Prodajalka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prodajalka.
Venceslav Winkler
Izdano: Vigred 10/4 (1932), 85–86
Viri: Vigred, št. 4
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tako in tako. Gospa se izprehaja po vrtu. Sonce je polno pomladans86kega zdravja. Človek bi zavriskal od zadovoljstva, vsaj nasmehnil bi se. Od Slivnice do Zupanščka samo zelenje. Če gredo ljudje z vozmi mimo trgovine, se glasno pogovarjajo. Nekje pod Pečnikom bodo orali. Lepo vreme je dal Bog, tako, da še stari Lukec žvižga in poje. Gredo vozovi, ropotajo in izginjajo za hišami. Potem je spet mir, tesen mir. Trije kostanji pred hišo pritajeno govore med seboj. Daleč za njimi je grič. Nerazločno se vidijo smreke na pobočju. Tišina. Prečudna svetloba je prepojila svet. Včasih zakriči nekdo kje blizu ali pa zapoje. Mehkoba se razlije v zrak, topla pesem priplava v trgovino. Drugače nič. Gospod Bečaj hiti iz gostilne na žago. Dolgo so kvartali snoči, toda se mu ne pozna. Gladko si je počesal lase, obul je svetle škornje in je zdrav in zadovoljen. Ko gre pa sonce čez dolino!

V trgovini je mrzlo. Hlad raste iz težkih sten. Izprehaja se med vrečami, med policami in tišči na dušo. Gospa je zbežala na vrt. Anica ni gospa in mora vse popoldne čakati na ljudi. Police, vreče, številke in mraz. Tako daleč je sonce.

»Dober dan!«

»Bog daj! Kaj bo dobrega?«

»Pol kilograma soli. Brr, hladno imate.«

Samo pol kilograma soli. V hišah ni denarja. Hladno pa je, hladno. Zima se je zarila v zidove in se noče umakniti. Saj ni več hlad, mraz je. Kot mrzel objem leze po vsem životu. Zakurili bi. Ne pomaga nič. In zunaj je sonce, velika pomlad. Ljudje bi se smejali. Ljudje se tako radi smejejo. Če ni zjutraj točno ob sedmih odprto, se smejejo, da je Anica zaspala. Sam smeh. Ko pa ne vedo, da je vstala že ob petih, da je pomagala v kuhinji in povsod. Tako poceni je smeh ...

»Ježeš, kako se ji dobro godi. Če pomisliš, takole v trgovini stoji ves božji dan, ko se ti mučiš na njivi v vročini, stoji in služi. In v nedeljo! Klobuček, usnjat klobuček. In kakšen plašč. In krilo. Kako se nekaterim ljudem godi, moj Bog!«

»Pa nikogar ne pogleda. Zmeraj je sama. Prevzetna je, prevzetna. Misli, da jo bomo pozdravljale. Seveda, norele bomo za njo. In fantje! Vse vleče, vse. Boš videla!«

»In takole punče! Zmeraj v senci, sonca se boji. To bi ji pokazala. Delati, delati.«

Dekleta so modra. Dekleta delajo. Anica jih ne sliši in živi po svoje. Nedelja, saj ni nedelje. Dan je dnevu enak.

*

Dvesto dinarjev na mesec. Hrana in stanovanje. Zjutraj kuhinja. Dopoldne in popoldne trgovina. Zvečer pestunja. Ob nedeljah zvečer natakarica. Pomlad s par urami sonca, poletje z morečimi večeri, jesen s poljskim delom, zima z burjo in mrazom. To pomeni življenje. To je prodajalka Anica.

Semtertja kak smehljaj. Pride gospod Bečaj. Gosposko se prikloni in pove kaj veselega. Pa ne vzdrži v trgovini. Pridejo fantje. Nerodno kupujejo,, še bolj nerodno govore. Radi bi ji povedali nekaj lepega, izbirajo besede, jecljajo, nazadnje v zadregi plačajo in gredo. Dan za dnem enako. Vsakdo se zresni, ko stopi skozi vrata. Kakor da je za durmi težka roka, ki pade vsakomur na ramena, da se upogne kot pod bremenom. Še ženske, še stara Marjeta umolkne, če zaide v mrzel prostor. Odprta usta se ji skrivijo, trpko se nasmehnejo in stisnejo. Nikogar ni.

Nikogar.

Včasih se prismeje Jože. S hitrimi koraki pride izza ogla, mehko pozdravi in spet izgine. Pride in izgine. Tako je kot lep dan. Komaj odpreš oči, že ga ni več.

Dvesto dinarjev na mesec.

Kako se ji dobro godi! V hladu sedi in nič ne dela.

*

Ondan jo je Marjeta ustavila:

»Ježeš, dekle, kako si bledo! Pa suho! Ježeš, ježeš!«

»Saj mi ni nič, Marjeta!«

Prav res ji ni nič. Kako bi ji bilo. Malo premalo sonca, to je vse. Saj' so ljudje dobri. Tudi gospa.

*

Nedeljski večer.

Pri fari pojo zvonovi, ves svet so napolnili s pesmijo. Anica sloni na oknu. Široka cesta zavija iz vasi. Med zvonove se meša fantovska pesem v gostilni pri Bečaju.

»Anica!«

Gospa stoji med vrati.

»Pomagat pojdi! Ali se ljudi bojiš! In hitro. Vidiš, da Lenka sama ne zmore vsega!«

»Bom, saj grem ...«

»Kaj ti pa je? Jokala si! ...«

»Nič mi ni, prav nič ...«

Prav nič ji ni.

Tako lepo je na svetu. Ima dvesto dinarjev na mesec in hrano in stanovanje. In lepo obleko ima tudi.

Lepo je na svetu.

Samo sonce je včasih tako daleč, tako čudno daleč. Človek se mora razjokati, predno ga ugleda ...