Prolog k vseslovenski delavski slavnosti
| Prolog k vseslovenski delavski slavnosti Janez Ev. Krek |
| |||||||||||||
Bog Te vsprejmi, kdor si prišel, prišel, da si naš med nami,
Naša družba te pozdravlja z razprostrtimi rokami!
Najprej Tebe, druže mili, z žuljavo desnico brate:
Saj so žulji nam svetinje in nakit za naše svate.
Žuljavim desnicam slavo, vneta naša četa peva;
Žuljavim desnicam pravo, gromko vre ji s src zahteva!
Zdrav pa tudi vsak prijatelj, vsak tovariš v našem boji,
Zdrav med nami, Bog te vsprejmi. Ti si naš in mi smo Tvoji!
Danes smo se tukaj zbrali, da bi slavnost praznovali,
Da bi pri zastavi novi novih si moči nabrali.
Kvišku dvigi se zastava, danes Bogu posvečena,
Kvišku tudi naša srca, premlajena, prerojena.
S srci roka se dviguje, vije krepko se zastava;
In ob nji prisega sveta nam v nebeške kraje plava.
Carju-delavcu, mučencu, njemu se glasi prisega.
Da ga ljubi naša četa, da mu kri in život tvega.
Kvišku zro oči v nebesa, ko prisega, – naši družbi,
Kjer je temelj vsem oblastim in podlaga vsaki službi.
Kvišku tilnik! Ta ljubezen, ki nam v naših srcih zori,
Tudi je doma le kvišku, tam pri Bogu v večnem dvori.
To udanost, car naš, vsprejmi, moška je, a je iskrena,
Trdna je, kot vera naša, kot na Boga upognjena!
Domovina, zlata mati, naša četa Ti je vdana,
Pri zastavi posvečeni Te pozdravlja, zate vžgana.
Stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne,
Iskra kot so naši vrelci in kot reke srebrovalne.
Ko pa kdaj bi Tvoje skale, stari Triglav, se razdrle,
Pa bi naše čete vstale, Tebe Triglav, bi podprle.
Ko pa kdaj bi Tvoji vrelci, bistra Sava, usahnili,
Pa bi srčno kri Ti v strugo naškropili, natočili.
Zla puščava je življenje in skušnjave so v puščavi,
Pa prihaja v nji skušnjavec, kamnje kaže, lažno pravi:
»Vzemi kamen si sovraštva, kamen strasti otrovljene,
Vzemi kamen jeze ljute, kamen bede nevkročene,
Pa razbij si vero sveto, do domu ljubezen stari,
in raztrupi si slobodo, moško silo si poderi!
Spuli vzore si iz duša, srce shladi, nade vstavi,
Pa iz kamenja do sita vzraste kruha ti v puščavi.«
Ej skušujavče grdogledi, mame tvoje so besede,
Kruha ni v sovražnih strastih, kjer krivične so zajede.
Ni ga v jezi, ni v brezverstvu, ker doni le krik osvete.
Marno vabiš, marno lažeš svoje klete nam obete,
Kruha za nas je v obilju iz besede božje svete:
Vi, se trudite,
Ste obteženi,
Jaz poživim vas vse,
Pridite k meni.
Vdove, sirotice,
Vsi zapuščeni,
Jaz poživim vas vse,
Pridite k meni!
Vi, ki gladujete,
V solzah vtopljeni,
Jaz poživim vas vse,
Pridite k meni!
Jaz sem odkupil svet,
Svet pogubljeni,
Pojte se vsi otet,
Pridite k meni!
S križa ponujam vam
Mir zaželjeni,
S križa objemam vas,
Pridite k meni!
Križ yam je potni les,
Cilj domačija;
Vanjo privede vas
Mati Marija!
Golobice, urne ptice, nosijo novice kobne,
Te novice so žalobne, tožne kot gredice grobne:
Da se rušijo prestoli, moč državam se razdeva;
Da poginjajo rodovi, da človeštvu cvet zveneva;
Da strupena rosa pada, da mori nam rože mlade,
Da se kri v potokih lije, da za kratko vse propade.
Vsemorilne, vsepobojne, burne, strašne so novice,
Jedne pa ne prinesejo nam novice golobice,
Te novice, da bi Četa, ki ob križ se sveti upira,
Ki pod varstvom se Marijnim v boj za svoje vzore zbira
Da Bogu udana zveza, Materi nebeški zvesta,
Kdaj propadla, kdaj zastavi svoji bila bi nezvesta.
Četa naša! vriskaj žrtvam, plani v bitko bogoupna,
Ej, brez plaha, ej brez straha, neprodajna, nepodkupna,
Zlatu glave ne vpogibaj, podle se ne boj klevete,
Licemercem in zlogolkom brani drog zastave svete!
Staro zemljo mraz pretresi, drob se krči ji in poka.
Na porodu nove dobe v krutih bolečinah stoka,
Zora pa zori na vshodu, da pozdravi mlado dete:
Dobo pravde, dobo sreče, dobo sprave in osvete.