Prodajalka (Ilustrirani glasnik februar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prodajalka. Črtica.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/22 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Imela je samo lepe temne oči, ko je vstopila pri gospej Žabkarici v trafiko, ki je bila na zelo dobrem prostoru.

Gospa Žabkarica je seveda vdova po vojaku, sicer bi trafike ne bila dobila, in veliko nase drži. Cel dan sedi pri pisalniku v prodajalni, kjer iščejo ljudje sreče v loteriji. Le če kak odličen gospod, vsakdanji gost, pride kupovat smotke, mu tudi gospa postreže; sicer pa je vsem drugim na razpolago mlada gospodična; bila je srečnejša od svojih prednic na tem mestu, ki so se menjavale skoro vsak mesec, ona je že tri mesece v trafiki. Imela ni drugega, kakor dvoje lepih temnih oči. In to je bilo njej v dobro pri njeni strogi gospodarici, ki ni marala, da bi gospodje kaj posebnega opazili na prodajalki in se predolgo ž njo razgovarjali, njo pa skoro docela prezirali, saj je bila šele petdeset let stara in kakor vdova s skromno pokojnino in stalno službo tudi ni še kajpada popolno obupala nad svetom. Gospodična Roza ji v tem oziru ni napravljala nikakih sitnosti Le redkokdo je opazil njene lepe temne oči, ki so se prav kakor tujke izgubile v čisto vsakdanji obraz.

Zato je več mesecev opravljala svoje posle v popolno zadovoljnost svoje gospe. Nekega dne pa je opazila gospa, da je dekle prišlo v trafiko z žametnim trakom v laseh. Gospa jo je ostro pogledala kakor še nikoli poprej in Roza je takoj čutila, da to še vedno postavni gospe ni bilo všeč. Star profesor, ki je prihajal kupovat tirolca s sansparcilom zmešanega, je Rozi, ko je mešala in tehtala tobak za nosljanje, pogledal v njene lepe, temne oči in čez svojo navado izpregovoril ž njo nekaj bolj prijaznih besedi.

Gospa je sicer to hitro opazila, pai se n posebno razburila, ker žametni trak v Rozinih laseh je bil tako zadelan in obrabljen, da se pač ni moglo ujeti vanj nobeno moško srce.

Minilo je zopet nekaj tednov; tedaj pa je vstopil v trafiko mlad, lep mož in zahteval finih Regalia smotk. Uprav tedaj pa so stale pred gospo tri posebno znane loteristovke, ki so se prerekale, katero številko naj stavijo, ker se je eni sanjalo, da je videla veliko kačo v cerkvi. Ker se ženice dalje časa niso mogle dogovoriti o tej važni številki, zato je morala Roza ponuditi gospodu smotke. Ob takih prilikah pa je imela Roza strog nalog, da je morala gospodom ponuditi tudi srečke, ki so jih imeli v tej trafiki na prodaj.

»Ali ne bi hoteli, cenjeni gospod,« dejala je Roza, kakor je bila naučena, »poizkusiti srečo s kako srečko. Samo tole še imamo, in to pomeni srečo. Glejte, že številka vabi, ker se tako lahko zapomni: serija 2442, številka 44. Jutri je že žrebanje!«

Gospod je že skoraj hotel odkloniti, pa je prodajalko pogledal v njene lepe temne oči in je videl, kako živo — proseče se ozirajo vanj, ne da bi bilo v resnici Rozi kaj na tem, če srečko proda ali ne.

»No, naj bo zaradi vaših lepih, temnih oči,« reče tujec, »morda mi res prinesejo sreče, kakor so mi druge rodile že veliko nesreče. — Koliko pa velja ta papir?«

»Samo štiri krone; pojdete pa enkrat manj v gostilno.«

Tujec je vzel srečko in Roza ni več mislila na to kupčijo. Z enakimi besedami je prodala že sto in sto srečk, ki pa so jih lastniki po žrebanju vedno nezadovoljni metali v papirni koš. Tudi ona je bila tega mnenja, da tem potom človek ne pride do bogastva. Še celo pri loteriji je le na svete čase videla, da je ta ali oni loterist zadel kako ambo, ki pa seveda nikakor ni pokrila obresti od denarja, ki ga je dotični že znosil v trafiko za stavljene številke. Le enkrat je videla, da je neka uslužbenka zadela štiristo kron. Zato da jo je njen prijatelj dragonec proslavljal za devico orleansko, dasi ta, kolikor je iz zgodovine znano, ni bila zaradi bogastva na posebnem glasu. Sploh je bila Roza v tej zadevi podobna vnemarnim lekarnarjem, ki leto za letom prodajajo razna zdravila v blagor človeštva, pa jim niti od daleč ne pride nikoli na misel vprašanje, ali so komu v resnici kaj pomagala ali nič.

Drugi dan zvečer pa je prihitel sluga iz glavne prodajalne srečk ter naznanil, da je nekdo zadel dvestotisoč kron na srečko, ki je bila prodana v trafiki, kjer je službovala Roza.

Skoro se ji je zdelo neumno in neverjetno, da bi mogel kdo na tak ničev prazen papir, kakor je srečka, zadeti dvestotisoč kron, temmanj ker je morala vsakemu z največjo zgovornostjo vsiljevati srečke. — Sluga ji je dostavil, da je ta srečni človek mlad, lep gospod, ki je sam pravil, da jo je tukaj kupil, ko je prišel k nam iskat denar. In ko ji je sluga pokazal številko 2442, 44, se je hitro spomnila, komu jo je ponujala in prodala.

»No, Roza, vi imate res srečno roko,« dejala je gospa Žabkarica z medenokislim izrazom, zdelo se je, da bi ji najraje očitala, zakaj te srečke ni njej ponudila.

»Gospodična Roza,« je dostavil sluga, »zdaj ste pa tudi vi terno zadeli. Dvesto kron je najmanj, kar vam bi vsakdo dal, ki je zadel; tak gospod pa vam bo gotovo še več podaril, tak ne bo umazan. Še nocoj gotovo pride in vam prinese denar, ker to je že tako v navadi; pravijo, da nima sreče s takim denarjem, kdor ne da prodajalcu srečk božjega denarja, kakor se tak dar imenuje.«

»Ali res? Ali mislite, da bo to res?« jecljala je Roza vsa iz sebe vsled radostnega pričakovanja.

»To je tako gotovo, kakor amen pri očenašu,« dejal je bančni sluga, »če ni umazan, dobili boste vsaj petsto krone. To bo lepa podlaga za doto, če boste kdaj mislili na ženitev. Ako bi bili v zadregi za ženina, ga ni treba daleč naokoli iskati, jaz vam naravnost povem, da bi se vas čisto nič ne branil.«

»No, koliko časa boste pa še pili na medvedovo kožo?« reče gospa in Roza se takoj obrne, da stari ženici nameri za pet vinarjev prahu za nosljanje, mladi ženin jo pa tudi hitro popiha iz trafike.

Roza pa vendar ni bila več tako mirna kakor poprej. Malo je govorila, a tem več je mislila in sanjala o svoji sreči. Naj se je bančni sluga šalil ali če je zares govoril, gotovo je, da dekle z denarjem lahko dobi ženina na vsak prst svoje roke. Gospa je opazila, da je bila Roza zelo razmišljena pri kupčiji in je zato prodajalko trdo prijela, a Roza se je malo zmenila za to, češ dekle z denarjem lahko dobi službo in če je ne dobi, lahko tudi brez nje živi.

Toda zgodilo se je nekaj, na kar Roza ni računala: Mladi, lepi gospod, ki je zadel dvestotisoč kron, od tedaj ni nikoli več vstopil v to zakotno trafiko ...