Propast
| Propast. Vitomir F. Jelenc |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. • dno |
I.
[uredi]Po dolgi poti med solnčnimi poljanami je šel Milan Rupnik proti domu.
Bilo je v času, ko je zasijalo nad travniki in poljanami solnce tako mehko in ljubeznivo, da so zadubteli po njih pisani cvetovi, da se je nad nje dvignil škrjanec in pel v sinjem ozračju ... Kakor solnčni vrt poln razkošja in blaženstva, se je širila ravnina v pomladnem solncu.
Milan Rupnik pa je šel med temi poljanami in jih pozdravljal; pozdravljal je pisana polja in obujal spomine na nekdanje dni ...
Po dolgi poti iz tujine se je vračal Rupnik; šest dolgih let ni videl svojih travnikov, ni videl svoje rojstne vasice, ni videl svojih ljudi; zradostil se je ob misli, ko bo stopil pred svojega očeta, ko bo objel svojo mater, svojo sestro ...
Šest let je hodil po daljnih krajih, kakor tuj, neznan popotnik brez miru in sreče; zapustil je svoj dom in hodil po svetu; kakor nemiren duh je hitel iz kraja v kraj, zapustil je dom, kjer je živel srečno in brezskrbno ... v tujini pa se je moral boriti in prerivati med neizmerno množico, podiral je na tla ljudi in hitel po njih naprej da bi mogel živeti.
V njegovi rojstni vasi so začeli zidati tovarno, skoro vsi prebivalci so se oglasili, da bodo delali v nji, vsem se je zazdelo, da se jim je odprl nov vir blagostanja ... pozdravljali so novo podjetje ...
Milan Rupnik pa se je odpravil v tujino, težko je zapustil svoj dom in svojo tiho srečo, a šel je vendarle ... Kakor izgubljen se mu je zdel dom, ko ga je imel za hrbtom, zdelo se mu je, da se je nad njim z blagostanjem razstrla nerazumljiva nesreča ...
Videl je, kako se je iz visokega dimnika valil umazan dim in padal nizdol nad vas, vlegal se je vsem na prsi in jih tlačil k tlom, vaščani pa so padali na tla, ker jih je težil in tiščal težki vzduh ...
Strah je postalo Rupnika nad bodočnostjo svojcev, svojih znanih iz nekdanjih dni ...
Ko je v tujini časih sedel v pisarni sklonjen nad svojo mizo, zastala mu je naenkrat roka, on pa se je naslonil na glavo in mislil na svojo tiho vas in na njeno nekdanjo srečo, ko so njeni prebivalci veselo in brezskrbno hoidili zjutraj na delo na polje ... zvečer pa je zadonela izpod vaške lipe vesela pesem in se izgubljala v tiho noč ... Nad vasjo pa je plavalo tiho blagostanje in zadovoljnost s tem, kar so imeli in kakor so živeli; toda ko se je egal nad vasico črni umazani dim, ako se je godilo po tem, polastil se ga je strah, da so se njegove slutnje uresničile, da je priplaval nad vas težki neprenosljivi vzduh, ki je po vse ljudi k tlom ... Jelo ga je skrbeti ...
Mislil je na svoj dom, kako se godi tam, ali ni potlačil tudi njegovega doma ta strupeni vzduh, nepremagljiva želja se ga je polotila, da zapusti tujino in da se zopet vrne na svoj dom; vedno silneje in silneje je prihajalo njegovo koprnenje, ki se mu ni mogel več ustavljati ... Dolgo se je odločeval. Kajti bal se je stopiti zopet v svojo vas, strah ga je bilo, da bi videl vas, ki jo je zapustil srečno, uničeno in propadlo.
A slednjič se je vendarle odloičil, zapustil je tujino, bežal proti domu, da bi čimpreje pomagal ...
Pomagal!
Saj ni vedel ničesar gotovega, mogoče, da plava nad vasjo še vedno ista tiha sreča in zadovoljnost ...
In tako je šel Milan Rupnik med cvetečemi poljanami ... in dospel v tihem mraku do svoje vasice ...
Črno umazan dim se je valil iz visokih dimnikov in plaval nad vasjo; Milan pa je videl v teh umazanih masah grozne pošasti, ki so se spuščale nizdol nad vasico ...
Kakor vzdihi in obupni jok tisočev je zahreščal iz tovarne hripav žvižg ...
Visoka vrata so se odprla in iz tovarne so se začele usipati mmožice delavcev in delavk ... Hlastno so vsi zasopli, ko so stopili v prosti zrak in se napotili proti domu ...
Milan Rupnik pa je srečaval te ljudi, ko so šli mimo njega molče in s povešenimi glavami. In ozrl se je na upala lica svojih nekdanjih znancev in prijateljev, a nikogar ni mogel spoznati. Tudi oni so se ozirali vanj s svojimi brezizraznimi topimi očmi in šli mirno mimo njega naprej ...
On pa se je ozrl za njimi in bilo ga je strah, tesno mu je bilo pri srcu, ko je videl uničeno srečo ... Ko je videl strte in propale svoje znance in prijatelje.
S težkim srcem se je bližal svoji rojstni hiši, vse je bilo zanemarjeno in pusto ...
Stopil je skozi vežo v sobo ...
Za pečjo je ležal njegov oče, pri mizi pa je slonela mati ... sestre pa ni bilo doma ...
Pozdravil je očeta in mater, tako presrčno in iskreno ...
Oče se je dvignil raz peč in se s pijanim glasom obregnil:
No, zakaj si se privlekel domov? potem se pa vlegel nazaj, mati pa je začela jokati ...
Kakor onemel je stal Milan Rupnik sredi sobe, ki je v nji smrdelo po žganju. — Začelo ga je dušiti, bežal je ven is sobe ... Bil je večer ...
Iz bližnje gostilne je donelo divje kričanje in petje, hripavo so doneli pijani glasovi v temno noč, groza se je polastila Milana, ko je videl, kaj se je zgodilo v času, kar ga ni bilo doma ...
Naslonil se je na drevo in gledal v temno noč ...
II.
[uredi]Komaj je bila sezidana tovarna, javili so se skoro vsi vaščani za delo in tovarnar jih je sprejemal po vrsti, in tako so vsako jutro hodile množice ljudi v tovarno, ko je zadonel hripavi pisk, odprle so se hrešče težka vrata in delavci so se izgubljali v mogočnih prostorih.
Zapuščena so ležala polja, ker ni bilo delavcev, da bi jih obdelovali ...
Prišli so v vas tujci, ki so pokupili polja in se naselili po vasi ...
Tako naenkrat domačini niso imeli drugega, kakor svoje hiše in zaslužek v tovarni ...
One dni, ko so poprodali svoja posestva, je zavladalo veselje po vasi ... vse gostilne so bile vedno natlačene ljudi, prepivali so cele dneve in noči.
Ljudje so mislili, da se je naselilo v vasi blagostanje; vsi so imeli precej denarja, začeli so živeti dobro ...
A pri vsem tem ni nikdo mislil na bodočnost, ki je stala strašna pred njimi.
Zaupali so v svojo srečo in slepo drvili naprej ... toda slednjič je zmanjkalo denarja, a zaslužek v tovarni je bil kaj pičel ...
Obup se je polastil vaščanov, resignirani so hodili na delo, v tovarni pa se jim je vlekel na prsi oni težki vzduh ... bledi so prihajali iz tovarne, upala so jim lica in vsa vas je naenkrat postala podobna grobu.
Iz obupa so začeti piti žganje, pili so divje in nenasitno ...
In to, kar se je zgodilo z drugimi vaščani, je dohitelo tudi Rupnikovega očeta.
Bil je posvstnik in je z drugimi prodal svoje posestvo ... Zapravil je lahkomiselno ves denar ... Obupan je začel popivati, le malokdaj je bil trezen; njegova žena ga je začetkoma prosila naj opusti tako življenje ... a on se ni zmenil za to, pil je naprej ... s svojo hčerjo je hodil v tovarno in tam delal ... zvečer pa pil pozno v noč.
Hčerka pa je sledila svojemu očetu ... vlačila se je z drugimi delavkami po gostilnah, kjer so plesale in pri divjih orgijah uživale življenje ...
Vsa vas je bila materialno in moralno na najnižji stopnji ...
Iz obupov in nesreč so se porodile v ljudeh divje strasti, ki so zavladale po celi vasi ...
Kakor greh in smrt so plavali nad vasjo, nad propalimi hišami oblaki dima, ki se je valil iz tovarne.
Hipno blagostanje je uničilo nekdanjo tiho srrčo v vasi.
Vse je hiralo in umiralo; po dnevi je bilo mirno in zapuščeno po vasi, zvečer pa je zadonelo iz mnogih gostiln divje petje, ki je donelo v temno noč ...
Kakor prerezana jim je bila pot do boljše bodočnosti, morali so propasti ... živeli so in čakali smrti ...
V takih razmerah se je vrnil Milan Rupnik domov. Hipno je spoznal, kaj se je zgodilo ... opazoval je ljudi, ko so hodili iz tovarne in zdelo se mu je, da se pomika mimo njega tolpa ljudi, ki so vsi uklenjeni, vsem pa je utisnjen na čelu pečat smrti in propada ...
Pomagati je hotel svojim ljudem, rešiti jih njih groznega stanja ...
Začel je pri svojih domačih, toda vsi napori so mu bili zaman! Vsi so bili tako vdani v svojo grozno usodo, da niti misliti niso mogli na rešitev ...
Slepo so se vdali svojemu življenju, slepo drveli do propada ...
Milan jih je mislil odvaditi pijančevanja, hodil je, ko so prišli delavci iz tovarn, k njim na dom, pogovarjal se z njimi ... za hip jih je pregovoril ... mislil je, da bo njegovo delo imelo vsaj malo uspeha.
Ko pa je zvečer gledal v svoji sobi skozi okno, zadonelo mu je zopet na uho divje petje, in spoznal je, da je vse zaman ...
Skušal je siloma rešiti vsaj svojo sestro. Ko je bil neko nedeljo v neki gostilni ples, hotel jo je pregovoriti, da naj ostane doma, a ona ni hotela; zato jo je zaklenil v sobo ...
Ona pa je razbila okno in ušla v diru proti gostilni.
Ko je to zapazil Milan, je občutil da je vse izgubljeno ...
Smilili so se mu ubogi ljudje, ki so zašli že tako daleč, da ne verujejo več sreči, ki so se vdali nenemarno svoji usodi, da propadejo, ko bi se vendar še lahko rešili.
Groza ga je bilo, ko je srečaval ljudi, blede, prepale in uničene, ki so zrli pomilovalno vanj, kakor da bi mu hoteli reči:
»Norec, ti hočeš pomagati!«
Zastudili so se mu ljudje, ki so zašli tako daleč, groza ga je bilo med ljudmi, ki so se plazili polmrtvi, kakor sence naokoli ...
Zapustiti je sklenil zopet svojo rojstno vas, nekdaj tiho in mirno, zdaj pa naenkrat uničeno in propalo ...
Kakor tiho, nenadno je nekdaj prišel, je zopet odšel z doma in zdaj za vedno ... Kakor preganjan je bežal skozi vas, da ne bi več videl onih obrazov ...
Ko pa je bil zunaj vasi, ozrl se je zadnjikrat nazaj in videl je, da je nad vasjo plaval umazani dim, ki so se iz njega spuščale nad vas grozne pošasti ...
Naglo se je obrnil in hitel naprej ...
Ia po dolgi poti je šel Milan Rupnik med solnčnimi poljanami iz propalega domovja v svet ...