričijo o hvaležnosti, hudič naj lih vzame! A, dovolj, dovolj tega! "Norec", sem mu tedaj navadno rekla, "kaj hodiš v nebesa, če veš, da jih ni, norec si! " "Norec... sem; da, norec je vsakdo, kdor ne misli tako kakor drugi besedici; a kaj, če bi bil samo norec, tudi zločinec je" — in kaj vem, kaj še vse?

Res, škoda se mi zdi tega fanta; kaj je z njim? Da bi le kje padel na kaki fronti, to bi bila prava sreča zanj, kakor« — obrnila se je k meni — »tudi za tebe.«

»Hvala lepa!« sem si mislil.

»In sedaj pridejo veličanstva: general Otakal, ki bi prav rad zaklal divizionarja, pa se mu vseeno klanja in govori v oficirski menaži govore, polne spoštovanja, in mu liže pete in še kaj drugega; vidiš, ta dedec mi je med vsemi najogabnejši, in veš zakaj — pa kaj naj ti povem? Človek nikdar ne more povedati, zakaj, vsaj jaz ne; ogaben mi je, ker je ogaben. In če bi skušala povedati, zakaj, gotovo bi lagala.«

Otakal je sfrčal v ogenj, in tako listina za listino, pismo za pismom.

»Glej, glej — tvoje pismo, ki si ga pisal z dopusta — ali hočeš, da ti ga preberem?«

»Beri.«

»Pa ne vsega, samo kratek odlomek; slušaj torej: "Včasih mislim nate, a le poredkoma, ko sem sam in mislim na povratek z dopusta; čudno se mi zdi to, skoraj smešno. Ali ni res? Glej, ko sem pri tebi, sem samo, samo tvoj; ali se ni to tisočkrat ponavljalo, pri Erni, pri Hermi in sedaj pri tebi — in potem se bo še tisočkrat pri drugih. Vidiš, to ti je človek, krona vsega sveta, lepa krona!" — Ali ti je dovolj?«

»Neumnosti!« sem odgovoril, a poslušal sem vseeno in še bi bil, pa me je bilo sram.

Starka je prinesla samovar na mizo, dober čaj.

»Slušaj, Ernočka, pojdi k Rappaportu in Peretzu in reci jima, da sem vse, kar bi moglo kaj izdati, sežgala, da se kratkomalo ne bo nič zgodilo, da sta lahko brez skrbi. Jutri pridem zopet v urad in sploh napravim konec temu življenju. Škoda — tako lepo je bilo!«

»In sedaj — sedaj je konec,« je rekla Erna.

Oblekla se je in počasi odšla.

»Zdravo! Okrog polnoči pridem k Rappaportu, počakaj naju!«

»Bom.«

*

»Konec... konec,« je rekla, ko sva ostala sama.

»Poglej me, saj nisem več ista kot sem bila, kako vse drugačna sem! In čutim se zadovoljno. Ah, ta mir, ta sveti mir! Veš, človek je preveč blato, da bi mogel ljubiti, resnično ljubiti kaj drugega kot pa blato. Ali si že videl tiste ljudi tam za fronto, tam čisto blizu gozdiča, vedno so v blatu in nikdar se ne umivajo, tako poredkoma — in ne vem, če so nesrečni. Enakomerno je njihovo življenje, zdi se mi, da bi lahko imeli to in ono, pa ničesar nočejo. Enakomernost in enostavnost, to je zadovoljstvo.«

Nisem razumel, kaj mi je hotela povedati.

»Kaj mi to pripoveduješ?«

»Tako, zdi se mi, da je mirno življenje življenje zadovoljstva, udobnosti, lenobe, življenje poštenja tako kakor počitek, ko je človek jadral dolgo, dolgo dobo, kaj jaz vem kod, ko si je delal z rokami pot kakor z vesli, je bil bolehen, grudi so težko dihale, in končno je padel nazaj in rekel: Kaj bi iskal tam, v tistem tam, ki ga ni? In vrnil se je, odkoder je izšel. To je krog, ki se upajo nekateri obhoditi ga in drugi, ki niso ne pametni ne duhoviti ne močni, v vsakem oziru pod povprečnost, ti ljudje ostanejo koj na točki, modrujoč: Na tem potu bi sicer lahko videl to in to in ono, a stalo bi me nasilja nad samim seboj. Ostanimo torej, kam bi zopet prišli? In končno je vsaka točka na krogu enaka, vsaka točka na površini krogle ista. Ker, če jo prestaviš od tukaj tja, je ista, in človek niti ne opazi, da bi bila druga.«

»Vsakdo ima prav, ti tudi,« sem rekel, »a jaz ne modrujem. Živim in nič več — in nikdo ne živi drugače, kakor jaz. Če kdo misli, da živi drugače, laže drugim, ali pa je od drugih nalagan.«

In zopet so letela pisma v ogenj. Zopet fotografije, fotografija za fotografijo.

»Morda ne veruješ, da me kljub vsemu boli, ko moram vreči sliko za sliko v ogenj, blodi me, ker čutim, da sem ob vsaki sliki, ki jo vržem v ogenj, obubožala za spomin, zato, ker spomin skoraj ne more ostati brez vidnih ostankov. To je v človeku pohlepnost za lastjo; človek drži in četudi je sam papir, ničvreden, popisan, porisan papir — saj je človek tako malenkosten.

Vidiš, to je tvoja slika, ali hočem tudi to sežgati? Lep si bil; poglej te lase, kako čudovito lepo so ti padali ob sencih v valovitih kodrih; poglej ta obrazek, kakor deklica, preoblečena v vojaško obleko; poglej te roke, kakor da si jih vse življenje imel spravljene in si jih samo ob svečanih prilikah odklenil, in samo meni v majskih večerih v Lwowu božal z njimi vroča lica. Škoda je te slike, resnično — ne, ne bom je še danes vrgla v ogenj, pozneje nekoč, a vrgla jo bom. Zakaj bi je ne vrgla, saj bom tudi na to pozabila, na tebe, na vse — vse — in postala bom poštena.«

Stopila je k oknu med zagrinjala in me otožno gledala. Oči je priprla, glavo obrisala, mislil sem, da bo jokala.

»Ha, ha — neumnost — ne bom — ne bom — tudi to vržem v ogenj —« In prijela jo je, že jo je potegnila, a roke so ji šle same narazen, slika je padla na tla. In gledala me je, vsedla se je poleg mene, naslonila glavo na moje rame. Jokala je tiho, zadrževala izbruh; čutil sem, da joče, a nisem se upal pogledati jo.

Tako smešno se mi je zdelo vse, da bi bil zaukal kakor v dnevih, ko sem včasih nad svojim domačim krajem v zgodnjih urah splezal na vrh in sem videl pod seboj le morje, ki je bilo megla. In takrat sem navadno zaukal in premišljeval: Bogve, ali se je zbudila moja deklica v dolini; in če bi bilo to morje, bi se gotovo potopila. Čutil sem, da mi gube v licih lezejo v nasmeh, stiskal sem strogo obraz skupaj — pa nisem mogel.

»Ne, to sliko bom še spravila, še nekaj časa, dolgo itak ne bom smela.«

»In zakaj, zakaj, Zoša? Saj bi bila lahko vse albume spravila!«

»Stvar je ta: na sledu so mi; in kar bi jaz ne izdala, bi povedalo kako pismo ali pa katerakoli teh slik, zato je bolje, če vse gre — a tebe bom še imela in mislim, da ne bodo prišli na to. In ti si zanesljiv, saj se spominjam še naših političnih razgovorov v jezuitskem parku. A ta Peretz, veš, ga je polomil; pustil je tisti večer goreti svetiljko v hlevu in ko so ga vprašali po hlapcu, je rekel, da je peljal mene v mesto, da sem bila pri njem na čaju. Ko so ga vprašali, zakaj ni peljal po cesti, je odgovoril, da on nič ne ve, da bi ne bil peljal po cesti. Rekli so mu, da bi se morali srečati —. Izmuznil se je pa še precej dobro: "Šli so pa tja že pred pol ure, in končno, kaj jaz vem, kakšne muhe ima vedno gospodična."

Zaprli so ga, a hudega ne bo nič; seveda moram tedaj mirovati, ker sedaj me bodo kolikortoliko imeli na sumu. Da jih jezim, sem se nalašč skrila še semkaj. In če me vprašajo, kje sem bila, porečem, da sem se zabavala na pristavi pri gospodu Kobilanskem — veš to je posestnik in bogataš dve uri hoda od tukaj. In tja večkrat zahajam.«

Malo čudno se je smehljala.

*

Poldvanajst je bilo, ko sva šla iz podrte barake.

»Pojdiva se še malo sprehajat. Danes je tako lepa noč, sneži ne, toplo je in še precej svetlo.«

Šla sva proti pokopališču. Prijela me je pod roko in se privila k meni. Včasih mi je postajalo vroče, a vedno me je spustila.

»Vidiš, kako je vsenaokrog belo. In tako je lepo! A veš, zakaj je lepo, tako zelo lepo? Ker je oblika brezoblična, ker je najvišja lepota v neskončni brezobličnosti oblike. Ne, tega ni mogoče povedati, a čutiti. Nisem bila še nikdar v Alpah. A kako bi mogla tam živeti v malenkostno oblikovanih vrhunčkih, v večni ječi med skalnatimi zidovi? Oko se ustavi in misel laže. Kaj je zadaj? Nič. Ječa pri ječi. Ni kakor pri nas svobodno, široko. Zato so tudi naši ljudje drugačni in ljubijo samo neizmernost. So drzni in veliki. Takšni so kakor ti in jaz.«

*

Pri gozdiču sva se poslovila.

»Slušaj,« mi je rekla Zoša, »mislim, da se ne bova več videla. Sklenila sem drugače živeti. In kriv si ti ...«

»In zakaj bi se ne videla več? Povej, kaj ima to opraviti s tvojim drugačnim življenjem.«

»Kaj ima opraviti? Ali ne razumeš? Sklenila sem postati poštena —«

»Navadna ženska —« sem rekel.

»Kot prostitutko me nisi hotel, kot navadno žensko me zmerjaš — takšni ste vsi. Zdravo. In — konec!«

* * *

Več kot mesec dni nisem bil v mestu. Polagoma je pritiskal mraz. Imeli smo do –35° R in čepeli smo v svojih podzemeljskih rovih. Novo leto je že oddavna minulo in bližal se je pust. Krippner je vedno silil v mesto, a meni se ni dalo, ker je bilo ležanje in čakanje bolj smiselno kot pa pohajkovanje in nepotrebno trošenje sil v sneg in prazen nič.

»Tam je ples, zabava! Pojdiva!«

»Pojdi. O plesu in zabavah imam svoje mnenje.«

In nisem šel.

Pred pustom sem dobil lepo, veliko pismo z zlatimi robi.

Kdo mi piše? Neznana, čisto neznana pisava.

Dolgo kartonasto pismo ...

Tadej Kobilansky — Zoša Kobilanska, poročena i.t.d.

Aha — to pomeni, samo na plesu sem dostopna.

»Pojdiva na ples,« sem rekel Krippnerju. »Kolbilansky priredi danes zabavo — glej, povabilo je priloženo.«

In šla sva.