Kaj dviguje se nad belim gradom?
Al razpeto viteško bandero,
ki oznanja praznika veselje?
Ni razpeto viteško bandero,
ki oznanja praznika veselje:
Vzdiše kviško talna se meglica
iz solzic, ki jih gospa preliva
že preliva jih šestnajsto leto,
in zdihuje noč in dan takole:
„Sinče, sinče! mojo oko desno!
Levši solnca, milši zvezde jasne!
Pregrešilo kaj si moje dete,
spalo k' si pod sercem mi sladko,
da prodal je jo nevedni oče,
lastni oče je izdal te vragu!“
Oblači se vedno v černo svilo
vedno sama, vedno nevesela,
sprehaja se v zapuščenih izbah.
Kakor duša, išče ki pomoči,
o polnoči spavnico zapušča,
ino hodi molit u kapelo.
Na ušesa posli si šeptajo,
vidil kaj kdo je ponoči v gradu.
Na obrazih jim je strah in groza,
govoriti kadar Plešic jame,
plešic verni, naj stareji sluga:
O polnoči, kakor je navada,
razgetati kadar belec jame,
sem ustal in hranil ga s pšenico,
napojil ga dobro s hladno vodo.
Ogledavat šel sem zvezde, mesec:
Al bo dobro, ali slabo vreme.
Z nami Bog! še stresa zdaj me groza!
Černa žena, dolga kakor senca,
luč u desni, križ u veci roci,
prot' kapeli tihoma veršela,
ko megla po travnicih jeseni.
Splazil sem se ritensko v posteljo,
pa zatistnil ne oči do dneva.
Omolčijo, vsi se razkropijo,
ko se bliža mladi vitez Janko.
Ukazuje Plešscu svomu slugu:
„Verni sluga, osedlaj mi belca,
odeni ga z naj lepšim škerljatom,
oberzdaj ga z zlatimi berzdami,
in zapleti u grivo bisere.
Ker junak čem biti med junaci,
da z mano ne šalijo se deve:
Krasan junak na gerdem konjiču.
Veš, oženil se je černi Paule,
in midva u svate greva k njemu“.
Skoči Plešic in pripelje belca,
odene ga z naj lepšim škerljatom,
oberzda ga zlatimi berzdami,
in zapleta v grivo mi bisere.
Sveti konj se ko nebo polnočno,
Janko plane na-nj ko ogenj živi,
in na orla, zvestega konjiča,
skoči Plešic kakor sivi sokol.
Jezdita čez zelene planine,
proti gradu v zeleni planini.
Vidili od daleč so ji priti.
Paule čaka Jankota u gradu,
svatja zbrani štiri sto junakov,
pet sto dev in sedemdeset mnihov,
zajašili vsi so dobre konje,
in nasprot so Jankotu jahali.
Na klobucih para jim vihrajo,
svetijo se zlati plašči v solncu,
bliskajo se svitle sablje v solncu.
V belo svilo deve zavijene
vidili so med černimi mnihi,
kakor zvezde zmed černih oblakov.
Segajo si prijateljstko v roke,
ljubijo si prijateljsko lica.
Povernili kadar se v gradove,
ljubi mladi lice Janko Paulu,
lice mlado ljubi Paule Janku.
Progovarja mladi ženin Paule:
„Dobro došel krasan junak Janko,
dobro došel u mojih gradovih;
praznovati čemo zdaj poroko“!
Zaporedom zasedli konjiče,
zaporedom gredo v belo cerkev,
spred menihi, zadnji so junaci,
in u sredi kroglolične déve,
pa med njimi mlada je nevesta.
Dokončali ko so sveti zakon,
vernejo u bele se gradove,
ino pesmi pevajo vesele.
Sluge urne čakajo pred gradom,
odsedlajo da konjiče berze.
Poskakali niz dobrih konjičev,
zaporedom šetajo v dvorane,
u dvorane zlate in sreberne,
pa na mehke sedajo divane.
Šest dni jejo, šest dní vino pijo,
pijo zdravje iz kozarcev zlatih
ino pesmi pevajo junaške.
Ne pijejo kakor sploh pijejo,
ker gospoda blažena je skupaj.
Slugo ima vsak junak pri sebi,
da nalija rumeno mu vino;
vsaki devi služkinja je svoja,
da podaja sladke ji biškote
in natakje sladkega ji vina.
Vsi junaci, vsi po volji božji!
Ko napili so se dobra vina,
stopi Plešic k svojemu gospodu,
pa mu tiho jame govoriti:
„Mili Janko, moj čestiti gazda,
da veruješ kar ti bom povedal!
Černa žena hodi v našem gradu,
luč u desni, križ u levi roci.
Tiho lazi ko megla jesenska,
o pol noči hodi u kapelo.
Evo tukaj sedemdeset mnihov,
vsi pobožni, božji svetovavci.
Vprašaj jih, kaj hoče li prikazen?“
Tiho Janko Plešcu odgovarja:
„Šala, Plešic, nemoj verovati,
vidil nisem nikdar še prikazni.
To gospa je moja ino tvoja.
Vendar hočem vprašati menihe,
kaj uzrok je njenega plakanja.
Ali smert je njenega gospoda,
nje gospoda mojega očeta.“
Pa govori vsim zbranim menihom:
„Vi gospodje, božji svetovavci,
vi pač znate, česar mi ne znamo;
govorite pravo mi resníco.
Zakaj plače vedno moja mati?
Ali plače po svomu gospodu,
po gospodu, mojemu očetu?
Ali grehi siljo jo plakati?“
Zlate čaše denejo na mizo,
več ne pijo rumenega vina.
Poprašuje eden druz'ga tiho;
al ne znade pravega nobeden.
Naj stareji jame govoriti,
svomu slugu mlademu menihu:
„Dragi Momre! pojdi v belo cerkev,
in prinesi staro knjiho kerstno,
ona če nam kazatai resníco“.
Momre skoči na nožice mlade,
ino gre po staro knjigo kerstno.
Težka knjiga čistega je zlata,
po straneh so kamni dragoceni,
svet'jo se ko mavrica na nebu.
Knjigo prime stari mnih u roke,
polovico brada je pokríva.
Va-njo gleda, nič ne progovarja.
Drugim mnihom knjigo gledat' dade;
al nobeden nič ne sprogovarja.
Janko skoči kviško znad divana:
„Govorite! kaj je in kako je!“
Tresejo se vsi menihi straha,
pomiče se sleherni od Janka.
Naj stareji jame glagolati:
„Čudno je, al' čudniši še bode.
Čudno kaže stara knjiga kerstna.
Mati sama, čestita gospoda,
ti resníco pravo bo odkrila“.
Janko skoči kakor živi ogenj,
ter objema gospodske junake.
Roko ljubi staremu menihu.
Pa zasede svojega konjiča,
ino jezdi proti svomu gradu.
Čakala ga je v zgornjih linah mati,
in od daleč sina pozdravljala.
Ne pokloni nič se majci Janko,
ampak gleda u černo zemljico.
Svomu slugu Plešcu ukazuje:
„Odsedlaj nar prej mi dobra konja.
Pelji v hlev ji, daj jima pšenice,
daj pšenice in čiste vodice.
Ko opraviš, pa uzemi ključe,
in prinesi stari meč iz hrama,
ino puško srebernim kovanjem.
Zbrusi meč, mi strupom ga poostri,
in natolci puško z ognjem živim,
ter prineso vso mi hladno sobo.
Ak te mati moja poprašuje:
Kaj boš z mečem in kaj s puško, Plešic?
Reci ji, da ideva u goro,
ideva na lov v goro zeleno“.
Plešic berza odsedlal konjiča
in nasitil ji s pšenico belo,
napojil nji z vodico studeno,
odtvoril je s ključem hramske vrata,
raz police meč uzel rujavi,
urno gonil brus je z desno nogo,
da letele so od meča iskre.
Ko je oster bil ko ljuta kača,
Plešic svitli meč še ogleduje,
obrača ga na vse straní v roci,
pa govorí svitlemu orožju:
„Ponos dedov, vredni kinč junakov!
Dobrih rok si vedno bil navajen,
v dobre roke spet te čem podati!“
V desni puško, v levi meč ognjeni
nese Plešic Jankotu u izbo.
Na divanu sedí mladi Janko,
vino pije 'z zlatega torila.
„Evo, junak Janko, meč prodedov.“
„„Tukaj, Plešic, čašo dobra vina!““
Plešic spije, pa iz sobe ide.
Janko sedi, rujno vino pije,
vino pije do dvanajste ure.
Ko napil se, vzame meč u roko,
ino grede prot tamni kapeli.
Malo čakal, mater je pričakal.
V černo svilo, kakor strah zavita,
luč u desni, križ u levi roci,
prišumela tiho prot kapeli,
kakot duša, ki pomoči išče.
Stopil k njej je janko z mečem v roci,
nagovoril svojo milo mater:
„Ljudomila! moja ljuba mati,
zvedil rad od černih bil bi mnihov,
kaj utrok je plačete da vedno.
Pa mi niso hotrli razjasniti.
Kazala je stara knjiga kerstna,
da mi bote oznanili sami.
Al tako mi mojega življenja!
Odsekati zdaj vam hočem hlavo,
ak mi noč'te kazati uzroka,
za Boga! da plačete mí vedno“.
Ne prestraši nič se Ljudomila,
nasmeja se milo solznim okom,
progovarja svomu sinu Janku:
„O da nikdar bil b' ne vidil dneva,
nikdar da bi slišati ne mogel,
slišal kar iz ust boš svoje majke!
Vsi junaci naši so prodedje,
junak tudí bil je rajni oče.
Al enkrat ga napadli hajduci,
pet hajdukov, pet krepkih junakov.
Ž njimi boril se letno dopoldne,
in omagan padel je na travo.
Uzeti mu hotli so življenje;
kar na enkrat med je skoči junak,
in očeta reši smerti dobre.
„Kaj ti dal bom, rešil k' si me smerti!“
„„Kar ne misliš, da imaš pri hiši!““
Brez pomisli seže z desno v desno, –
junak zgine – in ti bil prodan si.“
Molčal Janko, mati omolčala,
govoriti noben več ne more.
V izbo svojo šel molčé je Janko,
usedel se, mislil čudne misli,
dolgo mislil, eno si izmisli.
Zasvetila, ko je zjutraj zora,
opravi se mladi junak Janko,
černi plašč je vergel okrog sebe,
dene si na glavo černi klobuk.
Opaše si ostri meč na zadnje.
Pa pošeta iz samotne sobe,
in pokliče Plešca star'ga posla:
„Plešic zvesti! pripelji mi konja,
osedlaj ga, pa ne po junaški,
ampak ko se romarju spodobi,
ker ne idem v silovito vojsko,
temveč romam k papežu očetu“.
Osedlal je Plešic konja urno,
osedlati kakor mu veleval.
Ne z junaškim sedlom pozlačenim,
ampak sedlom černim in lesenim.
Pripelje ga za berzde sreberne.
Še poljubi Janko svojo mater,
pa zasede dobrega konjiča,
beseduje s konja slugu Plešcu:
„Le ostani ti u belem gradu,
vari grad mi in čestito mater,
dok ne vernem se v imenu božjem“.
Rekši to je spustil se od grada,
in naravnost jezdi proti Rimu.
Dolgo jezdi več ko celo leto,
prenočvaje zmir pod milim nebom.
Ko prijezdil je pred vrata rimske,
skoči z belca trudnega konjiča,
zažene ga po trati zelenej,
da se hrani in napije vode.
Janko grede peš u sveto mesto,
v sveto mesto, papeža poslopje,
ino stopi k svetemu očetu,
pa ponižno jame govoriti:
„Sveti oče, božja pomoč naša!
Iz dežele daljne sem priromal
k vam očetu, božjemu prijatlu,
da me hude rešite nadloge.
Lastni oče me prodal je vragu,
lastni oče v maternem telesu“.
Z roko belo si oči zatisne
sveti oče slavni rimski papež.
V perstanu se demant mu zasveti
ko danica na višnjevem nebu.
Dolgo misli pa ustane kviško,
in čestito jame besediti:
„Bore revež! da se Bog usmili!
Al nič ti ne morem pomagati.
Hočem pa ti dober sovet dati:
Tam kjer bili pervi so kristjani,
tam na gori duplja je prostorna,
in puščavnik star živi u duplji,
angel nosi vsaki dan mu jesti.
Ak ne more ti ta pomagati –
druzega ne vem ti sveta dati“.
Papežu se lepo je poklonil,
plašč poljubil mu je pozlačeni,
rimsko mesto hipoma zapustil,
usede se na konjiča svoga,
ino jezdi prot' izhodu solnca.
Popotaval tri dní čez puščave,
tri dní jezdil je čez gojzde tamne.
Zasvetilo ko je rano solnce,
vidi skalo ovito z beršljinom,
stanovanje starega meniha.
pred njo leva silna sta ležala,
varha koče od Boga poslana.
Ko sta čula, da nekdo se bliža,
zarjoveta kakor grom v oblacih.
Spenja belic se na zadnje noge.
Mniha kliče 'z gerla vsega Janko:
„Duša božja, stari eremite!
Pridi 'z koče, potolaži leva!“
Glas menihu pade na ušesa,
pa ustane gre iz svoje koče.
Brada bela visi mu do pasa.
Migne z roko levoma serdit'ma.
„Kaj tu iščeš, neznani mladeneč?
Al' zašel si, pravo pot izgrešil?“
Odgovarja staremu menihu:
„Zašel nisem, pota ne izgrešil,
k vam peršel sem iz dežele daljne.
Popravi vas sveti oče papež,
prosi vas, da mi pomagajte!“
Janko skoči na tla s konja belca,
priveže ga za vejo drevesa.
Sedeta pred skalo v hladno senco.
Stari vpraša, odgovarja Janko.
Vse pove mu od kraja do konca,
česar išče, kaj se je zgodilo.
Z roko suho si opira glavo.
Vse posluša kar mu Janko pravi.
Dolgo misli, sivo glavo maja,
dolgo misli z rahlim glason počne:
„Posel težak z vragom se boriti!
Izprositi vse je lože Boga,
kakor vragu las 'z glave uzeti.
Bog sam vé, ne morem te rešiti“.
Oblediste Jankotu ličesi,
mlade očí solz so grenkih polne,
trese ves se, kakor tanka šiba.
Tiho zdigne 'z globočine serca:
„Na vsem svetu ni pomoči za me.“
Pogleduje ga puščavnik milo,
pa tolaži z dobro ga besedo:
„Ne obupaj, še je pomoč za-te!
Blio v gojzdu tamnem je razbojnik,
ki z vragom viškim je botrinja.
Zagovori se hudič je terdo,
da bo storil, kar bo želel ropar.
Zagovoril ropar se je terdno,
da bo storil vse po volji vraga.
Prikupiti roparju se moraš.
Dete eno le ima razbojnik,
to je gluho, mutasto in hromo.
Na! mazílo, da pomažeš dete,
ino zdravo bo ko serna v gori“.
Pod rujavo kuto seže stari,
ino da u školjki mu mazilo,
s kterim rana vsaka se ozdravi.
Ko začela noč je postajati,
v kočo gresta, da počije Janko.
Legel je na mahnato posteljo,
sladko spal do belega je dneva.
Vso noč molil je stari puščavnik,
lepo molil do jutranje zore.
Kadar zmolil, Jankota pokliče,
da ga spremi, pravo pot mu kaže.
janko zdravi hitro se iz spanja,
umije si lice s hladno vodo,
belca prime za berde sreberne,
za menihom po stezi gre ozki.
Ko že daleč bila sta od koče,
se ustavi svetitelj puščavnikč.
Še učí ga rabiti zdravilo,
k roparju mu pravo pot pokaže:
„Derži vedno leve se stezice,
clo do vrat te bode pripeljala.
Idi z Bogom, da si srečen Janko!
Zdaj verniti spet domu se moram“.
Blagoslov mu da ino se loči.
Janko sede na konjiča svoj'ga,
ravnim potom k roparju jezdari.
Nastopilo ko spet drugo jutro,
že zagleda kočo roparjevo,
in krog hiše sina se valjati,
valjati se kakor krunkelj hloda.
Janko vzame s torbice mazilo,
ter pomaže dete prenesrečno.
Dete skoči na nožice zdrave,
skoči ko u gori mlada serna,
ino teče k materi skerbljivi:
„Mama, mama! o poglejte, mama!“
Skače, vpije, veselí se zdravja.
Strah veseli roparco prevzame,
nič ne zine kakor okamnjena,
solze svitle ji v očéh igrajo;
sinka stiska na serce, ga ljubi,
ljubi ga, ko nikdar ga ljubila.
Vse pové ji ozdravljeno dete.
Pa mu reče mati prevesela:
„Pojdi, noter pride naj prijatel,
da plačilo prejme za dobroto“.
Prime se za roko dete Janku,
in skaljaje k materi ga pelje.
Progovarja roparjeva žena:
„Blaga duša! neznani mladeneč!
Kdo plačati more ti dobroto!
Vse bogastvo rada ti darujem“.
Ali Janko lepo spregovarja:
„Hvala lepa, hvala za bogastvo,
nič ne hasne mi zlata na kupe“.
Vse pové ji, česar potrebuje,
česar išče, pa nikjer ne najde.
Zdihne žena mlada kakor zora:
„Bog pomagaj! zlo je negotovo;
jaz moža ne upam si prositi,
ker serca je terdega ko kamen“.
Še potekla dobro ni beseda,
dvanajst hlapcev roparja se bliža,
kakor dvanajst kervoločnih volkov.
Hitro skrila Jankota je žena,
mlada žena, roparjeva ljuba.
Prihrušali ko domu so hlapci,
zadišala jim je krí kerščanska.
Pogleduje divje eden druz'ga,
preiskati hočejo vso hišo.
Ali dosti ena je beseda,
z mislih ust, pa ostra kakor strela.
Med nje stopi roparjeva žena:
„Mirno vsi, jaz tu sem gospodinja!“
Tiho seda vsak na svoje mesto.
Pomerila komaj dvanajst pervih,
prikaže se dvanajst drugih poslov.
Prihrušali ko domú so hlapci,
zadišala jim je krí kerščanska.
Ko vetrovi tulijo v votlinah,
dokler pota 'z ječe ne dobijo;
tak sirovi vpijejo hlapčoni,
ter grozijo hišo vso razdjati.
Med nje stopi roparjeva žena:
„Mirno vsi, jaz tu sem gazdarica!“
„V hiši imaš skritega kristjana,
da ga sèm, da žejo si vhladimo!“
Plamnim okom vsacega pogleda,
zaničjivo se usim smehljaje:
„Pozabili naglo ste večera –
pa saj kmalu pride gospodar, in –“
To izrekši oberne se urno,
kakor blisk u tamni noči zgine.
Hlapcev vsak se trese hude jeze,
ziniti ne upa več nobeden.
Vsak na svoje mesto se useda,
ino grize ustnice serdito.
Jelo ko se dobro je mračiti,
bliža koči svoji se razbojnik.
Da bi vidil strašnega človeka!
Truplo ima, kakor hrast stoletni,
z rašovne mu vse je oblačilo.
V roci desni železno grojačo.
Las rudeči visi čez ramena,
mu do pasa je rudeča brada.
Bliskajo se očí mu ko plamen,
kadar stopi zemlja se potrese.
Malo ide, malo spet postaja,
gleda krogi, al nič ne vidi.
Že dišala mu je kri kerščanska.
Ko je mislil kaj je ino kje je,
mu nasproti s sinčkom pride žena.
Nju spoznati veseli se ropar.
Sinka ljubi, ljubi svojo ženo,
ino ginjen jame govoriti:
„Bog ni storil, on mi ni prijatel!
Boter ne, ker njemu moč ni taka;
al kdor storil, on je moj prijatel!
Bodi priča mi gorjača,
bodi priča ti nebo višnjevo,
kako terdo se bom zagovoril:
Poiskati tega čem človeka,
dati njemu kolikor mu drago,
dati vse mu in storiti vse mu,
ako hoče lastno mje življenje!“
Zagovoril se tako je ropar,
se zarotil, bil je mož beseda.
Ko povedal je use mu Janko,
česar išče, česar potrebuje,
z glavo maje in molčí razbojnik.
Kratko ropar Janku odgovori:
„Dal besedo, hočem jo spolniti!“
Ponovilo ko se drugo jutro,
grede ropar z Jankotom na potvo.
Daleč pelje ga od svoje koče
med skalovje tamno, silovito.
Oberne se ropar prot' izhodu,
in zažvižga, trikrat zaberlizga.
Pride ji kot listja in trave.
Pravega med njimi pa ni bilo.
Spet zažvižga, hujši zaberlizga,
da letelo je skozi ušesa,
al med njimi pravega ni bilo.
„Kje je dansi, al se je oženil!“
Spet zažvižga, strašno zaberlizga,
pride jih kot listja ino trave,
sam na zadnje šantovec prileze,
v desni roci nese beli listek.
„Kaj je boter, al jih je premalo,
kar poslal jih pervič ino drugič?
Splati hočeš ti gotovor morje“,
„Šala, brate, ne pečam se z morjem,
daj mi listek, k' imaš ga u roci“.
Pokremžil se šantovec je čudno,
in z besedo slado progovarja:
„Kaj bo hasnil, boter, tebi listek?
Vse storim ti, kar kol' ti je drago“.
Obeta mu blaga brez števila,
čast kraljevo, zemeljske nebesa.
Ali ropar bil je mož beseda.
Prevariti boter ga ne more.
Kupčevala ko že vse dopoldne,
reče ropat zadnjo še besedo:
„Znana naju še ti je pogodba;
ak ne daš, zastonj rahljaš posteljo,
boter! spatri sam u nji boš mogel“.
Jeze hude šantovec trepeče,
naraša se kakor silna gora.
Zažene mu listek hrohotaje,
pa besede strašne izgovarja:
„Vse spustim ti rajši kar jih imam,
kar narbal v pekel sem jih od nekdaj,
ko ležati v postlji eno uro“.
Zgovorivši se u tla pogrezne.
To ganilo roparjevo serce.
Trepetati jame kakor šiba.
Proti domu gresta skozi gojzde,
pa nobeden nič ne progovarja.
Ustavi se v srdi gojzda ropar,
zasadí u tla gorjačo svojo,
k nji poklekne, jame govoriti:
„Vem kaj čaka me po smerti moji,
ako ima Bog še milost za-me,
Janko! spôvi tukaj me na mestu“.
Branil Janko tega se je posla,
al ker žuga ubiti ga ropar,
zmisli Janko dobro si pokoro:
„Tu ostani, nosi k palci vode,
dok zelena palica ne bode.
Zelenela kadar bo gorjača,
vedi: čas se bližal bo rešenja“.
Janko pustil roparja klečati,
proč od njega urno je podzival,
ino šel u samostan naravnost.
Pa postane mašnik, božji sluga.
Pomlad se je dvajsetkrat vernila,
akr postal je Janko novi mašnik.
Bil pastir je prezvest svoje čede.
V daljnem kraju bilo je kristjanov,
ki so blagrov škofa pričak'vali,
pričak'vali v veri so krepčanja.
K njim potaval pota je težavne.
Na-nje Janko je reoke pokladal,
ino prosil je Boga pomoči.
Doveršil ko svoje sveto delo,
vernil se je dobre volje k domu.
Šel je dolgo, pravo pot izgrešil,
in prišel u gojzd je strašno velik.
Božja roka tje ga je peljala.
Popotaval daleč je po gojzdu,
žeje usta so se mu sušile,
pa nikjer ni kaplje hladne vode.
Dalje ide po stezici ozki.
Sred goščave jablano zagleda,
veje sadja polne so šibile.
Ukazuje hitro svomu slugu:
„Pojdi tje in sad mi sam prinesi!“
Sluga ide, pripogne si vejo,
in hoče sadja si nabrati,
kar zagleda starega človeka,
v oblačilu z mahom porašenim,
zraven debla vidi ga klečati.
Ovita mu brada je krog debla,
prirasla je sedemkrat mu krogi.
Klečal tu je spokorjeni ropar.
Sadja hoče vendar si nabrati,
al sivi starec prigovarja:
„Pusti z mirom! kdor je sadil, naj terga!“
Te besede Janko je zaslišal,
spomni se, godilo kaj se nekdaj!
Bliže stopi, blagoslov izusti,
drevo zgine, ropar zraven zgine –,
bel golobček vzdigne se v višine.
