Profesor Marka in njegovo rodoljubje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Profesor Marka in njegovo rodoljubje.
Matija Rode
Psevdonim Blaž Pohlin
Izdano: Slovenski narod 43/382, 384, 386 (1910)
Viri: dLib, dLib, dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod Marko je po poklicu upokojen profesor, sicer pa v navadnem življenju kot skala zanesljiv rodoljub. Njegovo rodoljubje sega še v tiste čase prejšnjega stoletja, ko je v slovenskem časopisju slovela preblagoglasna beseda »domorodci«, katere vreden izraz je bil tudi naš gospod profesor. Baš njegova narodna zavest in navdušenost je pa pekla njegove nemške tovariše, ki so rovali toliko časa proti njemu in mu podtikali razna, državnega uradnika nevredna dejanja, dokler niso dosegli, da je bil Marko upokojen pred petnajstimi leti.

Krivica, ki se mu je zgodila, pa ni omajala njegovega narodnega prepričanja. Še odločnejše je nastopal za narodno korist in se postavil prav v prednje vrste naših narodnih bojevnikov. Ni se udal komodnosti kot pretežna večina takih »narodnjakov«, ki so toliko časa narodni, dokler ne dosežejo lepe službe, potem pa pomole vse štiri od sebe in pravijo: »Kaj mi mar narodnost, od katere se še ni nihče zredil!« Oni se pa hočejo zrediti, zato ne potrebujejo več narodnega navdušenja.

Tak ni bil naš Marko.

Pri vsaki priložnosti in priliki je kazal, da je pravi Slovenec. Vsak mesec je dajal gotovo svoto v narodne namene, s kakim rodoljubnim, vspodbudnim verzom, ki je prišel potem v slovenske napredne časopise. Ne da bi kdo mislil, da je hotel Marko z objavljanjem svojim daril samo bahariti; ne, to je storil zato, da bi vzbudil tudi druge k darovanju v narodne svrhe. Bil je in je še član večine naših narodnih društev, posebno obrambnih, kakor »Ciril-Metodove družbe«, »Sokola« itd., podpisal je koj med prvimi en kamen za Ciril-Metodov obrambni sklad, umival se z milom samo naše šolske družbe, rabil svinčnike le te družbe, pil edino kavo, kateri je bila primešana Ciril-Metodova cikorja in kontroliral pogosto, če se njegova zahteva spolnuje — neki gospodinji je odpovedal stanovanje in hrano, ker ni hotela pustiti Franckove cikorije — robci njegovi so bili kupljeni vsi v prid družbi sv. Cirila in Metoda, kadar je pa ob kaki narodni slavnosti prikipelo njegovo navdušenje do vrhunca, tekel je samo Uroš-Krsnikov, t. j. Ciril-Metodov šampanjec.

Marko je bil pa tudi sicer narodnjak. Pil je samo narodno pivo, hodil samo v narodne gostilne, pozdravljal znance in prijatelje s samimi narodnimi pozdravi, kar je treba posebej poudarjati, občeval samo s pravimi narodnjaki, bil torej skozinskoz narodnjak.

Posebno važnost je polagal na ideje, ki bi po svoji uresničitvi mogle privesti slovenski rod do boljše bodočnosti. Ker je imel mnogo časa, mu je mnogokrat šinila v možgane kaka misel, ki jo je pozneje časopisje pozdravljalo kot vrlo narodno in za katero se je napredna javnost nato zavzela z vsem srčnim ognjem, da je rodila lepe sadove.

Ideja Markova je bila, da se uvedi narodni kolek v prid »Ciril-Metodovi družbi«, da se osnujejo vsepovsod po naši mili domovini ljudske knjižnice, da bodo ljudje začeli s svojimi glavami misliti, kar je sicer docela naravno, vendar pa doslej še ni bilo v rabi, kakor je razvidno iz raznih deželnozborskih in državnozborskih volitev. Njegova ideja je bila nadalje, da se vpelje obligatni narodni davek na vsakega zavednega Slovenca in Slovenko, na nezavednega in nezavedno pa dvojni znesek in da se ta svota porabi za slovensko šolstvo tam, kjer ga je treba. Njegova ideja je bila tudi, da si Slovenci ustanovimo narodno armado, ki bo v določenem času udarila na sovražnika in ga zbog svoje discipline potolkla do tal in v tla. Ideja ta se ni uresiličila, ker so naši nasprotniki videli v njej protidržavno smer, ki se pri nas kratkomalo ne trpi, dasi je naš Marko nameraval samo izobrazbo narodovo dvigniti in je za svoj namen izbral si le zato tako označbo, da bi bil uspeh večji in da bi mogel v svoji armadi videti zbrano vso slovenstvo.

Že iz povedanega je razvidno, da je Marko izredna narodna moč, ki jo je pač pri vsaki priliki upoštevati in njene veljavnosti nikakor ne podcenjevati, kakor so storili oni, ki so si katere izmed navedenih njegovih idej meniničtebinič prilastili za svoje. Javnost naša je vsled takih mahinacij — da se ne izrazimo trše — varana in le skrajni skromnosti gospoda Marka se je zahvaliti, da glede izvira omenjenih idej še ni prišlo do obžalovanja vrednih posledic. Pride pa še lahko, če bo izvestna gospoda s tako kruto brezobzirnostjo in brezobraznostjo tirala svojo seperatistovsko politiko dalje. Mi pa, ki nam je blagor naroda pri srcu in duši, kličemo jasno in odločno in brez pardona: roko proč od idej profesorja Marka!

Posebno natančno se je Marko pečal z vprašanjem, kako bi se slovenski narod pomnožil. Dandanes je bral v listih in tudi kot bivši profesor se je uveril, da nam nemški in laški moloh požre leto za letom na tisoče slovenskih otrok. Za človeka, ki živi in trpi z narodom, je tako spoznanje bridko in kdo bi ne hotel delati nato, da se to ponemčevanje in poitalijančevanje omeji? Ker se nam izgubi oziroma raznarodi toliko otrok, se Slovenci kot narod ne množimo tako, kot bi se morali. Dognano je sicer na podlagi statistike, da produciramo Slovenci precej odstotkov več otrok, kakor naši narodni sovragi, a če se kljub temu sovražna sila v številu prebivalstva hitre je množi od naše sile, smo zmirom na slabšem. Da bi omejili ponemčevanje in poitalijančevanje, vspričo sedanjih gmotnih sil, ni misliti. Nemci in Lahi razpolagajo z milijoni, ko se mi borimo za tisočake, in če jim na eni strani iztrgamo par naših otrok, ugrabijo nam jih isto število drugod. Da se bo pa kljub tem žalostnim dejstvom število Slovencev in Slovenk kot naroda množilo v izdatnejši meri, mogoče je le na ta način, da produciramo še več otrok kot doslej. To more priti le nam v korist, ker nikakor še ni zagotovljeno, da postanejo ti nadproducirani otroci nemčurji ali italijanaši. Mi pridobimo in zato se nam gre. Ko bodo Nemci in Italijani videli, da se naše število rapidno množi kljub njihovemu pritisku, izgubili bodo upanje, da bi nas docela raznarodili in opustili bodo svoje namene, ki jih stanejo ogromne svote denarja. Kakšen bo naš uspeh v dvajsetih ali tridesetih letih, tega danes niti slutiti ne moremo!

Tako je modroval Marko in bil v svojih načrtih tako zagotovljen, da se uresničijo, da se je zavzel z vso silo, da mora njegova ideja postati meso in kri. Šel je in ustanovil »Društvo za pomnožitev slovenskih otrok«. Sprva so ljudje zmajevali z glavami, ko jim je Marko pravil o svojem namenu, hoteč jih razvneti zanj, sčasoma so se pa znanci in prijatelji sprijaznili z njegovo idejo, ko so se seznanili z bistvenimi točkami bodočega društva. Le par jih je bilo, ki so trdili, da so Markove ideje bedarija. Ko je bil ustanovni občni zbor društva, je bila velika dvorana ljubljanskega »Mestnega doma« nabito polna samih vnetih zagovornikov ideje profesorja Marka.

Veselja se je svetil obraz našemu rodoljubu. Na kaka rodovitna tla je padla njegova ideja! Videl je v duhu, kako se podirajo sovražne nakane, ki so hotele raznaroditi narod slovenski.

Srce mu je vriskalo radosti, ko je videl toliko navdušenost med navzočo množico, ki se bo podvojila, potrojila, da, podeseterila in postoterila, ko bo slovenski svet zastrmel nad uspehi njegovega zasnovanega društva.

Zmagoslavno je stopil na oder. Kot električni tok je prešinil vse navzoče, ko so ga zagledali in vihar navdušenja je zabučal po dvorani. Vsevprek je klicalo: »Živel rešitelj slovenske domovine, živel profesor Marko!«

Njemu se je pa utrnila rodoljubna solza iz oči in mu padla strkljaje se po rdečem licu na § 2 pravil društva. Marko je zapazil to in zdelo se mu je jako pomenljivo. Izpregovoril je in rekel:

Slavna gospoda!

V prijetno dolžnost in čast si štejem, da se mi je takorekoč poverila naloga pozdravljati vas mile in drage prijatelje, ki ste prihiteli na naše pomembno zborovanje iz vseh delov našega razvijajočega se mesta. Z ozirom na to bodite vsi pozdravljeni! Ker je pa vočigled temu nujno potreba, da pridemo prejkoprej na naš dnevni red, moram konstatirati le suho dejstvo, da me navdaja ponos, ko vidim zbrano pred seboj tako lepo število odličnih rodoljubov. Ne morem si kaj, da bi, ne glede na levo in desno, ne zavračal ostudnih in hudobnih napadov od izvestne strani na vzvišene cilje in namene našega prepotrebnega društva ter zavzemam stališče, da je nujno potreba smatrati naš tozadevni boj važnim. Gospoda moja! — Če se je na podlagi tega uvaževanja vrednega slučaja le dognalo, kako velikanske koristi je naše društvo za ves mili nam slovenski narod, ki ga ljubimo z vso svojo dragoceno srčno krvjo, ki smo jo pripravljeni preliti zanj do zadnje kaplje, in me je doletelo prijetno presenečenje otvoriti naš zbor, si jaz kot tak res ne morem kaj, da se vam v tem svečanem trenotku ne zahvalim iskreno za obilno udeležbo, ko sem vam v kratkih besedah orisal našo narodno zavednost, ki preveva naša srca, naše misli, naše duše, naše glave. Še enkrat mi srčno pozdravljeni!

In znova je zabučalo po dvorani: »Živel rešitelj slovenske domovine, živel profesor Marko!«

Ko se je navdušenje nekoliko poleglo, prebrala so se pravila. Navadno je tako prebiranje pravil na ustanovnih občnih zborih najbolj dolgočasno, zato se ponekod sprejmejo ta kar brez prebranja, češ, saj jih je vsak dobil v roke in jih vsekakor natančno proučil, kar slednje je prav premetena laž.

Tu pa ni bilo tako. Zborovalci so pri vsakem paragrafu ploskali na vse pretege in peli čast in slavo Marku, katerega so naposled vzdignili na rame.

Ker je nam mnogo na tem, da se širše občinstvo seznani z glavnimi točkami »Društva za pomnožitev slovenskih otrok«, priobčujemo jih v naslednjem. Občinstvo bo spoznalo, da so bili zborovalci res lahko od srca navdušeni za novo društvo in da Marko zasluži, da se imenuje po njem kaka ulica tam v Vodmatu.

Evo jih!

§ 2. Namen društva je, da deluje nato, da se slovenski rod kolikor mogoče pomnoži.

Dosega pa svoj namen s tem, da svojim oženjenim članom, ki imajo predpisano število otrok (§ 8) in tudi zanje dostojno skrbe, daje podpore, oziroma nagrade. Člani pa, ki nimajo predpisanega števila otrok, pa plačujejo prispevke, določene v § 7.

§ 7. Član društva je, kdor plača 10 K pristopnine ter mesečno po 2 K, dokler se ne oženi. Oženjenec plačuje po 2 K mesečno, dokler nima nič otrok, po 1 K, dokler nima treh, in ničesar, ko jih ima več. Samci se zavežejo, da se poženijo tekom petih let, če so stari že 24 let, mlajši imajo pa rok do 28. leta.

§ 8. Podpore dobi novoporočenec 40 K, če je član eno leto, 70 K, če je član dve leti, 100 K, če je član tri leta. Za vsako nadaljnje leto udstva dobi po 30 K. Zavezati se pa mora, da bo imel v petih letih 3 otroke in da ostane član društva še nadalje. Vsega skupaj mora imeti pet otrok. Doba za ostala dva se raztegne lahko na 10 let po dnevu poroke.

Za otrove se plačuje podpora: 30 K za prvega, tudi če je bilo kaj predujma, 40 K za drugega itd., za vsakega po 10 več od prejšnjega. Otroci, rojeni pred zakonom, se smatrajo za zakonske, zato dobi oženjeni član za poznejše otroke ono vsoto, ki bi jo dobil, če bi bili vsi otroci zakonski. Tudi za nezakonske otroke se dobi po 20 K po poroki, če se član oženi z dotično materjo.

§ 9. V društvo se sprejemajo tudi člani nad 55 let starosti. Od teh se ne zahteva, da bi morali še doživeti očetovsko veselje, tudi če ga doslej niso, kdor pa občuti take potrebe, ga imenuje društvo za svojega častnega člana in mu da 100 K častne nagrade poleg običajne (§ 8). Tudi dobi umetniško diplomo.

§ 10. Častni član postane poleg v § 9. omenjenih oseb vsak, kdor ima še tri otroke nad predpisanim številom.

Ko so bila pravila prečitana, pojasnil je predsedatelj zbora, da bi društvo, če se natanko preračunajo njegovi dohodki in stroški, samo od sebe in svojih članov ne moglo prospevati. Na to je govornik mislil takoj od vsega spočetka, zato se je šel poklonit finančnemu ministru kranjskemu dež. odborniku dr. Lampetu in mu razložil vso stvar in njen dalekosežni pomen in namen, proseč ga podpore od dežele. Finančni minister kranjski je bil stvari precej srčno naklonjen in obljubil mastno deželno podporo. Govorniku je zaupno povedal, da bo izposloval od deželnega zbora tudi izredno podporo, če se sprejmo v društvo tudi župniki in kaplanje ter menihi in jim dado iste pravice kot oženjenim članom. Blagajna društva bo vsled tega res precej trpela, toda dežela bo po dr. Lampetovem častnem zatrdilu že toliko prispevala, da ne bo društvu na kvar sprejem teh posebnih članov, izmed katerih so se nekateri že obvezali, da bodo izdatno dejansko pospeševali § 2. društvenih pravil. Ker je vsled spremenjenih razmer na Portugalskem pričakovati izredno velikega uvoza kutonoscev v našo državo, posebno pa na Slovensko, kjer gre taka pšenica zelo rada v klasje, računati je tudi s tem dejstvom. Dr. Lampe, ki stoji vedno na višku časa, je vpošteval tudi to okolnost in se izjavil, da bo dežela preskrbela, da bo društvo uspevalo, tudi če sprejme vse tiste menihe s Portugalskega med svoje člane s pravicami oženjencev. Kako je dr. Lampe društvu naklonjen, se vidi tudi iz tega, da je obljubil, da bo v deželnem zboru stavil predlog, da se dado izdatne deželne podpore za ustanovitev novih božjih potov v deželi in da se subvencijonirajo romarska potovanja v Lurd, Sveto deželo, Benetke itd., ker so božja pota in taka potovanja kaj uspešno sredstvo za dosego društvenih namenov. Obljubil je pa tudi dr. Lampe, če bi v dež. zboru ne prodrl s tem svojim predlogom, kar pa pri danih idejalnih razmerah ni pričakovati, da bo v tem slučaju že preskrbel različne podjetnike, ki se bodo zavezali za ravnokar navedena sredstva dajati obilne podpore n. pr. poravnanje stroškov za prevažanje romarjev tako v Benetke itd., za kar jih bo pozneje deželni odbor odškodoval pri oddaji različnih del odnosno z nakupovanjem raznih mlinov brez vrednosti.

Govornik je zato predlagal, da se vsi omenjeni izredni ljudski množitelji sprejmejo za društvenike, kar je bilo sprejeto z gromovitim odobravanjem.

Glede portugalskih menihov se je sicer vnela živahna debata, češ, da niso Slovenci. Obveljalo je pa končno mnenje, da so ti menihi ustvarjeni po novem testamentu, da so le indirektni roditelji in da bodo direktno roditeljstvo prevzele naše srčne Marijine device, ki so po vsem svetu znane kot odločne Slovenke, potomstvo bo pa itak pri materah in se čč. očetje ne bodo nič več brigali zanj.

Ker je društvu zngotovljena podpora tudi od raznih občin, denarnih zavodov in bogatih zasebnikov, se bo razvijalo in razvilo brezdvomno naravnost krasno. Zato hiti že danes vse vanj in se dviza, da si prisluži nagrade, ki tako mamljivo vabijo vsakega člana k izpolnjevanju društvenih pravil in zakonskih dolžnosti. Prof. Marko pa kot ustanovitelj in predsednik društva poskakuje radosti, ker je vendar našel pot, da se dvigne in razširi naroda moč, proti kateri so prazne vse steke sovraga! Tudi on se namerava oženiti, dasi je star že nad 55 let. Pravijo, da ima še veliko upanja, da dobi umetniško diplomo.