Propast in dvig

Propast in dvig Januš Golec

Izdano:	Slovenski gospodar 69/2-27; 1935
Viri:	dLib dLib 2 dLib 3 dLib 4 dLib 5 dLib 6 dLib 7 dLib 8 dLib 9 dLib 10 dLib 12 dLib 13 dLib 14 dLib 15 dLib 16 dLib 17 dLib 18 dLib 19 dLib 20 dLib 21 dLib 22 dLib 23 dLib 24 dLib 25 dLib 26 dLib 27
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nikakor si ne smemo domišljati, da je pognal iz lahkomiselnega rakarja kak boljši posestnik ali celo bogataš. Kaj še! Lahko zasluženo, še lažje zapravljeno, je veljalo tudi za rakarje.

Rakarski poklic je bil pri resnih posestnikih osovražen in so odvračali od njega svoje sinove z vso strogostjo.

Rakarji so bili v časteh pri krčmarjih, katerim so polnili žepe in delali pri njih v jesenskem in zimskem času dolgove na bodočo lovsko srečo in izkupiček.

Kako je bilo z rakarji v verskem ter v moralnem ali nravstvenem oziru, ni treba razlagati natančneje, saj je lenoba vseh grdob grdoba!

*

Velikokrat opazujemo, da postane kedo voditelj kake organizacije, dasi se niti gnal ni za to mesto. Tako je bilo z Lapuhovim Vinkom iz Sromelj.

Naenkrat so govorili ljudje: »Veliki in čedni Vinko je vodja vseh rakarjev po spodnjih krajih.«

Resnica je bila ta govorica. Najbrž Vinko sam ni znal, kaj je storil posebnega, da mu je zaupal rakarski svet vse zadeve glede sporov lovišč ter prodaje rakov na debelo po cenah, katerim se je židovski kupec tolikokrat skraja protivil in prisegel pri vseh prerokih, da bo blago rajši prepustil poginu, nego da bo blago preplačal v svojo zgubo.

Lapuhov Vinko je bil že po prikupljivi zunanjosti fant od fare. Krepke ter velike postave, fantovsko vedrega obraza in kakor pri jagnjiču »kravžasti« lasje so mu liki vzmeti silili klobuk postrani. Po tedanjem običaju je nosil v levem ušesu okrogel uhan, na katerem se je potresaval nemirno pri najmanjši kretnji preluknjani trikot. Uckati je znal, da se je drobil odsev njegovega prijetnega glasu z vinorodnih hribčkov ter rojstne župnije po dolinicah ter grabah.

Oče mu je bil pod palcem opitan gruntar – sin prvi rakar – kako nasprotje med malo prej beleženo trditvijo, da so bili rakarji potomci kočarjev ter raznih drugih nemaničev!

Vinka ni natiralo med obsotlske klateže pomanjkanje dela in jela doma, ampak očetova uprav drenova sebičnost in trdosrčnost.

Stari Lapuh je imel le sina edinca Vinka. Kot vdovec se je ženil drugič, a je ostal brez nadaljnega potomstva. Oklepal se je z vso že bolj priletno trmo v tolikih slučajih pogubonosne rečenice: Ti meni luč, jaz tebi ključ!

Na Lapuhovini je bil vse v eni osebi stari Franc. Kar je bilo ostalih razumnih in nemih živih bitij na domu, so ječala v suženjski pokorščini pod gospodarjevo grčavostjo.

Stari stiskač je bil v srcu ponosen na postavnega ter sicer pametnega sina; ni pa imel zanj niti v odrasli mladeniški dobi drugega nego garanje od zore do mraka, trde besede in niti v nedeljo in na praznik bi ne bil smel med sovrstnike. Da ni ločil Vinko dolgo časa krajcarja od groša in cvancgarce, je bila očetova krivda, ki je trdo zavezoval cvenk ter papir v svoj mehur, za kojega skrivališče je znal le on sam.

Prenapete vzgojne vajeti se rade potrgajo osobito pri odraščajočih kmečkih fantih.

Posestnikov sin – slabši od berača! Tej istini se je uprla celotna Vinkova notranjost. Mirna namigavanja ter prošnje, naj mu prepusti vsaj kako tele v odrejo in last, so se vse odbila ob očetovi sebičnosti. Fant je segel po samopomoči, začel je uhajati v nočeh na vas, kjer je zvedel, da so rakarji gospoda.

Po domačih potokih je pričel z lovom na rake. Zaslužil je par krajcarjev in ti so začeli iz njegovega žepa upiti po razmnožitvi in osamosvojitvi, predno bo očka toliko oslabel, da bo zahteval luč in ponujal sinu ključ!

Stari tnali se niti sanjalo ni, v kako družbo je zašel sin, ko se je slednji že prepričal, da obsega božji svet nekaj več nego so hribčkaste ter grabaste Sromlje.

Lapuhovemu gospodarju se je godilo neko nedeljo na fari kakor v hčer zaverovani materi, kateri zaupa škodoželjna soseda, da bo postala v kratkem – stara majka!

Vinko – rakar! Ta vest je bila Lapuhu ogenj v strehi. Prirohnel je od nedeljske službe božje nad sina, zahteval potrdilo, da gre za obrekovanje; a se je glasila sinova očitna spoved baš nasprotno! Po starem je zavrelo, odrekla sta pamet in razsodnost, postal bi bil Kajn lastne krvi, da ga ni prisilil sin s krepkim prijemom za obe roki v silobranu, da se oče ne sme izpozabiti do – zločina!

Vinko je zaklenil preudarno premaganega očeta v štibelc, ostavil dom in naročil mačehi, naj se potaji tudi ona, dokler se ne bo oče zrohnel med štirimi stenami.

Med starim ter mladim Lapuhom se je odigral samo zgoraj opisani spor. Oče je uvidel, da s telesno silo ne more več uklepati sina v jarem brezpogojne pokorščine; sin je našel v odvrnitvi uboja povod, da si začne rezati sam svoj kruh.

Prelom z očetom ter domom sta bila vzrok, da se je Vinko zmotal med glavne rakarje ob Sotli in se je prepričal na lastne oči, kako je prinesel tudi on s hribov v dolino nadarjenost za naklonitev rakarske dobičkanosnosti.

Preko par noči je posedal svoje lastne lovske priprave in plavajočo shrambo za plen. Njegova zastavnost ga je kar porinila na samostojno lovišče po rakarju, kateri je moral na županov pritisk med vojake.

Vinko je postal v par dneh tovariš med novimi tovariši, ki niso bili daleč take zlobe in izmečki človeške družbe, kakor so jih razvpili gruntarski hribovci. Kaj kmalu ga je prevzela zavest samostojnosti, saj mu je polnila žep brez zadrezastega preganjanja za plugom, koso in motiko.

Na dom ga ni priklepala nobena vez. Materina ljubezen mu je že davno snivala pod zemljo, očetove ni nikoli okusil in lepa Lapuhovina mu je bila, odkar se je skobacal na lastne noge – nezaslužena – prisilna delavnica.

Pohlep po lastnem imetku mu je bil podedovan po očetu. Lahko zaslužen goldinar na goldinar mu je padal v mošnjiček, iz katerega je plačeval z lahkoto vsakdanje potrebščine. Kako in kaj bo na zimo ter zgodnjo spomlad, ga ni skrbelo. Mlad, vajen in dela željen fant je bil dobrodošel pod vsake streho.

Ob koncu prve lovske dobe je bil Vinko smelo ponosen na zaupanje, katerega je užival med tovariši. Pravilni pregled položaja mu je narekoval, da ni pustil odirati sebe in stanovske družbe od židovske brezvestnosti pri določanju cen. Če ni kupil blaga prvi kupec, ga je drugi ali tretji; le cene so morale biti primerne in med rakarji ni smelo biti člana, ki bi popuščal, dasi je bilo treba večkrat čakati na kupca in boljšo prodajo. Ustavljanje židovskemu brezvestnemu izrabljanju nevednih je vrglo med rakarje seme zavesti skupnosti. In pomen ter moč skupnosti je znal širiti Vinko od tovariša do tovariša. Ustvarjal je za tedanje čase nevede in nehote organizacijo. Ta se je ukoreninila prvotno med rakarji na Bizeljskem, odkoder se je liki nalezljiva bolezen razpotegnila iz Bizeljskega do izvora in izliva Sotle. V obsotlskih rakarjih je s ponosom žive besede pognalo prepričanje: Le kot skupna »gmajna« bomo za bodočnost trgovali z židovskimi oderuhi ter pijavkami.

Rakarska organizacija se je širila brez posebnih shodov po današnjem vzgledu. Skupnost so vedno močneje vezale trdne cene in te so se raznašale med lovce rakov vsak teden iz Bizeljskega kot središča. Radi vedno boljše prodaje plena je gnal prirojen čut hvaležnosti rakarja za rakarjem, da je zahrepenel po osebnem spoznanju neznanega dobrotnika. Z vsakotedenskim ustnim oznanilom dvigajočih se cen od moža do moža je postal Vinko Lapuh kot oče omenjene zamisli v primeroma kratkem času glavar celotne rakarske organizacije, ki se je ustvarjala ter utrjevala po krajih ob Sotli iz potrebe po boljši prodaji. Osebni stiki z brihtnim Vinkom so rodili v vsakem članu ponos, da jih ne vodi ter ščiti napram židovskemu oderuštvu kaka telesno spakedrana sirotka, pač pa mož po duhu, zastavnosti in z odlično presojo tržnega položaja.

Na prestol organizacije rakarjev je posadilo Lapuha med tovariši usidrano prepričanje, da je nepopustljiv ter nepodkupljiv, četudi bi brenčali krog njega ter ga skušali omamiti zlati židovski kebri.

Iz posestniškega sina do rakarskega poglavarja je bilo za Vinkovega očeta brezno, katerega ne more premostiti niti smrt. Stara trma se je zaklinjal pri nebu in zemlji, da bi rajši lastnoročno požgal Lapuhovino do temeljev, nego bi jo po smrti prepustil sinu – poveljniku vseh obvodnih klatežev ter potepuhov.

Vinko je zvedel za prokletstvo iz očetovih ust. Ni ga bolelo, saj ga je tolažila lastna vest, da dela dobro in bo učinil največjo dobroto, če bo stiščal rakarje na pot poštenega trgovanja s plenom. Doma mu ni bilo obstanka. Oče bo gospodaril zavsem samostojno, ko bo že on sam star. Hlapec brez plačila in pravic je bil dosti dolgo, zakaj bi si ne oskrbel s trgovanjem lastnega gnezda kje drugje nego na Sromljah. Pijanec in zapravljivec Vinko ni bil. Par let potikanja za Sotlo in prihranki mu bodo rodili nov, lasten dom, katerega bo urejeval ter utrjeval po svoji preudarnosti in izkušnjah.

Mladi Lapuh je imel hvalevredne načrte za bodočnost. Koristiti ter pomagati drugim in pri tem osamosvojiti samega sebe, take vzore mu je zamogla beležiti na pogubno plat le nepopisna kmečka trma lastnega očeta!

Očka Lapuh je naganjal sina s celo rakarsko kompanijo na dno pekla; mladi Lapuh je ostavil dom po očetovi krivdi, hotel je postati samostojen na lahek a pošten način. Pametni in odkriti možakarji so bili na strani mladega in ne starega!

*

Nekoliko čudno se bo zdelo marsikomu, da so v ospredju vedno le rakarji na štajerski strani Sotle, hrvatskih ne omenjamo niti z besedico.

Sotla je bila mejna reka do prevrata. V mejnih vodah je ribljenje prosto in tako je bilo tudi v Sotli dolgo – dolgo. Pravice prostega ribolova se je posluževal samo Štajerc, redko kedaj Zagorec. Kar velja glede ribljenja, se nanaša tudi na lov na rake. Med Zagorci ob Sotli ni bilo in tudi najbrž še danes ni ne ribičev in ne rakarjev.

Težko je odgovoriti na vprašanje: Kako da se naši bratje onostran Sotle niso zmenili ne za ribe in ne za rake?

Najbrž je bil Zagorec že od nekdaj v toplejših mesecih, ko je stikanje za raki na višku, prelen celo za to, da bi dremal za vodo ter čakal na raka, ampak si je rajši privoščil ljubo sanjarenje kje doma pod senčno hruško, kjer je tuhtal, kako bo zaslužil pri trajbi pur ter pri »švercu« z živino, tobakom in s soljo.

Zagorci sami pravijo, da je Hrvat ob Sotli preponosen, da bi natikal žive žabe na šibe in vabil rake.

V dolgi dobi preplave obsotlskih krajev z raki so se mastili Obsotlčani s slastnimi raki vsak večer. Velike sklede so se kadile po večereh na kmečkih mizah in vsi so pridno luščili rdeče kuhane rake. Celo sejmarji so jemali seboj na sejme v žepih kuhane rake in istotako deca v šolo mesto kruha.

Nekaj povsem tujega je bil rak na mizi Zagorcu!

Med Hrvati rakarstvo ni niti poganjalo, kaj šele cvetelo in dajalo komu zaslužek. Če bi se bil udomačil lov na rake tudi med Hrvati, bi bilo došlo bogznaj kolikokrat in do kako hudih krvavih ter smrtnih obračunov radi dobičkanosnosti rakarstva.

Zagorci so slovenskim rakarskim lenuhom tu in tam malo ponagajali, a do resnih sporov ni došlo ali iz zagorske zanikernosti ter brezbrižnosti, ali iz bratske popustljivosti? Odgovor na to vprašanje je še danes odprt in nepojasnjen.

Štajerski rakarji na drugi strani Sotle konkurence niso imeli in radi tega so se veselili dobička sami. Bogastvo na rakih ni kršilo miru ter sloge med Štajerci in Hrvati.

*

V mesecih lova na rake rakarji niso bivali pod domačim krovom. Spali so ali na prostem ali po šupah ter listnjakih vasi ter hiš ob vodah. Kosilo so si kuhali ter cvrli sami. Le ob nedeljah in praznikih, katere so v obče praznovali, so posečali kar v celih gručah krčme, kjer so pili, se mastili s pečenko, rajali ter razgrajali, plačevali pa v gotovini, dokler je trajala sezona. Ko je bil na jesen končan lov, so se razlezli in porazgubili po svojih krčmah ter bajtah in otepali na zimo ter zgodnjo pomlad radi sezonske lahkomiselnosti in zapravljivosti pomanjkanje.

Lapuhov Vinko je tudi živel po načinu tovarišev. Sam si je kuhal, pač pa je imel streho ter ležišče in praznično zabavo pri eni hiši.

V vasi Kraljevec na hrvaški strani je v dobi naše povesti točil »neograničeno vino in rakijo« že starejši Šandor Katič. Žena mu je bila iz Gregorevc na Bizeljskem in mu je podarila sina Miška, ki je bil radi padca iz zibelke pohabljen ter slaboumen, in hčerko Veroniko. Krčmar Katič je bil premožen na posesti, je trgoval z živino in tudi njegova gostilna je bila obiskana dobro, ker je točil boljša štajerska vina.

Pri Katičevih je bil fant kakor Lapuhov Vinko dobrodošel v vsakem oziru. Kar je potrošil, je plačal pošteno in povrh je še prijel ob prostem času in za slučaj sile rad za vsako delo in pomagal, kakor bi spadal k družini. Da uslužnega korenjaka ni gonil nikdo na zimo izpod krova, je samoobsebi umljivo. Pri gospodarstvu, kakor je bilo Katičevo, je tudi v zimi dovolj posla.

Vinko je bil preskrbljen ter zaposlen skozi celo leto in to ga je še posebno odlikovalo pred vsemi ostalimi rakarji.

Da je bil zastavni Štajerc Katičevim mnogo – veliko več nego navaden prihajač, je bila vzrok Hrvatova edinka – Veronika.

Je že tako na tem božjem in ljubem svetu, da fantje preveč zapeljivo zasledujejo dekleta s pogledi in da se medsebojna srečanja z očmi vnamejo v mladostno – ljubezen!

Vinko in Veronika sta se spočetka samo rada videla in sta le malo govorila. Samoposebi je prišlo, da se je rakar večkrat vračal z lova, nego je bilo potrebno in Veroniki je plesalo srčece, če je zagledala na dvorišču fanta, katerega je vzljubila, da ni znala kedaj.

Vinko ni razodeval Veroniki ljubezni v besedah in prisegah, obdelovale in zasajale so vrt njune mladostne ljubavi oči, ki tolikokrat dopovejo več in lepše nego vsi dolgovezni besedni romani.

Vinko in Veronika sta bila že koj po prvi presoji nepristranskega opazovalca par, kakor ga je dobiti le po gredah podeželske telesne lepote in srčne nepokvarjenosti.

Ni duhtel samo Vinko po čedni postavi, zapeljivem pogledu in »kravžastih« laseh! Tudi Veronika je bila nalahno rdečih lic, žametno mehkega pogleda in po vzorcu vseh Gregorevčank vitko-visoke postave, da je ni nadkriljeval Vinko niti za pol palca.

Kaj bi kramal na dolgo ter široko z bogznaj kolikokrat do zadnjega kotička popisano in naslikano prvo ljubeznijo, ki je najlepša, dokler je znana le dvema. Daljše prikrivanje prve ljubezni je nekaj nemogočega in tako je bilo tudi pri Vinku in Veroniki.

Materinemu očesu prikrije otrok s težka nekaj celega človeka prešinjajočega kakor je – ljubezen.

Mati Katička so koj uganili, da je opaziti na Veroniki po Vinkovem prihodu nekaj, kar ji je bilo poprej tuje. In te tuje pojave na hčerki je zaupala ob priliki dobra majka sicer bolj strogemu očetu, ki pa je bil koj s prvo izjavo resnega mnenja: »Bi ne bilo napak. Fant je priden, delaven, pošten, štedljiv in enkrat bo najbrž očetov grunt njegov. Dokler je pa samo rakar in ne posestnik, ne dovolim poroke in ne trpim ljubimkanja za vogli. Tako bo, če bosta pametna, sicer poženem Štajerca od hiše in deklini bom že posvetil, kaj in koliko velja očetova volja!«

Po teh resnih očetovih besedah je znala mati, koliko je bila ura in da mož ne pozna šale. Sklenila je, da spregovori ob prvi priložnosti z Veroniko in ona naj nagovori Vinka, da bosta za bodoče previdna, da se velmožni gazda ne bo razsrdil do skrajnosti.

Materine besede so hčerko sicer presenetile, obenem je pa bila Bogu hvaležna, da je prišla vsekakor kočljiva ljubezenska zadeva roditeljema brez posebnih težkoč do ušes.

Vinko je bil koj podučen o položaju. Zamislil se je na dolgo ter je nato ostavil Katičev dom z zatrdilom Veroniki, da bo poprej posestnik, nego bo zamenjal z umirajočim očetom na Sromljah luč s ključem do rojstnega doma.

Bila je tedaj na prodaj med Bizeljskem in Staro vasjo Lipšinetova domačija. Prav čedna hiša z gospodarskimi pritiklinami, posestvom in vinogradom.

Kar celega doma ne kupi preudaren človek, kakor bi se useknil. Treba pač imanje pregledati in preračunati, če odgovarja ceni in ako jo zmore kupec v gotovem času.

Tudi Vinko ni kupil Lipšinetovega doma, kakor bi pihnil. Rabil je za sklep kupčije par dni. Pred starega Katiča je hotel stopiti kot pravomočen gruntar in izpolniti do pičice njegove pogoje za sklenitev zakona z Veroniko. Med pogajanji se je muudil stalno na Bizeljskem in se mu niti sanjalo ni, kedo se mu hoče usiliti v vrt sreče.

V Vinkovi odsotnosti se je pripeljal h Katiču imovit živinski prekupec in krčmar Grga Pasarič iz Stenjevca blizu Zagreba. S Katičem sta bila dobra znanca, da – prijatelja radi skupnih trgovskih poslov. Katič se je redno oglasil na povratku iz Zagreba v gostilni pri Pasariču, katerega so nazivali vsi Stenjevčani »naš kum«.

Grga je že bil večkrat Katičev gost, saj je kupoval z njegovim posredovanjem štajerska vina, ki so prijala zagorskim grlom bolj nego hrvaška vinska plehkoba.

Grga Pasarič je bil mož 40 let, postaven, mustasu. Gledal je neodkrito, potmuljeno in težko je bilo uganiti: če se šali, ali so njegove besede istina. Spločast, bahavega obnašanja in neprijetno kričavega glasen ugled je užival, bil je na glasu bogataša in ti so bili po zagorskih selih tudi v starejših časih bolj redke prikazni. Poznali so ga štajerski in hrvaški živinorejci s sejmov, kjer je kupoval na veliko in tudi pri likofih ni bil umazanec. Poleg živine je barantal z vinom in zalagal zagorske krčmarje s štajersko kapljo. Nikomur ni bil dolžan, plačeval je kupljeno blago in takemu stricu nikdo ne hodi s poti.

Tokrat je bil Pasarič posebno židane volje. Za gospodinjo je imel cele koše najglasnejšega priznanja ter pohvale, Veroniki se je nasmihal, jo pogledoval razigrano in če je le bilo mogoče, se je je dotaknil in menil na glas, kolika sreča zanj, da mu streže devojka vseh devojk, kakor ji ni para po celem Zagorju.

Pasariču se ni prav nič mudilo domov. Povabilu na prenočitev se je odzval rad. Par ur čez polnoč sta kramljala z gospodarjem in mati Katička si niso obetali od teh dolgoveznih pomenkov ničesar dobrega. Kričavi gost se je odpeljal šele drugo predpoldne in koj po odhodu je zvedela gospodinja, da sta v noči zbarantala z možem za Veroniko.

Vest o obljubi Veronike Grgi, matere ni presenetila, pač pa presunila do ihtečih solz, katere je prikrila pred možem, ki ni trpel ugovorov ter pomislekov in še najmanj pa od ženske strani.

Matere so za presojo bodočnosti otrok mnogo – mnogo bolj dalekovidne nego očetje, kateri jemljejo življenske poklice bolj iz praktične ter udobne strani. Pasarič Katički ni bil po godu, sama ni znala zakaj. Nekaj nevidnega jo je odvračalo, da – odbijalo od njega in takemu odvratnemu srčnemu pojavu ni bilo pripisovati nič dobrega.

Vinko se niti zdaleč ni mogel primerjati z imanjem ter ugledom Stenjevčana, vendar bi mu bila zaupala mati edinko brez najmanjšega pomisleka ter ugovora.

Potoke solz je tiščala iz dobre matere negotovost: Kak in kako dalekosežen udarec bo strašna očetova barantija z usodo otroka za Veroniko ter Vinka?

Materina dolžnost ji je narekovala, da vsaj namigne hčerki, komu je bil namenjen Pasaričev obisk. Nekaj jo je tiščalo za grlo, da je imela le solze brez – besed. Odlašala je z nad vse mučno, za njo grozno zadevo, upajoč na kak nenavaden preokret, katerega ji bo mogoče naklonila njena tolažnica svetogorska Mati božja.

Po sklenjeni kupčiji si je žvižgal Vinko radostno preko Sotle proti Kraljevcu, hoteč stopiti smelo pred gazdo Katiča in mu dokazati črno na belem kupljeno Lipšinetovo posest.

Na povratu je srečal dobrega znanca Majdakovega Johana, ki se je vračal iz Zagreba, kamor je nosil kosti, nazaj na Bizeljsko.

Majdak je bil po krajih od Bizeljskega do Zagreba pol stoletja nekak deseti brat. Povsod doma, nikjer stalno, pameten in prismojen, resen in šaljiv, delaven ter len. Nekaj časa je pomagal z vso pridnostjo pri kaki hiši pri vsakem delu, kar naenkrat ga je nekaj ugriznilo, vrečo na ramo in hajdi nabirat kosti za Zagreb. Za kostno smrdljivo ropotijo je skupil le malenkost, ki pa je bila po lastnem povdarku njegov življenski poklic. Včasih je zbral po več težkih vreč kosti, jih oprtal preko ram in jih vlekel liki močan osel v teži do 100 kg peš v Zagreb. Mudilo se mu ni s tovorom in je bilo vseeno, kedaj je bil z robo na cilju.

Majdaka ne smemo prištevati med nadležne berače. Ne! Njemu je vsakdo rad postregel brez prošenj in moledovanj v nadi, da bo od dobričine zvedel kako novico, kaj posebno zanimivega od te ali one hiše, ali mu bo zaupal kako naročilo za Zagreb ali kak drug kraj.

Johan je imel budne oči, odprta ušesa, je videl ter čul, česar drugi niso in je znal ustvarjati sodbe ter svarila, ki so dobrim znancem le koristila in nikoli škodovala!

Majdak je bil v istini mehkega in obenem zamerljivega srca. Ni znal odpustiti, če se mu je kedo zameril, četudi ni znal kedaj ter s čim. Imel je nekak prirojen čut za hudobneže, katerih se je ogibal, ali tudi bičal njih notranjo zlobo javno drugim v poduk ter svarilo.

Rojen je bil v vasi Moravče pri Kraljevcu na Hrvaškem. Rajši se je potikal in zadrževal med Slovenci nego med zagorskimi rojaki. Na zunaj je bil majhne, koščene postave, kateri niso škodovale nobene vremenske neprilike, bolezni itd.

Dobričina Johan je poznal staro in mlado od Bizeljskega do Zagreba in to tako istinito, da se je vsakdo lahko zanesel na sodbo o tej ali oni osebi.

Ljudem, kakor je bil Majdak, so pravili svojčas po spodnjih krajih: prihajači. Prišel je k hiši, kadar se mu je zdelo in jo je ravnotako tudi zapustil. Je pač prihajal in odhajal po svoji dragi volji in radi tega je bil prihajač, zadovoljen za opravljeno delo s prehrano in nočiščem kje na senu ah v listnjaku. Prihajači so bili dobrodošli in nikdo jim ni zapiral vrat pred nosom.

S par stavki le nanizano opisani prihajač je srečal Vinka in se je nalašč zaletel vanj, da ga je predramil iz ponosnega žvižganja in zadovolja radi komaj kupljene posesti.

Iz jajca zlezli posestnik se je hotel pošaliti z Johanom in mu zaupati novico o kupu Lipšinetovega doma. Majdak ga je pogledal tako srdito, da sta ga minila na mah dobra volja in baharija.

Prihajač je premeril mladca od pet do temena, mu zažugal s kazalcem in izrekel za Vinka zagonetno svarilo: »Dečko, čuvaj se Pasariča Stenjevca!«

Po teh besedah je dedec odbrzel naprej brez nadaljnjega pojasnila, kakor bi mu bil sicer k srcu prirasli mladenič deveta briga.

Pred trenutki presrečnega Lapuha so povsem zmedle Johanove besede. Minula ga je vsa radost v trdnem prepričanju, da je Majdak nekaj zvohal, česar se naj ogiblje in kar mu bo škodilo, če ne bo čuječe na straži pred bližajočo se ter zaenkrat nevidno nevarnostjo.

Prvotno je bil namenjen naravnost pred gazdo, da mu pove, kako se je osamosvojil glede novega doma in ga vpraša, če bo kot posestnik vreden njegove edinke. Majdak ga je odvrnil od omenjenega naklepa in se je hotel poprej pogovoriti z Veroniko in ta z materjo, da bo posredovala novico na očetov naslov.

Komaj je stopil na dvorišče Katičevega doma, je padel staremu v roke, česar se je nadejal najmanj. Ko ga je gospodar ošvigaval z bolj srditimi pogledi, mu je, trenutno ojunačen, povedal v obraz, kje in zakaj je izostal kar par dni.

Gazda ni bil prav nič vzhičen radi njegovega gruntarstva. Ni mu segel v roko, ni ga potrepljal pohvalno kakor bodočega zeta po rami, obrnil se je proč in mu zabrusil izza hrbta: »Kedaj in komu bom dal Veroniko, to bomo še videli.«

Stari je odkorecal v krčmo in Vinko se je spomnil, da Majdakovo svarilo ni brez pomena!

Veronika je bila do srčnega objema vesela Vinkovega sporočila o osamosvojitvi. Brez nadaljnjega mu je pripovedovala o obisku Stenjevčana, ki ne more biti nič posebnega in je tudi njej najnovejša očetova izjava uganka.

Vinko je zamolčal izvoljenki Majdakovo svarilo; Veronika mu je prikrila iz nerazumljive bojazni materino potrtost ter objokani obraz.

Nad komaj rojeno srečo mladega para so se zbirali burni oblaki, obetajoč neurja z bliski in udari strele.

*

Po dolinici ob Sotlinem pritoku Dramlja na Bizeljskem je še danes nekaj najbrž dobro idočih mlinov. V času naše povesti je mlinarila kmalu od glavne ceste ob omenjenem potoku stara Domitrovičeva Katra, vdova brez otrok. Prebivala je v mlinu s starejšo deklo. Ženski sta samotarili, ne meneč se za svet. Mlin je slovel daleč naokrog, dokler je živel in bil mlinar gospodar Miha Domitrovič. Po njegovi mnogo prerani smrti se je razblinil glas dobre mletve.

Prištedeno premoženje v gotovini in posesti je ostalo v najboljših ženinih rokah. Sto in stokrat bi se bila lahko možila v drugič, česar ni storila. Zlobni jeziki so trdili, da se je oklepala samotarskega vdovstva radi skoposti, da ji ne bi bilo treba deliti sklede z možem. Resnica je, da je bila Katra stiskave narave in je štedila ter si pritrgovala za bogznaj koga. Skopi ljudje so navadno brez pravih ciljev in tako je moralo biti tudi z Domitrovičevo.

Babnici sta mleli le bolj za bližnje sosede, v glavnem sta se bolj ubijali z obdelovanjem posestva nego z mlinom.

Katra se je zavedala, kako ji ljudje očitajo škrtljavost ter zavidajo premoženje, pa se je pehala kljub temu naprej za pridobivanjem in kopičenjem prihrankov. Sosedje so jo svarili radi samote pred tolovaji. Katra se ni strašila ne tatov in ne roparjev in je držala pri sebi kot edino pomočnico pri čuvanju nad daleč naokrog razbobnanim imanjem in bogastvom staro Lenko. Nikdar ni bilo čuti, da bi bil kedo v noči voglaril krog Katrinega mlina, kaj šele da bi bil poskusil s tatvino ali ropom!

Bizeljanci so bili ter so poštene duše in malokedaj je čuti iz te župnije, kar bi bilo vredno posebne obsodbe. Soki preko božjih zapovedi so znani iz onih starih časov iz Bojsnega ter Globokega, Bizeljsko je ostalo nekako obvarovano pred krvavimi zločini.

Kakor bi potrkal močno po polnem panju v noči, je zašumelo po Bizeljskem in po miroljubnih spodnjih krajih po raztresu vesti, da ni premožne skopulje Domitrovičeve Katre nikjer!

Dekla Lenka je bila nekaj dni iz mlina pri svojih sorodnikih v Podgorju. Ob njenem povratku je mukala živina pri praznih jaslih, svinje so krulile ter cvilile od gladu. Vsi ti zunanji znaki so oznanili stari Lenki, da je gospodinja obolela, sicer bi ne zanemarjala preskrbe živega blaga pri hiši. Vrata na mlinu, ki je bil obenem stanovanjsko poslopje, so bila zaprta. Voda je šumela preko polnega jeza, gospodinje od nikoder na spregled ...

Dekla se je upala komaj polukati skozi pol odprta vežna vrata, že ji je postalo jasno na prvi pogled, da se je moralo odigrati v njeni odsotnosti nekaj grožnega.

Po izbi je bilo vse razmetano, na omarah ni držala nobena ključavnica, postelja obrnjena narobe ... Gospodinje Katre nikjer ... Lenka je klicala, iskala, vendar nikjer niti najmanjše sledi za izginulo.

Za zagonetni roparski umor, za katerega je šlo brezdvomno v tem slučaju, so zvedeli orožniki. Orožniška patrulja in preiskava ni dognala niti za las več nego Lenka. Denar je zginil s Katro vred do zadnjega krajcarja iz mlina. Nikjer ni bilo krvavih madežev, iz katerih bi se dalo sklepati, da so roparji starko ubili in ji ugrabili denar.

Kakor pobrskavanje žandarjev je potekla brezuspešno tudi posebna sodna komisija, pri kateri so sodelovali strokovnjaki glede pojasnitve zamotanih zločinov.

Mlin je bil na samoti. Nikdo ni znal povedati, da bi se bile klatile po grabi kake sumljive postave. Lenka je bila zdoma štiri dni in niti čas zločina se ni dal določiti natanko, kakor sicer v podobnih slučajih.

Ljudje so ugibali ter govorili o tolovajski uganki marsikaj. Orožniki so vlekli na ušesa ljudski glas, zbirali gradivo, da bi vendarle posvetili v temno zadevo, ki ni obetala po prvih ter temeljitih preiskavah niti sence razvozljanja.

Središče vseh ljudskih ugibanj o roparskem umoru je bilo mnenje: zločin imajo sigurno na vesti potepuški rakarji. Le ti lenuhi so imeli dovolj časa ter prilike, da so odstranili ter zabrisali vse, kar bi jih zamoglo izdati.

Gospodarji, katerim je bila rakarska nadloga radi pomandranja trave trn v peti, so trdili odločno, da so zakrivili krvavo dejanje rakarji. Tej svojati bo težko do živega, ker so vsi za enega, eden za vse in Judeža, ki ve za zločin, ki je najbrž denarno podprl celotno organizacijo, ne bo med njimi.

Edina opora za razmotanje stoterih in stoterih trditev je bilo dejstvo: Med odkritjem roparskega umora po Lenki je kupil vodja vseh obsotlskih rakarjev, Vinko Lapuh, Lipšinetovo posest in jo je tudi izplačal. Odkod bi naj imel kolovodja vseh potepuhov ter lenuhov naenkrat stotake pri rokah?

Krog mladega Lapuha se je od dne do dne zoževal krog upravičenega suma, da bo ravno on na ta ali oni način zapleten v zločinsko dejanje, ki mu je vrglo bogat plen.

Za obdolžitev Vinka iz ust priprostega naroda so zvedeli tudi orožniki. Povpraševati so začeli o osumljencu na njegovem rojstnem domu, kjer so zvedeli iz ust lastnega očeta le najslabše o sinu. Zapustil je dom iz delamržnosti in pohlepa po lahkem ter naglem obogatenju in je zmožen sodelovanja pri umoru.

Vse po spodnjih krajih je že znalo, kedo je na skrajno zvit način umoril ter izropal bogato Domitrovičevo Katro, le Vinku samemu se niti sanjalo ni, da dolžijo njega in njegovo rakarsko družbo.

Obdolženec je imel toliko opravka z načrti za preureditev kupljene posesti, da niti utegnil ni z nasluhom: kedo in kaj govori svet o njegovi osebi.

Kar pri belem dnevu sta ga zagrabila na posesti dva orožnika in mu napovedala v imenu zakona aretacijo. Pri najtežji obdolžitvi roparskega umora je dobil Vinko verige. Vklenjen je šele zvedel, da bo sledil orožnikoma pri hišni preiskavi ter odgovarjal na vprašanja, kako in s kom je zagrešil ostudni zločin in kje ima skrit preostanek denarja, s katerim si je kupil v rakarskem poklicu kar celi grunt.

Nenadna aretacija, verige, očitek ? rop denarja ... Vsi našteti očitki so sicer pogumnega Vinka tolikanj zmedli ter osupnili, da ni iztisnil nobenega pravega odgovora. Jecljal je, govoril v komaj razumljivih presledkih in je utrjeval z zmedenostjo ter preplašenostjo še bolj krivdo.

Žandarja sta obrnila vse po pred dnevi od Lipšinetovih izpraznjenih hišnih prostorih. Našla nista ničesar, kar bi bilo podprlo osumljenje. Vse žandarske grožnje, da mora pojasniti: kje je denar, kedaj je izvršil umor in kam je skril truplo, so bile zastonj. Obdolženec se je že bil toliko zavedel, da je sprevidel, da mu grozi peklensko zlobno ovaduštvo s popolno propastjo, če ne bo pazil, kaj bo za bodoče odgovarjal in kako se bo obnašal. Na strašne očitke je molčal in se odrezal, da mu ni znanega o zagonetnem umoru ničesar. Se tudi ni brigal, kaj in kedo je govoril o zločinu. Sam je imel zadnje dni dovolj opravka z urejevanjem kupne pogodbe.

Žandarja nista odnehala. Prepričana sta bila, da imata v verigi zakrknjeno zlobo, ki bo klonila ter se udala le pod težo dokazov.

Iz Bizeljskega sta ga gnala po cesti ter preko Sotle v Kraljevec. Njegovo zadnja stalnejše bivališče je bilo treba premetati, prebrskati in zaslišati vse one, katerim so znane njegove denarne razmere.

Ravno odgon h Katičevim je bil za Vinka v celem življenju najhujši udarec, iz katerega si duševno ni mogel odpomoči nikdar!

Prisiljen od sunkov puškinih kopit je moral preko praga v gostilniške prostore, kjer se je kar trlo hipno zbranih radovednežev.

Kmalu je bila na mestu še madžarska žandarska patrulja, ki je dala avstrijskima tovarišema dovoljenje za zasliševanja o zločinu na hrvaških tleh.

Preiskava Vinkovega bivališča in ležišča je bila brezuspešna. Izpovedi na odgovor pozvanih Katičevih domačih so merile odločno na obdolženčevo nedolžnost.

Mater in Veroniko so morali zaslišati v kuhinji. Pri pogledu na vklenjenega Vinka jima je zapiral drhteči jok vsako besedo.

Gazda Katič je zrl v obdolženca mrko, nekako škodoželjno. Podal je istinito sliko o Vinkovem bivanju pod njegovo streho s pripombo ob koncu: »Mrcina štajerska, doma bi naj bil ostal pri očetu in ne bilo bi mu treba v verigah in v spremstvu žandarjev v zapor!«

Številna zasliševanja so trpela pozno v noč. Razodela nista žandarjema ničesar novega; nasprotno: govorila so za popolno nedolžnost osumljenca.

Že v noč je bil Vinko odpeljan v orožniško vojašnico v Kapele. Drugo jutro na vse zgodaj je že moral na kraj zločina k mlinu v grabi Dramlje. Ob potoku je bil Vinko neznanec. Nikdar ga niso videli tamkaj. Stara dekla umorjene Katre je zanikala odločno, da bi bil uklenjeni kedaj poprej v mlinu.

Torej tudi ogled na licu mesta ni pojasnil skrivnosti.

Mnogo je govorilo po izpovedih Vinkove bližnje okolice za njegovo nedolžnost; povsem dokazana še le ni bila in radi tega sta ga odvedla orožnika v preiskovalni zapor v Brežice. Sodišče naj pregleda vse okolščine, naj primerja trditve prič in odloči, da se preda prijetega poroti v presojo, ali pa ga že izpusti preiskovalni sodnik radi pomanjkanja dokazov.

Je bila za mladega Lapuha križeva pot od Domitrovičevega mlina pri belem dnevu po cesti v Brežice.

Vest o aretaciji pravega krivca umora bogate starke se je že bila razletela po spodnjih vaseh. Radovedneži so prodajali zijala ob cesti, da bi videli zločinca, ki ni kak potepuški tujec — celo domačin, sin poštenega očeta in dobro stoječega kmeta. Iz vrst gledalcev so letele na vklenjenega pikre opazke, grožnje ter pljunki so se obešali nanj, kakor bi mu bila krivda že dokazana ter ga tirata orožnika samo še na obsodbo za vislice!

Tik pred Brežicami se je preril skozi špalir zijal Majdakov Johan. Položil je polno vrečo kosti na tla in kričal za orožnikoma: »Nedolžnega ženeta v zapor! Ali žandarji nimate oči in ušes?! Pravega morilca boste morali poiskati med boljšimi in ne med tolikanj zaničevanimi rakarji!«

Johan je vpil, da so ga dobro razumeli vsi. Za besede in namigavanja pol bedaka se ni zmenil nikdo.

Ječar brežiškega okrajnega sodišča je skrbno zaklenil za Vinkom vrata preiskovalnega zapora, ki je trajal dolgo in je bil mlademu Lapuhu kažipot v nadaljnjem življenju.

II.

Nekoliko pred prevratom so poslali pisca povesti kot za nadaljnjo vojaško službovanje nesposobnega domov v rojstni kraj ob Sotli. Imel sem dovolj prilike, da sem spoznal natančneje rojake, od katerih me je ločil poklic od otroških let naprej. Med drugim sem zvedel od starih očancev, da bi naj bila nekje med vasjo Brezovec in trgom Podsreda v takozvanih Čajnselah v bližini krvavih mlak kar na sredini goščave podzemeljska kapniška jama. Stari ljudje so slišali o jami od prednikov. Za njeno natančno lego ni znal nikdo. Na podobnih ljudskih govoricah je vedno nekaj istine, katero je treba izluščiti iz lupin pravljic.

Pri nas na domu se je mudil tedaj nad 60letni hišni prijatelj Joža Klajnšek: Rodom je bil iz naše župnije, po poklicu čevljar in zaposlen dolga leta v veliki tvornici za usnjate izdelke v Gradcu. Za klobukom je nosil znak graškega hribolaznega društva in se je rad ponašal, kako je prehodil vse štajerske planine, plezal po strmih skalnatih stenah nad vratolomnimi prepadi in stikal po podzemeljskih votlinah za kostmi v pradobi živečih in izumrlih jamskih medvedov.

Že rajni Joža je bil strokovnjak glede podzemlja in danes bi mu rekli, da je preizkušen — jamar. Njemu sem zaupal ljudski glas o kapniški votlini nekje v hribovju v že beleženi smeri.

Nekega dne sva se opremila z vrvjo, lučjo ter palicama in sva se podala od naše hiše navzgor, da preiščeva ozemlje in mogoče naletiva na jamo, o kateri kroži še danes po spodnjih krajih toliko z ljudsko domišljijo ter dodatki okinčanega.

Na povpraševanja nisva mogla računati. Sva jo pač ubrala na slepo srečo navkreber. Po grabah in preko gričev sva dospela v hosto, kateri pravijo Kostanjevina in to radi kostanjev, med katere so pomešane lepe bukve in tudi neznatno grmovje.

Ob robu Kostanjevine poseda kočarijo že danes dokaj priletni Paloški Tona. Možakarja sva spraševala, če je kedaj čul o kaki jami nekje tukaj na vrheh.

Palošeku je bila znana samo ljudska tromba, da bi pa bil on in njegovi pradedje sosedi pravljične votline, kaj takega niti sanjal ni. Povabila sva ga s seboj in rad se je nama pridružil, ker je imel čas, a brez najmanjše vere v odkritje podzemeljskih skalnatih dvoran.

Že pri površnem pogledu obširne Kostanjevine me je presenetilo dejstvo, da je v gozdu več tolmunastih udolbin, ki so na dnu zasute in na debelo pokrite z listjem ter trhlim dračjem. Pobočna ravnica, ki je porastena od kostanjev ter bukev, počiva na trdi podlagi iz apnenca. Apnenec in kotline dajo sklepati, da bi se znala kje skrivati votlina.

Začeli smo hoditi križ-kraž po hosti, vsak na svojo roko.

Preiskava se je vršila vročega poletnega dne in je tiščala tudi v gozd soparica. Pri obhodu večjega grma se mi je zdelo, da puhti iz njega mrzlejša sapa. Poklical sem tovariša. Oba sta čutila prijetno hladnoto iz grmičja. Lotili smo se razgredanja goščave. Po par korakih smo stali ob robu kotline, ki je imela na dnu z dračjem zadelano ozko luknjo, iz katere je puhtel mrzel zrak. Koj mi je bilo jasno, da smo pred vhodom v votlino. Odstranili smo dračje ter razno drugo navlako. Iz očiščene dupline nas je hladil puh zraka, ki je moral prihajati iz globin.

Jamarja Jožeta sva navezala s Tonetom na vrv. Priseči sva mu morala, da ga bova spuščala prav počasi in ga izvlekla pri priči, če bi mu grozila kaka opasnost.

Komaj in komaj se je stiščal dedec z lučjo skozi luknjo, drčal nekaj časa po vrvi in zavpil kmalu, da je na trdih tleh. Čula sva iz jame poročilo, da se nahaja Joža v prostorni cerkvi in mu lahko slediva brez nevarnosti. Pritrdila sva vrv za deblo bukve in že sva bila pri jamarju.

Nad nami in pred nami prostorna kapniška jama, daleč nekje v globini šumljanje tekoče vode ... Nekaj časa smo se čudili čudesom narave, kakoršna je gledal ter se jim glasno čudil dobri Palošek prvič v življenju.

Sicer medla luč svetilke me je koj poučila, da mi nismo odkritelji jame. Na raznih mestih so bili sledovi ognjišč, po kotih ostanki povsem preperelih desk, cunje, par težko okovanih palic z nekakimi krožniki iz debele železne pločevine na enem koncu je bilo še v prav dobrem stanju. Ravno težke palice, kakoršnih dotlej nisem videl, so mi bile uganka. Za raziskovanje jam služijo povsem drugačne palice, nego so bile te z dolgimi ostrinami ter krožniki. Ponudil sem najdbo tovarišema.

Joža je palico samo ošvignil z očmi, pokazal s kazalcem na svoje čelo in razlagal:

»Zdaj znam, kje smo in kaj smo odkrili. To so palice tobakarjev. Tobakar ali tihotapec z duhanom je moral imeti tako palico, na katero je naslanjal svoj težki tovor in se odpočival. Ostrino je zapičil tobakar v zemljo. Preko ram in prs je nosil na hrbtu v platneni veliki vreči ali »punklju« do 100 kg tobaka. Težki »punkelj« je naslonil na krožnik palice in se odpočil ter si nekoliko opomogel za sapo. Odpočivanja na opisani način so se posluževali tobakarji, če so jih preganjali financarji in so jo brisali pred njimi s težkimi tovori. Na pobegu ni imel časa, da bi bil zavsem odložil tesno zvezani in na hrbet pritrjeni punkelj. Za nekaj trenutni oddih na palici je bilo tudi v sili še vedno dovolj prilike in časa.«

Presvetili ter preiskali smo prostorno jamo, ki pelje vedno bolj navzdol in ob rob prepada, po kojega dnu se spušča v slišnih valčkih voda, katera teče in brzi skozi od bogznaj odkod in se prikaže na prosto neznano kje.

Po navpični steni v prepad ni mikalo nobenega. Prepustili smo nasičenje nadaljnje radovednosti mlajšim, ki bodo stikali tamkaj za nami.

Kot spomin na obisk jam si je vzel vsak po eno tobakarsko palico in že smo bili po vrvi zunaj v gozdu.

Sem že omenil, da je bil prijatelj Joža ob odkritju jame star 60 let, Palošek ne veliko manj in radi tega sem tiščal pred razhodom v oba, da sta me poučila iz svojih mladostnih spominov: kedo so bili tobakarji, kod so se klatili in zakaj za božjo voljo so se zatekali v tako skrito podzemeljsko votlino.

Kar sem zvedel v Kostanjevini ob baš po dolgih letih na novo odkriti jami, je v tesni zvezi s povestjo. Popis odkritja jame je bil potreben za boljše razumevanje nadaljnjega razvoja usode Lapuhovega Vinka, glavarja obsotlskih rakarjev.

Preiskava o Vinkovi krivdi ali nedolžnosti ni bila enostavna ter kratka. Gradiva za in proti se je nakopičilo toliko, da ga je preiskovalni sodnik, kateremu se ni mudilo nikamor, zmagoval počasi. Bogznaj koliko prič je bilo zaslišanih. Zapiski izpovedb raznih oseb iz Hrvaške so lezli polževo pot, predno so dospeli v Brežice.

Osumljenec sam je bil izprašan o zadevah, o položajih in o sestankih z osebami, katere so mu bile povsem neznane. Tudi za krepko mladega človeka, kakor je bil Lapuh, ni malenkost, če ga trpinčiš ter mučiš neprestano z izpraševanjem ter nastavljanjem besednih pasti. Treba paziti na vsako besedo, katero da obdolženec na zapisnik. Gorje, če se križajo ter si nasprotujejo njegove izjave. Preiskovalni sodnik ima vse pred seboj zabeleženo črno na belem; osumljeni mora dajati vedno nove odgovore in mu je pri tem skrajno težavnem poslu edina opora spomin.

Če je zaprti kriv in se uda v usodo zaslužene kazni, za ta slučaj je preiskava nekaj enostavnega. Ako pa privijajo nedolžnega, da bi ga ujeli na limanice krivde, je preiskovalno postopanje neznosna muka ter povzroča telesno še bolj pa duševno hiranje.

Vinko si je bil svest do dobra, da ga je oropala najhujša obdolžitev roparskega umora najdražjega – Veronike za celo življenje! Srce ga je tolažilo, da ga udana deklina ne obsoja, ga ne obmetava s krivdo; a stari Katič ne bo dopustil, da bi umora osumljeni še enkrat prestopil prag njegovega doma!

Pregnanstvu iz vrta rajske ljubezni po nedolžnem bi še bil kos; vendar zavest: izvoljeno bitje je v prisiljenem objemu zakonske zveze z drugim, je bila tudi za potrpežljivega Lapuha preveč!

Kaj preiskovalni sodnik s svojimi navijanji in namigavanji na krivdo! Črv, ki je glodal ter vrtal tolikanj skeleče noč in dan po Vinkovem srcu, je bilo prepričanje: Veronika mu bo ostala v srcu zvesta ter njegova; za zunanji svet ter telo pa žena prokletega mustačarja iz Stenjevca!

Ostal je v samotni celici brez vsakih sporočil od Veronike in tovarišev. Hujšal je telesno, staral se po srcu, iz katerega je ginevala prirojena mu dobrosrčnost ter prepuščala prostor jezi nad nezasluženo usodo in maščevalnosti nad zlobnimi jeziki, ki so mu nakopali čisto nezasluženo – neznosno gorje!

Vincenca Lapuha so vtaknili v preiskovalni zapor na jesen. Izpustili so ga na spomlad radi pomanjkanja dokazov za krivdo, bolestno izmučenega ter postaranega. Niso rekli: Pojdi v svobodo, izkazala se je tvoja popolna nedolžnost! Ne! Hodi na prosto! V istini si pravi krivec, a kaj, ko očitanega zločina ne moremo podpreti z dokazi, ki bi držali za obsodbo.

Ostavil je Brežice brez najmanjšega veselja nad prostostjo. Za njim je šel notranji očitek: sodnik ne verjame v tvojo nedolžnost, pa bo hudobni svet! Ljudje bodo kazali za teboj s prsti in šepetali eden drugemu: Največjega tolovaja so izpustili, ker se je znal izmakniti in ga nikdo ni videl, ko je ubijal ter ropal! Roparskega umora osumljenega in izpuščenega iz zapora samo radi pomanjkanja dokazov se treba ogibati daleč naokrog. Tiger v človeški podobi, ki se je enkrat naslajal nad prelito človeško krvjo, bo moril drugič iz jeze ter pohlepa po denarju še lažje!

Vinko je stopal po cesti skozi Dobravo iz Brežic proti Bizeljskem kot na pol obsojen. K živi duši ni pohitel, da bi zvedel, kaj se je zgodilo v njegovi odsotnosti novega, dobrega ali slabega. Nikomur ni maral biti kamen spotike in radi tega je zaprosil pri sosedu samo za ključe od malo pred aretacijo kupljenega Lipšinetovega doma, kjer je hotel živeti zase, saj pravice do življenja mu še niso vzeli. Vest, da je mladi Lapuh prost in ga ne bodo obesili, je šinila liki blisk po obeh plateh Sotle.

Ob povratku se Vinku niti sanjalo ni, kako so mu povzročili meseci njegovega preiskovalnega zapora celoten prevrat za bodočnost. Ni se še prav ogledal po prostorih svojega bivališča, že so vreli k njemu od vseh strani nekdanji rakarski tovariši. Odkrito so mu čestitali k svobodi. Tudi oni so skušali dokazati s pričevanji, da ne pade nanj niti senca najmanjše krivde. Razlagali so mu, kako z aretacijo in s preiskavo po nedolžnem ni udarila usoda le njega, v njegovi odsotnosti so ob zaslužek ter kruh vsi rakarji ob Sotli ter njenih pritokih. Že lansko leto pred zaključkom lova na rake je pričelo. Pojavila se je nenadoma pri rakih bolezen, kateri ne zna nikdo imena in ne izvora. Vse pravi: Rakov se je lotila kuga. Odpadajo jim škarje, lezejo počasi, kakor bi bili zastrupljeni in neizogiben pogin je posledica omenjenih pojavov.

Prezimljenje rakov ni odpodilo bolezni, naravnost natiralo je nad nje morilko kugo. Na spomlad so se še privlekli raki iz zimskih bivališč, kakor bi se hoteli posloviti od rakarjev poslednjič in najbrž za vselej.

Dan za dnevom izmetava Sotla in njeni pritoki iz svojih notranjosti na površje stotisoče poginulih rakov od mladega zaroda do najbolj odraslih.

Na jezo ob Sotli in pri večjih potokih je nanosila voda čez noč take množine mrtvih rakov, da so jih metali mlinarji s senenimi vilami preko. Zopet drugi so dvignili na ježih glavne zapornice, da je odnesla voda sama naprej naplavljeno mrhovino. Ob vodah hodijo žandarji, ki silijo ljudi, da zbirajo vedno znova se pojavljajočo mrhovino in jo zakopavajo, sicer bi okužil smrad še ljudi in živali.

Kuga na rake je prinesla kar preko noči rakarjem nepregledno zlo ter jim potisnila v roke beraško palico; na drugi strani jo pozdravljajo kot dobrodošlo in že dolgo zaželjeno poslanko božjo vsi, katerim so bili rakarji ter rakarstvo skozi deset- in desetletja najglobokejši trn v peti. Rakarji hodijo potrti ter žalostni; gospodarji ukajo od veselja v zavesti, da bodo rezali odslej oni obvodnim potepuhom ter postopačem kruh po svoji volji. Po poginu rakov bo dovolj cenih delavskih moči za polje, travnik in vinograd. Mesto pintoy najboljšega vina ter mastne pečenke, bosta odslej morala tekniti rakarjem jabolčnik ter hruškovec ob otepanju črnega kruha.

Po rakih je udarila morilka kuga in je razkropila ter uničila tudi rakarsko organizacijo, ki je bila kot zavest skupnosti nekaj let dobro ter zlo za obsotelske kraje.

Rakarji so se po kugi morali raziti, si poiskati težjega zaslužka ter grenkejšega kruha radi zbadanj na nekdanjo lahko, postopaško ter potratno življenje.

V očigled najhujšemu udarcu rakarstvu je bil tudi poglavar Vinko brez vsake moči ter nasveta za bodočnost.

*

Vinku je bilo za življenje ali smrt rakov toliko nego za lanski sneg. Veliko bolj dobrodošel nego jadikujoči rakarji, mu je bil Majdakov Johan. Njegov obisk mu je bil v tolažbo in mu je pustil vsaj iskro upa, da mogoče še le niso razdrti vsi mostovi do Veronike. Majdak je znal povedati, kako sta hodili po njegovi aretaciji solznih oči ter prepadeni Katičeva mati in hčerka. Obe sta se zavzemali ter branili na glas Vinkovo nedolžnost. Stari gazda je bil ter bo za krivdo in Bog varuj, če bi se prikazal Vinko na njegovem dvorišču, ko bi bil doma gospodar, Katiča podpihuje Stenjevčan. Pogostokrat je v Kraljevcu in vse govori, da bo pri Katičevih skoraj gostija, kakoršne še ni videlo hrvaško Zagorje, Veronika bo morala vzeti Pasariča proti svoji volji, sicer bi jo stari spodil od hiše!

Vinko in Majdak sta kramljala dolgo, zaupno in sta pretaknila vse kotičke ženskega srca. Ob slovesu je moral Johan obljubiti, da bo vprašal Veroniko v njegovem imenu: kje in kedaj bi se sestal z njo Vinko?

Čez par dni je bil Majdak ponovno pri Lapuhu s pisanim odgovorom na s solzami omočenem papirju. Iz pisma je zvedel Vinko, kar mu je že zatrjeval Johan, Veronika je in ostane v srcu njegova. Niti za trenutek ni dvomila nad njegovo nedolžnostjo. Oče ne sme niti čuti Vinkovega imena in to radi Pasariča ne, kateremu je obljubil Veronikino roko zlepa ali shuda. Očetova trma v tem oziru bo nepopustljiva. Omehča in predrugači lahko očetovo voljo samo prst božji, za kojega namig prosita noč in dan z dobro majko Boga in svetogorsko Mater božjo. Na kak osebni sestanek zaenkrat ni misliti. Oče zna, da je Vinko prost ter na Lipšinetovem, se ne gane z doma in pazi na njo s kraguljim očesom. Obiska pri Katičevih naj nikar ne tvega! Lahko bi došlo ob tej priliki do najhujšega in Veronikina usoda bi bila zapečatena za zmiraj. Vse je v božjih rokah. Majdak naj bo za bodoče posrednik med obema, a seve previdno, da ga oče ne razkrinka in mu prepove prestop Katičevega praga.

Pismu, iz katerega je prekipevala prava kmečka ljubezen in skrb za bodočnost obeh udanih src, je bil priložen vršič rožmarina.

Vinko je znal, pri čem da je. Veronika je in bo njegova, ako bo na kak način nadvladala liki jeklo trmasto voljo očeta, kateremu je srčna udanost tujka ter mu je vse bogastvo ter splošni ugled bodočega zeta.

Potrti in veseli Vinko je pridno pošiljal Majdaka s pisanimi obvestili do Veronike in je prejemal redno odgovor. Dobro je bil podučen o položaju na Katičevem domu. Že sta razpihavala oba z Veroniko iskro upanja, ker se je umaknila snubaška zadeva s Pasaričem v ozadje in je obetala zaton v tiho pozabljenje.

Pregosto in neovirano izmenjavanje pisem je rodilo na Vinkovi in Veronikini strani preveč nepazljivosti.

Majdakovo voglarenje ter postopanje po Katičevini je vzbudilo pozornost gazde.

Lepega dne je videl na lastne oči, kako mu je stisnila Veronika nekaj belega v roko in Johan je hotel kar preko dvorca najurnejših korakov proti Sotli. Stari je stopil za brzečim, mu zažvižgal in ga prosil, naj se vrne, ker bo opravil zanj neko pot na Štajerskem.

Majdak niti slutil ni, da bi se znal ukvarjati stari s kakimi zahrbtnimi ukanami. Prav vesel je sledil gazdi v hlev, kjer je polagal hlapec živini. Gospodar se je obnašal, kakor bi hotel Majdaku dati iz hlapčeve kamre kos konjske opreme, da ga odnese v popravilo. Komaj je bil neprevidni Johan z obema nogama v pregraji, ga je zagrabil gazda kakor maček miško in poklical hlapca.

Vsa moč ter surovost se tokrat Majdaku nista obnesli v boju ter ruvanju z dvema. Pri temeljiti telesni preiskavi je priromalo na dan pismo in zginilo v gazdin žep. V ravsanju od Majdaka nehote osuvani hlapec si je ohladil jezo nad prihajačem s tem, da ga je vrgel z vso silo preko praga hleva in mu grozil z železnim teležnikom.

Majdak se je pobral, zagrozil obema in kričal iz polnega grla: »Pravične in nedolžne zapirajo; morilci in tolovajski glavarji pa se vozijo okrog nemoteno v kočijah!«

Po tem dogodku je bilo jasno kakor beli dan dvoje: Majdak se ne bo smel prikazati nikoli več na Katičevem imanju; Veroniko bo ponesel v svoje vražje gnezdo Grga Pasarič iz Stenjevca!

Odslej je bila prekinjena vsaka vez med Vinkom ter Veroniko. Da bo sledilo ugrabljenju pisma najhujše, je znal le Majdakov Johan. On je poznal Katičevo razborito trmo in Pasaričev pohlep po še večjem premoženju, katerega mu bo podaril gazda v suhem denarju z Veroniko vred!

*

Staremu Katiču je prečital hčerkino pisanje občinski tajnik ali biležnik, ker, grča trmasta, je bil nepismen. Po razodetju vsebine pisma ni doma robantil ter razsajal nad Veroniko ter materjo. Drugo jutro za tem se je odpeljal v smeri proti Zagrebu, ne da bi bil doma razodel, kam se je namenil in kedaj se bo vrnil.

Pripeljal se je še istega večera najboljše volje in v družbi bodočega zeta Pasariča. Na njegovo povelje so ženske klale perjad ter pekle, da je dišalo po celem Kraljevcu. Šele po bogati večerji ter obilnem vinu je gazda sporočil gospodinji, da se odpeljeta jutri oba z Veroniko na Pasaričev dom. Hčerka si naj ogleda bodoči dom in naj presodita z materjo, če ne bo Veronika zagorska graščakinja in ne štajerska kmetica!

Očetovo naznanilo ogledov je bil izrek smrtne obsodbe za edinko Veroniko. Mati je tudi znala, da bo oče to obsodbo koj po ogledih podkrižal in bodo slavili gostijo.

Tast in zet sta pila in se objemala na bodočo rajsko srečo v zakonu z najboljšo devojko; mati in hči sta prejokali ono noč v zavesti, da je očetov sklep nepreklicen ter neizpodbiten.

Drugi dan je bil ogled Pasaričevega doma. Stenjevčani so pozdravili ter sprejeli navdušeno bodočo gazdarico, Grga je bil vsem v Stenjevcu kum, dražestna Veronika jim bo kumica. Pohod v oglede je bila predgostija, iz katere se je dalo sklepati, da bo Veronika na novem domu nekaj več, nego je bila v Kraljevcu.

Nevesta je imela edino mater, katera je razumela ter čutila otrokovo bol pri razgledovanju imetja Pasaričev, o katerih je vrela samo hvala in vse najboljše iz ust sorojakov. Celo mati Katička je pozabila pri toliki slavi ter premoženju na glavni steber zakonske sreče — ljubezen. Klicala je hčerki v spomin svojo lastno življenjsko usodo. Tudi nje in njenega srca ni nikdo vprašal, če je volilo Hrvata Katiča. Vzela ga je, ker so tako odločili njeni starši. Ljubezen ter medsebojna naklonjenost, kolikor sta potrebni za zakonsko životarenje, sta se pridružili sami od sebe in s časom. Danes niti sama ne more reči drugače, kakor da je bila za njo izpolnitev volje staršev — sreča!

Po taki tolažbi iz ust matere, ki bi naj otroka najbolj umela, je bilo Veroniki jasno, da bode tudi ona deležna usode, kakor pretežna večina podeželskih nevest in posebno še pa po Zagorju.

Kaj bi ji koristil odpor in kaj solze? Nič! Ljudje bi jo smatrali za ob pamet, če bi se protivila na dlani vabečemu bogastvu in silila na štajersko kočarijo!

Udala se je v narekovano ji usodo, prikinila možitvi z neljubljenim možem proti svoji volji. Računala je na poznejšo tolažbo ter srečo za brezpogojno pokorščino napram staršem.

Kmalu po ogledih so pričeli na nevestinem in ženinovem domu s pripravami za gostijo, kakor je ni bilo v hrvaškem Zagorju desetletja. Ohcet dveh bogatašev bi naj bila pravo ljudsko slavje, katerega bi naj ljudje pomnili ter sporočali potomcem, kaj so jedli, pili in kako so se veselili na Katič-Pasaričevem venčanju.

Dober teden pred poroko je bilo ženskega sveta na Katičevem dvorišču, da se je kar trlo. Ženske so čedile, klale, pekle ter kinčale. Moški so vozili vino, gonili pod nož govedo ter prašiče, da si bo omastil ob dnevih gostovanja pošteno mustače vsak kumek, katerega bo zaneslo mimo hiše presrečne neveste. Gazda je prosil vozove za prepeljavo bale in gostov. Najel je dve bandi muzikašev, nakupil smodnika za 12 možnarjev ter je vabil vsakega, katerega je srečal, na pogostitev.

Začeli so z gostijo v pondeljek pri Katičevih. Bilo je povabljenih in nepovabljenih gostov za tri Kraljevce. Veseljačenje pri jedi, pijači in muziki in bobnenju topičev je trajalo na nevestinem domu tri dni. Iz Kraljevca se je premaknil na kolesljih in dolgih lojtrskih vozih sprevod gostov četrto jutro proti Stenjevcu, kjer so končali nezabno ohcet v soboto zvečer.

Stenjevec je dobil z Veroniko na največje Pasaričevo imanje novo –mlado gazdarico, ki bo kumovala vsem po njenem prihodu rojenim Stenjevčanom.

Celi teden trajajočo gostijo so zaključili ter se razšli, saj niso mogli več. Tudi veselje pri najbogatejše obloženi mizi, godbi, plesu ter petju se priskuti, če traja predolgo in začne človek omagovati pod preobilnimi dobrotami.

Gostje so se razgubili ter razpeljali z glasno pohvalo, da Katiča in Pasariča ne bo prekosil nikdo, kar se tiče pogostitve odličnjakov in preprostega naroda!

*

Glas o preimenitni poroki v Kraljevcu ter o gostijah na dveh mestih se je širil z bliskavico ter segel daleč. Kak utis je napravila več nego potratna proslava ohceti na Vinka, si lahko predstavljamo. Veronika mu je bila vse na svetu in z njo je bil ob vse. Ni se hudoval nad izvoljenko radi nezvestobe, ne, nad nezasluženimi udarci, ki so padali z vso neusmiljenostjo po njem eden za drugim. Pri toliki krutosti, katero mu je namenilo življenje, tudi on ni ostal miren ter ravnodušen.

Mar je li hotel postati kmet, kateri utaplja nad nanj razlito gorje v potu svojega obraza pri težkem delu? Ne in zopet ne!

Za koga bi naj bil lepšal, širil ter utrjeval komaj kupljeni – novi dom? Za se? Toliko pohlapneža po imetju ni bilo v njem, da bi garal ter se mučil z zemljo za svojo lastno osebo.

Z neugnano silo ga je gnalo proč z doma, proč od mirno delavnih ljudi, zopet nazaj med one, ki so mu obetali uteho v lahkomiselnosti – med nekdanje rakarske tovariše.

Prepustil je obdelavo in pridelek s posesti sosedu ter je ostavil komaj okušeno mirno življenje za zmiraj.

Lahkomiselni potepuhi si znajo pomagati iz vsakega še tako zamotanega položaja in sicer naglo. Tako je bilo tudi z obsotelskimi rakarji.

Kuga jim je pomorila v eni spomladi rake in jim izmaknila izpred ust polno skledo vsakdanjega kruha. Vsakdo bi pričakoval, da bo prisilila smrt rakov obvodne lenuhe k rednemu delu. Kaj še!

Nekaj rakarjev se je že razlezlo po deželi za delom ter kruhom; drugi so pa samo pogledali preko Sotle in že jih je zvabil na postopaška pota nov poklic – tobakarjev.

Že prej smo beležili, da bratje Hrvati niso bili rakarji niti tedaj ne, ko je bil ta posel najbolj dobičkanosen. Za lov in prodajo rakov jim ni bilo, pač pa je cvetelo med njimi od bogznaj kedaj tihotapstvo s tobakom. Po cenen duhan so hodili na Madžarsko in celo v Bosno. Razpečavali so prepovedano robo na drobno doma po Zagorju in seveda tudi po štajerski strani.

Šverc tobaka je bil nevaren poklic in ne tako nedolžno ter mirno postopanje kakor rakarstvo. Tobakar je moral računati vsak trenutek z nevarnim dejstvom srečanja hrvaškega ali štajerskega financarja.

Pri takihle neprostovoljnih sestankih z nadzorno oblastjo je bil tobakar ob tobačni tovor, je moral v luknjo, ali ga je doletela celo smrt iz graničarjeve puške. Radi neprestano prežeče smrtne nevarnosti se niso podajali tobakarji posamič na šverc, ampak v večjih gručah, ki so bile dovolj močne za obrambo napram oboroženi sili.

Življenje tobakarja je bilo prepleteno z vsemi mogočimi smešnimi in tudi najbolj resnimi doživljaji. Pri vseh nevarnostih, katere so bile tobakarjem za petami, je bil zaslužek iz tega poklica pičel ter v tolikih slučajih povsem tvegan. Tobakar je zaslužil, bil zopet ob vse in navezan na prenašanje tobačnih tovorov za tovariše, dokler si ni prislužil toliko, da si je kupil lahko svoj lastni punkelj.

Miru pred tobakarji ter financarji, grencarji ali iblajtarji ni bilo, dokler se je klatil še kak tihotapec tobaka ob Sotli. Kačje sovraštvo med obema skupinama je rodilo poboje ter približno enake zgube na obeh straneh. Oba poklica sta bila težavna ter presneto opasna.

To še treba omeniti, da so bili tobakarji pri narodu priljubljeni; financar ali iblajtar že od nekdaj proklet na dno pekla od tobakarja in preprostega človeka. Ljudstvo ni in ne bo razumelo, zakaj je pokrajinam in državam v korist, da zapirajo meje in puste streljati na ljudi radi tolikokrat malenkostnih obmejnih prestopkov.

Si ne smemo misliti, da so se hrvaški tobakarji zagnali v štajerske, ko so pričeli tudi ti švercati duhan in kratili Zagorcem dobiček. Nikakor ne! Na polju šverca je bila takoj sklenjena pobratimija. Razlika med štajerskim in hrvaškim tihotapcem je bila naglo zbrisana in so imeli graničarji kar preko noči opravka s podvojeno švercarsko bando.

Štajerci so zanesli med Hrvate več smisla za moč skupne organizacije. Nemogoče je dognati, kedaj ravno so prešle rakarske organizatorične dobrine na tobakarje. Istina je, da je občutila kmalu po smrti rakov obmejna straža, da je poživila ter naenkrat ojačila tobačne švercarje neka nova sila. Tobakarji so začeli nastopati po tajnih načrtih in ti so se obnesli. Posamezne skupine švercarjev so se premišljeno ter preračunano ogibale pastem, nevarnostim in skušale prekaniti stražo. Naenkrat ni bilo toliko streljanja na meji, ne tako gostih pobojev; pač pa mnogo več srečno pretihotapljenega tobaka v prometu. Vse je pušilo ceni švercani tobak, kar je nepopisno jezilo finančno oblast.

Duša popolne preosnove že itak od nekdaj obstoječe organizacije tobakarjev je bil Lapuhov Vinko. Kar mu je uspelo ter rodilo sadove pri rakarjih, je šlo tudi v klasje pri tobakarjih.

Nikdo ni pravzaprav izvolil Vinka za glavarja obširne družbe tobakarjev. Razmere in smotreni skupni nastopi so nanesli, da je znal kmalu vsak tobakar ob obeh straneh Sotle, kdo je njegov zapovednik, zaščitnik ter strahovalec, če bi se pregrešil zoper koristi skupnosti.

Moč in oblast poglavarja tobakarjev je bil za Vinka edini lek, da ni obupal v popolni srčni osamelosti. Poštena družba se mu je pristudila. Če je hotel živeti ter pozabiti, je moral v boj z dnevnimi smrtnimi nevarnostmi.

Kakor že omenjeno, je združena organizacija tobakarjev po Vinkovem nastopu znatno zrasla na moči ter po preudarnem ter strogo začrtanem boju z nadzorno oblastjo.

Financarji so se dobro zavedali, da nekdo načeljuje tobakarjem, jih vodi ter kaže pot, po kateri je najlažje prekaniti graničarje. Pojava vodilne sile med tobakarji se je zavedala oblast. Zvedela pa ni, kdo je taisti, ki kuje vedno nove načrte za uspešne nastope tobakarjev zdaj tu in zdaj tam.

Pred Vinkom je razpečaval tobakar v družbi prišvercano blago na skrivnem po hišah. Krošnjarski posel s švercom je bil zamuden in je bil lahko razpečevalcu vsak čas financar za petami. In največkrat se je zgodilo, da sta bila zalotena tihotapec ter kupec. Prvi je romal v zapor, drugi je plačal globo!

Po ustvaritvi združene organizacije tobakarjev pod skupnim vodstvom je postalo povsem drugače.

Kronika župnije Sv. Petra pod Sv. gorami beleži, kako je izsilila pri belem dnevu cela četa s težkimi punklji obloženih tobakarjev prehod preko Sotle na štajersko stran po jezu v Zelenjakih. Lepo v vrsti so korakali pod Št. Petrom in zginili nekam proti Križanjemu vrhu.

Presenečeni graničarji so zvedeli, kam so se obrnili tobakarji, so jim sledili v šume za Križanjim vrhom, kjer je zmanjkala vsaka sled. Bilo je, kakor bi jih bila pogoltnila zemlja in jih skrila pred zasledovalci. Tako se je tudi zgodilo v istini.

Tobakarje je sprejela že opisana podzemeljska jama, katero so pretvorili v nikoli odkrito veliko skladišče. Tamkaj gori na vrhu in ne predaleč od Sotle je skrivala skrivnostna kapniška jama na desetine najtežjih punkljev vsake vrste duhana. Iz tega skladišča je bil namenjen po dobro premišljenem potu za priproste ter boljše pušače od Brežic do Celja. Iz te jame so bila izdana navodila ter povelja za štajerske in hrvaške tobakarje.

Kedo je odkril podzemeljsko zavetišče ter ga izbral za osrednje skladišče tobakarske organizacije, o tem molčijo zgodovinsko zanesljivi zapiski. Ustno ter ljudsko izročilo trdi z vso sigurnostjo, da je bil Vinko Lapuh iz Sromelj odkritelj ter tobakarski glavar kapniške jame, ki se skriva tako na samotnem in bi še nudila danes pred zasledovalci varno skrivališče.

Prepovedane tobačne zaloge je bilo treba razpečati previdno od pušača do pušača. Prodaja na drobno je bila tolikokrat združena s še večjimi opasnostmi nego tihotapstvo na debelo. Financarji so stikali za prepovedanim duhanom po hišah in pušač se je moral izkazati, če je kupil to žlahtno zel na dovoljen način. Pušenje, žvečenje ter njuhanje prišvercane robe se je vršilo potihoma in ravno stroga prepoved je imela nekako posebno privlačnost ter tajno moč, ki je ustvarjala iz tobakarjev in pušačev eno družino. Krog kadilcev se je širil radi prepovedi.

Privada žvečenja ali čikanja je gotovo mučna. Traja precej dolgo, predno je kmečki fantin toliko prepojen z nikotinom in utrjen napram temu strupu, da ga lahko štejemo med čikarje. V taistih starih cajtih se je vadila podeželska mladina žvečenja ob prostem času na bolj skritih krajih v celih večjih skupinah. Fant, kateri ni bil izvežban čikar, ni spadal v fantovsko družbo in tudi ni smel na voglarenje ter nočn kresenje.

Tedaj se je požvečilo dobro tri četrtine tobaka več nego popušilo.

Ko je začela grmeti proti čikanju s prižnic celo duhovščina, so bili tobakarji še na boljšem.

Baš na čikanju je podan vzgled, kako se ne da s silo in z javnim besednim bičanjem zatreti ter iztrebiti nobena nečedna ter zdravju škodljiva razvada.

Slednjič in primeroma v kratkem času je prišlo tako daleč, da so tudi duhovniki začeli pušiti in predvsem pa njuhati. Njuhanje je bila v dobi procvita tobakarjev najbolj imenitna izmed treh tobačnih razvad. Minula so desetletja, predno je potolklo pušenje njuhanje in si priborilo v taboru tobaku udanih prvo mesto.

Iz ravnokar v spomin poklicanega lahko uvidi vsakdo, da je tobakar svojo robo lahko prodal. Odjemalcev je bilo dovolj in so bili opredeljeni v tri vrste.

Brihtni Vinko Lapuh je pokazal tobakarjem nova pota razprodaje tobaka. Krošnjarjenje s prepovedano tobačno robo je bilo prepočasno in preveč tvegano. Lotiti se je bilo treba trgovanja s tobakom ob takih prilikah, ko so bili ljudje zbrani v množicah in je tedaj tudi oko postave manj bedeče.

Najugodnejše prilike za preslepitev financarjev so bili sejmi in božja pota. Iz tobakarjev so se ustvarile skupine mešetarjev, ki so mahnile zdaj na ta pa zopet na drugi večji sejm. Za glasne živinske barantače se ni zmenil nikdo in najmanj finančna oblast. Na sejmih so se zalagali kmetje na prav nedolžen način s vsakojakim duhanom.

Ko se je enkrat obneslo razpečavanje švercanega tobaka iz zalog na posameznike na živinskih sejmih, je bil za tobakarje samo še en korak do romarskih shodov po naših slovitih božjih potih.

Tobakarji so si nabavili nekaj molitvenikov, podobic, rožnih vencev, svetinjic in razne druge poceni drobnarije. Kramarsko blago je bilo postranskega in občinstvo vabečega pomena, glavno je bil tobak. Tobakarski kramar je kšeftaril na dvojen način. Ljudje so koj znali, kateri kramarji so tobakarji in kedaj mu bo vrinil poleg božjepotnega spominka še pakelc tobaka.

Na velikih božjih potih kakor so Sv. gore pri Št. Petru, Marija Bistrica itd., romarji obojega spola tudi prenočijo v cerkvi ali izven nje. Ženske prebijejo, premolijo, prepojejo ter predremljejo noč v svetišču; možje in fantje gredo tudi okrog in si predvsem oglejujejo en kramarski štant za drugim. Takile nočni ogledi stojnic so bili kakor nalašč za tobakarske kramarje.

Švercarji so bili tudi presneto zgovorni in nekateri celo pravi ljudski govorniki. S šaljivimi ogovori, da – z dolgimi resnimi pridigami so vabili k sebi ljudi. Z besedami so znali tolikanj omehčati romarje, da je bila prodaja duhana po končani šaljivki ali resni propovedi nekaj lahkega in samoobsebi umljivega.

Po božjih potih niso kupovali samo moški tobak, celo žene za svoje može, sestre za brate ter dekleta za fante.

Že dolgo – dolgo po celi Sloveniji ter Hrvaški znamenita ter priljubljena Marijina romarska cerkev na Sv. gorah pri Št. Petru ima kroniko. In v tej kroniki je zabeležena pridiga, katero je govoril tobakarski kramar kmečki deklini, ki je kupovala molitvenik in je kupila ob koncu nagovora še tobaka za očeta in strica.

Na Svetih gorah je pod cerkvijo velika hiša, v kateri prenočujejo številni pridigarji ter spovedniki. Ti imajo posebno mnogo dela ob ogromnem romanju za Malo Gospojnico. Gospodje so od rane zore do pozno na večer v spovednici. V noči tudi ni pravega počitka radi prihajanja romarjev, petja ter kričanja kramarjev in beračev, katerih je največ v bližini duhovniške hiše.

Spovednik ter pridigar iz Maribora ni mogel, dasi utrujen radi neprestanega dirindaja zatisniti očesa. Nekaj časa se je hudoval radi nemira, kmalu je vzbudila njegovo pozornost pridiga tobakarskega kramarja. Nočni nagovor švercarja si je gospod utisnil spominu in ga je zabeležil drugi dan v poduk ter zabavo dobesedno v kroniko.

Pustimo mariborskega gospoda, naj nam on opiše, saj je bil priča, kaj in kako je govoril tihotapec in vabil k sebi kupce.

V kroniki se glasi dobesedno takole:

Celi dragi dan je bilo izredno veliko opravka z romarji. Do onemoglosti utrujen, sem se šele proti deseti uri zvečer nekoliko pokrepčal ter se potem podal k počitku. Nekaj časa se silim in res sladko zadremljem. Pa le za trenutke. Ravno izpod mojega okna mi udarja na ušesa lep in silno zgovorni moški glas ter vmesno odobravanje: Živijo in bravo klici! Ker konca ni in ni, vstanem, da ugotovim, kaj je. Vidim navaden kramarski štant. Na deski več molitvenikov in veliko podobic, na žnorci pa razobešene različne rožne vence. Okoli štanta je veliko moških, večinoma s cekri na palicah preko ram in s pipami med zobmi. Oči vseh so obrnjene v zgovornega kramarja, moža srednjih let, lepe rasti in govorice, kakor jo slišiš ob Sotli. Vse mogoče reči jim razlaga. Pripoveduje jim novice resnične ter namišljene. Hvali in priporoča vsem svoje blago in tobak, pa še katero za smeh pove.

Med to množico in čisto tje k prodajalni deski se je prerila zalo oblečena deklina najlepših let. Jo je li gnala radovednost ali želja, da kaj kupi, ne vem. Le to sem spoznal, da preglejuje zdaj to zdaj drugo knjižico in se nazadnje prav posebno zagleda v res lep molitvenik z belokostenimi platnicami. Obrača ga sem ter tje in odpre zdaj to zdaj drugo stran. Kramar govori in govori, zraven pa opazuje občudovalko lepe knjižice. Pri primernem sklepu svojih razgovorov z možmi in končanem razpečanju tobaka, pa deklino prav prijazno nagovori in odobrava ter hvali z laskavimi besedami njen fini okus, ker si je zbrala zares najlepši molitvenik in ga kar več iz rok ne izpusti.

»Težko mi bo,« pravi, »ko se bom moral ločiti od njega in ga prepustiti tebi. Pa vseeno ga rad prodam, ker ravno v tvoje roke najbolj sodi.«

Deklina odgovori: »Pa ...?«

Iz zadrege ji hoče pomagati švercar in pravi:

»No, kaj – pa? Denarja ti gotovo ne manjka, ko si tako lepo oblečena, pridna in pobožna si gotovo tudi, ker si se tako zamislila v ravno ta molitvenik. Kaj še sedaj pomišljaš? Zakaj se koj hitro zanj ne odločiš?«

»Križev pot mi je predolg,« mu kratko in nekoliko v zadregi odvrne.

Ravno ta odgovor je bil za kramarja kakor za mlinska kolesa voda.

Moški stopijo še bliže, ker menda slutijo, da pride nekaj posebnega in se deklina niti več izmuzniti ne more.

Švercar začne govoriti. Skraja govori bolj tiho ter svečano, pa nadaljuje vedno krepkejše in odločnejše. Razlaga pravi križev pot, kakor ga gledamo in opravljamo v cerkvi. Razlaga je lepa in nazorna, da še zakašljati nihče ne upa. Potem pa pravi s povzdignjenim glasom, da so še tudi drugi križevi poti na svetu, da celo med nami in tudi na teh se lahko prikupimo Bogu in nasledimo križ nosečega Jezusa.

»Če imata vzgledna krščanska zakonca kopico otrok, skrbita in pridno delata od ranega jutra do pozne noči. Naenkrat se jima naseli v hišo nesreča: polje slabo obrodi, vinograd opeša, živina slabo stori in še bolezen zagospodari. Otroci vpijejo venomer: ,Ata, kruha, mama, tako sem lačen', pa pomagati ne moreta. Deklina moja, ali ni to križev pot, da se Bogu usmili?«

Moškim je kar sapa zastajala pri takih besedah in se jim nehote vsiljuje vzdihljaj: »Res je, prav imaš.«

»Pa pomisli, deklina, ta križev pot v knjigi ti je predolg! Kaj pa naj reče žena, ki je bila čudno lepo vzgojena in je vseskozi vzor poštenega slovenskega dekleta, pa je dobila moža, kateremu ni za delo, ga ne veseli dom, po oštarijah poseda in zapravlja, doma pa razsaja, ženo in otroke preklinja ter od hiše naganja. Je pač to strašen križev pot, po katerem naj hodi, zdihuje in joče, dokler je ne reši bleda smrt. Bog te obvaruj kaj takega, deklina, in zato le rada za Jezusom križev pot obiskuj, ogleduj, premišljuj in moli pobožno, če bi še bil tako dolg!«

Moški so še bolj utihnili, počasneje kadili in se delali, kakor bi hoteli oditi.

Kramar jih je ponovno priklenil k svoji stojnici, ko jim je začel razlagati nov križev pot, in sicer o poštenem mladeniču, na katerega je bila ponosna očetova hiša, cela vas in so po župniji vedeli o njem le dobre reči govoriti. Moral je prevzeti dobro urejeno posestvo in si izbrati življensko družico, da mu pomaga gospodariti ter prenašati težave, skrbi in dela. Po veseli gostiji je spoznal, da si ni zbral prave, da se le lepo oblači, kakor ti, deklina. Se ne briga veliko za gospodinjstvo, nima snage ne v hiši in ne v kuhinji. Otroke zanemarja in še kaj poštenega na mizo postaviti ne zna. Posnema samo ono žensko, o kateri pojemo tolikokrat: »Rada čičkala, rada papkala, rada v senci ajčkala!«

»Kaj pa rečeš k temu, deklina? Ni li to pravi križev pot, ki ga naj nosi nesrečni mož s tako družico do hladnega groba?«

Moške to razvname tako, da si popravijo cekre na palicah, srpo gledajo na deklino ter pritrjujejo govorniku: »Res je tako! Prav imaš!«

Deklina gleda v najhujši zadregi v tla in se skuša odstraniti, pa se ne more preriti iz preveč strnjenega oklepa moških. Švercar jo miri in tolaži, rekoč:

»Jaz te poznam in vem, da imaš dobro srce. Prave resnobe se še nisi naučila in ti še manjka marsikaj, da boš postala dobra žena. Najboljši pripomoček za to ti bo križev pot, na katerem spoznavaš dolgo in strašno trpljenje Kristusovo in se naučiš potrpljenja, prenašanja, ljube ponižnosti in vztrajnega dela, kar je neobhodno potrebno za zakonsko življenje. In glej, ravno v tej knjigi se nahaja tak križev pot, o katerem si rekla v naglici ter nepremišljeno, da ti je predolg. Zdaj, ko si slišala, kako dolg je križev pot različnih ljudi, pa ti menda ta križev pot že ne bo več predolg. Ker ti želim srečo, sem nalašč za te to knjižico tako lepo kosteno povezal, da bi jo človek le gledal, z veseljem kupil in nesel s ponosom domov ter z njo v roki opravil premnogokrat pravi križev pot. Težko se ločim od nje, pa tebi jo le prodam za malenkosten denar, ker ljubim tvojo dušo in jo osrečiti želim.«

Kaj je storila deklina po tolikih vzgledih o križevem potu v življenju, si lahko mislite. Kupila je molitvenik, šnofanca ter čikanca, možje so jo pustili od stojnice, posedli v bližini zgovornega tobakarskega kramarja in večerjali, kar je pač kateri prinesel seboj v cekru.

Tako svetogorska kronika. Sličnih švercarskih pridigarjev je bilo mnogo po obeh straneh Sotle. Nastopali so ter dobro zaslužili po vseh količkaj znanih božjih potih. Romarji so jim bili naklonjeni, so se čudili ljudski zgovornosti ter pretkanosti in so prav radi kupovali od njih spominke in tobak.

*

Med pivce, pevce ter veseljake po vinskih hramih je udarila strašna vest: Povsem nova bolezen se je pojavila po vinogradih in grozi s popolnim uničenjem trte!

V Mislavčevem vinogradu v Kapelah so se prikazale med zdravimi trtami rjave lise in te so se širile z neugnano silo po celem vinogradu do usahnenja.

Možakarji, ki so umeli trtorejo, so trdili, da bi naj bil prinesel novo bolezen v Kapele vojak, kateri je služil pri brzojavnem bataljonu nekje blizu Dunaja.

Zopet drugi so znali povedati, da se je pojavila nova bolezen v vinogradih v Mariji Gorici pri Sv. Ani, srez Klanjec na Hrvaškem. Graščina je dobila trte iz Francije, ta iz Amerike. Pospešuje pa novo bolezen »strupena rosa« in ta rosa je prenesla trtno kugo preko Sotle na Štajersko.

Vinarski strokovnjaki so skušali tarnajočim in neukim ljudem dopovedati, da gre pri pojavu nove trtne bolezni za drobne žuželke, katerim je pravo ime »trtne uši«.

Naj je šlo za uš ali strupeno roso, ljudje so videli na lastne oči, kako se prikazujejo po doslej najlepših vinogradih rjave lise, katerih ni mogoče zaustaviti. Vinograd z žigom rjavih lis je zapisan poginu! To je že vsak priprosti človek sam opazoval, kako se novi smrtni sovražnik trte z vso neugnano naglico razširja od vinograda do vinograda, od enega vinskega griča do drugega in brzi celo iz kraja v kraj.

Kaj je bila vest o kužnem poginu rakov v primeri z neizprosno morilko trte! Vse po spodnjih krajih je govorilo o groznem udaru na vinograde, ki bo streznil v par letih vse pijance in jih prisilil k vodi.

Trezni, verni ter resni ljudje so bili prepričanja, da je propad vinogradov očitna kazen božja za grehe pijancev, kar so tudi trdili duhovniki v svojih pridigah. Utrjevala se je tudi vera, če gre za božjo kazen, je tudi obnova izključena!

Zgodovina nam bogznaj kolikokrat beleži, kako pojavi kužnih bolezni niso vrnili vseh ljudi na pravo ter resno pot. Nikakor ne! Lahkomiselnost in lahkoživost sta se v slučajih kuge potrojili. Toliko in toliko ljudi je ob takih groznih prilikah zgubilo pamet in so se povsem udali pijančevanju, nečistovanju in tolovajstvu.

Isti žalostni pojav je buknil na dan, ko se je vsakdo uveril, da vinograde nekaj izpodjeda, suši in bo tolikanj priljubljena ter opevana vinska kaplja usahnila. In baš zavest o uničenju vinogradništva je tirala bolj lahkomiselne v nekak obup. Edina tolažba v takem obupnem položaju je bila: Pijmo, zopet pijmo, dokler je še kaj, saj ga ne bomo kmalu nikdar več!

Pričelo je popivanje ter veseljačenje, kakor bi se morala posušiti ter zginiti po grlih zadnja kaplja rujnega vinca, na katerega bodo ostali samo še spomini!

Nad vse potratno lahkomiselnost med priprostim narodom je nekoliko zajezilo poročilo, da se je začela brigati ter zanimati za od kužne bolezni napadene vinograde oblast. Pojavili so se po posameznih vinorodnih župnijah ob nedeljah po službi božji vinarski strokovnjaki. S predavanji so skušali vinogradnikom dopovedati in dokazati, da gre pri novi bolezni za trtno uš, katero so zanesli iz Amerike na Francosko in od tam je priromala k nam. Proti temu neizprosnemu škodljivcu bo treba začeti borbo po francoskem načinu. Francozi so iztrebili škodljivko z ogljikovim žveplecem. To je smrdljiva strupena tekočina, ki naglo izhlapeva in je za vse žuželke smrtonosna v tekočem in v plinastem stanju kot vdihalni strup.

Poslušalci takihle predavanj si prvič niso mogli misliti, da bi drobna in malodane nevidna živalca bila v stanu resno ogrožati njihove vinograde, in drugič niso verovali v uspeh uporabe ogljikovega žvepleca. Pretežna večina je bila za ljudsko razlago nove bolezni in po tej jo širi ter raznaša »strupena rosa«. Kar pa pade na vinograd kar iz neba, napram taki kugi je vsako protisredstvo zaman!

Pri tolikanj razdvojenem razpoloženju med navadnimi vinogradniki ni bilo niti misliti, da se bo sploh kateri lotil sam ter prostovoljno pokončevanja novega škodljivca. Predavatelji so poročali na merodajna mesta, da bo morala oblast vinogradnikom vsiliti obrambna sredstva, sicer se bo uš tako razpasla, da ji ne bo nikdo več kos.

Strokovnjaki so nasvetovali graški deželni vladi, naj da na mestih, kjer se pojavi mrčes, vbrizgavati strupen ogljikov žveplec, s katerim so si priborili v Franciji popolne uspehe.

Deželna vlada v Gradcu je posluhnila nasvet strokovnjakov in je organizirala posebne razkuževalne komisije. Vodstvo teh komisij je bilo poverjeno strokovnemu učitelju na mariborski vinarski in sadjarski šoli Juliju Hanselu, ki je bil pozneje ravnatelj kmetijske šole v Grottenhofu pri Gradcu.^*

Hansel je dajal navodila komisiji in je prišel sam od časa do časa nadzorovat razkuževalna dela na lice mesta.

Okrajno glavarstvo v Brežicah je dalo potom občin pri cerkvi razglasiti, kako se bodo vršila razkuževalna dela. Po teh razglasih sta prišla od mariborske vinarske in sadjarske šole neki Gradišnik in Rot v spodnje kraje. Bivala sta tamkaj stalno tako dolgo, dokler nista uvedla domačinov v poslovanje. Nato sta prevzela vodstvo dela: Jurij Veršec, posestnik v Pišecah, in Ivan Verstovšek, bratranec rajnega profesorja in poslanca dr. Karla Verstovšek, takrat visokošolec, ki je umrl pred leti v Ljubljani kot vpokojeni postajenačelnik.

Dela za zatiranje trtne uši so se vršila štiri leta, dokler niso vinogradi zavsem propadli. Ker se je spoznal napad na trsu po uši na koreninah po porumenelem listju šele od junija naprej, zato so pričeli z razkuževalnim delom vsako leto junija in so ga nadaljevali tako dolgo, dokler je listje zeleno, torej tudi v trgatvi. Izsekavali so napadene trte z grozdjem vred in jih sežigali, da se je mošt kar razlival po tleh. Tako so postopali po naročilu oblasti proti volji vinogradnikov in posebno še v začetku v prvi gorečnosti.

Pozneje šele so poprej sporočili posestniku vinograda, kdaj mislijo priti, da si je grozdje lahko poprej obral, če je bilo ob trgatvi.

Vodje posameznih razkuževalnih oddelkov so služili na dan po 5 gld, težaki pa 80–100 krajcarjev.

Delo so vršili v treh skupinah in v vsaki je bilo 5—7 mož. Prva skupina je ugotavljala od vinograda do vinograda, kateri trsi so napadeni. Napadeni prostor je zaznamovala s koli po 10 m² naokoli, kjer se ima izsekati trta. Druga skupina je izsekala trsje in ga sežgala. Tretja skupina je nabrizgala s posebnimi škropilnicami h koreninam preostalega trsja in prostor, na katerem so sežigali okužene trte, z ogljikovim žveplecem, ki bi naj uničil uš, da se ne bi širila dalje.

Škropivo (ogljikov žveplec) so imenovali navadni ljudje hudičevo ali vražje olje. Pošiljala ga je oblast v železnih sodih. Shranjevali so ga v Vršečevih cigoncah v Pišecah, 10 minut od cerkve ob cesti proti Brežicam. Skopali so prostorno klet kar v hrib, kjer ni bilo blizu hiše, da se ne bi zgodila kaka nesreča.

Težaki razkuževalne komisije so smeli imeti seboj tobak, nikakor pa ne vžigalic in to radi nevarnosti eksplozije škropiva.

V župniji Pišece so pripeljali škropivo za vinograd proti Sv. goram v klet hiše štev, 74 v Podgorju. Ker so pa sodček nastavili prenizko, da niso mogli podstaviti posode, s katero so vlivali škropivo v škropilnico, so hoteli izpodkopati pod pipo tla s krampico. Orodje je zadelo ob trdi kamen. Iskra je šinila pod pipo in vražje olje se je vnelo.

Da ni udušil vnetja Franc Ogorevc s klobukom, bi bilo nesrečnih sedem mož in najbrž tudi hiša porušena.

Vinograd g. Jožefa Polanca, ki meji v Pišecah na cerkvenega, je bil ravno okopan, ko so ga prišli nabrizgat. Po nabrizganju je dal skopati lastnik vinograda neko grabo. Ker so tamkaj tla precej kamenita, se je vnelo od isker škropivo v Polančevem vinogradu in je gorelo po podzemeljskih rovih. Ponoči so začuli bobnenje, kakor da je potres in kamenje se je prožilo navzdol po vinogradu. Šele drugi dan je bila skrivnost pojasnjena in strah pregnan.

Škropilnica, s katero so nabrizgavali vinograde, je bila na pogon z nogo. Člani komisije so imeli seboj še tudi močna povečalna stekla, da so lažje ugotavljali s povečanjem, na katerem trsu je uš.

Treba še omeniti, da se je trta kljub omenjenemu nasilnemu početju oblasti sušila naprej. Ljudje so trdili, da raznašajo člani komisije uši in so jih imenovali splošno »ušivce«.

Da niso pozdravljali vinogradniki razkuževalnih komisij kot nekaj dobrodelnega, je samo ob sebi umevno. Na glas ter pritajeno so zmerjali vodje ter težake. Če so zvedeli člani ušive komisije, kdo in kako jih je psoval, so ga koj ovadili sodišču. Sodnije so imele nalog, da morajo pri teh ovadbah postopati strogo, kar so tudi storile. Mnogo moških in žensk je presedelo v štiriletni dobi uničevanja trtne uši po spodnjih krajih radi preglasnega duška upravičeni jezi po 3—6 mesecev v zaporu.

Oblast je očividno dražila kmečko potrpežljivost do skrajne meje in radi tega je došlo do uporov, kakor bomo čuli v naslednjem.

_* Julij Hansel je bil strokovni učitelj na mariborskem zavodu od 1876. do 1881. leta.

*

Na župana v Sromljah ter v Artičah se je obrnila razkuževalna komisija parkrat, naj razglasita pri cerkvi, da bo ta in ta dan poduk o trtni uši in nato pregled od škodljivca napadenih vinogradov. Župana se nista zmenila za naznanila komisije, ki se je obrnila na glavarstvo v Brežice, naj ono pritisne na oba občinska predstojnika, da se ukloneta pozivu. Tudi dopis in grožnjo glavarstva sta zavrgla oba možakarja, nakar sta bila enostavno odstavljena.

Vrhovni vodja komisije Hansel je zopet nekega dne pregledoval, koliko in kje so opravili podrejeni mu oddelki zatiranje uši. Ob tej priliki se je mudil tudi v Pišecah. Ljudje so že očito godrnjali zoper postopanje razkuževalcev in so letele pikre opazke in grožnje iz raznih ust tudi na račun glavnega komisarja Hansla.

Neža Šumak, soseda Jurja Veršeca, je bila pri pogledu na Hansla tolikanj razljutena, da mu je očitala vpričo zbrane razkuževalne komisije, da potepuhi pri komisiji sami raznašajo ušivi mrčes in da je on Hansel ušivec vseh ušivcev! Bable je tako razsajalo z vsemi mogočimi psovkami nad gospodo in težaki, da se nobeden ni upal lotiti ženščeta dejansko. Pozneje jo je ovadil Hansel oblasti. Sodišče ji je prisodilo šest mesecev zapora. Po posredovanju pišečkega barona Moscona ji je bila kazen znižana na tri mesece.

Iz Sromelj so bili trije zmerjači obsojeni na osem mesecev, a tudi te je pozneje pomilostil cesar na dva meseca.

Staremu Lapuhu na Sromljah, Vinkovemu očetu, so posekali razkuževalci celi vinograd, katerega je posedal pri Sv. Jakobu v pišečki župniji. Nasilno in brezobzirno postopanje ušivcev je starega tako silovito razburilo, da ga je oplazila smrtna kap pri pogledu na opustošenje.

Na pogreb prve smrtne žrtve zatiralcev trtne uši je prišel tudi Lapuhov edinec Vinko. Po dolgem času zopet pod domačo streho je zvedel, da mu je tudi mačeha pod grudo in da je on kot edini sin rajnega dedič Lapuhovine.

Pogreb starega Lapuha se je vršil pod očitimi znaki, da že vre v priprostem narodu in je treba pognati v smodnišnico ljudske nevolje iskro, pa bodo zleteli vsi oblastni predpisi v zrak in narod bo segel po samopomoči.

Ko je zagledal od glavarstva radi neposlušnosti odstavljeni sromeljski župan Vinka, od katerega se je že toliko govorilo po fari na dobro in slabo plat, mu je nekaj v notranjosti pošepnilo: Ta bo stri ušivi oblastni kači glavo. Za njim bodo drli kmetje in napodili s silo razkuževalno svojat!

Župnik je sklenil ob odprtem grobu starega Lapuha pogrebne molitve in menil mirno ter dobrohotno ob koncu, naj se lepo razidejo, ker napram oblastni sili je kmet brez pravega odpora ter moči. Duhovnikov opomin k pameti ter miru je dosegel ravno nasprotno! Številni pogrebci niso krenili vsak na svoj dom. Brez posebnega poziva so zavili v krčmo, kjer jim je tolmačil župan, da je prekoračilo nasilje gosposke že vse meje kmečke potrpežljivosti. Vse dosedanje mile prošnje vinogradnikov, naj nehajo z izsekavanjem trte, so bile bob ob steno. Lopovski ušivci so pri mastnih plačah tako drzni, da uničujejo vinograde tik pred trgatvijo in je steklo na stotine veder vinskega mošta z goric v grabe! Če bo gledal kmet mirno prekrižanih rok, kako mu uničuje gospod slednji vir dohodka, ga bodo slekli do golega in zahtevali od njega, da mora živ v grob! Njega so odstavili kot župana, ker drži s sorojaki. Lapuha so že nagnali v smrt, drugi so po zaporih in ušivci ne bodo nehali s hudičevim oljem, dokler bo še lukal kak trs iznad zemlje! Boste videli, kaka bo pobrala cela komisija s svojimi skupinami ter oddelki šila ter kopita, če bo zadela enkrat na neustrašeno kmečko pest. Na Sromlje se še Hansel ni upal z vražjim oljem, v Artiče tudi ne, ko ve, da smo mi gorjanci bolj trd oreh nego so dolanci! Treba našuntati v skupnost še Pišečane, Brežičane ter Bizeljčane in oteti bodo pred iztrebljenjem vinogradi, kolikor jih še niso uničile ušive komisije. Glas o skupnem nastopu gorenjcev in dolancev bo ponesel med ljudi Lapuhov Vinko, katerega itak poznajo po spodnjih krajih. Mladi Lapuh naprej in mi drugi za njim! Zmaga bo naša, gosposka bo morala odnehati in mi bomo zopet gospodarji na svoji zemlji!

Odstavljeni sromeljski župan je oklical Vinka za organizatorja upornega kmečkega gibanja, ki je bilo čisto upravičeno in usmerjeno proti brezglavi brezsrčnosti gosposke.

Vinko je postal že tretjič v svojem življenju vodja ljudskih puntarjev, ne da bi se bil potegoval za to moč. Priprosti ljudje so nekako sami občutili in nek notranji glas jim je govoril, kdo izmed njih je najsposobnejši ter najpogumnejši, da jim pomaga do pravic na lastni grudi.

Lapuhov Vinko se ni otresal obče priljubljenosti kot vodja rakarjev, ni se strašil graničarjev v tajnem dostojanstvu glavarja tobakarjev, nikakor ni mogel prezreti glasne ljudske volje, ko ga je zahtevala za prvobojevnika proti teptačem ljudske lastnine.

Ni nikoli občutil v svojem srcu ljubezni do očeta! A očitni uboj roditelja s strani oblasti je silil tudi njega na maščevanje zoper nečuveno nasilje, katero grozi s prerano smrtjo še bogznaj kolikerim drugim kmečkim očetom!

Rojstna župnija Sromlje je postavila Vinka Lapuha na čelo upora. Pobuna je usmerila oblastno postopanje v povsem drugo smer!

Vinogradniški puntarji so prisilili merodajna mesta, da treba kmetu pomagati in ne ga samo tlačiti, dražiti in mu uničevati s sekiro in strupenimi plini njegov zadnji up.

*

Nikdo se ni prav zavedal, kdaj in kako je imel Lapuhov Vinko celotne spodnje kraje za seboj. Ni bilo treba mnogo prigovarjati ali dražiti ljudsko nevoljo, zato so skrbele v obilni meri razkuževalne komisije. Kmetom je bilo treba samo dopovedati, da en sam ali dva ne moreta nič opraviti, pač pa se bodo vsi skupaj zopet dokopali do pravic, da bo odločeval kmet sam, kaj se naj godi v njegovem vinogradu. In ravno zavesti do moči v skupnosti ni znal nikdo tako vzbujati, kakor Lapuhov Vinko. Kmalu so se pokazali sadovi njegove organizacije na raznih koncih in krajih.

Ni preteklo niti 14 dni po smrti njegovega očeta, že je morala pobegniti razkuževalna komisija pred razljutenimi kmeti iz Orešja v župniji Bizeljsko. Puntarji so se postavili ušivcem po robu s koli ter trebežnicami. Razkuževalci so morali vzeti pot pod noge in so bežali na vso sapo iz Orešja na Bizeljsko. Vladni komisar, ki je vodil oreško komisijo, je zgubil na begu pečenega piščanca, katerega mu je bila dala na pot krčmarica, pri kateri je bil na hrani.

Josip Mešiček, nadučitelj v pokoju in posestnik v Krčevini pri Mariboru, je bil očividec majhnega nastopa tedanjega puntarskega gibanja. V »Naših goricah« iz leta 1928 piše omenjeni sledeče: »Bilo je meseca septembra, v času veselih šolskih počitnic, ko pride k meni na poset moj dragi, sedaj že pokojni tovariš Jože Cizel, poznejši profesor na ženskem učiteljišču v Gorici. Bival sem takrat v Pišecah, dasi sem bil že imenovan za Brežice. Ostal je pri meni en dan in dogovorila sva se, da ga drugi dan spremim na njegov rojstni dom v vasi Zlogonsko, sedaj Vrhje ob Sotli, v občini Kapele pri Brežicah. Ko sva naslednjega dne korakala preko pišečkih gričev in prišla iz vinskih goric v majhen gozdič, sva zagledala na potu pred seboj moža, ki je brskal z motiko po tleh. Nisva še bila pri njem, ko stopi iz goščave drug mož s krampežnico na rami in hkrati z druge strani še tretji z gorjačo v roki. Zdelo se je nama takoj, da ti možje nič dobrega ne nameravajo. Eden izmed njih pa je mene brž spoznal in je drugima dvema zašepetal: »Ta dva nista prava.« Drugi dan smo zvedeli, da so v taistem kraju prepodili komisijo, ki je hotela razkuževati vinograde. In taki izgredi proti vladnim organom so se potem še ponavljali.«

Večkrat se je zbralo na mestu, kamor so bili namenjeni razkuževalci, po par sto kmetov. Vsak je imel nekaj trdega v rokah. V takih slučajih jo je komisija popihala med posmehom in krhkimi psovkami.

Vrhovnim komisarjem je postalo jasno pri tolikanj pogostih pojavih nasilnega odpora, da puntarje nekdo organizira, jim daje smernice in jih razpošilja v močnih skupinah, ki preprečujejo razkuževalne posle. Kakor že omenjeno, so člani ušivih komisij za taiste čase zaslužili sijajno. Ravno radi mastnega zaslužka se skraja niso toliko zmenili za punt v bojazni, da bi jih ne zamenjali ali sploh ukinili. Šele tedaj, ko je bilo onemogočeno vsako nadaljevanje razkuževanja, je razposlalo glavarstvo orožniške patrulje, da doženejo, kdo hujska na odpor in kdo je kolovodja očitne vstaje.

Žandarji so se trudili dokaj časa, predno so dognali, kdo načeljuje vstašem. Poročali so tudi na višja mesta, da gre pri tem uporu za izvežbanega ljudskega voditelja, s katerim ne bodo mogli opraviti kar na brzo roko. Prosili so natančnejša navodila in za ojačenje. Lapuh se je otepal srečno graničarjev skozi leta in bo znal tudi kljubovati orožnikom. Povrh ga še ščiti narod. Priprosto ljudstvo ne bo gledalo od daleč ter mirno, kako ženejo orožniki v verigah glavarja razljutenih ljudskih množic.

Žandarska poizvedovanja so bila točna. V Gradcu so jih čitali, jim niso prav verjeli, saj so bili prepričani, da ni tako hudo. Kratko in malo: Orožniških postojank niso ojačili in povelje za pogon Lapuha je bilo odloženo v nadi, da se bodo puntarji že sami umirili.

Po prvih nastopih Vinkovega organiziranega nastopa so dobile razkuževalne komisije navodila za poučno ter pomirjevalno nadaljevanje razkuževanja. — Za nekaj časa je vsem odleglo: puntarjem, komisiji in žandarjem.

Uporniki so se prepričali, kako jim je že pomagalo, da so pomoleli pest pod nos oblastnim nasilnikom. Do tedaj ni bil skrivljen niti enemu ušivcu las. Kmetje so bili prepričani v očigled prvemu uspehu skupnega postopanja, da bodo komisije bežale, kakor hitro jih bo par ušivcev pošteno izkupilo. Kljub temu prepričanju puntarji niso hoteli kot prvi izzivati, pač pa so sklenili, da bodo vsako brezobzirnost oblasti poravnali kar sami s krampi, koli ter gorjačami!

Vinko Lapuh je imel puntarsko organizacijo čista v oblasti. Postal je v kratkem ljudski bog, katerega bi bil branil v spodnjih krajih vsak kmet, če bi bila segla po njem žandarska roka!

*

V Župelevcu pod križiščem cest na Kapele-Dobova in skozi Dobravo-Brežice je še gotovo danes imenitna in prostorno kmečka krčma pri Janežiču. Tjekaj so se natepli lepega dne trije potepuhi ali prihajači: Majdakov Johan, naš dobri znanec, ter Dobovčana Najncig in Bindek. Bili so tedaj v najboljših letih. Najncig je bil tako na dolgo potegnjen, da so ga dolžili, da izmika suhe orehe iz škrinj na svislah kar od tal. Najncig so mu pravili, ker je znal njegov oče eno nemško in to je bila številka najncig = 90 in radi prepogostega ponavljanja besede »najncig« se je oprijelo to ime očeta in je tudi prešlo na postopaškega sina.

Bindek je bil tudi iz Dobove in se je pisal Martin Cizel.

Omenjena trojica je bila pri tako polnih telesnih močeh, da bi bili zmogli mlatev ali košnjo po več dni brez posebne utrujenosti.

Ljudje so jim natvezali, da so včasih preveč pametni, v drugo pa zopet premalo in zaradi tega nedostatka v prestolici človeka v – glavi so imeli pravico do prihajaštva.

Smo že beležili, da so svoječasni prihajači po spodnjih krajih delali in še celo z vso vnemo ter pridnostjo nekaj časa pri kakem dobrem gruntarju za golo prehrano. Pa je takega prihajača nekaj ugriznilo po cigansko, zapustil je hišo brez slovesa, se je klatil okrog in zopet ostal kje pri kakem posestniku dalje časa. Kadar bi bil kateri orjaško močnega potepuha najbolj rabil za kako nujno poljsko delo, ga ni bilo, ali pa je kje lenuharil v senci; zopet drugič ga je zaneslo k hiši, ko je bilo najslabše vreme in je delal samo iz polne sklede.

Ljudje so bili vajeni prihajačev, jim niso zamerili potepuštva, češ, da jih pač nekaj nevidnega ter posebnega žene ter tira okrog kakor cigane. Premnogokrat je bil prihajač dobrodošel, nikoli ga niso odganjali od mize ali izpred strehe na noč.

Trije prihajači so žulili polič vina v Janežičevi krčmi v Župelevcu. Ceho je plačeval zase in tovariša Majdak, ki je bil na povratku iz Zagreba, kamor je tovoril na svojih ramah nabrane kosti.

Majdak je kramal z zagrebškimi novicami ter zanimivostmi, prijatelja sta tožila in jadikovala, da bo čez par let tudi za brezskrbne prihajače salamenski joj! Kmetje so že sedaj skoro ob vinograde in ob edini vir dohodkov. Še eno leto, po vinogradih bode rasla mesto trte praprot in iz te ne bosta iztisnila niti kaplje vinskega okusa ne Bindek in ne Najncig!

Prihajači so modrovali sem ter tja v najlepšem poletnem delavniku in so seve konečno osredotočili svoje pomenke v gorke ter krepke psovke na vražje razkuževalne komisijone, ki so edini vzrok vsega po spodnjih krajih razlitega zla. Zabavljali so na gosposko in Majdak je pripomnil, da bo sedaj vzel zlodej vse ušivce, ker jim zna kuriti na vseh koncih ter krajih pod petami Lapuhov Vinko s svojimi pomagači. Kmetje so se strnili in bodo morali iz dežele najprej ušivci in za njimi še trtna uš, če res ona ugonablja to žlahtno božjo kapljo.

Pogovorom potepuhov je sledil krčmar v nadi, da bo zvedel mogoče od njih kaj novega iz upornega gibanja vinogradnikov. Ker se je pa vrtela trojica le krog vsakdanjega zabavljanja, jih je glasno nahrulil: »Celo slabotne ženske te upajo opsovati ušivce v obraz, le goljatski prihajač zmerja sam zase, mesto da bi lopnil s krampom po zlodejih s hudičevim oljem! Niti eden od vas nima kaj zgubiti, ako bi pomagal upornikom. Ravno vi trije ste sigurni pred kaznijo, četudi bi spekli najvišjega ušivca na ražnju! Drugi se borijo s celimi družinami proti nezaslišanim krivicam, ki se godijo danes kmetu; prihajač samo zabavlja in pije zastonj ter za božji lon, dokler bo še zadnja kaplja v kakem sodu!«

Prihajači so zazijali pri tem poduku. Krčmarjeve besede so jim očividno vzbudile zaspano vest. Spogledavali so se med seboj, mencali nemirno po klopi in slednjič je dvignil Majdak jezik resnega obraza:

»Stric, kaj nam daste, če zagodemo ušivcem čardaš, kakršnega jim še ni doslej nikdo!«

Krčmar je zaokrenil prihajačevo ponudbo na zavsem neverjetno stran in se odrezal:

»Johan, če boš ti, Bindek in Najncig piskali ušivcem čardaš, se boste bratili pod mojo streho s celim vedrom najboljšega in se mastili z na ražnju pečenim prolenkom!«

Postopači so bili zadovoljni s ponudbo. Prosili so smehljajočega krčmarja za majhen predujem na račun obljube, a jih je enostavno napodil, ker je že tudi Majdak obračal žepe narobe in se ni prikazal niti eden krajcar.

Trojica jo je ubrala po cesti proti Bizeljskem. Kmalu za Janežičevim domom so sedli v senco in se razgovarjali dolgo. Glavno besedo je imel Majdak. Pred razhodom so si segli v roke in nek notranji nagon je gnal vsakega na svojo stran.

*

Kake tri tedne po sestanku prihajačev v Župelevcu pri Janežiču se je zbrala pred krčmo močna žandarska patrulja z okrajnim stražmojstrom iz Brežic na čelu. Orožniki so posedli do onemoglosti utrujeni po trati. Stražmojster je stopil v hišo ter zval na razgovor hišnega gospodarja, s katerim sta si bila dobra znanca. Prosil ga je, naj mu pove, če ni mogoče popivala v njegovi krčmi sinoči na večer družba sumljivih ljudi. Morda je videl on ali kdo od njegovih neznance, ki so se morali v zadnjem času klatiti po okolici Župelevca.

Krčmar je gledal debelo žandarskega znanca. Videti mu je bilo na obrazu, da ne razume, za kaj da gre in kako naj pomore oblasti s svojo izpovedjo. Stražmojster ga je vprašal, če mu ni nič znanega, kaj se je zgodilo snoči v noči nekako na sredini Dobrave? Gospodar je odločno odkimal. Stražmojster je potegnil iz torbe nekaj pol papirja, sedel za mizo ter čital prijatelju, kaj vse se je zgodilo v minuli noči ne daleč od Župelevca ob cesti, ki pelje res dolgo po graščinskem gozdu Dobrava proti Brežicam.

Prvi žandarski zapisnik o dejanskem stanu ponočnega zločina v Dobravi je ohranjen ter se glasi po vsebini v slovenščini tako-le:

»Že bolj pozno na večer so se odpeljali 9. sept. iz Brežic v enovprežni kočiji: g. Julij Hansel iz Maribora, glavni vodja razkuževalne komisije v Posavju, Jurij Veršec, posestnik v Pišecah, in Ivan Vrstovšek, visokošolec iz Pisec. Oba slednja sta tudi vodilna člana imenovane komisije. Vozil je in sedel na kozlu Veršecev hlapec Tona Gregorevčič.

G. Hansel se je pripeljal z vlakom iz Maribora. Imel je velike opravke pri okrajnem glavarstvu, kjer so mu predložili vse polno pritožb o očitih uporih kmetov proti razkuževalcem.

G. Hansla sta pričakala na kolodvoru Jurij Veršec in Ivan Vrstovšek, da sta mu poročala o razkuževanju in kako bi bilo treba urediti kočljivo zadevo za bodočnost. Po zaslišanju ter prečitanju vseh mogočih poročil se je odločil g. Hansel, da si ogleda dejanski stan sam na licu mesta, se posvetuje še z ostalimi člani komisije in se loti sam pomirjevalnih poskusov s kmeti. Vsi številni in razni razgovori so se zavlekli v temo. Veršec in Vrstovšek sta resno svetovala Hanslu, naj prenočijo v Brežicah in se lotijo prevoza skozi Dobravo zgodaj zjutraj. G. Hansel je bil odločno za to, da se peljejo v noči, saj ni nikdo videl njegovega prihoda in sta načrtna zaseda ter napad v noči izključena. Če že res izza vsakega vogla prežijo nanj, potem se ga še lažje lotijo po dnevu nego v noči in ko se ga ne more nikdo nadejati.

G. Hansel je zapovedal po večerji, naj voznik zapreže in so se odpeljali po cesti, ki se zgubi ne daleč za Brežicami v obsežni gozd. Srečali niso žive duše in dremali na vozu. Na sredini Dobrave prebiva ob križišču cest graščinski gozdar. Hitro za gozdarjevim stanom v smeri proti Globokem sta zadela konj in voz kljub luči ob nalašč nastavljen hlod. Konj se je spotaknil in padel, predna kolesa so trčila s toliko silo ob tram, da se je kočija prekucnila in pokopala pod seboj potnike. Voznika je vrglo s kozla v obcestno grabo.

Komaj se je zgodila nesreča s prekucom, že so bili krog voza trije našemljeni neznanci. Eden je bil majhne postave, drugi srednje velik in tretji prava nebeška lestva. Predno so se zavedli presenečeni in vsled padca precej potolčeni potniki, kako in kaj, so jim bila usta zamašena in roke zvezane na hrbtu.

Tolovajska banda je spravila na noge konja, postavila na kolesa kočijo, pobrala hlapca in ga pognala na voz. Eden od napadalcev je lopnil z gorjačo po konju, da se je vzpel kvišku in oddivjal naprej po cesti.

Roparji so odgnali tri zvezane pod grožnjami z noži kar dalje, dalje v notranjost gozda, dokler niso prišli na jaso ob potočecu. Tamkaj so jih pometali na tla in neznani dolgin jim je naznanil, da bodo napravili iz njih Kalvarijo!

Najprej so postavili krepko na noge g. Hansla. Suknjo so mu trdno zapeli. Eden je prinesel dolg ter močan kol, katerega mu je porinil pri vratu pod suknjo, predrl hlače in ga je zasadil v pripravljeno luknjo, katero je drugi tolovaj začel z vso naglico zapehavati krog in krog. Tretji in najdaljši bandit ja razvezal g. komisarju na hrbtu zvezane roke in mu je stiščal pod suknjo skozi rokav preko hrbta in skozi drugi rokav kolec. Ni bil sicer več zvezan, a resnično križan, da si ni nikakor mogel pomagati z rokama, ki sta bili razpeti s pomočjo kolca ter tesno zapete suknje. Tudi z nogama je stal na tleh, vendar brez zadostne moči ter odporne sile, da bi raztrgal suknjo in se rešil podolžnega ter v zemljo vteptanega droga.

Ko so opravili križanje z g. Hanslom, so mrcvarili na isti način oba njegova spremljevalca. Ustvarili so v naprej zagroženo Kalvarijo. Oklepal se je s hrbtom nekakega križa na sredi g. komisar, levo in desno pa Jurij Veršec ter Ivan Vrstovšek.

Vpiti žrtve nečuvenega napada niso mogle, saj obvez z ust jim niso sneli. Žepov niso nobenemu pretaknili in so s tem dokazali, da ne gre v tem slučaju za roparski napad, ampak za dogovorjeno maščevanje nahujskanih kmečkih lopovov.

Po opravljenem križanju so se drzneži odstranili ter zginili v noč z glasno grožnjo:

»Zaenkrat ste križani radi pokončevanja vinogradov na nekrvav način; ako se ne zgubite z vsemi uživci in hudičevim oljem iz teh krajev, vas bomo pribili pri prvi priložnosti.«

Trojica je ostala na jasi v temnem gozdu ob žuborečem potoku čisto osamljena in prepuščena potrpljenju, dokler ne bo v beg pognani voznik poklical ter pripeljal odrešenja.

Nekaj časa so se skušali otresti drogov ter kolcev z otepanjem z nogami. Ves trud je bil zastonj. Tičali so podolžni drogi pregloboko v zemlji, skoro nove suknje so bile preveč tesno zapete in niso pri vsem brcanju popustile niti za las.

Višek hudobije zlobnih maščevalcev tiči tudi v tem, da so pustili žrtvam zamašena usta, da se niso mogli med seboj sporazumeti in ne klicati na pomaganje!

Lopovi niso zapustili nobenih posebnih sledi, iz katerih bi se dalo sklepati, kam so se skrili ter zginili po zločinu.

Z udarci v beg pognani konj je drvel po voznikovi izpovedi liki ob pamet do Globokega v smeri proti Pišecam, kamor je bila namenjena cela družba in kakor je bil navajen.

Šele v Globokem je zamogel voznik z voza. Vzbudil je ljudi, jim sporočil grozno vest o roparskem napadu in prosil, naj pohitijo z njim za tolovaji, ki so ujetnike izropali in jih bodo pustili kje v gozdu na pol žive.

Nekaj Globočanov se je odpravilo takoj na pot. Vzbudili so v Dobravi stanujočega logarja, da bi bil vsaj eden dobro oborožen in pri rokah, če bi roparji še ne bili pobegnili.

Rešilna ekspedicija se je lotila neustrašeno dela ter iskanja od mesta napada po obširnem gozdu na vse strani. Svetili so s škopom, klicali, iskali in brzeli v vseh smereh. Na vse klice iz polnih grl nobenega odgovora! Iskanje v popolni temi ter po gosti šumi je bilo težavno, saj ni znal nobeden, kam bi posvetil in kam bi hitreje stopil, da bi bil nesrečnežem poprej v pomoč.

Dobri, požrtvovalni ter hrabri Globočani so svetili, kričali ter tekali po hosti pod logarjevim vodstvom od pol dveh po polnoči do prve zore. Ob meglenih posinih prvih solnčnih žarkov so zadeli slučajno na jaso, katero so poprej obletali ter obkrožili bogznaj kolikokrat brezuspešno.

Na jasi se jim je nudil na prvi pogled po njih lastni izpovedi strašen prizor! Natančneji ogled položaja med grozo ter trepetom jih je poučil, da gre za navadno fantovsko križanje, kakoršno je po teh krajih nekaj običajnega.

V slučaju, da zalotijo ponočni kresači ali voglarji kakega nepoklicanega fanta pod oknom dekline iz njihove vasi, ga tudi križajo vsem drugim v posmeh ter svarilo na zgoraj opisani način.

Rešilci so rešili čisto otrple gospode križev in so jih odnesli k logarju, kjer so jim nudili razna okrepčila.

Ko si je križana trojica opomogla, je prosil g. Hansel, naj ga odpeljejo v Brežice, kjer ga bo preiskal zdravnik radi morebitnega nočnega prehlada. Veršec in Vrstovšek sta se lahko vrnila z Globočani peš iz Dobrove na kraj svojega službovanja v Pišece.

Vsak od napadenih in srečno rešenih je znal povedati o lopovih le toliko, kolikor je zabeleženo v zgornjem delu zapisnika.«

Tako se je glasilo besedilo žandarskega zapisnika o dejanskem stanu. Naloga okrožnega stražmojstra je: Poizvedeti, odkod bi bili nesramni napadalci in če jih ni kdo videl, da so se potikali po okolici Dobrave, kjer so se pripravili na nočni napad.

Gospodar Janežič je sledil pazno čitanju zapisnika. Če bi ne bil nadžandar zatopljen v črke, bi bil moral videti, kako je krotil gospodar z vso silo samega sebe, da ni prasnil v glasen krohot. Branje dolgih litanij o dejanskem stanu je trpelo tako dolgo, da se je krčmar zopet zbral, zadobil oblast nad seboj in je zatrjeval prijatelju z vso resnostjo, da ni videl in ne slišal o res skrajno drznih napadalcih prav ničesar.

Le osebni popis tolovajev se točno ujema z njegovimi današnjimi sušači otave ob potoku pri cesti. Stražmojster si je na te besede že popravil pas in torbo, da bi odhitel takoj na ogled, Janežič ga je pridržal s pojasnilom, da so se natepli zavsem slučajno na njegov travnik po celem okraju znani prihajači: Majdak, Bindek in Najncig.

Žandar se je tudi krohotal hudomušnemu osumljenju in bil mnenja, da so trije potepuhi na travniku po opisu napadenih za las enaki onim trem drznežem, ki so že bogznaj kje in ne bodo mirno premetavali otave v skoraj neposredni bližini mesta, kjer je bil izvršen ponočni napad, ki niti zločin ni!

Možakarja sta še uganila marsikatero na račun križanja, katero je v očeh priprostega naroda debela šala, za uradne osebe od razkuževalne komisije že — zločin!

Pri odhodu je zaupal stražmojster krčmarju, da zna po osebnem opisu za enega, kateri je bil zraven in je tudi voditelj celotnega upornega gibanja. Gre sigurno za Lapuhovega Vinka iz Sromelj. Ta je velike postave, skrajno drzen, neustrašen in tudi skriti ter zginiti zna liki kafra. Nad njega se bodo spravili. Treba bo za ta težavni posel posebnega pogonskega povelja na vse žandarske postaje v okraju. Ga že bodo iztaknili, četudi je zlezel v jazbečevo luknjo. Če bo enkrat pod ključem ter na varnem glavni rogovilež, bo izdal tudi oba pomagača. Pri zasledovanju prefriganih kmečkih lopovov kot je Lapuh, je treba časa, natančnega načrta ter predvsem previdnega postopanja, ker naglica samo škoduje!

Med takimi ter podobnimi načrti za prihodnje dni se je poslovil iz Župelevca okrajni stražmojster s celotnim utrujenim spremstvom ter se je vrnil nazaj v Brežice, kjer je hotel počakati na nadaljnja povelja. Glavno je bilo, da je imel v torbi opis dejanskega stanja, vse drugo bodo že opravili podrejeni orožniki.

Ni še bil zatonil zadnji žandar za cestnim ovinkom pred objemom šume v Dobravi, so že pometali prihajači na travniku za potokom grablje in odhiteli v Janežičevo hišo na obljubljeno pogostitev.

Bil je mož beseda imoviti gostilničar v Župelevcu. Kaj mu je bilo za vedro vina ter za na ražnju pečenega prolenka! Glavno je bilo sramotno križanje oblastne gospode, kateri se bo smejal celi okraj in je sploh s tem javnim osramotenjem onemogočeno nadaljnje poslovanje na dno pekla prokletih ušivcev!

Pri celotnem »špasu« še ta dobrina, da so ga resnično izvedli trije vsem znani norci, a ga jim ne bo verjel nikdo razen njega, ki jih je podžgal do od njega samega nepričakovanega dejanja. Okrajni stražmojster se je krohotal opazki o morebitni krivdi prihajačev, pa bi se sodnik in okrajni glavar ne!

Pri pregledu nehote posrečenega osmešenja tako visoke in obenem kačje osovražene gospode je bil Janežič iz dna srca vesel med pripravljanjem gostije trem potepuhom in klatežem.

Prihajači so pili, jedli malodane do razpočenja, kričali ter uganjali vsemogoče razposajenosti. Gospodar jih ni svaril, še podžigal k jedi in pijači, da so bili vsi onemogli po enotedenskem pirovanju in so se razleteli prostovoljno, da se streznejo, razbremenjo želodec in razhodijo ciganstvu udane noge.

Šala s križanjem glavnih ušivcev v graščinskem gozdu v Dobravi se je raznesla na dolgo ter široko z brzojavno naglico dalje nego po brežiškem okraju.

Seve ni verjel nikdo, da tičijo za križanjem na pol nori prihajači, ampak je šlo zasluženo osramotenje na pohvalni račun Lapuhovega Vinka. Z vestjo, da je na prežarski način križal vrhovnega komisarja ter njegovi obe desni roki (Veršeca in Vrstovšeka), je še tesneje priklenil nase kmete v obsotlskih krajih ter po Posavju. Kmetje so dobili še več korajže in so grozili javno, da bodo odslej križali vsakega ušivca, ki bi se še prikazal v vinograd.

Potegavščina s križanjem je bila res dobra, v očeh priprostega naroda največje dejanje v upornem pokretu; a se je maščevala prebridko nad povsem nedolžnim Lapuhom in še nad marsikaterim njegovim najožjim somišljenikom.

Norci so križali oblastne odposlance ter vršilce dolžnosti; oblast je pričela pribijati na križ teptanja kmečkih pravic nedolžne, tekla je kri, zmagala pa je le kmečka odpornost in razkuževalne komisije so morale zginiti za vselej!

*

Pustili smo Katičevo Veroniko kot novoporočeno ženo bogatega vinskega barantavca ter živinskega prekupca Grge Pasariča v Stenjevcu. Preselila se je iz domačega srebrnega v zlato gnezdo, saj tako so trdili Zagorci, kateri so poznali Katičeve ter Pasaričeve premoženjske razmere. Hrvatom je bilo vse le bogastvo, za srce, za zadovoljnost ter res notranjo zakonsko srečo se ni zmenil nikdo. Veronika je veljala v Stenjevcu za rajsko srečno kumico, saj je bilo pri Pasaričevih vsega, česar manjka navadni zagorski pari.

Če se je pa ovijal krog Veronikinega srca venec pravega ter notranjega zakonskega zadovolja, o tem je znala tožiti le sama sebi, ker je bila na novem domu osamljena, kar se tiče zaupnega ter prisrčnega občevanja.

Mož Grga je bil malo doma. Če se je vračal, je imel polno posla, razgovor s sovaščani in vse mogoče barantije s Hrvati in Štajerci. Za Veroniko je bilo malo časa z izgovorom, da je najprej dober zaslužek in potem šele dolgovezno kramljanje. Ženki je priporočal uživetje v obširno gospodinjstvo in potem, ko se bo počutila gazdarico na največjem imanju daleč na okrog, bo ta zavest njeno zadovolje ter sreča.

Večkrat se je vračal s trgovskih poslov vinjen. V takem stanju je bil zadrezast, je neznosno hrgolil v spanju in proti jutru govoril čudne in tolikokrat strah ter grozo vzbujajoče besede.

Pod hišo, ki je stala ob bregu, je bila dolga ter razsežna klet, polna zagorskih in štajerskih vin. Ako je bil gazda doma, je najrajši stal pred na stežaj odprto kletjo ter ogovarjal mimoidoče.

Ob pogostih prilikah prihoda vinskih kupcev jih je gostil po sklenjeni kupčiji dolgo v noč v manjši sobi, ki je tvorila zaključek kleti.

Klet ter vozarenja bogznaj kod sta bila Grgi vse; za rahločutno Veroniko je bil le gazda, kar je bilo za mlado žensko bitje mnogo premalo, da bi bilo pognalo med obema pozakonska ljubezen, če že predzakonske ni bilo!

Na Pasaričevem imanju je bil poleg pravega gazde še nekak podgazda ali šafer. Oskrbnik ali šafer Josip šuškovič je že bil dolgo pri hiši. Gospodar mu je zaupal vse in je imel v odsotnosti gazde celotne njegove pravice na posesti, v hiši in predvsem v kleti. Šuškovič je jedel skupno z gospodarjem, ga spremljal po večjih kupčijah ter sklepal kar sam živinske ter vinske kupčije. Gospodar ter šafer sta si bila več nego brata. Nista poznala nobenih prednosti eden pred drugim in nikakih prikrivanj. Kar je rekel gazda, temu je pritrdil Josip ter obratno.

Grga je večkrat tolmačil Veroniki, da je Josip že dolgo pri hiši in je pomagal z vsemi močmi, da so se utrdili temelji Pasaričevega imanja ter blagostanja. Služabnikov, kakor je dobri Šuškovič, je malo in radi tega ga naj smatra tudi ona za člana družine.

Na Pasaričevem domu sta bila pravzaprav dva gospodarja ter zapovednika. Razumela sta se med seboj, si nista nikjer nasprotovala ali uporekala in v marsikaterih slučajih si je lastil Josip več pravic tet odločitve nego gazda.

Razmerje dveh gospodarjev na eni posesti je bilo kolikor toliko vzdržno, dokler ni bil Grga oženjen. Dva zapovedovalca in ena gospodinja, ki hoče ? v moževi odsotnosti, takole ?.

Nikoli ni zaupal mož Veroniki, kaj ga druži ter bolj priklepa na šaferja nego na ženo. Med obema gospodarjema je obstojala nekaka skrivnostna vez, kateri ni mogla najti gospodinja razlage pri še tako skrbnem opazovanju hišnih razmer.

Josip si je lastil oblast najemanja ter odpuščanja služinčadi po svoji mili volji, da o težakih niti ne govorimo!

Da niso bili hrvaški oskrbniki pred 50 leti s podrejenim in služečim osobjem nič boljši od srednjeveških valpetov, je bridka resnica. In uprav grajska ošabnost ter krutost napram vsakemu, ki ni bil svoj lasten gospodar, je posebno povzdigovala Josipovo oskrbništvo v očeh ponižnih zagorskih kumekov ter kum.

Še ena oskrbniška vse graje ter obsodbe vredna lastnost je koreninila v Pasaričevem šaferju: bil je brezvesten babjek brezsrčen nasilnež v tem oziru. Če se mu dekle niso udajale, so morale od hiše in isto je bilo z mlajšimi ter bolj čednimi delavkami.

Pred vsemogočnim Šuškovičem je imel ženski spol tolik strah, da niti z glasnimi pritožbami ni upal na dan.

Veronika je kmalu spasla oskrbnikovo brezmejno pohotnost in je prosila moža, naj ga posvari, ker je v očito pohujšanje celi okolici. Grga je ob takih pritožbah brezbrižno zmajal z ramami in dostavil v opravičilo Josipa: »Ženske so njegova stvar. V svoji službi je na mestu in nekako postransko veselje ter zabavo mora imeti.«

Mož je torej soglašal z oskrbnikovim nečistovanjem, mu dajal celo potuho in to ravnanje je zabijalo med Grgo in Veroniko od dne do dne globokejšo zagozdo razdora.

Čedna ter dobra Veronika je bila na novem domu gazdarica ter kumica, ki je slobodno jedla, pila in lenuharila, kolikor se ji je ljubilo; ko je šlo za kake odločitve in gospodinjske pravice, je bil Josip Šuškovič daleč pred njo!

Kadar je bil gazda posebno pri volji, je povabil v klet razne imenitnejše Stenjevčane, Ob takih prilikah se je razvilo razposajeno rajanje, ki se je zavleklo v par dni. Veronika ni smela niti pogledati v ono kamro v kleti, s kom popiva mož, prepeva, se gosti in se obnaša cela družba, kakor pri ljudožrskem plesu.

Zakaj tako hrupne gostije v podzemlju, znal Bog! Ko je bilo veseljačenje pri kraju, je govoril celi Stenjevec: »Kum nas je gostil. Hočemo, da mu vrnemo na drug način, ker mu ne moremo z jedjo ter pijačo.«

Opisani prepad med Pasaričem in njegovo mlado ženko je zazeval kar prve dni po poroki. Mesto da bi se bil mož ženi bližal, se ji je odtujeval. Že pred poroko ji je bil navaden tujec, po nekaj tednih zakonskega življenja ga je – zasovražila. Pobegnila bi bila z njej tolikanj tujega novega doma, da se ni bala sramote, katero bi nakopala s pobegom očetovi hiši. — — Nahajala se je v za mlado ženo nevzdržnem položaju in še potožiti ni mogla svojega gorja živi duši.

Dolgo je prosila moža, naj obiščeta njen dom, da bo povedala staršem, kako in kaj se ji dopade ter godi na novem domu. Grga je skraja izbegaval takim prošnjam na vse mogoče načine in z raznimi izgovori. Ko je slednjič le pristal na obisk, je vzel seboj še neizogibnega Šuškoviča, ki še ni poznal doma gazdarice ob Sotli.

Odpeljali so se z obilnimi darovi za Katičeve v troje v Kraljevec.

Obisk tolikanj imenitnega ter bogatega zeta ter presrečne hčerke je bil Katiču povod za prireditev cele gostije. Povabil je na pogoščenje mladega para več sosedov, da slišijo ter vidijo, kako se godi njegovi edinki na imanju, katerega vodi poleg gazde še šafer!

Pri Katičevih so se rokovali veseli Zagorci, bratili, peli, pili in se ponašali z vsem onim, česar marsikateri nikoli posedal ni.

Šele višek pogostitve ter domačega veselja je lahko porabila Veronika, da je zginila z materjo od mize.

V dekliški Veronikini kamri je zvedela mila majka, da obilno založena miza, grunt ter razni drugi imetek v zakonu nista vse. Čula je iz ust lastnega otroka zatrdilo, da se zasaja v njegovo srce mesto klic ljubezni do moža — sovraštvo in to po njegovi krivdi!

Izpoved mlade žene materi je bila dolga, odkrita in v upu:

»Mati, svetuj, kaj za naprej, ker tako ne more in ne bo šlo za bodočnost!«

Pri takile bridki izpovedi sta obe ženski obilo jokali. Izlili so se po obrazih obeh potočeci solz, predno se je zbrala mati in dala hčerki nasvet:

»Vražji Šuškovič mora od hiše ii potem bo morebiti boljše!«

*

Stenjevški gosti so se zopet vrnili. Gazda ter šafer sta bila prav židane volje in zadovoljna. Pripravila sta s posetom vidno veselje starima in celemu Kraljevcu. Veronika je nesla na novi dom materino tolažbo ter trden sklep, da bo obračunala pri prvi priliki z oskrbniškim drznežem.

Šuškoviča je obisk pri Katičevih naravnost predrugačil ter prelevil. Napram mladi gazdarici je ubral čisto novo pot uslužnosti ter ji je prepuščal v gospodinjskih poslih proste roke. Tale prvi preokren je bil hvalevreden; drugi manj in je obetal resen obračun med gospodinjo in oskrbnikom.

Josip je opazil že koj skraja, kako zanemarja njegov gazda mladostno bitje brhke Veronike. Kar nenadoma se je pričel truditi, da bi nadomestil on, česar mož sploh ni hotel ali ni razumel. Z drugimi besedami povedano: Desna Pasaričeva roka je bila prepričana, da bo ujela lepo Veroniko v svoje mreže nedovoljene ljubezni. Upanja na uspeh v svojih grdih ter zlobnih nakanah je imel dovolj vpričo dejstva, da je bila gospodarju dobra ženka še vedno tujka!

In ravno obisk v Kraljevcu je dajal pohotnežu dovolj gradiva, s katerim se je bližal svoji novi žrtvi. Zdaj je porabil to ljubkost Veronikinega rojstnega doma, pa zopet materino neprisiljeno ljubeznivost, katero je hvalil mladi gospodinji, ki je bila s celotnim mišljenjem ter hrepenenjem mnogo bolj v Kraljevcu nogo v Stenjevcu. Opozarjanja na lepote ter mičnosti domačega krova so vzbudila sčasoma v Veroniki prepričanje, da Šuškovič le ni tolikanj notranje izprijen, kakor ga je dolžila dosedaj. Ravno on ji je znal prehoditi dolg čas z obujanjem spominov na mamiko ter tateka in da bi bilo pri njih na Pasaričevem imanju ravno tako lepo, ljubko ter privlačno, če bi bil n. pr. on gazda.

Premeteni oskrbnik je dolgo sejal spominčice na hišico očetovo krog Veronikinega srca, predno je prešel od besed v dejanja. Spomnil se je najbrž na star pregovor, da besede mičejo, vzgledi in sicer dejanski pa vlečejo! Le toliko se je zmotil, da je naobrnil navedeni rek v slabem smislu in na kolovoz svojega pokvarjenega srca. Bil je preizkušen ženski lovec in je imel doslej precej sreče v tem peklensko hudobnem lovišču. Vsak zapeljivec se enkrat pošteno opeče in tako je bilo tudi s hinavskim lizunom Šuškovičem.

Naveličal se je že bil sladkih govoric, ki so bile laž iz njegovih ust in le past a zasledovani plen. Postal je Veroniki oseba, s katero se je najrajše ter največ razgovarjala in ga naravno pogrešala, če je moral izostati dalje časa. Šuškovič je nadalje dobro znal, da so ženskam največ slučajih prav ubrane besedne strune vse. Žensko bitje, če enkrat rado posluša moškega vabeče besede ter išče njegovo bližino, je že toliko pridobljeno ter zvabljeno na ljubezenske stezice, da slobodno reče zapeljivec: Moja bo!

Vse je bilo preračunano, napeljano, z ljubeznjivostmi ovenčano in sam zlodej bi moral poriniti vmes svoje kremplje, če se ne bi posrečilo. Tako in podobno je še razmišljal in se utrjeval v veri na zmago oskrbnik Josip, predno se je lotil miške z obema rokama.

Gotovo nikoli poprej ni bil drznež tako iznenaden ter razočaran, ko v trenutku objema lepe Veronike. Objel jo je strastno z obema rokama, privil nase v najtrdnejši veri, da bo kar sama prislonila glavico k njegovemu obrazu, nekoliko pojokala radi dosedanje nesreče in trenutne blažnosti in potem – potem ... Ni še sklenil svojih z bliskavico delujočih razmišljanj o – potem, že se mu je miška izvila in je oplazila pohotnega mačaka s svojo tačico po licu, da je kar zapelo in je napol omahnil po tleh. Predno se je prav zavedal, kaj se je zgodilo, mu je miška že ušla. Njegova zaljubljenost in strast sta se prevrnili na mah v srditost razočaranja, da je doživel nekaj tako poniževalnega, da bi o tem niti sanjati ne upal. Bitje, katerega se je oklepal pred trenutki z vsem svojim mišljenjem ter poželjenjem, je zasovražil in je sklenil, da se bo maščeval za zaušnico na ta ali oni način, in sicer pri prvi priložnosti.

Veronika je bila mlada in z življenjem prepojen ženski svet hrepeni po opori ljubezni. Tako daleč se je bila vdala v usodo prisiljenega zakona, da bi bila odkazanega ji moža še vzljubila, če bi ji le bil namignil v tem oziru z mezincem. Vsiljevati se mu ni marala ter ni mogla. Česar ni mogla izvojevati ter izkopati iz moževega srca, to je skušala nadomestiti s spomini na mater ter na očetov dom. V obujanju spominov, ki so ji postali v stenjevški puščavi vse, ji je bil poprej osovraženi Šuškovič dobrodošel. Nikoli ni pričakovala, da bi gojil, prikrita zloba, kake posebne namene in še to glede nje, v kateri je bila ženska poštenost z materino besedo in ljubeznijo ukoreninjena liki hrast! Bila je dekle v vrtu nedolžnosti, hotela je ostati dasi v nesreči žena poštenja ter neoporečenosti. Ko jo je pohotnež objel, ni oklevala niti trenutek, kaj je njena dolžnost in kako se ji je obraniti nasilneža.

Po dejanski obrani je zbežala brez sicer v takih prilikah običajnih psovk. Zaplesalo ji je krog srca upanje, da se bo po tem doživljaju izpolnilo povelje njene dobre matere:

»Vražji Šuškovič mora od hiše in potem bo morebiti boljše!«

Sklenila je, da bo predložila obračun z vsiljivcem možu in ga prosila, naj stori še on svojo dolžnost.

Kako je bila ogoljufana v nadi, da bo mož vzrojil, ko bo čul, kako daleč se je spozabil ter drznil njegov služabnik. Samo nekaj je godrnjal, se praskal za ušesom in obljubil le toliko, da ga bo že posvaril in mu zakrotil, naj pusti za bodoče gazdarico pri miru.

Šuškoviču zasluženo prismoljeni udarec je vrnil Veroniki mož in to s svojo mevžavostjo in pomanjkanjem iskrice ljubezni do mlade, tolikanj čedne, zveste in poštene žene!

Možev odgovor ji je pregnal vsako upanje, da bi zamoglo postati med njima še kedaj drugače, nego je bilo dosedaj. Obsojena je bila v prebridko zakonsko nesrečo, iz katere jo bo bogznaj kedaj odpoklicala – smrt!

Zakonski mož, ki se ne upa potegniti ter odločno nastopiti za čast svoje žene, je ali popolen bebec, ali pa – lopov!

Veronika je bila varana v upu, da bo spodil mož zasledovalca njene zakonske zvestobe. Kar je prezrl on, je hotela pokazati prej ko slej sama!

Šuškovič mora od hiša in bo tudi zginil, to je bil najtrdnejši Veronikin sklep!

*

Po oni zaušnici, ki je priletela iz Veronikine roke in se je ustavila na Josipovem obrazu, so se predrugačile razmere na obsežnem Pasaričevem imanju le za dva vidno.

Oskrbnik je zamenjal vljudnost, postrežljivost in zgovornost napram gazdarici z odločnim nastopom, da je zopet on namestnik in desna roka gazde. Ni iskal več Veronikine bližine, a ji je tudi kljuboval po možnosti in jo naravnost smešil vpričo služinčadi in težakov.

Veronika je prežala na tak nastop lopova, ki ji bo nudil dovolj vzroka, da ga požene na cesto.

Ni ji bilo treba ostati dolgo na preži in že sta trčila z oskrbnikom in napravila medsebojni obračun vsak po svoje tako, da sta ga pomnila do smrti.

Grga Pasarič si ni dotaknil napram šaferju niti z besedo, da mu je znano, kaj se je odigralo med njim in njegovo ženo. Ta dogodek ni prav nič zmešal njegovega dosedanjega življenja. Kšeftaril je z vinom ter živino naprej ter je izostajal z doma, ne da bi Veroniki omenjal, kod hodi ter se vozi, s kom občuje in kolik je njegov zaslužek.

Gazda je že bil zopet kar celi teden z doma. Šuškovič ga je nadomeščal z vsem in je baš tokrat kazal gazdarici javno in pri vsaki priliki, kako je ona prava ničla pri hiši.

Nekega večera se je šalil z dekleti pred kletjo in uganjal opolzke ter ogabne šale. Mimo je imela priti Veronika in jo je zloba tudi dobro videl. Gospodinja niti dvomila ni, da se bo razposajeni prizor razpršil ob njenem pojavu. Kaj še!

Šuškovič je na cesti pred kletjo vpričo gazdarice pograbil punčaro, ki mu je bila najbolj pri roki, jo strastno objel, poljubil in jo pognal v Veroniko z besedami:

»Tako je vajen in zna Josip Šuškovič!«

Drznež vseh drznežev, tokrat se je urezal v gič in to za celo življenje!

Gazdarico je prešinila neugnana notranja ter moč. Liki levinja se je pognala v klevetnika in je padalo po njegovem obrazu od leve ter desne, dokler ni pobegnil v klet in se zaklenil v pivsko kamro.

Veronika se po podarjenih udarcih ni umaknila v hišo, ampak narekovala hlapcu skozi zaklenjena vrata z gromovitim glasom:

»Pri priči od hiše in med pujske, kamor spadaš!«

Tak le prizor na vasi privabi gledalce ter poslušalce izza vseh voglov, oken ter vežnih vrat. Ženski svet izpred kleti se je razletel, kakor bi ga bil odpihnil vihar, a sosedi so videli ter čuli, da je doslej vsemogočni Šuškovič nemogoč pri Pasariču kot šaler. Kdo na božjem svetu bo še poslušal ter klonil tilnik pred valpetom, ki je bil javno žigosan od ženskih rok z najbolj sramotnimi ter nečastnimi udarci!

Po glasni odpovedi v kleti je odbrzela Veronika v stan. Ona sama in še par dekel je zmetalo Šuškovičevo obleko ter ropotijo na cesto in ga tudi s tem dejansko spodilo od hiše, v kateri je bil toliko let bog!

Nikdo ni prav videl, kedaj je Josip pobegnil s Pasaričevega imanja.

Še isti večer po najbolj odločnem nastopu Veronike z oskrbnikom se je vrnil gazda. Videl je Josipovo kložnjo kar zunaj na cesti in seveda vprašal, kaj se je zgodilo v njegovi odsotnosti.

Ko je čul od hlapca, kaj je učinila gazdarica, so ga zapustile moči, da je omahnil po koleslju, kakor bi ga bila lopnila kap. Kmalu si je opomogel. Prepaden in prevzet do drgetavosti je zapovedal, naj mu napreže sluga svežega in najboljšega konja. Zmotal se je z voza, sklonjeno odkrevsal v klet, odkoder ga ni bilo dolgo na spregled. Vidno postaran se je vrnil k hlevu, sedel na koleselj in oddrdral v smeri proti Zagrebu. Videl ga je oni večer samo konjar, ki mu je sporočil, da je moral na povelje gospodarice ostaviti Pasaričevo imanje šafer Josip Šuškovič.

Mogočni gazda Pasarič se ni vrnil nikdar več v Stenjevec. Vzela ga je noč po izgonu Šuškoviča. Nikdo ga ni več videl in ni znal povedati, kam je krenil z vso naglico na vozu in z najhitrejšim konjem.

Konjar je bil mnenja, da jo je ubral gazda za oskrbnikom, da pristreže njegov pobeg in ga privede nazaj. Sestanek z do nerazsodnosti osramočenim ter užaljenim Josipom mu ni uspel, sicer bi še ne bilo došlo do razkrinkanja tolovajske družbe v Stenjevcu.

*

Gazda ni pripeljal drugo jutro Šuškoviča, kakor so pričakovali vsi. Ni bilo na spregled ne enega in ne drugega celi naslednji dan in noč. Nobeden se ni vznemirjal radi izostanka. Sta pač kod popivala po Zagrebu. Prigovarjanje na povrat se je zavleklo po tako hudi žalitvi. V tem prepričanju so se zibali na Pasaričevem domu Veronika in služinčad.

Drugo predpoldne je dobil Stenjevec poset, kakoršnega se niso nadejali. Kar na lojtrskih vozeh se je pripeljala cela četa orožnikov z nasajenimi bajoneti. Že nekoliko pred vasjo je poskakala večina žandarjev z voz in obkolila z vso naglico Pasaričevo hišo. Ostali so se pripeljali v vas in šele tamkaj so zapustili vozove ter se razkropili po selu. Šestorica je potegnila z voza uklenjenega Šuškoviča ter zahtevala v imenu zakona, naj takoj odklenejo Pasaričevo klet in prinesejo krampe, motike ter sekire!

Dva orožnika sta stopila v hišo, kjer sta zadela na do joka presenečeno Veroniko ter sta ji napovedala brez nadaljnjih pojasnil aretacijo. Pozvala sta jo, naj jima sledi v klet. Nad deset žandarjev je pričelo hišno preiskavo in predvsem so povpraševali: »Kje je Grga Pasarič?«

Vsa pojasnila, da bi se bil odpeljal oni večer proti Zagrebu in da se ni več vrnil, so bila ničeva. Nad dve uri so ga iskali po celem imanju. Seveda zaman, ker ga pa sploh ni bilo v Stenjevcu.

Med natančno hišno preiskavo ter stikanjem za gospodarjem je bila posebna skupina žandarmerije zaposlena v kleti, kamor sta morala tudi Šuškovič in Veronika. Hlapce ter razne težake so natirali h krampom, motikam in sekiram. Vklenjeni Šuškovič je kazal pot ekspediciji po prostorni kleti. Na treh od njega zaznamovanih mestih so pričeli kopati, ko so poprej prevalili težke sode na druge gantnarje, ali pa so jih postavili po koncu. Kopali so precej dolgo sesedlo ter steptano zemljo. Kar naenkrat sta odskočila kopača iz ene jame ter se prijela za nos. Po kleti se je razlezel neznosen smrad po gnilobi. Vse je vrelo ven pri durih, nikdo ni mogel prenesti v kleti vsled smradu ter strahu, na kaj za Boga milega so zadeli.

Žandarji niso mogli prisiliti nobenega Stenjevčana, da bi bil nadaljeval izkapanje. Prignali so slednjič od nekod pokopiča, ki je izkopal dva okostnjaka, tretjega ter na pol razpadlega trupla tudi on ni mogel radi smradu.

Žandarji, kateri so se bili razkropili po čelu, so pritirali v verigah pred Pasaričev dom mnogo moških ter par žensk.

Žandarji so opravili na pol svoj posel. Bila je že na mestu tudi sodna komisija. Radovednežev se je bilo naklatilo v Stenjevec od vseh strani, da so jih komaj odganjali orožniki ter skrbeli za red. Mize so pripravili za sodnike ter zapisnikarje. Pred pričetkom prvega poročila o dejanskem stanu je oznanil preiskovalni sodnik z mogočno besedo, da so privreli na dan strašni zločini. Tega in tega dne se je oglasil pri zagrebškem državnem pravdniku Josip Šuškovič, oskrbnik pri Pasariču. Dal je na zapisnik izpoved, po kateri bi naj bila zakopana v Pasaričevi kleti tri moška trupla. Pred leti so izginili eden za drugim trije bogati trgovci z vinom. Odkop od Šuškoviča označenih mest je dokazal, da gre istinito za izginule. Roka pravice je na Šuškovičevo ovadbo zagrabila vse označene ter glavne krivce, izvzemši Pasariča, ki je bil dolga leta vodja obširne tolovajske bande. Gre še za mnogo doslej nepojasnjenih umorov, ropov in tatvin, do katerih je predan z ovadbo Šuškoviča ključ.

Po tem kratkem pojasnilu, katero je bilo namenjeno pomirjenju, so začeli narekovati opis, kaj je našla komisija in kdo mora v spremstvu orožnikov v zagrebške preiskovalne zapore.

Glede Veronike se je prepričala že komisija, da je ne zadene nobena krivda, a vendar mora v Zagreb, da bo zadoščeno zakonskim predpisom.

En del orožnikov je odgnal zvezane proti Zagrebu. Veroniko so naložili v kočijo sodnikov in jo odpeljali prikrito radovednežem.

Precejšen oddelek žandarjev je nadaljeval po prebiti noči v Stenjevcu pot na vozu proti Kraljevcu, kjer so napovedali aretacijo po pojasnitvi položaja staremu Katiču.

Iz Kraljevca je bilo obveščeno štajersko orožništvo, naj spremi na ta in ta kraj hrvaške tovariše. Gre za razkritje umora, ki je bil zagrešen pred leti na Bizeljskem.

Pri kraljevički ekspediciji je bil tudi Šuškovič, katerega je prebadal stari Katič z očmi do vrhunca prikipele jeze in sovraštva.

Trpelo je precej časa, predno so se združili hrvaški ter štajerski orožniki in nadaljevali pot peš iz Kraljevca preko Sotle na Bizeljsko. Na štajerski strani so zavili v grabo ob potoku Dramlja in so se ustavili pred zapuščenim mlinom rajne Domitrovičeve Katre, v katerem je še vedno prebivala stara dekla Lenka s svojo sestro.

Vodo so čisto izpustili iz preperelega jeza. Na dnu jeza med jelševimi in vrbovimi koreninami sta bili zamotani na pol razpadli dolgi vreči. Pod zgornjo je bila še ena in pritrjena s trhlimi motvozi za zgornjo. S koli so hoteli izmotati najdbo izza korenin, a ni šlo. Moralo je nekaj moških v blato jeza, kjer so se lotili z rokami dviganja vreč. Koj po prvih prijemih za tovor so si bili na jasnem, da je v spodnji vreči kamenje. Potrgali so motvoze, ločili spodnjo vrečo od gornje, ki je bila povsem lahka in je imela na raznih krajih luknje, skozi katere je šla moška pest. Močna vreča za moko je bila še toliko cela, da se ni razletela, ko so jo dvignili in je nekaj po njej zašklopotalo. Vrgli so jo na kopno in razrezali z noži. V precej dolgi vreči se je skrival okostnjak. Strašna najdba ni prav nič smrdela, saj so bile gole kosti in v vodi vendar truplo ne segnije tako hitro. Uganko z oglodanim okostnjakom so razjasnili radovedneži z razlago, da so ostrgali truplo do belih kosti raki in so opravili temeljito ta posel, predno jih je zalotila kuga.

Zagonetni umor Domitrovičeve Katre je bil z najdbo okostnjaka pojasnjen in dokazana popolna nedolžnost prvotnega obdolženca Vinka Lapuha.

Z naročenim roparskim umorom premožne starke je iztrgal Stenjevčan Vinku svojčas nevesto. Pahnil je v nesrečo nedolžnega Vinka ter prisilil v tolovajsko zakonsko zvezo cvet neomadeževane mladosti – Veroniko!

V jezu najdeno okostje so zanesli ter shranili na njivi božji pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem. Komisija je opravila poverjeno nalogo ter se razšla.

Hrvaški orožniki so odpeljali s Šuškovičem v Zagreb še Katiča pod sumom, da je znal, kdo je njegov zet in kaki so bili njegovi obširni trgovski posli.

*

Vsakdo si lahko predstavlja, kaj je pomenilo razkritje toliko zločinov med tedaj poštenim podeželskim narodom ob obeh straneh Sotle. Glavno na strašni zadevi je bilo še to, da niso bile zapletene v njo kake uboge pare, katere sili pomanjkanje na grozno pot tolovajstva. Glavar roparske družbe je bil vsem dobro znani bogataš in bahač, kateremu je žarela že z zabuhlega obraza vsestranska obilnost!

Par porcij zaporne samote so privoščili ljudje tudi staremu Katiču. Enoglasno je šlo od ust do ust: Naj se le ovica stari v Zagrebu, da bo nekoliko bolj ponižen in ne bo gledal izpod grmovja ošabnih oči na siromake.

Občega ljudskega pomilovanja je bila deležna Veronika kot nedolžna žrtev brezsrčnega očetovega pohlepa po še večjem bogastvu. Ljudje so bili itak prepričani, da jo morajo izpustiti v najkrajšem času.

Trdili pa so, da bo spremljana skozi celo življenje od najbolj sramotnega žiga: Bila je žena proslulega roparskega glavarja! Trpela bo po krivem za greh očetove trme in pohlepnosti po denarju!

Vinkove popolnoma dokazane nedolžnosti je bil od srca vesel vsak obsotlski Štajerc in Zagorec.

Ne smemo pozabiti, da je imel po razkritju v Stenjevcu in v jezu ob Dramlji obilo posla Majdakov Johan. Prihajaštvo je prenesel s štajerske strani na hrvaško. Ni več tovoril iz Bizeljskega v Zagreb in obratno kosti, ampak novice, nanašajoče se na strahovite obdolžitve na račun Pasariča, Šuškoviča in še raznih drugih Stenjevčanov, katerim je bil Grga Pasarič kum in obenem tudi tolovajski glavar.

Majdak je znal do pičice natanko, kaj vse je že dognala preiskava v Zagrebu in kdo vse pride na vislice. Na njegovo največjo nevoljo ter jezo ni mogel iztakniti niti trohice, kam se je skril ter zginil pred roko pravice in krvnikom glavni krivec – Grga Pasarič.

Po spodnjih krajih je tedne in mesece kar šumelo o stenjevški zločinski aferi, ki je pridobivala vedno bolj na obsegu in je rinila v razkritje tudi marsikatero štajersko zagonetko.

*

Izza križanja treh glavnih članov razkuževalne komisije je bil mir po vinogradih od strani teh nasilnežev. Komisija z glavnim sedežem v Pišecah sicer ni bila razpuščena in ukinjena, a njeni člani s težaki se niso nikjer pojavljali. Izgledalo je, kakor da je oblast uvidela, da s prisilnim uničevanjem trte doseže baš nasprotno, kar je nameravala. Ljudje so govorili, da je gospodo oplašil že nedolžni križ kako bi se šele razleteli ušivci, če bi jim pomolel narod resno pest pod nos.

Radi nenadne prekinitve delovanja razkuževalcev so vinogradniki nekako pozabili na to nadlogo, ker je bila osredotočena vsa pozornost moškega ter ženskega sveta na strahotne dogodke preko Sotle.

Celo od naroda izklicani organizator puntarskega pokreta Lapuhov Vinko je verjel na tihem, da imajo komisarji dovolj od križarske šale in da ne bodo razpihavali še dalje ljudske nevolje. Znal je dobro, da po njem poizveduje žardarmerija po ovinkih, vendar se niti prav zmenil ni za poizvedbe.

Orožnikom se sicer naravnost ni nastavljal, hodil pa je nemoteno okrog. V stalnih stikih je bil z Majdakom. Ta mu je poročal, kako je z Veroniko in ali je že grobokop njegove življenske sreče Pasarič pod ključem.

Zvedel je, da so Veroniko spustili kmalu. Vrnila se je mimo Stenjevca k osamljeni materi v Kraljevec. Siloviti udarec usode jo je potrl, da je prepadena in jedva senca nekdanje ljubke Veronike. Doma sploh ne gre iz hiše in nikdo ne zna, kaj da pravzaprav začenja.

Majdak ni mogel dobiti z njo nobenih stikov. Zatrjeval je Vinku, da je blaga ter nežna ženska duša preveč udarjena, da bi pri njej zalegla kaka tolažba izpod Vinkovega peresa. Veronika bo prosta, ko bodo zagrabili Pasariča ter ga obesili. Po smrti tolovajskega glavarja bo pa tudi za tolikanj bičano Veronikino srce najtrdnejša opora zavest, da tudi od njenega peklensko zlobnega moža v največjo nesrečo pahnjeni Vinko ni pozabil na njo.

Treba je bilo počakati, potrpeti, kako se bodo razmere razvijale. Po tolikerih najhujših preizkušnjah bo došlo sigurno plačilo!

Takole in podobno so se glasili Johanovi nasveti. Vinko sam je moral priznati, da še ne sme kar pasti skozi duri Veronikinega srca. Sklenil je, da se ne bo vsiljeval in prepustil času ter slučaju, da ju zopet združita.

Lapuh se je tudi pogostoma sestajal s tobakarji. Takoj jih je pridobil za odločno pomoč kmetom, če bi se še drznili razkuževalci enkrat s svojimi brezsrčnimi nastopi. Treba jih je bilo samo pozvati in trdno se bodo postavili s kmetom ramo ob rami, da branijo ter čuvajo njegove lastninske pravice. Vinko je bil pač previden in radi tega si je zasigural še sigurnejšo obrambo napram nasilnostim gosposke, nego so bili kmetje.

Presneto bridko so se varali kmetje ter Vinko s svojimi tobakarji vred, če so mislili, da so dušo razkuževalcev Hansla trajno oplašili s križanjem!

Po rešenju s križa na jasi v Dobravi se je sicer zatekel k zdravniku radi morebitnega prehlada. Kakor hitro ga je zdravnik potolažil, da je zdrav in da mu otrpnenje udov ni prav nič škodovalo, je sklenil tudi maščevanje nad drzneži.

Predvsem je obvestil okrajnega glavarja, kako se mu je godilo nekaj ur v Dobravi. Zaupal mu je, da bo posetil sam deželnega glavarja v Gradcu in zahteval od njega zadoščenje za brezmejno žalitev ter osmešenje. Iz Gradca bo prejelo okrajno glavarstvo, kaj bo storiti in kako postopati proti puntarjem v bodoče.

Hansel se je odpeljal iz Brežic v Maribor in Gradec. Predno je nahujskal najvišjo deželno oblast nad slovenske vinogradnike, je preteklo nekaj časa. V njegovi odsotnosti je počivalo delovanje razkuževalne komisije, kar si je tolmačil priprosti narod čisto napačno. Člani komisije so bili tudi v brezdelju sijajno plačani in niso sami silili ter priganjali k nadaljevanju tolikanj opasnega zatiranja trtne uši. Čakali so na povelja ter navodila od svojega vrhovnega zapovednika in čim dalje so izostala, tem ljubše jim je bilo.

Po daljšem odmoru so prejeli iz Gradca zapečateno pismo. Hansel jim je pisal, da morajo biti ta in ta dan pripravljeni, da odrinejo pod zaščito orožnikov na Sromlje. Tamkaj je glavno gnezdo puntarjev in tem bo pokazala oblast z oboroženo silo, da so njena povelja svetost! Nobenemu članu komisije se ne sme skriviti niti las, sicer bodo govorile puške! Pričetek razkuževalnega delovanja naj komisija na Sromljah oznani, sicer bi zgledalo, kakor bi se bali par nahujskanih kmetov. Navodila za pohod na Sromlje ima že brežiško okrajno glavarstvo, katero mora skrbeti za varnost ter sigurnost komisije.

Tako je pisal g. Hansel. Sam je lepo ostal v Mariboru in se ni pripeljal, da bi bil lastnoročno podrezal v sršenovo gnezdo razpaljene ljudske nevolje.

Komisarji so imeli navodila in treba je bilo iz mirnega pišečkega zatišja na opasen posel.

Razkuževalci so imeli izrecno povelje, da morajo svoj nastop v župniji Sromlje poprej dati oklicati pred cerkvijo. Najnevarnejšo ost Hanslovega predhodnega oznanila so s pristankom okrajnega glavarja enostavno opustili. Presojali so itak nevaren položaj čisto pravilno: Zakaj nuditi kmetom s predhodnim oznanilom priliko, da se zberejo od bogznaj odkod in planejo po njih! Če bo enkrat komisija na svojem novem sedežu in skrbno zastražena od orožnikov, se jih ne bodo upali lotiti posamezni puntarji.

Razkuževalni pohod na Sromlje je bil določen za 13. julija 1883 zgodaj zjutraj. Komisija je krenila iz Pišec preko hribov in kakih 20 žandarjev broječa četa pa iz Brežic proti Sromljam. Obe skupini se sestaneta pri cerkvi in pričnejo z delom v Petanovem vinogradu. Zopetni pričetek delovanja ušive komisije je bila seveda najstrožja tajnost, ki pa ni ostala prikrita.

Ko je prisopihala komisija omenjenega dne na Sromlje, je bilo tamkaj nad 200 moških in žensk. Že med potjo so opazili komisarji s težaki, kako so jim križale pot neznane osebe, ki jim niso privoščile niti pogleda, kaj šele dobrojutrovega voščila!

Pri pogledu na komisijo je zbrana množica zagnala krik z zahtevo, naj se takoj zgubijo, sicer jim bodo zakurili pod petami. Ušivci bi jo bili tudi potegnili ter se razbežali, da jih niso zadržali brlizgi bližajočih se žandarskih piščalk. Orožniki so pribrzeli z za napad pripravljenimi puškami, obkrožili na kupu zbrane puntarje in zahtevali takojšen razhod, sicer bodo nastopili z bajoneti!

Pri resni grožnji žandarjev se je preril na sredino kmetov Vinko in je hotel očividno ljudi pomiriti, naj se zaenkrat uklonejo grožnji, ki bi znala v resnici marsikoga stati življenje.

Ni niti utegnil odpreti ust, že so ga zagrabili žandarji, da ga uklenejo radi obdolžitve križanja v Dobravi. Podreti so ga skušali na tla, da bi imeli tem lažji posel. Ko so pa množice videle, da stegajo žandarji roke po njihovem voditelju, so kriknile in marsikateri kamen je priletel v žandarje. Orožniki so pehali zagrabljeno žrtev pred seboj, da bi opravili z Vinkom kje bolj na prostem ter na samem. Kamenje je frčalo za njimi. Kamen je zadel tudi žandarja, ki je suval pred seboj Vinka. Zadeti žandar, pesteč Lapuha, se je ozrl po napadalcu in ta trenutek je porabil Vinko, da se je izmaknil nasilnikom in hotel po ovinku nazaj med besneče puntarje, da prepreči prelivanje krvi. Komaj je napravil par korakov proč od žandarskega kroga, že so počili po njem trije streli. Zadet od zadaj in od strani je padel na obraz ...

Odjek strelov in padec voditelja je oropal na mah puntarje vse korajže. Kakor na najglasnejše povelje jo je ubral vsak z neugnano silo iz kroga orožnikov in po kolovozih ter po vinogradih navzdol, samo da bi se skril pred puško.

Izmed tolikerih bežečih je imel edini Sromljan Martin Petan toliko poguma, da je hotel na smrt zadetega Vinka dvigniti ter ga zavleči v kako hišo, da ne bi izkrvavel. Ker ni posluhnil povelja poveljnika žandarske ekspedicije, naj pusti ustreljenega, kjer je obležal, sta zadeli tudi njega dve krogli. Zgrudil se je na Vinka ter izdahnil na že mrtvem voditelju zadnjih kmečkih puntarjev!

Žandarji so stražili ustreljena, dokler ni prišla drugo predpoldne sodna komisija. Trupla so na naglo raztelesili in pokopali obe žrtvi pod zaščito bajonetov in ob prisotnosti le najožjega sorodstva.

*

Razkuževalna komisija se ni usidrala na Sromljah, čeravno so jo uvedli s prelitjem krvi – žandarji.

Sploh ni videl nikdo več od onega krvavega dne na Sromljah ušivcev. Kdaj so se razšli, zakaj so se razlezli ter zginili iz spodnjih krajev, že tedaj ni vedel nikdo natančno pojasniti.

Isti dan, ko se je podal en del razkuževalcev v Sromlje, je šel drugi del pod vodstvom Ivana Verstovšeka proti Kapelam v Lahov vinograd blizu podružnice Sv. Urha v pišečki župniji. Ravno so mislili pričeti z izsekavanjem in vbrizgavanjem hudičevega olja, že se je pojavilo devet mož. Oboroženi so bili z okovanimi palicami in z noži za sarami škornjev.

Zapovedali so: »Pustite vinograd in pojdite domov, sicer si pripišite posledice sami sebi!«

Komisija se je odstranila iz vinograda in sedla zunaj na trato. Šele po umiku ušivcev so odšli tudi puntarski patrulerji.

Razkuževalci so ležali mirno v senci od zjutraj do tretje ure popoldne, ko je prišel Verstovšek s tremi orožniki iz Bizeljskega.

Puntarji so prišli tudi opoldne nadzirat, če komisija miruje ali ne. Ker niso delali, so se obrnili ter odšli.

Člani komisije so ležali v takem strahu pred obračunom neznancev, da se niso upali niti po vodo, da bi si pogasili žejo.

Po prihodu žandarjev so zginili kmetje, med katerimi so spoznali člani komisije Mihaela Zupančiča, ki je bil tamkaj blizu doma. Orožniki so ga šli iskat in so dobili ženo samo doma. Gospodarja so izsledili v hosti. Odrezal se jim je, da on ni Zupančič, pač pa Mihael Smuk. Orožniška patrulja ga ni poznala in ga radi napovedi krivega imena tudi ni zagrabila. Naslednji dan se je pojavilo pri Zupančiču kar osem žandarjev. Aretirani se je branil, da bi izdal tovariše in radi tega so ga odgnali v Celje. Celih 14 dni so ga vicali v preiskovalnem zaporu. Grozili so mu, da ga bodo poslali v Gradec, če ne pove, v kaki družbi je motil in preprečil delovanje razkuževalne komisije. Sedaj je povedal, da so bili njegovi spremljevalci Župelevčani, ki imajo tamkaj več vinogradov. Vse so zaprli. Vsak je dobil pol leta zapora in tudi Zupančič pol koledarja poleg preiskave.

*

Vodja puntarjev je bil ustreljen. Komisija je kar sama in prostovoljno ukinila svoje ničevo delo, ki je rodilo toliko nevolje in bilo zaključeno z usodepolnimi streli. Po teh dejstvih bi vsak trezno misleč pričakoval, da bodo imeli tolikanj od oblasti po nepotrebnem nadlegovani kmetje mir. Kaj še! Glavni ples ter obračun s puntarji je pričel šele po ustrelitvi Lapuha ter Petana in po tihem razhodu razkuževalne komisije. Brežiško okrajno glavarstvo je prejelo iz Gradca povelje, da naj polovi ter vtakne pod ključ vse one, kateri so imeli kako večjo besedo med uporniki in predvsem seveda drzneže, kateri so obmetavali orožnike s kamenjem.

Žandarji v brežiškem okraju so se čutili preslabe, da bi se lotili težavne in obenem skrajno nevarne naloge. Vse je trdno verovalo, da se bodo kmetje resno uprli, če jih bodo dražili z aretacijami in s preganjanjem nedolžnih.

Česar so se branili orožniki, bi naj opravilo nemško vojaštvo. V kraje, kateri so bili v Gradcu proglašeni za najbolj pobunjene, so poslali oddelke vojakov iz Gornje Štajerske.

Ob pojavu vojaštva so možje in fantje zapustili domove in se skrili v gozdove od Svetih gor do Podsrede.

Vojaki so temeljito preiskali zrevolucijonirane župnije. Prijeli so le primeroma malo res krepkih možakarjev, katere so brez nadaljnjega polovili in jih odgnali v Brežice.

Očividci pripovedujejo še danes, kako žalosten je bil pogled na te reveže. Vklenjeni so bili po dva in dva na kratkih verigah, ki so bile spete s podolžnimi lanci. Kakor sužnje so odpeljali te žrtve v Celje in jih oddali v zapore tamošnjega okrožnega sodišča. Pričela je dolgotrajna ter dolgovezna preiskava in ta je pokazala slednjič čisto drugo sliko, nego si jo je bila naslikala politična oblast na neosnovane ter zbegane ovadbe.

Sodnija se je popolnoma prepričala, da je podžgala ljudsko nevoljo in zakrivila zadnji krvavi dogodek več ali manj politična oblast sama.

Na dolgi verigi v Celje pripeljane kmete, ki so bili obdolženi najhujšega hudodelstva, so po temeljiti preiskavi izpustili. Z izpustitvijo nedolžnih so se upali iz šum ter iz Gore tudi oni, katerim je morda vest očitala, da so le kaj zakrivili. Ni se zmenil zanje ne okrajni glavar in tudi nobeden orožnik!

Eden glavnih vzrokov, da niso prenehali že koj po novih odporih kmetov napram razkuževalni komisiji, je bil tudi ta, ker je bilo pri politični oblasti in pri komisiji nemško ter nemškutarsko uradništvo. Nemško čuteči so že tedaj prežali na vsako priliko, da so se lahko znosili nad slovenskim kmetom. Slovenski kmet, iz katerega se je množilo ter obnavljalo slovensko izobraženstvo, je bil nemškutariji trn v peti. Ker drugače niso mogli toliko privijati Slovencev, so jim pač škodovali po možnosti na videz nedolžni način za obči blagor potrebnega – razkuževanja. Ako bi jim bilo istinito samo za pobijanje ter iztrebljenje trtne uši, bi bili svoje delo vršili po trgatvi in ne ob času, ko so resnično povzročali vinogradnikom največjo škodo!

Moramo pa tudi povedati, da so se kmetje v tem zadnjem puntu upravičeno postavili po robu in so s svojo puntarsko organizacijo dokazali politični oblasti, da niso več brezpravni tlačani! Za slučaj, da bi bil kmet v spodnjih krajih mirno gledal početje ušive komisije, bi mu bila ta čepela na vratu, dokler bi še bil lukal kak trs iznad zemlje. Vleči mastne dnevnice in dražiti miroljubnega kmeta, to vendar ni težaven poklic!

Pri spregledu, da gre razkuževalcem za denar in za nepotrebno in peklensko zlobno uničevanje vinskega pridelka, je zavrela kmetom kri ... segli so po samoobrambi. Grozili so očito ušivcem, jih zmerjali, razganjali in konečno je došlo do dveh smrtnih žrtev, predno so uvideli na višjih mestih: če se kmet buni napram razkuževalcem, samo brani svoje lastninske pravice!

Vest o ustrelitvi dveh na Sromljah ter o odgonu nedolžnih v verigah v Celje je razburkala celo Slovenijo. Radi obče nevolje ter skrajne napetosti je popustila oblast, da, čisto ponehala z izgovorom, da ji je pomirjenje naroda prva skrb. Nemcem in nemškutarjem ni bilo za ljubi mir, ampak iz strahu so odjenjali in so prepustili času, da je ta zaustavil kri iz ljudskih ran!

Vinko Lapuh in Martin Petan sta padla v borbi za ljudske pravice. Zagrebli so ju iz bojazni pred kmečko osveto liki najnevarnejša razbojnika na skrivnem. Kmečki narod, za katerega boljšobit sta dala življenje, ni pozabil na narodna junaka. Ni jima postavil daleč vidnega spomenika, dasi sta ga zaslužila. Več nego kamen in v njega vklesane zlate črke sta vredna narodna pesem in pripovedka.

Narod, zbran pri delu po novih vinogradnih na sadih in pri litru amerikanca prepeva žalostne in vesele o Lapuhu, ki je kazal neustrašno skozi leta na braniku ljudskih pravic pest tlačiteljem Nemcem in nemškutarjem. Matere, babice in tete pripovedujejo še danes mladeži, kako je končal boj za obstoj stare trte s prelitjem krvi dveh ljudskih borcev.

Ne papir in ne kamen ne znata tako prisrčno, trajno in hvaležno ohraniti skozi stoletja spomina na res prave ljudske junake in prvobojevnike kmečkih pravic, kakor narodna pesem in ljudska pravljica!

Vinko Lapuh in Martin Petan sta zaslužila, da sta postala deležna ljudskega počeščenja in radi lega bo ostal spomin na nju med vinogradniki po spodnjih krajih svež in živ!

*

Ob času naše povesti še ni imel kmet naročenega časopisa. V dobi propadanja stare trte po spodnjih krajih časopisi niti tolikanj potrebni niso bili. Skozi leta je podil en važen dogodek drugega. Ljudje so imeli neprestano dovolj sveže snovi za pogovore. Prihajačem ni bilo treba prijeti za nobeno težavnejše delo, imeli so najlažji ter tedaj hvaležni posel raznašanja novic. In tedanje novosti niso bile kake ženske čenčarije, ne – dogodki, ki so posegali globoko v kmečko življenje!

Še pri najbolj svežem spominu na smrt Lapuha in Petana je že buknila iz Zagorja vest, da bo ta in ta dan v Zagrebu obračun z glavnimi krivci razsežne stenjevške tolovajske tolpe. Zopet dogodek, kateri je res zanimal vse obsotlske kraje.

Omenili smo že na kratko, da je bila Katičeva Veronika in žena glavarja razkrinkanih tolovajev le kratko v preiskavi. Izpustili so jo, saj ni padla na njo niti senca krivde.

O njenem možu so ostale vse poizvedbe brezuspešne. Ni čudno. Še danes ni prav nič težaven pobeg pred roko pravde koj za Zagrebom. Kam se je skril, kam pobegnil ali se je morda celo prepeljal preko morja v Ameriko, niso mogli dognati.

Pasariču niso mogli do živega, pač pa njegovemu obsežnemu imanju. Dokazali so mu vodilno krivdo pri več roparskih umorih. Sicer ni ubijal lastnoročno, ampak je zasnoval napade in naročil ubijanja. Kmalu so zvedeli za najbližje sorodstvo umorjenih ter oškodovanih. Pasaričevo posest in imetek je oblast zaplenila, prodala na javni dražbi in razdelila znatni izkupiček med one, kateri so dokazali, da so trpeli škodo od stenjevških roparjev.

Veronika ni bila na soposest in bi tudi sicer ne bila branila imetka, katerega se je držala kri.

Bolj nego Veroniko je zmajal preiskovalni zapor prav pri življenjskem korenu starega Katiča. Vse na svetu mu je bilo premoženje. In za štirimi stenami je imel dovolj prilike za spoznanje, kako je denar tolikokrat plašč za tolovajske glavarje. Vsa izpraševanja ter besedna navijanja starega Katiča so potekla brez najmanjšega upravičenja za sum, kaj šele za krivdo. Česar ni znal, ni mogel izpovedati in česar ni zakrivil, tega se ni mogel obtožiti. Predno je bil opran za prepričanje preiskovalnega sodnika, je trajalo precej časa. Zapor, četudi samo preiskovalni, a pri zavesti popolne nedolžnosti je za podeželskega bahača — vendar pa poštenjaka kal smrti.

Tako je bilo tudi pri Katiču. Nikjer se ni zagovoril. Glodal je na njem očitek, da je pahnil v nesrečo vsled preveč požrešnega hlastanja po razmahu premoženja celo svojo družino. Seveda mu je zatrjevala vest, da je nedolžen na tolovajstvih zeta; obenem mu je tulilo v uho iz notranjosti duše, kako je on, oče postopal tolovajsko brezsrčno s svojo edinko! Kaj mu bosta za bodočnost nedolžnost in denar! Ljudje bodo pozabili koj na njegov imetek in kazali nanj s prstom z opazko: Gliha vkup štriha! Roparji in konjači se ženijo med seboj!

Takale razmišljanja z očitanji so jemala staremu tek in spanje.

In on – zagorski gazda je bil vajen prostosti v pravem pomenu te blažene besede. Storil je doslej, kar je hotel, jedel ter pil, kar in kolikor mu je poželelo srce. Naenkrat so ga stiščali v kletko in mu predpisali, kedaj mora to in ono. Eden najhujših glodalcev na njegovi žilavosti je bila samota. Ni imel nikogar, komur bi bil razložil prav od srca svoje preveliko gorje. V zaporu se je prav zavedel, kak dušni balzam bi mu bila ženka, če bi jo imel za razgovor in tolažbo.

Zetovo razbojništvo je bilo za Katiča gotova smrt. To je vedel stari po prestopu praga samotne zaporne celice. Z vidnimi znaki, da bo v zopetni prostosti kmalu po njem, je zapustil preiskovalni zapor po par mesecih.

Pripeljali so ga domov v Kraljevec. Legel je koj po vrnitvi in kmalu so ga ponesli na kraj večnega odpočitka.

Po očetovi smrti sta prodali Veronika in mati posest v Kraljevcu ter se skrili škodoželjni javnosti.

Josip Šuškovič, oskrbnik ter šafer pri Pasariču, ki je ovadil toliko let prikrita tolovajstva, je bil radi sodelovanja pri umorih obsojen na dosmrtno ječo. Samo radi tega, ker je oblasti odkril zločin, so mu prizanesli z vislicami.

Smrtna obsodba z obešanjem je bila izvršena v Zagrebu na treh glavnih sokrivcih.

Na ječo po več let je bilo obsojenih precej in po pretežni večini člani onih stenjevških družin, katerim je bil Grga Pasarič kum ali boter.

Stroga pa zaslužena obsodba je zadovoljila ter pomirila ljudska razdraženost radi roparskih umorov pod krinko bogastva ter kumstva. Narod se je le hudoval, ker je pobegnil izpred vešal tolovajski glavar. Kljub skrivnostnemu zginutju Grga Pasarič ni postal ljudski junak ter ljubljenec. Ne omenja ga nobena pesem ter ljudska pripovedka. S popolnim molkom se je maščeval nad njim priprosti narod, ker je bil brezsrčen tolovaj in zavraten morilec!

* IV

Razkuževalna komisija je še sicer obstojala v spodnjih krajih, vendar le na papirju. Po žalostnih dogodkih, katere smo opisali v prejšnjem poglavju, je bil strah najvišjih komisarjev pred kmečko revolucijo močnejši nego skomine po mastnih dnevnicah.

Kar noč je vzela vodilno gospodo razkuževalcev. Pustili so po svojih sedežih škropilnice z zalogami hudičevega olja in se niso več vrnili. Zapustili so ušivci v brežiškem okraju bridke spomine, trtni uši pa niso storili najbrž nič žalega. Uničevanje trtne uši je požrlo velike vsote; uspehov ni bilo nobenih.

Po razhodu Hanslove komisije je opravila trtna uš v primeroma kratkem času to, kar so še prepustili razkuževalci. Leta 1885 so bili stari vinogradi od Brežic do Št. Petra pod Sv. gorami uničeni. Samevalo je še po gričih ter holmih nekaj trt, ki so pa rodile kislino, da se Bog usmili. Mesto trte je pognala zel in praprot je prerasla one bivše vinograde, katerih niso prekopavali za posetev koruze, ovsa ali za nasad krompirja. Udarec po trtni uši je bil za nekatere vinogradnike tako hud, da se niti zmenili niso za zemljo, ki je rodila tako dolgo najboljšo vinsko kapljo.

Pogled na še pred leti tolikanj mične ter vabljive holme ter gričke je bil po opustošenju trtne uši res žalosten! Grozila je nevarnost, da bo praprot začelo spremljati v najkrajšem času vse mogoče trnje ter grmovje in bodo nastale neprodirne goščave.

Pesem o vinski kaplji ter gričkih, o konjičkih, ki škrebljajo, je utihnila, veseli čiriček se je umaknil bolj v severno ležeče in še rodeče vinske lege. Kruha je bilo, kruha, a prave pijače ter dobre volje ne! Z vinom je bilo pri kraju tudi z edinim pravim dohodkom v spodnjih krajih. Kmetje so obubožali v najkrajšem času. Niso imeli ne za obleko, da še za sol in tobak ne! Če je kateri prodal kak živinski rep na sejmu kje višje od Št. Petra, kjer so še ponujali po krčmah vino, se ga je pošteno nakresal v spomin, da se je mudil med bratci, ki še pijejo vince.

Kako hudo je bilo v brežiškem okraju po uničenju vinogradov, nam naj pojasni sledeči vzgled:

Prikupljiva in velika župnija Pišece pri Brežicah je bila od nekdaj na glasu kot dobra ter so bili tamošnji g. župniki gospodarsko trdni. Iz Pišec niti kaplani niso radi odhajali, kaj šele župniki. V dobrih časih in v dobi trsne kuge od 1878 do 1890 je župnikoval v Pišecah g. Simon Černoša. Iz Pišec se je preselil v Slovenjgradec. Ob slovesu je rekel s prižnice:

»Če bi ostal še nekaj časa v Pišecah, bi ne odnesel niti celih hlač radi revščine!«

Ako so poprej dobrostoječi župniki obupavali ter bežali iz teh krajev, kako je šele bilo v žepu in pri srcu navadnemu kmečkemu trpinu!

Bolj brihtni vinogradniki so se spominjali, kako so jim razlagali strokovnjaki pred nastopom ušive komisije, da je mogoča obnova po trtni uši uničenega vinograda na amerikanski podlagi. Na ta način obnovljenim vinogradom uš ne more blizu.

Pretežna večina ljudi je bila pa trdnega prepričanja, da je propad vinogradov očitna kazen božja za grehe pijancev, kar je potrjeval zmiraj in zmiraj v svojih pridigah že omenjeni pišečki g. župnik Simon Černoša. Poslušalci njegovih propovedi so šli še dalje in trdili:

»Ker je opustošenje ter uničenje vinogradov kazen božja, se tudi ne bodo dali obnoviti.«

Le bore malo je bilo onih, in sicer najbolj brihtnih ter naprednih, kateri so upali, da bo prišlo do zasajanja odporne amerikanske trte, ki bo rodila več in boljše vino nego stara. In ravno tem pionirjem modernega vinogradništva je manjkalo skraja preizkušenih strokovnjakov, sicer bi bilo prišlo do rigolanja in novih nasadov še prej.

Hočemo še omeniti, da je bil na Štajerskem najprej napaden in uničen od trtne uši okraj Brežice. V ptujskem okraju se je pojavila ta uničevalka šele leta 1886, in sicer najprej v Goričkem vrhu, po Turškem vrhu ter sploh v Zavrču. Leta 1888 v okraju Maribor, in sicer najprej pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah, V okraju Celje leta 1889 v Roginski gorci.

*

V župniji Bizeljsko, in sicer v smeri proti Brežicam v Stari vasi leži tik ob cesti krepka kmetija z lepo hišo in urejenimi gospodarskimi poslopji — Balonova domačija. In ta hiša je bila zibelka za vinogradniško obnovo spodnjih krajev in sploh celotne vinorodne Štajerske. V omenjeni hiši se je rodil dne 13. februarja 1862 Ivan Balon, poznejši deželni vinogradni komisar. V bizeljski rojstni knjigi je beležen njegov priimek z dvema 1. Oče mu je bil Ivan, mati Barbara, rojena Janežič.

Ne bo odveč, če beležimo kratek životopis tega v gospodarskem oziru najzaslužnejšega moža za Slovensko Štajersko, ki žalibog še do danes nima niti spominske plošče na svoji rojstni hiši.

Ivan Balon je končal kot kmečki sin višjo realko v Ljubljani. Po končani srednji šoli se je posvetil, kar je bilo tedaj redkost, višjim kmetijskim naukom. Končal je leta 1886 z odličnim uspehom vinarsko ter sadjarsko šolo v Klosterneuburgu, kjer sta tedaj delovala in poučevala svetovno priznana strokovnjaka Barbo in Rathay.

Po končanih študijah je hotel svoje nauke pokazati domačinom v praksi. Lotil se je praktičnega kmetijstva na očetovem domu in na graščini v Pišecah.

Poslušajmo, kaj so objavile o očetu amerikanskih trtnih nasadov na Slovenskem Štajerskem Ivanu Balonu »Naše Gorice«^*, svoječasno glasilo Vinarskega društva za Slovenijo:

»Že junija 1887 je bil pozvan Ivan Balon v državno službo kot tehnični vodja javnih del proti trsni uši, kjer je bil do konca junija 1890. Prve državne poskusne nasade je Balon ustanovil na Wibmerjevem posestvu blizu Zavrč v Halozah.

Medtem, v marcu 1888, je položil na dunajski visoki šoli za kmetijstvo izpit učne sposobnosti za vinarstvo in sadjarstvo na kmetijskih šolah s prav dobrim uspehom.

Značilno za takratne razmere je, da, je zapisala izpraševalna komisija v zadevni zapisnik neverjetno ugotovitev o Balonovi sposobnosti poučevanja samo v njegovem maternem jeziku, dasi je nemščino resnično najmanj toliko obvladal kakor slovenščino, za katere presojo dunajski gospodje v obče niso bili, ker sami trdni Nemci, niti najmanj kompetentni ali poklicani. S to opazko v sicer sijajnem spričevalu so Balonu zlohotno in namerno onemogočili nastavitev na kaki štajerski kmetijski šoli, ker ni bilo nobene slovenske, niti dvojezične.

Sledilo je Balonovo imenovanje s strani, štajerske deželne uprave — po zaslugi dobrotvorca, resnično plemenitega pišečkega graščaka barona Moscona – za začasnega vinarskega komisarja v zadevah trtne uši, a 1. junija 1893 je bil imenovan za stalnega deželnega vinarskega komisarja kot deželni uradnik v Gradcu.

Balon je dobro poznal gorje domačega vinarstva, vse zlo trsne uši in peronospore, pa tudi vsa mogoča protisredstva. Naletel je sprva na veliko, nerazumevanje osobito v podeželskih izobraženih krogih. Smatral je – čisto pravilno – peronosporo za večjo nesrečo ko trsno uš, toda baš podeželsko izobraženstvo ga ni hotelo razumeti, je narod celo hujskalo in zavajalo, kar je Balona bolelo, a ne uplašilo. Temeljitost in solidnost njegovega strokovnega znanja sta zmagali na srečo slovenskega vinarstva, ki se je začelo na novi podlagi naglo razvijati.

Balonova zasluga je bila, da so dobivali siromašni vinogradniki dolgoročna brezobrestna posojila iz deželnih in državnih sredstev za obnovo goric, da so dobivali modro galico in trsje po znižani ceni ali zastonj, potovalni pouk z razkazovanjem pa so razširili in poglobili.

Po še sedaj ohranjenem, vestno vodenem dnevniku je nastopil komisar Ivan Balon večje študijsko potovanje po Franciji 27, julija 1896. Pri velevinogradniku in veletrsničarju Richterju v Montpellierju je našel v praksi našega Franca Goričana, kateri mu je bil potem potni spremljevalec po tujini, Balon pa je utrl Goričanu pot nazaj v domovino, ki ga je rabila, preskrbivši mu deželno namestitev v Ptuju.

Josip Zupanc, sedanji kmetijski referent v Ptuju, je bil tedaj v praksi na vzornem Balonovem posestvu na Bizeljskem. Pred svojo, žal prerano smrtjo, 31. decembra 1897 v Gradcu, si je zamislil Balon obsežne deželne nasade v Ptuju, kjer je tudi Zupanc, koj po Balonovi smrti nastopil deželno službo. Ivan Balon svojih velikih načrtov ni mogel več izvršiti. Njegov sotrudnik pri štajerskem deželnem odboru v Gradcu je bil poznejši že rajni vinarski ravnatelj Anton Puklavec, katerega je Balon, že zroč neizprosni smrti v oči, želel imeti za svojega naslednika v službi. Tako je umel naš človek zbirati in navajati naše ljudi v najtežjih razmerah k stvarnemu, smotrenemu strokovnemu udejstvovanju v dobrobit slovenskega kmečkega naroda. Ta poslednja želja se mu ni izpolnila! Na njegovo mesto je bil leta 1898 imenovan Anton Stiegler z mariborske Vinarske in sadjarske šole.

Balona so dičile poštenost, nepristranost, vestnost, vztrajnost, srčna dobrota, po potrebi pa tudi neizprosna in odločna, a pravična strogost v izvrševanju vodilne službe, za katero so ga uprav te vrline odlično usposabljale.

Balon je s prepričevalno živo in pisano besedo pospeševal domače vinogradništvo, prirejajoč tudi prve grozdne oglede in razstave z vinskimi poskušnjami slovenskega »amerikanca«. Sotlska dolina, kjer je bila takrat sila res največja, mu je bila še posebno pri srcu. Tudi na belo bizeljsko cerkev je mislil na poseben način, da naj bo prijazen griček, na katerem stoji, ves ovenčan s plemenito vinsko trto. Poslednja želja se mu je izpolnila, da počiva na domačem pokopališču, sredi bizeljskih goric, ki z nami po njem žalujejo.

Bizeljsko pa je postalo izletna in poučna točka za druge slovenske vinorodne kraje, ki so pri obnavljanju vinogradov delu Bizeljčanov sledili. Zato je upravičeno, da smatramo Bizeljsko za zibelko slovenskega novega vinogradništva, Ivana Balona pa za njega očeta in kuma.«

_* »Naše Gorice« leta 1929.

*

Balonov životopis nam zaupa v nekaj besedah, kako je postopal ter kako je pomagal ta veliki dobrotnik svojim obubožanim sorojakom. Da pa bomo dobro poučeni, kako mu je šla obnova od rok v domačem kraju, hočemo to pojasniti v naslednjem z vzgledi, po ustnem izročilu in po beležkah iz župnijskih kronik.

V skrajni sili in ob robu gospodarskega propada so naklonila nebesa vinarskega strokovnjaka v osebi domačina Balona. Pa še njemu so se zaupali spočetka le bolj brihtni, mlajši in res po napredku hrepeneči gospodarji. Ti so poslušali njegove razlage o amerikanski trti, kako jo bo treba saditi ter gojiti, da bo rodila. Vera je že bila tu pri nekaterih v novo trta, pa denarnih sredstev ni bilo za rigolanje in predvsem pa ni bilo dobiti novih trtnih sadik.

Balon je podučeval rojake, že omenjeni pišečki graščak ter baron jim je pa priskočil na pomoč s svojim vplivom kot deželni odbornik v Gradcu. Pozval je najprej Pišečane, naj dajo na razpolago zemljišče, na katerem bi gojili ameriško trto in bi dovolj močne divjake cepili na žlahtne vrste. Pišečani so ponudbo za napravo prve trsnice kar enostavno odklonili. Pri občini merodajni in za njimi tudi drugi so še bili vedno mnenja, da se tudi na amerikanski podlagi ne bodo dali enkrat uničeni vinogradi obnoviti. Velmožje so razlagali manjšim posestnikom, da je divjak, ali amerikanska podlaga »viničevna«, to je divja trta, ki raste po hostah in ni za vzgojo žlahtnih vrst. Viničevna je divja trta, ki zraste iz pešk žlahtnega grozdja, katere raznašajo ptiči enako, kakor zraste iz pešk žlahtnega jabolčnega sadu lesnača.

Premnogi so se bali globokega rigolanja, kakor ga je učil Balon in bi bili pri obnovi kvečjemu za nasad korenjakov v navadno kopanje.

Pa vrnimo se nazaj k prvi trsnici, katero so napodili Pišečani iz svojega kota na Bizeljsko. Bizeljčani so sprejeli ponudbo Gradca za napravo trsnice pod vplivom Balona z veseljem. Prva trsnica za nove amerikanske nasade je bila poklicana v življenje na Bizeljskem.

Kako so se Pišečani kmalu kesali, ko so premagali predsodke glede novih nasadov in so pozneje morali hoditi po trte in po navodila za sajenje na Bizeljsko. Posebno še pa, ko so videli, da se morajo zadovoljiti z vsem, kar dobijo od sosedov.

Enkrat oživljena vinarska šola ali trsnica na Bizeljskem je dala razglasiti potom občin, da dobijo ameriške trte: korenjake za denar, ključe pa zastonj.

Baš omenjeno so še bili samo prvi poskusi in se skraja ni zasajalo na veliko ter obširno. Prvi apostoli nove amerikanske trte so zrigolali vsak po majhen košček, da pričnejo s poskusnimi nasadi. Nosili so si iz bizeljske trsnice skrivaj divjake in to iz bojazni, da bi jih drugi modrijani ne zasmehovali.

V Pišece je prinesel iz Bizeljskega eno butaro amerikanskih divjakov (50 trt) Janez Kocjan, samski in stanujoč v Podgorju štev. 38, Mihael Varlec, takratni občinski odbornik, ki je posebno vplival na župana Antona Verstovšeka, naj odkloni trsnico, je rekel Kocjanu:

»Beži! Beži! Kaj boš nosil to viničevno iz Bizeljskega? Boste Boga strahovali? Iz tega ne bo nič!«

Kljub tej opazki je posadil Janez Kocjan v Pišecah prve trte na amerikanski podlagi.

Pišečan Jožef Dobravc je prinesel brez očetove vednosti trte iz Bizeljskega. Šele junija jih je posadil skrivaj na vrtu. Zrasle so še isto leto 1 m visoko.

Ljudje so jih hodili gledat in so govorili:

»Kako bo to raslo drugo leto, ker ima trde korenine!«

Med prvimi, ki je dal rigoliti v Pišecah celi vinograd in ga je zasadil z amerikansko trto, je bil stari Anton Podvinski, oče sedanjega posestnika, in sicer leta 1888.

Malo prej smo slišali, kako so odklonili Pišečani od dežele jim ponujano trsnico in so morali pozneje po sadike na Bizeljsko. Dobri baron in graščak se jih je usmilil ponovno, da bi zamogli čimpreje obnoviti vinograde. Spodnji del svojega vinograda, ki se imenuje »Špegel«, in njivo »Bernauerco« je dal v najem za 10 let deželi. Košenino, kjer je propadla stara trta, to je sedanji vinograd »Bernauer« pri župnišču, kjer raste žlahtni burgundec, pa državi na 15 let v najem. Pogoj najemnine je bil, da dobi po preteku omenjenih rokov zemljo zasajeno z žlahtnimi trtami nazaj.

Deželno trsnico je vodil Ivan Balon, ki je bil takrat oskrbnik na gradu Pišece.

Državno trsnico Bernauer so vodili: Ivan Malus ter Agrež Franc pod višjim nadzorstvom nekega Rajha iz Kostanjevice, kjer je tudi bila vinorejska šola ali trsnica.

V omenjenih trsnicah, v deželni in državni, so se učili Pišečani vzgajanja nove trte na amerikanski podlagi. Iz teh dveh vinorejskih šol so si nasadili vse svoje številne sedanje vinograde.

Vsi starokopitneži in neverni Tomaži so gledali začudeno, ko so novi nasadi obrodili prvič. Grozdi so bili veliki kakor literske steklenice.

Nova trta v začetku ni bila toliko zasledovana od raznih škodljivcev kakor danes. Zadostovalo, je dvakratno škropljenje. Težavno je bilo skraja škropljenje, ker si ljudje niso mogli nabaviti radi pomanjkanja denarja škropilnic.

Pomagali so si na ta način, da so si napravili galično brozgo v velikem svinjskem piskru. Iz loncev so škropili z borovimi vejicami.

Pretežna večina vinogradov je bila obnovljena na ta način, da so si vzgojili osobilo revnejši divjake sami in cepili v zeleno. Na kako sortiranje niso mogli in tudi niso utegnili misliti. Vsak je cepil ono vrsto, katero je najlažje dobil in radi tega je nastal miš-mas vrst, nad katerim se huduje mlajši svet radi nepoznanja zgodovine prvih novih nasadov.

Glede prvega amerikanskega vina so trdili ljudje, da ni tako močno, kakor je bilo od stare trte. To je bila mogoče istina, ker je amerikanka preveč rodila.

Starejši očanci so prerokovali, da ne bo nobeden dolgo živel, ki bo pil amerikanca, in to radi strupene galice ne, ki se je držala jagod ter pecljev, in radi žvepljanja sodov.

Nepopisno je bil vesel novega vina mlajši in naprednejši svet.

Prvi rodeči nasadi so bili bolj neznatni, bilo jih je malo in novo vino je bilo drago ter iskano. Posestniki prvih nasadov so si opomogli naglo iz obupne gospodarske krize.

Šele pri poskusu nove kaplje je zavrelo po spodnjih krajih navdušenje za amerikanske nasade. Nikoli poprej in ne pozneje niso bili ljudje tako pridni, kakor pri rigolanju ter zasajanju prvih novih vinogradov, ki so rasli liki gobe po dežju. Praprot, trnje in razno po trtni kugi bujno razraslo robidovje se je moralo umakniti trebežnici ter krampu. Rigolači se niso lotili premetavanja zemlje samo tamkaj, kjer so bili stari vinogradi. Ne! Z vsakega količkaj prikladnega grička ter holma, kjer so bile hoste, so te morale zginiti, da so napravile prostor novim nasadom.

V taistih prvih in preveč hlastajočih časih je bilo ustvarjenih premnogo neugodnih in naravnost neprikladnih vinogradnih leg, katere so morali pozneje opustiti.

Pri rigolanju so pomagali tudi hrvaški Zagorci, ki ne prej in niti pozneje niso potočili toliko potnih srag, nego pri obnovi štajerskih vinogradov ob Sotli. Hrvate je tudi že napadala trtna uš in radi tega so bili radovedni, kako se bo obnesla amerikanska obnova. Od Štajercev so se učili in so pozneje tudi oni obnovili po tem receptu svoje uničene vinogradne nasade.

Kakor rečeno, vsi postopači in lenuhi so se lotili z vsemi močmi za nekaj let po spodnjih krajih težkega dela popolne in res povsem nove in temeljite obnove vinogradov. Pri prenavljanju je bilo dovolj zaposlitve v vseh letnih časih. Rigolači, kopači, cepljači, škropilci itd., vsi so lepo zaslužili, le mnogo premalo jih je bilo.

Velika napaka pri prenaglenem obnavljanju je bila tudi ta, da so v toliko in toliko vinogradih rigolili preplitvo.

V zimskem času je nekatere dneve pokalo po Obsotlski dolini z gričev ter bregov, kakor bobneči ogenj med svetovno vojno. Pod zemljo se skrivajoče skalovje je bilo treba navrtati ter ga razstreliti, kar sicer ni bil lahek, pač pa vesel opravek.

Lepo so zaslužili v taistih časih sodarji, tesarji in zidarji. Vinogradniki niso obnavljali le vinogradov, ampak tudi vinsko posodo in si naročali tudi novo, saj je amerikanec rodil, kakor bi nametal grozdje na trs. Sodarji so veliko zaslužili, so bili zelo zelo iskani, delali so pri najboljši hrani in so postali celo ošabni gospodje, katere je bilo treba vabiti ter prositi kakor male bogove, da so prišli v štero.

Tesarji so delali brajde, obnavljali preše ter tekom let propadle hrame.

Novi vinogradniki si niso več stavili toliko lesenih hramov, pač pa zidanice. Zidarji so bili s polno paro na delu pri zlaganju škarp in zidanju novih kleti, da kar celih mičnih vil. Pri rigolanju so naruvali izpod zemlje toliko stavbenega materijala, da niso znali kam z njim. Kamenje je moralo v škarpe in zidanice.

Iz dobe obnove so lepe kleti, zidanice, hiše ter vile na zelo strmih hribih, da se čudimo danes, kako jih je bilo mogoče pozidati na take strmine.

Vse našteto pri obnavljanju je stalo mnogo denarja in ravno tega ni bilo. Saj smo slišali, kake uboge pare so bili Obsotlčani po uničenju starih nasadov. Odkod je takle ubogi »gfretar« naenkrat zamogel plačevati številne vinogradne delavce in vse mogoče obrtnike?

Ravno najglavnejše — denarno vprašanje v tedaj gospodarsko izmozganih krajih sta tako sijajno rešila komisar Ivan Balon in baron Moscon. Na svojih odločilnih položajih pri graški deželni vladi sta znala ljudem preskrbeti brezobrestna posojila. Dežela je odprla obnavljalcem dovolj kredita, ki ni bil prav nič nesiguren. Vsak je z lahkoto in rad vrnil posojilo, ko je tako dobro prodal amerikanca.

Koj po prvih pričetkih obnove je prišel v spodnje kraje denar, četudi je bil na kredo. Vinogradnik je prejel lepe vsote, jih je moral tudi naglo razdeliti med delavstvo ter obrtništvo. V primeroma kratkem času so bili vsi zaposleni. Delo so plačevali, izdani denar je ostajal v domačem kraju in obče blagostanje je vidno raslo.

Obnove vinogradov sta se koj v začetku lotili tudi dežela ter država. V najem sta jemali obsežne vinogradne zapuščine. Te so spremenili v vzorne trsnice in v vinograde, ki so bili širši okolici za zgled. V deželnih in državnih vinogradnih šolah so se izobraževali kmetje glede obnove in postopanja z novo trto. Dežela in država sta pri novih nasadih lepo zaslužili in povrh je postal posestnik v najem oddane zemlje po preteku toliko in toliko let naenkrat in na lahek način imovit vinogradnik.

Nova trta je prinesla v že obupane kraje delo zaslužek, zadovoljnost in imetek povsem obubožanih se je večal od jeseni do jeseni.

Pri obnovi ne smemo pozabiti na tujski promet. Obnovitvena dela so si hodili ljudje ogledovat od vseh strani. Bizeljsko in sploh kraji od Št. Petra pod Sv. gorami do Brežic so bili vendar zibelka celotnega novodobnega vinogradništva na Slovenskem Štajerskem.

Vinogradniki, ki so še imeli staro trto in so trepetali pred trtno ušjo, so se vozili v kraje ob Sotli, da vidijo ter čujejo, kje in na kak način si je mogoče pomagati napram trtni kugi. Številni — številni ogledovalci obnovitvenega dela tudi niso prišli v spodnje kraje zamašenih ust in praznih žepov. Trosili so, dajali za novo vino in ta denar je znatno podprl krčmarje in vinogradnike.

V dobrih petih letih je bila obnova malodane končana in gospodarska kriza pregnana za desetletja.

Reven in še povrh od oblasti stiskan človek postane malodušen in se mu čisto omehča ter zveriži hrbtenica. Tako je bilo tudi z našim spodnjim Slovencem v dobi trtne kuge in preganjanja trtne uši od raznih razkuževalnih komisij. Vsled nesreče in nepotrebnega zbadanja od strani oblasti so bili kmetje obupani.

Ko so pa enkrat videli sad obnove, ga uživali in so si zakrpali z izkupičkom za novo vino žepe, jim je takoj pognala nasilno potlačena samozavest. Spodnji vinogradniki so postali kmalu ponosni na svoje delo in naravnost bahavi z dobrim zaslužkom. Iz obnovitvenih časov je ostala do danes Bizeljčanom baharija in merjenje od zgoraj navzdol vsakega, ki ni rodom iz Bizeljskega.

Ravno Bizeljčani so si z obnovo najprej in znatno opomogli, da – obogateli! Spremenili in prevrgli so poleg nekdanjih vinogradov v trtne nasade celo njive ter travnike.

Bizeljčan je kmalu pogruntal, da mu vrže vino tisočkrat več nego krompir, koruza, razna žita itd. Poljski pridelki so bili poceni in si jih je bilo lahko nabaviti. Radi tega so se oprijeli na Bizeljskem vinogradništva, pustili poljska dela in so si rajši kupovali moko in žito za majhen denar.

Na ponosu hitro preveč dvignjeni Bizeljčan je pogruntal brž po obnovi, da mesto ni samo za mestjane ter gospodo, ampak da si lahko poišče tamkaj obilo zabave tudi kmet. Iz Bizeljskega ni daleč v Zagreb in doli med nobl Hrvati je tudi z denarjem založen Štajerc dobrodošel.

Iz zlatih časov obnove izhaja navada, da se mora Bizeljčan za vsako malenkost odpeljati v Zagreb, kar je stalo in še stane obilo denarja. Prenovljeni bizeljski vinogradnik v Zagrebu ni samo kupoval, se tudi zabaval, veseljačil in posebno ženski svet se je navadil noblese, ki še danes tare ter tlači bizeljske gospodarje.

Kakor hitro so se zavedle Bizeljanke, da so si opomogli njihovi možje ter očetje, so zavrgle poprej običajno ruto in so si posadile gosposki klobuk na glavo. Z robca na klobuk, takle preskok je lahek, obratno pa težavno in pri ženskem pohlepu po lepoti dostikrat naravnost izključeno!

Tehle omenkov na bahavo ter ponosno plat mi dobri Bizeljanci in Bizeljanke ne smejo zameriti. Omenil sem jih radi sedanje splošne gospodarske krize, ki gotovo tudi tlači ter privija vinorodno Bizeljsko.

Vrnimo se nazaj k obnovi in poslušajmo, kaj beleži iz taiste dobe župnijska kronika v Pišecah. Obnovitvene čase je opisal na kratko g. župnik Pohl in se nanaša njegov opis na čas po letu 1885:

»Živeža je bilo dovolj, ker je rasla na zemljiščih propadlih vinogradov koruza in pšenica. Poleg tega, so začeli vsaj nekateri rigolati, saditi nove vinograde in so bili tudi srečni, kajti vino iz amerikanske trte je bilo zelo drago. Gospod Maks Pleteršnik, takrat profesor, je prodal leta 1889 vedro vina (56 l) po 21 goldinarjev. Začeli so saditi v Pišecah nove vinograde: g. profesor Maks Pleteršnik, g. trgovec Franc Gerec, velik narodnjak in požrtvovalen dobrotnik župnijske cerkve, kmet Franc Podvinski in še nekateri drugi.

Ko sem prišel v Pišece, to je 12. oktobra 1890, sem našel devet veder vina in še to je bilo kislo. Leta 1891 sem dobil štiri vedre, potem pa nič več. Leta 1892 sem začel tudi jaz (3. marca) nad cerkvijo rigolati in sem še to leto nasadil dve tretjini tega prostora. Naslednje leto (1893) sem delo dokončal. Bilo je težavno, ker so bile cele skale. Odpeljali so več nego 60 voz kamenja, katerega sem porabil za škarpo pri vrtu in proti pokopališču.

Leta 1894 sem napravil gorico nad hlevom in sem moral plačati za seženj rigolanja 16 krajcarjev. Dobiti je bilo podlago in cepiče v začetku zelo težko in tudi drago. Tako sem n. pr. moral Morgelnovemu viničarju iz Sromelj za trohico cepičev kavčine (žlahtno) dati dva goldinarja. Pozneje je bilo boljše, da sem mogel sortirati. To leto sem nabral v novem vinogradu nad cerkvijo (pol orala) tri vedre in potem vedno več.«

Amerikanec je bil visok v ceni. Sploh tedaj ni bilo stalnih vinskih cen. Nova trta je rodila obilno, pa kljub temu je bilo vina premalo. Kupci so se trgali za novo vino in tirali cene kvišku.

Tedaj so bili vinogradniki po spodnjih krajih res pravi gospodarji. Obnovi so sledile dobre vinske letine. V amerikansko trto še niso tako silile razne bolezni kakor danes. Komaj je bilo grozdje sprešano in je mošt nekoliko povrel, so že vreli kupci iz vseh krajev ter kupovali brez dolgotrajnega barantanja. Premožni gostilničarji iz Zagreba, iz Kranjske ter iz Savinjske doline so si skušali osvojiti stalne producente. Vino so takoj plačevali in tudi za prevoz se ni bilo treba brigati vinogradniku. Kupec je že prišel kot pravi tovornik. Kupil je, plačal in odpeljal.

Kmetje so dobivali lep denar za vino. Z vinskim izkupičkom je plačal vinogradnik davke, je lahko oblekel celo družino, si oskrbel razne potrebščine in povrh mu je še ostalo za izlete v Zagreb, Ljubljano in Celje. Kmet je tedaj odložil brez skrbi poravnavo vseh obveznosti ter izdatkov na jesen, ko je plačeval z lahkoto. Uživali so tedaj kmetje kredit in vinogradniku niso odrekali ne zasebni bogataši in ne denarni zavodi posojil.

Kmet v spodnjih krajih je osredotočil med letom vsa dela na vinograd, da ga je vestno obdelal, in ta mu je vrgel toliko, da je bil na jesen rešen vseh skrbi. Kakor že omenjeno, se vinogradniki niso preveč trudili z obdelavo polj. Živež je bil poceni in za gotov denar si ga je oskrbel vinogradnik pri kmetih v hribih ali pa pri trgovcu.

Dobrih deset let po obnovi je bila za obsotlskega kmeta zlata doba, v kateri si je lahko vsak opomogel, če le ni bil prelen, da bi si bil zasadil nov vinograd.

Res bajno krasna slika številnih, mično ležečih vinogradov od izvora Sotle do njenega izliva v Savo pri Brežicah je bila ustvarjena kmalu po nastopu trtne uši in se je ohranila do danes.

Hudo je udarila trtna uš kmeta in ga natirala v obup. Čisto ob robu propada mu je prišla pomoč z amerikansko trto. In ta ga ni samo dvignila iznad valov pogibeli, pomagala mu je celo na konja, da je bil kos obveznostim in dajatvam, si je popravil dom in si je še prihranil znatne vsote.

V res neznosni gospodarski krizi po udaru trtne kuge ni nikdo pričakoval tako znatne ter temeljite odpomoči, kakor je prišla nepričakovano z novimi vinogradnimi nasadi.

Napredne in bolj dalekovidne vinogradnike ni krepil le vinski pridelek, zaslužili so dobro s trsnimi šolami in s prodajo svežih cepičev. Dobro so prodajali vse, karkoli je bilo v zvezi s trto.

*

Človek pa primeroma zelo naglo pozabi na prestano gorje ter trpljenje in tako je bilo tudi po spodnjih krajih. Komaj so ljudje pričeli okušati sladkost in denarno moč ter veljavo amerikanca, so pozabili na rake, na dobo tobačne švercarije in na naravnost obupne čase opustošenja po trtni uši.

Le starejši so še tu in tam pri novi kaplji obujali spomine pri poslušanju žabje godbe, kako ni bilo pred toliko in toliko leti po celi Obsotlski dolini 100 žab, ker so morale na šibo za vabo rakom. Če se je le drznila kaka samotarka, da je zakvakala iz kake grabe in mlake, jo je ubralo za njo po deset potepuških rakarjev, ki niso poprej mirovali, dokler ni odromala žaba v rakarsko malho.

Tu in tam je še znal kateri povedati, kako nevarni dolgini so bili tobakarji in kako so plesali večkrat krvave čardaše s financarji.

Po tako sijajni obroditvi nove trte junak iz Sromelj — Vinko Lapuh ni užival hvaležnega spomina. Dolžili so ga nazadnjaštva in so ga zmerjali za škodljivca kmečkih koristi. Čim prej bi bile razkuževalne komisije opravile z vinogradi ter izsekale staro trto, tem prej bi bilo došlo do novega blagostanja.

Niti največji dobrotnik spodnjih krajev, g. Ivan Balon, ni žel trajne hvaležnosti, ker sicer bi moral imeti že davno spomenik, ki bi bil viden daleč po Obsotlski dolini. Mlajši svet niti ne zna, kdo je bil oče obnove, katera je krepila skozi desetletja našega kmeta in je dala lepim krajem Slovenskega Štajerja nad vse prikupljivo vinogradniško lice.

Bogznaj, kaj vse se uči naša mladež iz zgodovine, prepričan sem pa, da ni zabeleženo v nobeni naši učni knjigi, kdo je bil Ivan Balon in kako je pomagal štajerskemu vinogradniku, kakor nikdo ne pred njim in dosedaj ne za njim!

* Dodatek.

Popis dobe med propastjo stare trte ter vstajanjem amerikanske bi ne bil popoln, če bi se ne dotaknili zvonenja ter streljanja proti toči.

Trta, stara ter nova, imata skupnega sovražnika — točo. In proti temu uničevalcu, ki grozi s svojim ledenim bičem iz nebesnih oblakov, se je boril vinogradnik v vseh časih z vsemi mogočimi pripomočki. Gotovo najstarejše obrambno sredstvo v poletni ter jesenski hudi uri je zvon. Ob pojavu nevarnih oblakov se pač oglasi glas zvona iz zvonikovih lin. In glas brona, spremljan od goreče ljudske vere v božjo prizanesljivost, razganja oblake in odganja točo. Gorje cerkovniku, ki bi zamudil z zvonenjem in bi zabila kraj v njegovi odsotnosti toča! Za take slučaje poznajo naši vinogradniki občutno kazen: nemarni ali zanikerni cerkovnik se mora obrisati za vinsko zbirco.

Drugi razganjač točinih oblakov pa je – strel. Streljanje proti toči mora biti zelo staro in so branili z njim pred opasnimi nevihtami že staro trto. Streljali so iz topičev in iz pištol. Strelač je vzel v roke dve nabiti pištoli, jih prekrižal (položil eno preko druge) in tako ustrelil proti nebu.

Običaj streljanja proti toči je bil ukoreninjen po hrvatskem Zagorju ob Sotli. Hrvati so pobirali prostovoljne prispevke za smodnik po obeh straneh Sotle. Streljali so od pozne spomladi do trgatve in to ob pojavu količkaj zamotanih ter neurje obetajočih oblakov. Pokalo je izpred zagorskih cerkev, z gričev ter holmov, kakor bi bili dobri kumeki najsrditejši boj s Turki. Hrvaškim strelcem je bilo pokanje možnarjev in pištol v največjo zabavo; starejši ljudje so trdno verovali, da je mogoče prepoditi nevarne megle s streli in so darovali radi za smodnik.

Nova trta se je rodila z velikimi težavami in radi tega jo je skušal vinogradnik očuvati za vsako ceno proti toči. Razlika med streljanjem za obrambo stare in nove trte je ta, da se je streljanje proti toči v prvih letih novih nasadov izpopolnilo in neverjetno razmnožilo. Hrvatsko fleckanje v oblake v onih starejših časih ni bilo nič v primeri s celo vojsko proti toči v prvih letih amerikanca.

Zibelka obnove vinogradov je Bizeljsko in sploh obsotlski kraji. Sigurno so tudi tod začeli z razmnoženim streljanjem proti toči, dasi manjkajo tozadevni natančni podatki in zapiski. Če se je razširila nova trta iz spodnjih krajev po celem Slovenskem Štajerskem, jo je gotovo spremilo od tamkaj tudi modernizirano streljanje proti toči. Amerikanske trte ni branila s streli proti toči samo lahkovernost priprostega naroda. Ne! Naši strokovnjaki in visoki izobraženci so bili povsem prepričani, da je edina rešitev proti uničevalki toči streljanje. Izobraženci so širili zamisel razmnoženega streljanja in jo podpirali z denarjem, s posredovanji na višjih mestih in s peresom. Imamo ohranjen lep ter podučen članek o »Streljanju proti toči«, katerega je napisal za koledar Mohorjeve družbe dr. Josip Vošnjak leta 1901. Razpravo o streljanju prinašamo, da se lahko uverijo iz nje današnji napredni vinogradniki, kako je bilo nekoč vse zaverovano v učinkovitost streljanja proti toči.

Dr. Vošnjakov spis se glasi:

1. Uspehi streljanja.

Pred dvema letoma sem poročal v »Koledarju«, da smo na južni strani Pohorja začeli streljati proti toči in da so se poskusi prav dobro obnesli. Tudi v poslednjih dveh letih smo vsaj v Visovljah nad Slov. Bistrico ostali brez toče, dasi se je v mnogih krajih vsipala in hudo poškodovala vinograde in polja. Torej se nam po pravici zmiraj bolj utrjuje vera, da res streljanje, ako se vrši po pravem načinu, tako vpliva na vihar in oblake, da se v njih ne dela toča, ampak se vsuje le dež.

Naši poskusi so vzbujali občo pozornost po svetu in od mnogih strani, celo iz Ruskega, so vpraševali, kako se naj strelja proti toči. Po Slovenskem so na več krajih postavljali strelišča in kolikor mi je znano ter sem povzel iz časnikov, so uspehi bili večinoma dobri. Seveda, kjer stoji daleč okrog samo eno strelišče, tam ni mogoče, da bi se pri hudih nevihtah kaj opravilo. Morala bi pač stati taka strelišča v nevarnih, toči podvrženih krajih po tisoč metrov narazen in začeti bi se moralo streljati o pravem času, ko se od daleč sliši prvi grom, četudi nad streliščem še sije solnce.

Veliko bolj ko pri nas so se streljanja oprijeli v Italiji, kjer so zlasti v zgornji Italiji, okoli Vicence, Verone, Benetk itd. v poslednjih dveh letih postavili nad 2000 strelišč. Seveda so to lažje storili kakor pri nas, kjer mora posamezni posestnik vse stroške nositi in smodnik drago plačevati. Na Italijanskem je vlada dajala podpore za napravljanje takih strelišč in v ta namen smodnik prepustila za 13 krajcarjev en kg, pri tem, ko smo ga mi morali plačevati po 45 do 50 krajcarjev.

Kako se na Italijanskem zanimajo za to stvar, je pokazal veliki shod v Kasali, kjer se je dne 8, novembra 1899 zbralo nad 600 udeležencev posvetnega in duhovskega stanu, da so se posvetovali, kako bi bilo najbolj urediti tako streljanje. Vlada je poslala svojega zastopnika in opetovano zatrdila, da bo podpirala vsako tako podjetje. Prišli so tudi zastopniki sosednih dežel, posebno iz Francoskega, le iz Avstrije, kjer smo vendar prvi začeli s streljanjem, ni bilo nobenega vladnega zastopnika in sta bila navzoča le dva gospoda iz Štajerskega.

Eden od teh gospodov je poročal o štajerskih streliščih, kolikor mu je bilo o tem znano. Povedal je, da imamo na Štajerskem 35 tisoč hektarov vinogradov, na katerih priraste do 800 tisoč hektolitrov vina v vrednosti 7 1/2 milijona goldinarjev. Od teh vinogradov so najbolj toči podvrženi oni v Slovenskih goricah, v radgonskem, ptujskem in ljutomerskem okraju. Odkar so leta 1896 pri Slov. Bistrici postavili strelišča, so jih tudi drugod jeli posnemati in je lani bilo okoli Gradca 13 strelišč, v obližju katerih ni padala toča. Okoli Maribora je že nad 100 strelišč in tu se je leta 1898 zgodilo, da 6. avgusta, ko so preko Pohorja zaporedoma drevile hude nevihte iz jugo-zapada proti severo-vzhodu, na mnogih streliščih niso streljali zaradi raznih zaprek in je toča tam hudo potolkla. Profesor Prohaska iz Gradca, ki vsako leto zbira vsa poročila o nevihtah, je priznal, da sta omenjeni dan popoldne dve silno hudi nevihti hiteli čez Visovlje in Slov. Bistrico in na svojem potu povsod sipali točo, le tukaj ne, kjer smo pridno in neprenehoma streljali. Tu moram opozarjati, da ob viharnih dnevih, kar je gotovo že vsak opazil, za prvo nevihto prihaja druga in tretja in še več, torej se ne sme po odbiti prvi nevarnosti ponehati s streljanjem. Dne 24. julija 1899 sem od 7. ure zjutraj do polnoči naštel 12 neviht in smo morali skoraj ves čas streljati. — V ptujskem okraju je kakih 60 strelišč, okoli Radgone 30, koliko v drugih krajih, poročevalec ni izvedel. Iz vseh krajev pa, kjer so strelišča, se mu je naznanjalo, da jih toča ni zadela.

Potem so poročali Italijani iz raznih krajev, da je okoli Beneškega 740, po Lombardiji 570, v Piemontu 440 strelišč, pa tudi drugod po zgornji Italiji jih je več sto. Vsi brez izjeme so priznali, da so se s streljanjem ubranili toče. Shod je potem izrekel, da so uspehi streljanja proti toči take ugodni, da se bo tem potom moglo zabraniti vsako točo. Toda topiči ali možnarji ne smejo biti premajhni in tudi železna cev, skozi katero se strelja, ne sme biti prekratka.

2. Kaj pravijo učenjaki.

Gotovo čudno, da, neverjetno je, da tisti učenjaki, ki so nalašč za to nastavljeni, da opazujejo vremenske izpremembe, še zdaj prav ne vedo, zakaj in kako se dela toča v oblakih. Eni pripisujejo to silnemu viharju, ki nad oblaki drvi in povzroča, da vodne kapljice, iz katerih obstoje oblaki, shlape, pri čemur toliko toplote porabijo, da nastane mraz pod ničlo termometra. Torej zmrznejo kapljice v oblakih, ležečih pod viharjem, in padajo kot toča na zemljo. Drugi menijo, da povzročajo točo električni toki; tretji trdijo, da pri toči stoje najvišji oblaki tako visoko (3000–6000 m), da so kapljice v njih že zmrznjene, sicer le drobne, ko pšeno. Kadar pa to pšeno začne padati, zmrzuje v spodnjih oblakih zmiraj več vode okoli teh zrnic in pade več ali manj debela toča. Da bi oblaki pri nevihtah res stali tako visoko, temu moramo oporekati. Kdor je kedaj stal na kaki višji gori, le 1500—2000 m visoki, in je slučajno videl, kako pod njegovimi nogami razsaja nevihta, bo priznal, da so najnevarnejši oblaki le 800–1500 m visoko.

Jaz vidim n. pr. od svoje hiše Konjiške gore in Boč nad Poljčanami ter sem se dostikrat prepričal, da se oblaki pri nevihtah dotikajo vrhov teh gor, ki so le 900–1000 m visoke; včasih se oblaki še nižje privlečejo. Ko je leta 1895 dne 7. junija toča hudo potolkla pohorske vinograde nad Slov. Bistrico, so v spodnjih krajih opazovali, da so se oblaki vlekli po sredini Pohorja tako, da so se videli nad njimi pohorski vrhovi, ki so le do 1500 m visoki.

Taka razmotrivanja so zaradi tega važna, ker se je glavni ugovor proti streljanju glasil, da le-to ne more vplivati na oblake, ker previsoko stoje in pretresanje zraka po strelu ne more segati do njih. Leta 1897 je bila dunajska vlada poslala semkaj dva učenjaka, da pregledata naše strelne naprave in izrečeta svoje mnenje. Po njunem tačasnem izreku bi vpliv streljanja segal le 200 m visoko. A ta trditev se je kmalu ovrgla, ker so poskusi na italijanskih streliščih dokazali, da sega pretresovanje zraka do 2000 m visoko. Zdaj, ko so na Italijanskem imeli tako dobre uspehe s streljanjem, in ko je celo v avstrijski delegaciji slovenski poslanec dr. Ferjančič vojnega ministra opozarjal na to in zahteval znižanje cene za smodnik, kakor je na Italijanskem, se je začela vlada Znova brigati za to stvar. Naročila je zopet zavodu za vremenska opazovanja na Dunaju, da naj izreče svoje mnenje. Ravnatelj tega zavoda se je torej peljal na Štajersko, in sicer k neki tovarni za železnino blizu Brucka, katera tovarna izdeluje vse priprave za streljanje proti toči in je že vse leto poskušala topiče razne velikosti in cevi razne dolgosti.

Pri strelskih poskusih se je ravnatelj prepričal, da pri strelu skozi dovolj dolgo cev zračni vrtinec silno naglo kvišku leti, skoro kakor krogla iz puške, pri čemur se sliši žvižganje skozi 20–25 sekund. Če se ni naravnost v zrak, ampak po zemlji v kako tarčo streljalo, je zrak na 1000 m daljave raztrgal platno in papir, ki je bil razpet preko tarče, tudi late je zlomil in razmetal. Ravnatelj je torej izrekel svoje mnenje, da bi silna moč zračnega vrtinca utegnila segati v oblake in vplivati, da se ne dela toča, toda kako, se ne more za gotovo izreči iz učenjaškega stališča, ker še ni dognano, zakaj in kako se dela toča. Pretresanje zraka pa sega gotovo 1500–2000 m visoko, torej v oblake.

Mogoče je, da elektrika v oblakih, ki gotovo vpliva na tvarjanje toče in ki je nasprotna zemeljski, se po teh zračnih vrtincih z zemeljsko zravna polagoma in brez bliskov. In to je tembolj verjetno, ker so povsod zapazili, tudi na Italijanskem, da je tam, kjer so streljali, manj bliskalo ali celo ponehalo bliskati. Tudi jaz sem dostikrat pri bližajočih se nevihtah zapazil, da je blizu tam, kjer smo streljali, bliskati ponehalo in večkrat tudi nevihta ni šla dalje preko strelišč, ampak se je vlekla po eni ali drugi strani. Omenim naj tudi, da vsa ta leta še ni treščilo v nobeno strelišče, dasi visoka železna cev gotovo vleče blisk nase.

3. Uravnava strelišč.

Dokazano je tedaj, tako po naših skušnjah, kakor po italijanskih, da streljanje, če že popolnoma ne zabrani toče, vsaj vpliva, da ni tako debela in pogubna, kakor tam, kjer ne streljajo. Vpraša se le, kako veliki naj bodo topiči ali možnarji, in kako dolge cevi. Na shodu v Kasali je bilo splošno mnenje, da naj bodo topiči tako veliki, da se smejo nabasati s 15—20 dkg smodnika, cevi pa dolge do štiri metre. Dosedaj smo tukaj imeli večinoma Lorberjeve možnarje iz Žalca, in sicer manjše po 25 cm visoke, v katere smeš nabasati sedem do osem dek smodnika, cevi pa so le dva metra visoke. Gotovo je, da se z večjimi možnarji in daljšimi cevmi doseže večji učinek, in priporočam, da si povsod, kjer si napravijo nova strelišča, omislijo 40 cm visoke možnarje in štiri metre dolge cevi. S takimi možnarji zadostujejo dva do trije streli na minuto in so zadosti po trije do štiri možnarji za postajo. Vendar se mora pomisliti, da so stroški, ako se potrebuje več smodnika, znatno večji, in da smo tukaj z manjšimi topiči imeli ravno tako dobre uspehe, kakor drugod z večjimi.

Na primernem, če mogoče nekaj vzvišenem kraju se postavi utica iz desk, ne predaleč od hiše, iz katere se oskrbuje streljanje. Utica naj bo do tri metre dolga, do dva metra široka. V enem kotu stoji tista železna cev, segajoča skozi streho, na leseni podlagi. V drugi polovici je mizica, na kateri stoji posoda s smodnikom. Zaradi varnosti naj se napravi stenica med obema prostoroma s posebnim vhodom do cevi. Kajti pri streljanju odleti zažigalec iz možnarja daleč na stran in utegnil bi pasti na mizo ter vžgati smodnik. Na mojem strelišču se je to leta 1898 prigodilo, in ker je bilo po mizici nekaj smodnika raztrošenega, se je ta vžgal in tudi ves smodnik, kar ga je bilo v posodi, kake tri kile. Eksplozija je raztrgala steno in jo z možem vred, ki je streljal, vrgla doli v vinograd. Na srečo mož ni bil poškodovan. Od več strani sem slišal o nesrečah pri streljanju, ker ljudje niso bili dovolj previdni. Pri mojem sosedu je viničar postavil lonec blizu možnarjev, smodnik se je užgal in ga hudo opekel. Ravno tako v Vinarjih in pri Sevnici, kjer je strelca ubilo. Zato sem dal napraviti steno v utici, smodnik pa je v Skrinjici s pokrivalom, ki se odpira le tedaj, kadar se možnarji bašejo, potem pa se mora vselej zopet zapreti. Za slučaj, da se mora streljati po noči, naj visi v utici svetilnica, nikakor pa ne sme stati na mizi, kjer je skrinjica s smodnikom. Da strelci ne smejo kaditi, se pač razume.

Kjer že imajo po dva metra dolge cevi, jih lahko dado podaljšati, da ni treba novih kupovati. Ker se cevi med streljanjem močno ogrevajo in so vsled tega v nevarnosti, da žreblji spuščajo in se cev raztrga, je dobro jih včasih polivati z mrzlo vodo.

Možnarji se morajo po vsakem strelu izbrisati s krtačico, da v njih ne tli kaka iskra in se smodnik pri vsipanju ne vžge, kar se je že tudi zgodilo. Na smodnik ni treba ne papirja pritisniti, ne ga zabijati s prstjo ali lesenim klincem, kakor je bila dosedaj navada. Ko smodnik ostane prost, nepokrit in nezabit, najbolj pretresa zrak, ko se užge. Užiga se pa z užigalico.

Stroški za streljanje so seveda precejšnji, ker se na vsaki postaji porabi do 150 kg smodnika, ako se pridno strelja. Zato bi se morali, kakor na Italijanskem, zediniti vsi posestniki ene okolice in si skupno napraviti strelišča po vzgledu kmetijskih zadrug. Če se računa, kolika je škoda po toči, se stroški za streljanje obilno poplačajo, zlasti pri vinogradih, kjer so po hudi toči trte za dve do tri leta oslabljene.

Torej znova toplo priporočam napravljanje strelišč na vseh krajih, pri čemur bodo gotovo pripomogli občinam država, dežela in na Štajerskem okrajni za-stopi. Da se bo cena smodniku znatno znižala in se s tem zmanjšali stroški za streljanje, nato se po vladnih izjavah smemo zanašati.

4. Deželna strelišča pri Slov. Bistrici.

Kakor sem že omenil, se je začela tudi vlada zanimati za streljanje proti toči in je sklenila, da v zvezi s štajerskim deželnim odborom postavi 40 strelišč v takem kraju, ki je najbolj toči izpostavljen. Kot tak kraj se je določila južna stran Pohorja okoli Slov. Bistrice. Če se bi streljanje dobro obneslo tu, kjer se je v prejšnjih letih skoro vsako leto vsula toča, potem bi se vedelo, da res streljanje zabrani točo. Deželni odbor je to naznanil okrajnemu odboru v Slov. Bistrici, ki je povabil vinogradnike v posvetovanje in da se izrečejo, ali so pripravljeni skrbeti za smodnik in za strelce na teh deželnih streliščih. Vinogradniki so seveda sprejeli deželno ponudbo in se obvezali, da bodo oni plačevali smodnik in skrbeli za redno streljanje ob bližajočih se nevihtah.

Deželna strelišča bodo napravljena po načrtih. Imeli bodo kolibe, v katerih je prostor za strelce in po steni od tega ločen je podstavek, na katerem je pritrjena železna cev. V steni je odprtina, skozi katero se porine nabasani topič pod cev. Ali bodo vsa strelišča preskrbljena z velikimi topiči in dolgimi nadstavki, ali z dosedaj navadnimi manjšimi topiči, sedaj (meseca aprila), ko to pišem, še ni določeno.

Strelišča bodo stala 1000 m vsaksebi, pričenši pri Sv. Venčeslu in Tinjah preko Visovelj, Kovač lovske gore in Ritoznoja do Zgornje Polskave. Nadzoroval jih bo od dežele nastavljen topničar. Zaradi večje varnosti bo 10 m od strelne kolibe oddaljena shramba za smodnik, iz desk zbita kolibica. Eno strelišče v sredini bo glavno, odkoder se bo dalo s strelom znamenje, da se bliža kaka nevihta in da morajo povsod začeti streljati. Na Italijanskem brzojavne postaje, katere naprej čutijo bližajočo se nevihto, to naznanjajo z razobešeno zastavo in tako opozarjajo strelce, da so pripravljeni.

Če se bo ta poskus, kar upamo, dobro obnesel, potem bo pač morala država kaj več storiti in s podporami in kolikor mogoče nizko ceno smodnika pospeševati te občekoristne naprave.«

*

Iz dobesedno navedenega članka je razvidno, kako je bil celotni vinogradniški svet zaverovan pred 40 leti v učinkovitost streljanja proti toči. Bogatejši nemški posestniki novih nasadov so se še bolj pehali za streljanjem nego slovenski. Skozi nekaj let je ob pojavih neviht neprestano pokalo in žvižgalo proti oblakom iz vseh številnih vinorodnih bregov, gričev ter holmov. Bog znaj, koliko tisoč kilogramov smodnika so poslali med oblake v trdni veri, da so jim kos. Z isto vnemo ter naglico, kakor se je streljanje proti toči razmahnilo, je tudi usahnilo, ko so le uvideli, da je bilo samo v zabavo tolikerim strelcem, toče pa niti oplašilo ni, kaj šele, da bi jo bilo prepodilo.

Kolibe s cevmi za streljanje so že strohnele, ali pa so jih že davno pometali iz vinogradov. Redko je še videti kje v grabi vinograda rjasto ter razpadlo cev, ki še spominja na nekdanja strašila toče.

Tolikanj vneto streljanje proti toči, ki je bilo več lili manj že podprto z izjavami učenjakov glede učinka, je dokaz, da se ne zmoti in ni lahkoveren v boju z vremenskimi nesrečami ter šibami samo priprosti kmet, ampak tudi z znanostjo podkovani gospod!