Profesor
| Profesor (Professor sive magister superior.) Ivan Rob |
| |||||||||||||
Kakor napaja pelikan s krvjo svoje mladiče, tako napaja profesor s svojo znanostjo lačne študente. Zato ga tudi prištevam o med pelikane. Erjavec sicer piše: »Pravljica je pelikana postavila za vzgled materine ljubezni, rekši, da si sam s kljunom razmesari prsi, in da mladiče napaja s svojo krvjo. Ni mi treba dostavljati, da je to izmišljeno.« Vendar pa je primera lepa in nad vse. podučna in je ne kaže opustiti.
Ko se študent filozofije po diplomi zabubi, postane gimnazijski profesor. V prejšnjih časih je trajala ta zabubitev le nekaj mesecev, včasih celo manj. Učeni Brem je poznal študenta, ki so mu prinesli akt o profesuri pred seminar, kjer je delal zadnji izpit. Danes pa se mora študent zabubiti za 3—4 leta; videvalo pa se je že take samce, ki so bili zabubljeni od 8—10 let. Kaj je temu krivo, se ne da natančno dognati. Naravoslovci so mnenja, da se je pojavila nova zver lisičjega plemena, ki neusmiljeno mesari med študenti. Tej zveri pravijo domačini v Guineji »bidže«. Iz strahu pred to zverjo si študentje ne upajo na dan. Veliko jih pa tudi med zabubitvijo pogine. Kdor pa kljub temu pri življenju ostane in zeleno vejico doseže, od veselja ne ve, kaj bi počel: ponosno stopa po promenadi, pomembno stresa z repom in razposajeno teka za samicami.
Profesor je v svojej ponaši skraja podoben študentu, le starejši samci so bolj zatrepanega trupa. Perje mu je bolj pisano kakor pri študentu, samo parketni študent ga še doseže. Razlikuje pa se od študenta po tem, da mu rase na glavi čop in pod vratom golša, ki ji pravi preprosto ljudstvo: »plača«. Sprva je prav majhna in neopazna, le pri starejših je izrazita, to pa zaradi tega, ker morajo iz nje krmiti mnogoštevilne mladiče. Nekateri profesorji imajo po 15 in več kljunov v svojem gnezdu. Čudno pri tej ptici je to, da ji naraste golša vedno v začetku meseca, potem pa polagoma splahneva, tako, da je proti koncu že nič več ni. Nekaterim samcem pa golša splahne že prvi teden v mesecu. Potem hodijo žalostno okoli in kljun in rep se jim povesi ...
Če se pa študent ali pa profesor v drugo zabubi, to se pravi, da se zarije med foliante in požira knjižni prah in potem izda obširno delo o kakšni sila važni in zanimivi stvari, tedaj se izleže z doktorskim čopom na glavi. Naloge, s katerimi si pridobi doktorski čop, so zelo različne. N. pr.: »O pomenu okroglih dimnikov na podtalno emanacijo vsemirskega jaza* s posebnim ozirom na melanholični prizvok strganih podplatov«, ali »Vpliv predpotopne uro-kaldejščine na skitski koren: gw hk’heišt,« ali »Kako se kažejo posledice nepoužite klobase pri paralitiku in zakaj si domišlja, da je napisal ep: Vse za vero, dom, cesarja?« ...
Če ima kdo tak doktorski čop, postane lahko univerzitetni profesor (profesor universitatis). Univerzitetne profesorje razdelimo v tri vrste, in sicer:
- Pravi profesor (professor verus).
- Nepravi profesor (professor falsus).
- Profesor učenjak (professor docilis)
1. Pravi profesor (professor verus).
Dragi bralec! Ako si kdaj hodil po naši univerzi, prišel si gotovo v kako stisnjeno sobico, kjer je komaj prostora za peč, košarico za smeti in za drugo tako drobnjad. Ako si zašel kdaj v tako sobico, gotovo si pogosto pogledoval proti sosednjej klopi, kjer brhka študentka ročno suklja svoje pisalo; gledal si njen profil, v mislih si nežno božal njene kodre, in morebiti so se te celo lotile otožne misli. — Hipoma se ti pa izvedri lice, nehote pogledaš proti tabli — in jaz bi skoro vedel zakaj. Bržčas si opazil ptico, ki je prišla skozi vrata in sedla na kateder. To je bil pravi profesor.
Pravi profesor je med vsemi pticami pri študentih najbolj priljubljen. Vsak študent pozna in ima rad to ljubeznivo ptico. Pravi profesor je veselje in zabava študentu, ki v hudi zimi nima zakurjene kletke. Pravega profesorja se z ljubeznijo oklene devica, ki se je lažnivemu svetnemu upu in praznej nečimurnosti umaknila v tihe samostanske zidove. Vsem je prijeten tovariš; pogrešali bi nekaj, ako ga ne bi videli na navadnem mestu.
Pravi profesor je lep v svojej ponižnej obleki, na njem nam je všeč prijetna postava, posebno pa dostojno držanje in ljubeznivo vedenje. Na njem se učimo, da ni samo ono lepo, kar se blešči in vpije v živej barvi.
Petje mu je sosebno ugodno, in kadar na katedru prepeva, poslušal bi ga človek celo večnost: Petje mu je vedno novo in drugačno. Kadar je dobre volje, veselo žvrglja in vpleta v svojo pesem razne modulacije. Golša je — kakor pri drugih profesorjih — precej izrazita, vendar pa je sorazmerna njegovej velikosti; sploh je pri njem vse nekam umerjeno. Meso pravega profesorja je prava slaščica in le premožnejši si ga lahko privoščijo. Ako ravno ga ne preganjajo, vendar je pri nas redek gost.
2. Nepravi profesor (professor falsus).
Nepravi profesor je na univerzi pravi gospod. V svojej ličnej opravi se nosi mastito in se ne meša rad med drugo prosto drhal. Diči ga lepo pisano perje, ki mu pa ne zakriva preobilne golše in se kaj malo poda glavi kalinovske oblike. Ta ptič je neizrečeno nečimerna žival. Človek bi po njegovem vedenji rekel, da mu je všeč, ako se mu čudimo in ga hvalimo.
Nepravi profesor je prava nakaza med profesorji. Razen perja — ki je bolj pavovemu podobno — ni ničesar lepega na njem . Glas mu je hripavo riganje. Včasih se tudi dere: kekeke! ali hudoba zna posnemati druge pevce, na pr.: učenjaka, esejista in tudi pisatelja, toda navadno zmeša vse te popevke v jako neugodno pesem.
Sploh mu je prirojen nagon oponašati vsakoršne glasove. Kakor sliši človeka, tako tudi on pokašljuje, zeva, kiha in hrka, smeje se in vzdihuje. Nauči se izgovarjati besede in celo dolge stavke. Res ni, da bi rekel, da razume, kaj govori, ali vendar se moramo čuditi njegovemu dobremu spominu, kakor mu tudi velike čutljivosti ne moremo odreči.
Naše podnebje mu pa nič kaj ne prija in zato ga — hvala Bogu — le po redkoma srečavamo po naših gajih. Nesnagi so bolj všeč smradna močvirja na jugu in stoječe, s trstovjem obrasle vode.
Človek nima nobene koristi ali veselja od te ptice. Saj grdoba več požre kakor je vredna. Meso nima nobene cene.
3. Profesor učenjak (professor docilis).
Prostrani muzeji, kjer je vsepovsod nakopičena raznovrstna šara, zatohle knjižnice, do vrha natovorjene s knjigami, razjedenimi od moljev in prahu, seminarji s svojim duhom po preteklosti in odmaknjenosti od življenja, vse to in le to je dom profesorja učenjaka.
Ta ptič je jako plaha žival. Le nerad zapusti svoje gnezdo. Ako ga kdo prisili, da zapusti svoje mesto, zleti najraje na vejo in se od tam vsemu svetu ironično smehlja. Na zemljo se le nerad spusti, ker ve, da njegove šibke nožiče niso stvarjene za hojo. Ako vendar le stopi na tla, je neizrečeno neroden in smešen. Kar veselje ga gledati.
Ali krivico bi delali častitljivej ptici, ako ne bi omenili njene pridnosti in marljivosti. Le obiščimo ga v zaprašenej knjižnici! Sprva ga res ne zapazimo, ker ga skrivajo ogromni kupi knjig, ako pa pogledamo za knjige, vidimo majhno, sključeno postavo, kako stika za žužki, vejicami, pikami in tiskarskimi škrati. Pri svojem opravilu je neizrečeno vztrajen. Ne da se zlepa spraviti od svojega plena. Pa tudi neznansko samoglav je. Kar je enkrat zagrabil s svojim znanstvenim zobom, ne spusti za nobeno ceno. Raje se da do smrti pobiti.
Čeprav ne zapušča rad svojega gnezda, zleti vendar včasih — sosebno v poletnih mesecih — tudi v druge kraje, da si poišče praprotnega semena. Med tem časom mu golša večidel splahne. Meso je užitno, škoda le da ima neugodno slast po ribjej masti.