Profesor in študent

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Profesor in študent (Iz beležnice dijaka.)
Ivan Rob
Izdano: Jugoslovan 2/236 (11. oktober 1931), 9
Viri: [ dlib 236]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Preveč bi bilo, pregledati vse one momente, kjer si stopita nasproti dijak in profesor. Zdi se mi, da sta glavna le dva: dijak – profesor kot človeka in dijak – profesor kot učenec in učitelj. Sicer niso meje med tema momentoma nikoli določeno začrtane, ker segata drug v drugega, vendar pa mislim, da bi se dalo o vsakem posebej govoriti.

Človek kot družabno bitje – se mora zavedati svoje socijalne dolžnosti. To se pravi: priznati in spoštovati pri sočloveku njegovo osebnost in vse, kar je z njo v zvezi. Največji greh zoper osebno svobodo je: iztrebiti človeku njegovo osebnost in vtisniti vanj drugo osebnost, ki pa pravzaprav to ni več. No, hvala Bogu, do zdaj se še ni to nikomur posrečilo, vsaj v polni meri ne. Vendar pa so pri tem poizkusu pogubne posledice neizogibne. Učenec, ki je prišel popolnoma pod vpliv svojega profesorja, je nezmožen za samostojno delo in še manj zmožen za življenje. Takšen revež potrebuje vedno mentorja, in če pridejo trenutki – in teh v življenju ni malo – kjer mora sam odločati, tedaj je polom neizogiben.

Dijak je proti profesorju kot človeku po večini pasiven in igra vlogo sprejemajočega organa. Čisto naravno. Njegova mladostna neizkušenost in pa kolikor toliko njegovo ozko obzorje mu ne dovolita aktivnega dela. Indirektno pa vendar lahko vpliva na svojega učitelja, s tem namreč, da izpopolnjuje svojo osebnost. S tem si bo pridobil spoštovanje pri profesorjih, seveda le pri onih, ki imajo razumevanje za to. Takšnih je pa zelo malo. Večina profesorjev je takšnih, da opravijo v šoli svoj predmet, potem pa pozabijo šolo in dijake. Njihovo občevanje z učenci je čisto uradno. Mož je nedostopen, njegov obraz je poosebljen predmet, ki ga razlaga. To je za učence kakor slana za rože. Dijak presedi v šoli skoraj polovico dneva. Ta čas mu mora šola nadomestovati dom. In kako ga nadomestuje? Strogi uradni obrazi, mrzli pogledi, iz katerih grozi paragraf. S tem je ubito veselje do predmeta in šole. Več domačnosti v šole! Ne bojte se, s tem ne bodo padli povodci discipline iz profesorjevih rok. Le prav držati jih mora. Ne preveč napete, ne premalo, kajti v obeh slučajih se to maščuje nad profesorjem samim, v prvem slučaju mu odtuji ves razred, v drugem slučaju pa postane cunja svojih učencev.

Razmerje profesorja kot učitelja do učencev ni tako kočljivo kot prvo. Če je profesor podkovan v svojem predmetu – in to je najmanj, kar se lahko od njega zahteva, – če mu je res do tega, da bo učence kaj naučil, pa ne samo za šolo, ampak tudi za življenje, potem je profesor izpolnil svojo dolžnost, ki mu jo nalagata šola in vest. Tudi dijak lahko mnogo naredi. Zdaj ni več toliko pasiven. Na učiteljevo razlago odgovarja s pazljivostjo, na njegova vprašanja pa lahko odgovarja z odgovori, ki jih ni nabral samo v šolski knjigi, ampak tudi v drugih knjigah, ali pa jih je sam dognal. Zadnje smo poizkusili le v višji šoli. Poudarjam pa, da je veliko več odvisno od profesorja kakor od dijaka, kakšno je to razmerje. Glavna stvar pa je, da profesor vzbudi v dijaku zanimanje in veselje za svoj predmet. To lahko doseže na sto načinov, in kdor je mojster, ta bo znal najboljšega izbrati. Samo enega se mora ogibati: suhoparnosti in naštevanja golih dejstev, ker na ta način postane dijak samo intelektualni tovarniški delavec in nič več. Pri njem je zaposlen samo spomin, ki mu pomaga pridnost, če je slab, razum pa spi, in ker je zašel med brezposelne, polagoma otopi. Takšen dijak je potem pri akademskem študiju velik revež.

Ne da se tajiti, da so se šole že precej izpopolnile, vendar pa še vedno bolehajo za boleznijo, ki se ji pravi gola črka, neživljenjskost ali kakor že hočete. Če je že življenje najboljša šola, potem naj bodo šole priprava za to šolo. Vzamejo naj predmete iz življenja in naj jih poučujejo na ta način, kakor se poučujejo v šoli življenja, da ne bo dijak, ki stopi v življenje, ostrmel in vzkliknil: »V šoli so nas pa drugače učili!«