Prodana vejica
| Prodana vejica Miroslav Malovrh? (Vinko Ruda) |
| |||||||||||||
Pisar Franjo Pegatka je imel vsak mesec enkrat priliko, videti na roki šestdeset kron. Zgodilo se je to zadnjega dne vsakega meseca, torej dvanajstkrat na leto. Take dni je redno posvečeval razmišljevanju v svojem gospodinjskem in življenjskem deficitu.
Tudi 31. julija je odhajaje iz pisarne imel take misli. A to pot je svoj deficit v gospodinjstvu in o sreči obujal v njegovem srcu posebno mučne misli. Mimo te redne mesečne bolesti je imel namreč še veliko skrb, kako bi svoje upnike poplačal in vendar pridržal še toliko, da bi pri kakem človekoljubnem starinarju mogel nabaviti nujno potrebne hlače.
Ta računski eksempelj se mu je zdel tako težek, da je ves zamišljen begal po ulicah, ne meneč se, da utegne to brezmiselno beganje jako občutno vplivati na itak že skrajno nežno in očetovsko obzirnosti potrebno konstitucijo njegovih podplatov. Šele, ko ga je prijazen sprehajalec držeč dežnik pod pazduho, dregnil v zobe, se je Franjo Pegatka zavedel svojega položaja in se hotel obrniti proti svojemu domu, ko se je položila na njegovo ramo težka roka in ga prisilila, da je začasno opustil svoj namen. Ustavil se je, zasukal svojega rojstva kosti in se močno in resnično prestrašil, ko je spoznal lastnika omenjene težke roke, ki jo je bil trenutek poprej čutil na svoji rami. Lastnik te roke je bil mož, ki mu je pred več meseci omogočil, se glede zunanje oprave ugodno razlikovati od prebivalcev srednjeafriških držav. Pri pogledu tega moža se je Franjo Pegatka z veliko žalostjo v srcu spomnil obljube, ki je pa ni držal, da bo namreč temu možu nekaj časa delal vsak mesec po en obisk in mu v prijeten spomin vselej izročil bankovce za deset kron.
Konverzacija, ki sta jo imela pri tem sestanku omenjeni mož in v obljubah nezanesljivi Franjo Pegatka je bila sicer kratka, a jako živahna. Za Pegatko in njegovo premoženje je pa imela najžalostnejše posledice, kajti ko je bil Pegatka v stanju nadaljevati svojo pot, je ležal na njegovem licu izraz neskončne žalosti.
S podvojeno bolestjo v srcu in zmanjšanim premoženjem v šopu je krenil Franjo Pegatka proti svojemu domu. Rešitev računskega eksemplja, ki mu je že poprej delala toliko težav, je bila vsled redukcije prvotne glavnice postala tako težka, da je vzlic jesenskemu hladu stopil Franju Pegatki pot na visoko njegovo čelo.
Pred poslopjem, med čigar prebivalce se je s ponosom prišteval tudi Franjo Pegatka, je našega junaka čakalo spoznanje, da je rešitev omenjenega ručunskega problema naravnost nemogoča. Spoznanje je imelo na glavi zeleno čepico, čez trebuh pa privezan obsežen predpasnik, ki je bil nekdaj modre barve, a je v bojih življenja izgubil ves svoj prvotni blesk in postal podoben pestrobojni cunji. Spoznanje je slišalo na ime Matija Komolja in je imelo za trgovsko knjigo veliko črno desko, na kateri je bilo ime Franjo Pegatka opremljeno z mnogimi križi, številkami in vsakovrstnimi znamenji. Matija Komolja je igral v življenju Franje Pegatka veliko ulogo, kajti od njega je bilo že dlje časa odvisno, ali se je Pegatkov želodeč počutil dobro ali slabo.
Tudi ta druga konverzacija je bila kratka. Končana je bila toliko prej, ker je Matija Krmolja v svoji prostodušnosti in izvirni odkritosrčnosti rabil izraze, ki so Franjo Pegatki padali na čast s tako silo, da je hitro posegel v tisti žep, kjer je bil shranjen denarni efekt celomesečnega dela.
Konverzacija je bila tako razburljiva, da je Franjo Pegatka prišel ves izmučen v skromno svoje prebivališče in se na pol mrtev zgrudil na staro kišto, ki je bila na nenavaden način prenarejena v zofo. A tudi tu ni imel miru. Na vratih se je pojavilo, kakor je pač samo ob sebi umljivo, štrokopleče žensko bitje, ki je Franjo Pegatko s sonornim glasom in silno energičnimi gestami opomnilo, da je vsakdo po postavi dolžan, točno izpolnjevati določbe sklenjene najemninske pogodbe in dodalo še pouk, da imajo tudi perice državljansko pravico do plačila, tudi od tistih delodajalcev, ki ne porabijo več kakor dve srajci na mesec in si kavčukaste ovratnike perejo v pisarni.
Omenjeno žensko bitje se je kmalu zadovoljnega obraza umaknilo in Franjo Pegatka je ostal sam s svojim spoznanjem, da je konec njegovi polurni zavesti finančne neodvisnosti, da je prenehal biti kapitalist.
Kakor omamljen je Franjo Pegatka ležal nekaj časa na tako spretno imitirani zofi. Zunaj je bilo mrzlo in ker se temperatura v sobi ni čisto nič razločevala od temperature na ulici, se je potem naravnega procesa Franjo Pegatka kmalu prebudil iz svoje napolomamljenosti.
Poiskal je ostanek sveče in potem začel zbirati treske, katerih je imel v omari precejšnje število. Pegatka je imel namreč hvalevredno navado, da si je v pisarni svojega šefa vsak dan urezal nekaj zobotrebcev, navadno v taki velikosti, da bi ž njimi izhajal tudi kak slon. Estetični čut mu je branil, da bi puščal te zobotrebce, kadar jih je porabil, v pisarni. Nosil jih je domov in jih sežgal; plamen je porabil, da si je na njem skuhal čaj in povrh je imel še to dobroto, da se mu je soba nekoliko temperirala.
Pri zbiranju tresk je Pegatka našel tudi steklenico, v kateri je bilo nekaj ruma. Urno je zakuril, si skuhal čaj, ga popil z rumom in snedel kos kruha s sirom — to je bila običajna njegova večerja — potem pa vžgal dolgo svojo pipo in z neko zadovoljnostjo legel na zgoraj karakterizirano zofo.
Čaj z rumom je na izstradanega Pegatko mogočno vplival. Pri tretji čaši ga je vsaj minil silni obup, ki se ga je bil prej polastil; pravo zadovoljstvo pa se le ni hotelo naseliti v njegovem srcu in vedno in vedno, tudi po zadnji čaši, je razmišljeval o svojih res jako žalostnih finančnih kalamitetah.
»Samo revnih dvesto kron potrebujem — in pomagano bi mi bilo morda za vselej,« je zakričal v temno sobo in udaril z vso silo ob mizo. »Kateri hudič bi mi mogel pomagati do denarja?«
Tu se je zgodilo nekaj izrednega.
»Jaz,« je odgovoril nežen glasek na Pegatkovo vprašanje.
»Kdo je to?« je prestrašeno Šepetal Franjo Pegatka in se začel zbegano ozirati po sobi.
»Jaz,« je zopet rekel isti glasek tako jasno in razločno, da je Pegatka natančno spoznal, iz katerega mesta njegove sobe prihaja ta glas, namreč iz tintnika.
Pegatka je obrnil svoj pogled na tintnik, ki je stal na bližnji mici in je sedaj v polumraku razločil mičkinega črnega možička, ki je plezal iz tintnika, ki je bliskoma hitro rasel in se širil, in ki je intenzivno dehtel po alizarinu.
V prvem trenutku bi bil Pegatka najraje zlezel v svojo zofo, tako se je ustrašil pošastne prikazni.
»Kdo pa si in odkod prihajaš?« je vprašal trepetajo, ko je prišel nekoliko k sebi.
»Jaz sem hudič Scribifax«, je odgovorila prikazen.
»Tvoj tintnik je moje bivališče. Tvoja beda je ganila celo moje peklensko srce in zato sem pripravljen, ti preskrbeti tistih dvesto kron, po katerih hrepeni tvoje srce.
»Ah — vaše blagorodje — prosim — gospod hudič« — je jecljal Franjo Pegatka ves iz sebe. »Tolika dobrota —«
»Le počasi, prijatelj! Preskrbim ti dvesto kron, ali na zastonj. Tudi hudič ne stori ničesar zastonj. Denar ti dam, a ti mi moraš zanj nekaj prodati.«
»Vaša milost — preblagorodni gospod hudič,« je z globoko žalostjo vzdihnil Franjo Pegatka. »Kaj naj Vam prodam, ko vse skupaj, kar imam, ni vredno pet grošev.«
»Motiš se«, je prijazno rekel hudič Scribifax in se usedel na rob tintnika. »Ti imaš zaklade, katerih še sam ne poznaš. To so ločila! Prodaj mi samo vejice in jaz ti odštejem nemudoma dvesto kron.«
»Oprostite — Vaša milost — jaz Vas res ne razumem.«
»Malo potrpi! Takoj ti vse razložim.«
Scribifax si je užgal c'gareto, ki je tleč smrdela po žveplu, kolofoniji in žganih nohtih in potem mirno nadaljeval:
»Kakor vsak človek, ki zna pisati, tako imaš tudi ti, Franjo Pegatka, zmožnost, delati vejice, in sicer jih lahko narediš kolikor hočeš.«
»To je res,« je pripomnil Pegatka. »Ko bi imel za vsako vejico, ki sem jo napravil, le vinar, bi bila Vanderbild in Morgan prava berača proti meni«
»No, vidiš. To zmožnost, delati vejice, ti hočem odkupiti. V trenutku, ko sprejmeš mojo ponudbo, ne boš več zmožen napraviti najmanjše vejice. Ali me razumeš?«
»Oh — seveda — izvrstno.«
»Ali si voljan skleniti z menoj to kupčijo in mi prodati svoje vejice.«
»Ali — Vaša milost — kaj vprašujete tako! Z veseljem sprejmem Vašo velikodušno ponudbo. Vse življenje Vam bom hvaležen in še molil bom za Vas«
»Ne, hvala; moliti ni treba zame; to bi mi znalo škodovati pri mojih peklenskih tovariših«
Nastal je za nekaj trenotkov molk, potem je Franjo Pegatka z veliko plašnostjo in ponižnostjo vprašal:
»Oprostite, milostivi gospod hudič, ali velja kupčija?«
»Velja«
»Potem — prosim, ne zamerite — kako pa je s onimi dvesto kronami.«
»Sezi v levi žep svojih hlač in zdaj zdravstvuj in pazi kako boš, v tej solzni dolini izhajal brez vejic.«
Z glasnim krohotom se je hudič Scribifax skrčil tako, da je bil komaj palec visok in potem skočil v tintnik. Pegatka je v tem segel v žep in našel tam dvesto kron v zlatu.
Obšla so ga najsrečnejša čustva. Še nikdar v svojem življenju ni bil lastnik dveh sto kron. Smatral se je silno bogatega in seveda takoj pohitel v krčmo, da se enkrat pošteno naje in napije.
Naslednjega dne je Franjo Pegatka sedel v pisarni in se je silno čudil, da ni mogel napraviti nobene vejice. Naj je pero še tolikrat pomočil v tintnik, naj je še tako pritiskal ob papir — vejice ni in ni mogel nobene napraviti. Vse je lahko pisal, vsa ločila je igraje napravil, samo vejice ni spravil skupaj.
Popoldne ga je šef — človekoljubni odvetnik — poklical k sebi.
»Slišite, Pegatka, če mi ne bodete delali vejic, Vas kmalu poženem iz pisarne.«
Ko je šef videl, da je Pegatka v vseh spisanih vlogah izpustil vejice, da ni napravil ne ene vejice, ga je obšla sveta jeza.
»Ako si še enkrat dovolite tako šalo, ste nemudoma odpuščeni,« je rohnel šef in zvijal oči kakor kača ropotača, kadar zagleda njej za obed namenjenega zajčka.
»Ali, gospod doktor«, je jokal Pegatka, »saj se nisem šalil zadela me je nesreča. V trenutku, ko sem bil silno lačen in obupan, me je skušal hudič in jaz se skušnjave nisem mogel ubraniti. Prodal sem hudiču vejice in sdaj nisem več zmožen napraviti le najmanjše vejice.
Odvetnik je zijal v Pegatko z odprtimi ustmi.
»Tako, tako,« je rekel po daljši pavzi. »Vejice ste prodali. Veste, ljubi gospod Pegatka, pisarja, ki ne zna vejic delati, ne morem rabiti. Tu imate 30 kron za 14 dni. Zdravstvujte!«
»Gospod doktor — bodite usmiljeni.«
»Ali hočete vejice delati?«
»Saj jih ne znam več.«
»Potem Vam ne morem pomagati. Ste že opravili — kar pojdite.«
Tako je prišel Franjo Pegatka ob službo.
Nekaj časa je dosti dobro izhajal, ker je imel hudičeve in šefove krone. Ko je pošel denar, si je pomagal z dolgovi, ali kakor krone tako je bilo tudi kredita enkrat konec. Sicer je v tem času dobil več služb, ali čim je dotični šef izvedel, da njegov novi pisar ne more delati vejic, ga je nenadoma postavil pod kap.
Končno je prišel Franjo Pegatka do spoznanja, da pisar, ki ne zna delati vejic, je izgubil vsako eksistenčno pravico, da nima nikake pravice do življenja. S tisto neusmiljeno logiko, po kateri se odlikujejo odvetniški pisarji, je Franjo Pegatka iz tega spoznanja izvedel skrajno konsekvenco. Ker ni imel sredstev, da bi si kupil primerno morilsko orožje, je šel na pasji brod, da bi si ondu pomagal v boljše življenje. Še enkrat se je s turobnim pogledom ozrl na mesto, čigar prebivalci ne morejo živeti brez vejic — potem so zapluskali valovi nad njim.
»Slišite, gospod Pegatka, vstanite vendar, saj je še skoro devet.«
Tako se je glasil sonorni poziv, ki ga je prebudil Franjo Pegatka in ga takorekoč s silo vrgel z imitirane zofe.
Ves začuden si je Pegatka mel oči, se opazoval, da je ves oblečen in potem planil k mizi, pomočil pero v tintnik in delal vejice, toliko vejic, da jih je bil ves papir hitro poln, toliko vejic, kolikor jih je mogel. In ko je končno vrgel pero iz rok je z izrazom neskončnega blaženstva vzliknil: »Hvala Bogu, samo sanjalo se mi je!«