Proletarska mati

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Proletarska mati
Leda Rafanelli - Polli
Izdano: Proletarec, Chicago, 1908.
Viri: Proletarec, 1908, št. 23.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Liza je šla mimo hiš, noseča malo dete v naročaju, drugega večjega otroka je vodila za roko; šla je v mrzlem, sneženem vremenu, ostra sapa ji je ledenela obraz in roke. Bila je bleda kot smrt, a oči so se ji svetile, kakor — blazni; veter ji je sipal snežinke po golem vratu, a usta so bila suha od groznice. Celi dan je že na nogah, a niti ostra zima, niti kašelj, kteri ji je paral prsi, jo ni tako bolel, kakor sta jo bolela v srce dva drobna glaska:

»Mama, midva sva lačna! Mamica, daj kruha!«

»Odmah, odmah,« odgovarja ona, »odmah vama dam nekaj! Čakajte malo!« in približajoča se prvem mimogredočniku, reče komaj slišno: »Gospod, imejte usmiljenje! Jaz sem uboga mati . . .«

Ali ogovorjeni je šel naprej, ne da bi se ozrl na Lizo. Tako drugi in tretji; nekteri je komaj zmignil z ramami. No, našlo se je par ljudi, ki so ji vrgli po en cent v velo roko. Marsikteri mimogredočnik bi bil morda še dal cent, toda v mrzlem vremenu se mu ni ljubilo odpenjati vrhnje suknje, da bi posegel v žep. Tako je prišel večer in uboga mati je izprosila štiri cente.

Žalostna se je vračala domov. To je bilo prvipot, da je šla beračit — prvipot odkar ji je umrl mož, zgnjeten od dveh železniških vozov. Z onimi par sto dolarji, ki jih je dobila kot odškodnino za moža, je gospodarila varčno, da bolje ni več mogla. A denar je pošel in ona je šla delati, da prehrani svoja otroka. Delala je tudi, ko jo je že mučil kašelj in prehlad. A sedaj je že šesti dan brez dela! Nocoj nima ničesar več, kar bi mogla prodati in tako je prisiljena, da stegne roko po miloščini.

Ko je šla mimo pekarije, v bližini svojega doma, ni se upala prositi koščka kruha. Tudi v prodajalnico ni stopila, ko je šla dva koraka naprej. Tu jo je opazil nek gospod, postaren penzijonist, ko je ravno odprl hišna vrata. Poznal je Lizo že dalj časa, zato se je ustavil in jo pozdravil s prijaznim nasmehom.

Radi svojih otrok, ktera jočeta gladna in prezebla, se je obrnila Liza k njemu.

»Gospod«, začne in zardi v lice, »Vi me poznate. Prosim Vas, posodite mi deset centov. Povrnem Vam jih, kakor hitro dobim delo.«

Stari gospod jo je še vedno gledal z onim sladkim nasmehom. Mokri črni lasje obkrožali so ji mršavo lice, ki je pa še imelo lepe poteze. In oči so bile še lepše in sijajnije vsled bolezni. A tista sramežljiva rdečica na licu storila jo je še lepšo. Gospod pogladi mlajše dete in ji stisne v roko srebrn tolar rekoč:

»Deni deco spat in – – pridi k meni! Čakal te bom!«

Liza se obrne z gnjusom proč. Vrže tolar pod noge staremu lopovu in zbeži domov. Zdelo se ji je, da vidi pred sabo krvavo, skaženo lice svojega soproga, ki ji pravi, kakor ji je rekel takrat:

»Umiram na delu — na delu za tebe in najino deco.«

Čez nekaj časa izide zopet iz hiše in gre v pekarijo, kjer zaprosi za pet centov kruha. Položila je na mizo štiri cente in rekla:

»Oprostite, nimam več, cent vam prinesem jutri.«

Spet eno ponižanje, a saj prodala se ni!

Zopet je minilo nekoliko dni gladovanja. Enega večera — sneg je od mrzlega vetra zmrznil na ulicah — izide iz hiše bogati penzionist naš isti čas, ko se je vračala Liza nalik mrliču domov. Rogajoče jo pogleda:

»Hočeš li? Jaz sem zmiraj pripravljen, da ti pomagam.«

Molče je vzela nekaj tolarjev, ktere ji je ponudil . . Videla je še, kako je odhitel starec v toplo hišo, da jo čaka . . . Obšlo jo je nekako čutstvo hvaležnosti do njega, kteremu je obljubila, da — pride . . . Kupila je kruha, sira in sadja. Oh, s kako slastjo sta jedla otroka. No, otroka sta bila pač nedolžna in nista znala za kakšno — ceno sta jedla . . . Najedla sta se do sitega in to je kar je hotela mati . . .

Liza je polegla deco v posteljo in ko se je, trudna, izmučena. . . bolna spomnila – – zakrila si je obraz z rokama . . .

»Oprosti mi, dragi v grobu! Storiti hočem to za najina — otroka! Jaz nočem, in tudi ti nočeš, da pogineta lakote!«

In šla je. Tiho je zaprla hišna vrata . . . povsem tiho . . .