Prodani ženin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prodani ženin
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod, 19. 10. 1907, (40/243), 1
Viri: dLib 100
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Elegantni tridesetletni starček baron Muki Lauegger je ležal na divanu blejskega hotela. Žalostno se je držal; morile so ga mučne misli o prazni denarnici.

Dični baron Muki je bil poslednji in edini potomec slavnih prednikov. Gospod Evstahij, eden izmed njegovih pradedcev, se je odlikoval že pred prvo pravo križarsko vojno. Imel je največji brahor, golžun, golšo, putan ali krof na vsem Gorenjem Štajerskem. Kakor več tisoč drugih, si je dal prišiti tudi on krvavordeč križ na levo ramo in jezdil proti Palestini, da bi pomagal reševati sveto deželo iz rok objestnih nevernikov. Toda k vsem slabemu nagnjeni Turki so tolpo navdušenih pustolovcev in klativitezov pobili in poklali blizu Niceje. Tudi junaški Evstahij je tam prelival svojo kri. Sam sultan ga je hudo ranil z ostro damaščenko in mu odsekal ves prelestni brahor, putan ali krof. Navzlic tej bridki izgubi je ostal vrli Evstahij židane volje in srečno ubežal drugim nevarnim operacijam. Med potoma je našel mrtvega mohamedanca. Ko se je preveril, da se sovražnik ni samo potuhnil, ampak da res ne živi več, se mu je pogumno približal in vzel mrliču lepo pisani turban pa sabljo z mnogimi žlahtnimi kameni. Dragulji in svetlini so bili žalibog vsi le ponarejeni, zato pa so bile uši v pestrem turbanu pristne in vse v blagoslovljenem stanju. Kmalu je začutil Evstahij živahno gibanje pod čelado in zlasti na hrbtu pod oklepom. Dasi mož ni vedel mnogo o umni živinoreji, dasi je mnogo drobnih živalc deloma poizgubil, deloma v divji jezi pobil, jih je vendar še na stotine prinesel čez Bospor, Grško in Ogrsko domov. Odpravil se je naglo dalje na Nemško do cesarja Henrika Četrtega in mu poklonil uplenjeni meč za muzej. Vla­dar ga je vprašal, koliko jih je pobil; mislil je na sovražnike. Evstahij je odgovoril, da okoli petsto; mislil je na lazice. Povedal je tudi, da je žrtvoval kri in krof za slavo nemškega naroda. In ker ga je zmeraj srbelo pod oklepom, se je venomer zvijal in priklanjal. Vse to je ugajalo cesarju tako, da mu je podelil plemstvo. Ve­seli Evstahij je dobil pozlačeno uš v grb in visokodoneči naslov Lausider von Lausbuckel. Pozneje so se jeli nekateri njegovih potomcev sramovati onega mrčesa, ker se niso učili zgodovine in torej niso vedeli, da so umrli vsled ušivosti veliki in fini gospodje, kakor Herodež, Sula, Filip Drugi etc. V drugi polovici sedemnajstega stoletja so si prisvojili baronat in prenaredili ušivo ime v Lauegger von Laubuchel. Pozlačeno ljubko uš pa so popačili v nerodnega leva.

Rodovina baronov Laueggerjev je slovela po velikanskem bogastvu. Baron Muki je podedoval po starših, stricih in tetah lepo število tisočakov, gradov in mnogo sveta. V krogu zvestih prijateljev pa je zapravil vse to neverjetno kmalu. Ob tem so mu pridno pomagale raznotere dražestne možakarice, posebno pa lepa dunajska plesalka Susi. Gospodična Susi je bila krasna, kakor olimpska Afrodita in neumna kakor domača gos na svoj rojstni dan. Baron Muki ji je dajal, kolikor je hotela; trapasta punca pa lepih denarcev ni nosila v hranilnico, temveč je hitro zažingala vsak dar s sorodniki, katerih je imela vse polno.

Pred dobrim letom je izdal baron poslednji bankovec in se ujel v mrežo dunajskega Žida Arona. Dobil je od upnika polagoma dvajset tisoč kron, pa tudi te so šle kaj kmalu rakom žvižgat in ribam gost. Aron mu je pisal, da mu ne posodi ničesar več in je zahteval svojo svoto. Tudi sladka Susi se je jela kujati. Pisala mu je:

Serwas mit Sauagraut! Sei ka nixnuzix neidix Kammöhl und wanst mir stanta Peter ka Geld net schixt du! dann wast eh, was i thuar. Deine bis heit 8 Tag unwidarufflich noch ewich dräue sise Susi. Serwas ohne Zuschbeiss.

Te prenerodne razmere je premišljeval baron Muki in zato se je držal tako kislo. Kaj bi dejal stari Evstahij Lansiger von Lausbuckel, ako bi videl, kako slaba prede njegovemu potomcu?

Žalostni baron je vstal in stopil k oknu. Videl je skozi drevje kos divotnega jezera in nekaj zibljivih čolnov. Kar je zagledal spodaj ob bregu moža v obleki hribolazcev.

»Tega človeka najdem, kjerkoli sem! Da bi ga vrag!« je zamrmral in stopil od okna.

Hkratu je nekdo potrkal in vstopil je — žid Aron.

»Dobro jutro, gospod baron!« je hitel nervozno. »Nikar se ne čudite, da sem prišel in da sem vas našel! Dvajset tisoč kron, to ni nobena šala! Vesten upnik mora vedno vedeti, kje prebiva njegov dolžnik. Dobil sem zaupnega moža.«

»Privatnega detektiva — nesramno!« je vzrastel baron.

»Da, tu spodaj se izprehaja,« se je nasmehnil Aron. »Ne zamerite! Vaše razmere so mi natanko znane. Narediva kratko! Dolžne vsote mi ne morete vrniti. Lahko bi vas tožil po paragrafu —«

Baron je skočil k omari, zgrabil svetel revolver in si ga nastavil na sence. Aron se je smehljal in si mel roke.

»Tudi to vem, gospod baron,« je dejal, »da vaš samokres ni nikdar nabit. Moj zaupni mož, ki je imel večkrat čast opazovati vas pri hazardnih mizicah, ta mož me je informiral sploh o vsem do zadnje malenkosti. Prosim vas, nikar se ne vznemirjajte! Govorim naj z vami kakor skrben oče! Shranite revolver in veselite se! Še vam je odprta rešilna pot.«

Baron ga je pogledal vprašujoče v priliznjeni obraz.

»Ženitev!« je rekel hitro žid. »Narediva kupčijo! Izvolite poslušati! Spoznal sem bogato vdovo, pametno žensko. Pametna je, pravim, samo jako častilakomna. Bila bi rada baronovka —« 

»Plebejka? Fi!« 

»Plebejka. Rada bi bila baronovka in imela kakšen grb na posetnicah in na kočijah. Tu izvolite pogledati njeno fotografijo!« 

»Fi, fi!« se je zgražal baron Muki. »Ta dama je idealno grda.« 

»Na sliki je res grda. Ker je slabo zadeta, v resnici je pa še grša. Toda; bogata je. Težka je šeststo tisoč kron, poleg tega ima dve hiši v Brnu, imetje na Nižjem Avstrijskem in kaj vem kaj še vse. Ugladil sem vam pot! Gospa pozna vaše razmere skoro kakor jaz. Pripravljena je, da vas vzame in vam odpiše takoj stoinpetdeset tisoč kron. Privolite in stvar je dognana! Nočete? Pomislite, toliko denarja! Graščine! Vile! Imetja v Cisu in Transu! Lovišča, konji, avtomobil!«

Baron Muki se je zaradi lepšega branil še nekaj časa. Hotel je videti častihlepno vdovo. Odpeljala sta se na Dunaj.

Žid Aron ni legal. Bogata gospa je bila v originalu še grja kakor na sliki. Imela je žabje oči, ribja usta in troje plebejskih podbradkov. Ali navzlic temu se je vdal baron Muki. Žid je prodal kavalirja kakor mešetar tele in prejel od ženina dolžno vsoto, od neveste pa mastnih deset odstotkov njene dote. Ko speča še par takih kavalirskih govedin, namerava uživati lahko zasluženi pokoj.