Problem prvega branja Krsta pri Savici
| Problem prvega branja Krsta pri Savici Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Branje klasične poezije, še zlasti pa Prešernove, je nekaj posebnega, na kar je v svojih raziskavah opozorila že Boža Krakar Vogel. Recepcijsko zahtevna tovrstna besedila lahko približamo današnjemu mlademu bralcu z modernizacijo, komentarizacijo, prozifikacijo in simplifikacijo. V prvih letnikih tolminske splošne gimnazije sem opravil empirično raziskavo (dijaki posameznega razreda so prebrali prvih dvanajst oktav Krsta v treh različicah - samo poezija, samo proza ter poezija in vzporedno proza -, branju pa je takoj sledil vprašalnik s tremi nalogami za preverjanje razumevanja), ki je dovolj prepričljivo pokazala, da je samostojno branje Krsta pri Savici za povprečno motiviranega slovenskega gimnazijca izjemno zahtevna naloga, da pa se bistveno izboljša razumevanje referenčnih pomenov, če imajo dijaki ob posamezni kitici tudi prestavitev verzov v prozo.
Ključne besede: razumevanje, prvo branje, Krst pri Savici, Prešeren, prozifikacija.
Reading classic poetry, and Prešeren's poetry in particular, seems to be something special, a fact already pointed out in Boža KrakarVogel's researches. Such demanding texts can be made more comprehensible to a contemporary young reader by being modernized, commented on, prosified, and simplified. I did empirical research with the first year classes at Splošna gimnazija Tolmin high school (high school students of each class were asked to read the first twelve octaves of Krst (the Baptism) in three versions –the poetry only, the prose only and the poetry parallel to the prose- the reading was immediately followed by a questionnaire including three reading comprehension tasks). According to the convincing research results, reading Krst pri Savici (The Baptism on the Savica)on one's own proved to be an extremely hard task for an average-motivated high school student, but the referential meanings can be significantly improved if, while reading, students can have a prose version for each stanza at their disposal.
Key words: comprehension, first reading, Krst pri Savici (The Baptism on the Savica), Prešeren, prosification.
UVOD
Prešernov Krst pri Savici je enfant terrible slovenske literarne vede in didaktike književnosti. Domnevamo lahko: če povzroča besedilo težave literarnim raziskovalcem, jih pri prvem branju povzroča tudi dijakom v srednji šoli. Ta romantična pesnitev, ki nedvomno sodi med pet najbolj znanih slovenskih leposlovnih besedil , se je v slovenski literarni in splošni zgodovini uveljavila kot ključno besedilo (Juvan 1990: 88-95) . Prešernova pesnitev vse do današnjih dni spodbuja tako različne, pogosto diametralno nasprotne razlage in vrednotenja same pesnitve (Paternu 1994: 144-165) kot nadaljevanje medbesedilne serije .
Zato je seveda pričakovano, da se je Krst kot zvezda stalnica pojavljal v vseh srednješolskih berilih od Macunovega Cvetja slovenskiga pesničtva (Macun 1850) dalje, pogosto pa je bil predpisan tudi za obvezno domače branje. Gotovo ni naključje, da so se približno v istem času, ko so se po stoti obletnici Prešernovega rojstva razvnele razlagalne strasti prešernoslovcev (Paternu 1977: 88), zbranih na skoraj sovražnih okopih, v strokovni javnosti pojavili tudi prvi zapisi o tem, da povzroča ta romantična pesnitev tudi težave pri obravnavi v šoli. Tako je Karel Ozvald že leta 1907 v članku Pravo svetišče za - Krst pri Savici opozoril, da šestošolci povsem drugače doživljajo Krst kot osmošolci . Citiram: "V šestem razredu sem Krst pri Savici dvoje troje let obravnaval kot epsko pesem ter dobil običajno vtis, da kot epska umetnina v mladih dušah ni pustil posebnega dojma. A toto coelo drugačen je bil Krst kot pristen izliv pesnikovega srca - v osmem razredu, ko so v slovstveni uri bili izpolnjeni vsi pogoji za shvačenje te umetnine kot nekake pesmi prigodnice". Ozvald je bil torej zaradi neposredne izkušnje iz razreda prepričan, da je Krst recepcijsko tako zahtevno besedilo, da je njegova obravnava za šestnajstletnike neprimerna.
Glede na to, da je bil v obdobju med obema vojnama Krst praviloma obravnavan v tretjem letniku višje gimnazije, po drugi svetovni vojni vse do danes pa v drugem letniku gimnazij in drugih štiriletnih srednjih šol, smemo domnevati, da imajo srednješolci z razumevanjem Krsta lahko resne težave, to dejstvo pa potrjujejo tudi moje lastne učne izkušnje .
PRVO BRANJE RECEPCIJSKO ZAHTEVNEJŠIH BESEDIL
Po odločitvi, da bom recepcijsko problematiko Krsta pri Savici podrobneje raziskal na znanstveni ravni, sem za teoretično podlago svoje empirične raziskave uporabil sodobna spoznanja o procesih branja oz. literarnega branja, kakor so jih na prelomu tisočletja v svojih monografijah predstavile Sonja Pečjak, Boža Krakar Vogel in Meta Grosman (Pečjak 1999, Krakar Vogel 2004 in Grosman 2004). Sodobna didaktika književnosti pri daljših pripovednih besedilih, ki niso predstavljena zgolj z izbranim odlomkom , predvideva dve možnosti šolske obravnave: a) domače branje, tj. "učenčevo samostojno branje literarnega dela zunaj šole", kateremu običajno sledita dve uri obravnave v šoli, in b) dolgo branje, tj. branje, ki se "dogaja v šoli, tako da učenci skupaj z učiteljem skozi daljše obdobje berejo in interpretirajo določeno literarno delo" (Krakar Vogel 2004: 108/109). Glede na to, da zahteva metoda dolgega branja večje število šolskih ur, dijaki praviloma berejo Krst pri Savici doma.
Domače branje naj bi potekalo čimbolj spontano in neobremenjeno, saj se v primeru, da dijaku "posredujemo razne razlage besedila in naložimo iskanje odgovorov na zadana vprašanja, precej zmanjša verjetnost, da bo sam dosegel prijetno in/ali zanimivo literarno doživetje (Grosman 2004: 192) . Krakarjeva v poglavju z naslovom Književne sposobnosti natančneje razčlenjuje sposobnost literarnega branja, ki jo tvorijo štiri spoznavno-sprejemne stopnje: doživljanje, razumevanje, vrednotenje in izražanje kot dokaz bralne sposobnosti (Krakar Vogel 2004: 40-45). Doživljanje, ki ga avtorica povezuje s prvim branjem besedila, je stopnja, pri kateri "bralec spontano zazna, občuti, si predstavlja, razume zanj pomembne oz. opazne sestavine besedila, druge, ki se ne prilegajo njegovi shemi, pa prezre in pogosto [...] izreče prvo pritrdilno ali odklonilno mnenje". Krakarjeva se seveda zaveda, da te spoznavno-sprejemne stopnje pri dejanskem branju potekajo prepleteno, da je torej tudi doživljanje besedila odvisno od bralnega razumevanja , torej od dekodiranja besed, besednega dostopa ter pomensko skladenjske analize (Pečjak 1999: 41-47). Do povsem enakih spoznanj je pred sto leti prišel tudi že omenjeni prof. Ozvald, in sicer ravno v zvezi s Prešernovo poezijo. V knjižici z naslovom Naši kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij že na začetku zapiše (Ozvald 1905: 4):
Pred leti sem nekje čital, da Prešernovim poezijam nič ni treba komentarja in da jih lahko vsakdo razume. Da se tej trditvi da oporekati, o tem me je preverila lastna skušnja pri prebiranju nesmrtnih del našega pesnika - prvaka v šoli. [...] In tukaj ti je večkrat treba ali prav zasukane stvarne vozličke razmotati ali pa si vsaj nazorno predočiti konkretne razmere, ki jih ima pesnitev za ozadje, ako hočeš čitajoč v resnici imeti umetnostni užitek. Ne eno ne drugo ni vselej lahko!
Ozvaldov zapis bi lahko posodobili in poenostavili takole: "Učna praksa dokazuje, da so Prešernove pesmi recepcijsko zahtevne in da je brez učiteljeve pomoči učenčevo doživljanje tovrstnih umetniških besedil močno okrnjeno". Izhajajoč iz teh še vedno zelo aktualnih spoznanj sem si zastavil raziskati naslednje:
a) katere možnosti za izboljšanje recepcije Krsta omogoča obravnava v šoli?
b) koliko lahko prozifikacija poveča razumevanje besedila in izboljša njegovo sprejemanje pri prvem branju Krsta?
ŠOLSKE MOŽNOSTI ZA IZBOLJŠANJE RECEPCIJE KRSTA PRI SAVICI PRI PRVEM BRANJU
V dvajsetem stoletju so se uveljavile štiri različne možnosti za izboljšanje recepcije starejših oz. jezikovno/slogovno zahtevnejših verznih besedil: jezikovna posodobitev (modernizacija), dodajanje opomb (komentarizacija), prestavitev v prozo (prozifikacija) in splošna poenostavitev (simplifikacija). V nadaljevanju bom v zvezi s Krstom pri Savici natančneje predstavil prve tri možnosti, saj simplifikacija kot didaktična prilagoditev za šolsko rabo ne pride v poštev.
Jezikovna posodobitev (modernizacija)
Slovenska didaktična praksa pozna celovito jezikovno posodobitev le pri Brižinskih spomenikih. Pri besedilih iz obdobja reformacije in protireformacije (npr. P. Trubar, Proti zidavi cerkva in J. Svetokriški, Na noviga lejta dan) gre praviloma le za prepis iz bohoričice v gajico, zahtevnejša mesta pa so pojasnjena v opombah. V sodobnih izdajah Prešernovih pesmi (vse pomembnejše šolske pesmi razen Zdravljice izhajajo iz Poezij 1847, ki so bile natisnjene v gajici) so posodobitve na pravopisni, glasovni in oblikovni ravnini, besedišče pa zaradi kulta Prešernove pesniške besede ostaja neizpremenjeno . Kolikšne možnosti za izboljšanje recepcije omogoča jezikovna posodobitev Prešernovih pesmi, nam pove primerjava med Kosovo tekstno kritično izdajo Poezij v Prešernovem zbranem delu (1965) in med Slodnjakovo bolj poljudno izdajo (1964), ki je večinoma služila tudi sestavljalcem novejših šolskih beril.
Za primerjavo sem izbral prvih šest oktav Krsta pri Savici. V Kosovi različici Krsta je 73 težko razumljivih besed (takih, ki niso več v rabi ali ki imajo samo zastarelo obliko, naglas ali pomen), kar je okoli 25 odstotkov vseh besed, v Slodnjakovi različici pa je še vedno 64 arhaičnih besed, to je okoli 22 odstotkov vseh. Slodnjakove posodobitve v glavnem sledijo jezikovnim spremembam, ki jih v zgodovini slovenskega knjižnega jezika poimenujemo kot "nove oblike", ko je okoli leta 1850 izrazito kranjski knjižni jezik postal bolj vseslovenski. Kljub jasnemu namenu približati Prešernov jezik sodobnikom so bila Slodnjakova prizadevanja zelo omejena, saj okrajšanih besed ali besed z neobičajnim mestom naglasa ni mogel spreminjati zaradi metrične sheme , številnih besed z arhaičnim izglasjem pa ni mogel posodobiti zaradi rime .
Glede na to, da tudi po jezikovni posodobitvi ostaja ena petina težko razumljivih besed, zaključujem, da ima ta možnost za izboljšanje recepcije zahtevnega klasičnega besedila v primeru Prešerna zanemarljiv pozitivni učinek.
Dodajanje opomb (komentarizacija)
Dodajanje opomb pod črto ali na koncu besedila je splošna praksa tako pri zahtevnejših klasičnih besedilih kot pri novejših besedilih ne glede na literarno obliko ali zvrst. Sprotne opombe, ki pojasnjujejo bodisi manj znane podatke bodisi recepcijsko težja mesta, nedvomno olajšujejo razumevanje besedila in s tem njegovo doživljanje, čeprav lahko delujejo tudi moteče ali celo zaviralno, na kar posredno opozarja Grosmanova (2006: 112), ko razlaga recepcijske težave pri branju zahtevnejših besedil, saj trdi, da pri nas razni učbeniki "včasih vsebujejo cele slovarčke novih besed, ne upoštevajo pa dejstva, da besedilo s toliko novimi besedami postane za učenca nerazumljivo, ga demotivira in odvrača od predmeta" .
Ker je Krst pri Savici eno recepcijsko najzahtevnejših slovenskih leposlovnih besedil, ki sodi v trdo jedro slovenskega literarnega kanona, sem se najprej odločil raziskati, kako so s sprotnimi opombami opremljena sorodna (tj. klasična in v verzni obliki) tuja leposlovna besedila. Tako Božanska komedija v izdaji iz leta 1971 in Canterburyjske zgodbe v izdaji iz leta 1996 (v obeh primerih gre za številne ponatise, torej se knjigi resnično uporabljata) imata obsežne opombe pod črto. V povprečju pride pri Danteju ena opomba na dva verza, povsem enaka pogostnost opomb pa je v Splošnem prologu, ki je pomensko zelo zgoščen, pri Chaucerju. Po teh merilih bi za celoten Krst pri Savici, ki ima 516 verzov, pričakovali približno 250 opomb. Glede na to, da je v eni novejših izdaj Prešernovih pesmi za šolsko rabo (Prešeren 2000) v redakciji Borisa Paternuja ob Krstu pri Savici dodanih le 15 opomb (dve za sonet Matiju Čopu, pet za Uvod in osem za Krst) , moramo ugotoviti naslednje: ali je primerjava z Dantejem in Chaucerjem povsem neprimerna ali pa imajo objave Krsta za šolsko rabo bistveno premalo dodanih opomb?
Pojasnjevalne opombe v šolskih berilih so pomemben, a povsem neraziskan kazalnik recepcijske zahtevnosti leposlovnih besedil, zato sem se odločil natančneje raziskati, koliko opomb so ob Krstu pri Savici dodajali posamezni sestavljalci teh beril in koliko bi jih bilo za ustrezno recepcijo pesnitve resnično potrebno.
Primerjamo lahko samo število opomb, ki se nanašajo na zadnjih osemnajst oktav Krsta. Število opomb v gimnazijskih oz. srednješolskih berilih od Sketa do Krakarjeve je naslednje :
BERILO ŠO BERILO ŠO BERILO ŠO
Sket V-VI 1886 2 Pirjevec I 1966 8 Kolšek I 1993 4
Grafenauer III 1925 8 Bohanec II 1972 4 Kos II 2001 2
Boršnik V 1948 8 Fatur I 1981 0 Krakar II 2001 8
Primerjava pokaže, da so v številu opomb med sestavljalci beril bistvene razlike. Prav tako so skoraj vsi sestavljalci čutili potrebo pojasniti besedi druid in Oglej/Akvileja, sicer pa med njimi ni nikakršne enotnosti, tako da je vseh različnih opomb kar 17. To dokazuje, da nikakor ni splošno veljavnega mnenja o tem, kaj bi bilo treba dodatno pojasniti v opombah, razen tega pa tudi ni enotno pojmovan obseg opombe, ki sega od besede oz. besedne zveze do celotnega verza: "peza", "izmed oblakov", "dosegel oča zmage ni sloveče". Statistika dokazuje, da so opombam kot didaktičnemu pomagalu za izboljšanje recepcije največjo težo pripisovali avtorji Slovenskega berila za višje razrede srednjih šol (1948), ki ima za celotno pesnitev kar 58 opomb . Če skušamo te opombe klasificirati, lahko ugotovimo, da gre za stvarna pojasnila imen krajev ali oseb (Bohinjsko jezero, Katona Utikana), za posodobitev arhaičnih izrazov (vunanji, z okol'š'no) ali za razlago težjih metaforičnih mest (siv'ga poglavarja, vere ščiti) ipd. Sestavljalci berila so se torej zavedali, kako zahtevno besedilo je Krst ravno zaradi visoke stopnje arhaičnosti in metaforičnosti.
V prvih šestih oktavah Krsta ima to berilo devet opomb, kar pa še vedno ni dovolj, da bi pri mladem bralcu dosegli solidno razumevanje. Pri določanju potrebnega števila si lahko pomagamo s Karlom Ozvaldom, ki je na temelju lastnih učnih izkušenj v Naših kulturnih delavcih ob Prešernovi Novi pisariji zapisal kar 69 izčrpnih opomb. Če to število primerjamo s številom 29 opomb, ki jih ima pri Novi pisariji berilo Boršnikove, lahko sklepamo, da bi Ozvald v prvih šestih oktavah Krsta dodal kar okoli 20 opomb. Moja dejanska analiza pa pokaže, da bi glede na to, da je treba mlademu bralcu pojasniti vsa zahtevnejša arhaična in metaforična mesta (še zlasti zato, ker danes poznajo dijaki manj starinskih besed in ker se obravnava Krst prezgodaj), morali ta del Krsta recepcijsko približati z več kot 25 opombami .
Zaključimo lahko, da bi za celoten Krst pri Savici sorazmerno potrebovali okoli 250 opomb (razmerje v verzih: 48 proti 516), to je povprečno po eno opombo na dva verza, kar je povsem enaka pojasnjevalna gostota kot pri Danteju in Chaucerju. Glede na to, da tolikšno število opomb dejansko zelo moteče vpliva na branje in zmanjšuje bralni užitek, opombe pa niti ne rešujejo problema 90 odstotne invertiranosti verzov Prešernove pesnitve, lahko zanesljivo trdimo, da tudi s komentarizacijo ne moremo zadovoljivo rešiti problema prvega branja Krsta pri Savici.
Prestavitev v prozo (prozifikacija)
Prozifikacija je po Gerardu Genettu, avtorju znamenitih Palimpsestov, poleg prevoda, verzifikacije in prestilizacije eden od primerov formalne transpozicije (Genette 1982: 237-340), ki "predlogo zgolj priličijo novemu metasistemu", v tem primeru zahtevam prozne oblike leposlovnega besedila (Juvan 1990: 133/134). Prozifikacija se kot recepcijsko pomagalo uporablja na dva načina: kot nadomestilo recepcijsko prezahtevnega verznega izvirnika ali kot didaktični dodatek za boljše razumevanje zahtevne klasične poezije.
Prozifikacijo za šolsko rabo lahko zaslutimo že v Levstikovem rokopisu Nekoliko težjih reči v Prešernu, ki ga je sicer Levstik deset let po Prešernovi smrti pripravljal za objavo v Janežičevem Slovenskem glasniku. Avtor pri skoraj vsaki obravnavani pesmi na recepcijsko zahtevnejših mestih za razlago uporabi delno prozifikacijo, predvsem tako, da razrešuje problem izjemne invertiranosti Prešernovih verzov. V sonetu, posvečenem Matevžu Langusu, za katerega trdi, da je zelo težko razumljiv (Levstik 1956: 233), saj ima dejansko izjemno zapleteno metaforiko (z znamenito štiristopenjsko metaforo "sled sence zarje unstranske glorje"), najprej delno prozificira celoten sonet, potem pa še enkrat najzahtevnejšo drugo kitico:
PREŠERNOV IZVIRNIK PROZIFIKACIJA
V podobah gledat' hrepeni veselje
Življenja rajskega. Sled sence zarje
Unstranske glorje, vtisnjeni v oltarje,
Ljubezni verne ohladi mu žêlje. Romar hrepeni gledati v podobah veselje rajskega življenja. V podobah zasledi šele senco tiste zarje, ki jo ima onostranska, v oltarje vtisnjena glorija, in že ta senca mu hladi želje verne ljubezni.
Opazimo lahko, da je Levstik posodobil nekatere arhaične izraze (gledat', unstranske, glorje) in predvsem približal slogovno zaznamovani besedni red sodobnemu bralcu, komaj pa se je dotaknil problema večstopenjske metaforike.
Na začetku 20 stoletja pa se je na Slovenskem prozifikacija pojavila tako v šolski teoriji kot v praksi. Ko Janko Bezjak v svoji posebni didaktiki razpravlja o šolski obravnavi epskih pesmi, navaja govorno obliko prozifikacije kot nujno didaktično sredstvo za izboljšanje recepcije nekaterih zahtevnejših pesmi: "Po napovedanem smotru preidemo k podavanju ter pripovedujemo pesem v lepi, preprosti, prozaiški obliki, toda le takrat, kadar je njena vsebina po obliki, kompoziciji in pesniškem jeziku težja od prozaiške povesti, kakor npr. pesmi Mutec osojski, Turki na Slevici, Noč in dan, Brodnik, Atila in slovenska kraljica, Zvon na poti" (n. d.: 217). Bezjakovo didaktično priporočilo je pomembno iz dveh razlogov: jasno se zaveda, katere prvine otežujejo recepcijo (zapletena oblika, zgradba in jezik) oz. čému služi postopek prozifikacije, neposredna omemba zahtevnejših epskih pesmi pa dokazuje, da je prozifikacija še bolj potrebna pri Prešernovi poeziji, ki je recepcijsko bolj problematična kot nekatere znane Aškerčeve pesmi.
Ozvaldova šolski praksi namenjena knjižica Naši kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij največ prostora namenja Prešernovi Novi pisariji. V že omenjenih zelo številnih opombah avtor recepcijsko zahtevnejša mesta razlaga tudi s pomočjo prozifikacije:
PREŠERNOV IZVIRNIK PROZIFIKACIJA
Tam, kjer po stari šegi še drekajo,
kjer ne zmajêjo dost' al nič jezika,
besed nemšk'vavcev grdih ne poznajo.
Kjer se jezik tekom časa nič ni spremenil in govorijo "še po stari šegi", tam vsaj ne rabijo germanizmov.
Ozvald je šel še korak dlje od Levstika, saj se je v svojih delnih prozifikacijah lotil tudi zapletene metaforike ("besed nemšk'vavcev grdih" - "germanizmov"). Še boljši primer prozifikacije pa je v Četrtem slovenskem berilu, ki sta ga med okupacijo leta 1943 pripravila Kristina Hafner in Franc Ločniškar. V opombi pod prvo kitico pesmi Slovo od mladosti, katere pesniški jezik je posodobljen v največji za Slovence še dopustni meri, sta kitico razložila z uporabo prozifikacije:
PREŠERNOV IZVIRNIK PROZIFIKACIJA
Dni mojih lepša polovica kmalo,
mladosti leta, kmalu ste minule;
rodile ve ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj osule.
Le redko upa sonce je sijalo,
viharjev jeze so pogosto rjule.
Mladost! Vendar po tvoji temni zarji
srce bridko vzdihuje: Bog te obvarji!
Pesnik se poslavlja od mladosti. Dala mu je malo veselja in sreče, pa še to, kar je užil, je trajalo le kratek čas.
Mladost mu ni prinesla lepih upov za bodočnost, pač pa je doživel mnogo bridkosti in prebil veliko bojev. Kljub temu pa se pesnik težko loči od mladosti in ji kliče: Bog te obvarji!
Pesem Slovo od mladosti sodi med recepcijsko najtežavnejše pesmi. Natančna analiza izvirnika te kitice pokaže, da je v njej precej teže razumljivih besed , predvsem pa so skoraj vsi verzi invertirani oz. metaforizirani. Prozifikacija kitice v nasprotju z modernizacijo in komentarizacijo, ki sta po možnostih za izboljšanje recepcije omejeni, pri prvem branju rešuje problem arhaičnosti, invertiranosti in metaforičnosti, vseh treh dejavnikov, ki najmočneje zavirajo ustrezno razumevanje besedila. Glede na to, da prozifikacija celovito opravlja vlogo didaktične posodobitve in poenostavitve, bi v primeru dvostolpčnega zapisa avtorja berila na izhodiščni levi strani lahko pustila tudi povsem izvirno besedilo brez delne jezikovne posodobitve, tudi zato, da bi bolj motivirani učenci dobili pravo predstavo o Prešernovem pesniškem jeziku.
PROZIFIKACIJA KOT RECEPCIJSKI PRIPOMOČEK PRI PRVEM BRANJU KRSTA PRI SAVICI (EMPIRIČNI PREIZKUS)
Da bi na koncu svojega prispevka še empirično potrdil svoja spoznanja, da je tudi za slovenska zahtevna klasična verzna besedila prozifikacija najustreznejši didaktični pripomoček za izboljšanje recepcije oz. predvsem kognitivnega odziva dijakov, sem izvedel empirično raziskavo v treh oddelkih prvega letnika tolminske splošne gimnazije . Vse tri oddelke je poučevala ista učiteljica slovenščine, ki je po mojih navodilih tudi izvajala preizkus, razredi pa so bili tudi povsem primerljivi po številu dijakov, razporeditvi po spolu, izobrazbi staršev in splošnem uspehu v zaključnem razredu osnovne šole . Pripravil sem tri vrste gradiva, in sicer je prvi razred dobil prvih dvanajst oktav Krsta v obliki poezije, drugi v obliki proze, tretji pa dvostolpčno , s poezijo na levi strani in z dodano prozifikacijo na desni strani . Učiteljica je dijakom najprej razdelila gradivo, ti pa so nato s tihim branjem prebrali vseh dvanajst kitic, ki so bile razmnožene obojestransko na enem listu . Ko so vsi dijaki natančno prebrali predloženo gradivo, je učiteljica le-to pobrala in potem v vseh treh razredih razdelila enake vprašalnike, ki so vsebovali tri naloge za preverjanje razumevanja.
Zaradi dodane prozifikacije, ki že sama po sebi vključuje uporabno razumevanje izvirnika, sem za preverjanje morebitnih razlik med posameznimi oddelki izbral samo naloge, s katerimi sem ugotavljal nivo besednega razumevanja in nivo interpretacijskega razumevanja , uporabil pa sem postopek dopolnjevanja, postopek obnavljanja in postopek vprašanj (trditev), pri katerem sem izbral nalogo zaprtega tipa z več alternativnimi odgovori (Pečjak 1993: 61/62) . Navajam rezultate empiričnega preizkusa, in sicer v odstotkih pravilnih rešitev, saj sicer zaradi različnega števila možnih točk (1. naloga - 4, 2. naloga - 2, 3. naloga - 7) naloge niso povsem primerljive.
dopolnjevanje obnavljanje izbiranje SKUPAJ
I. ODDELEK (poezija) 3 57 32 27
II. ODDELEK (proza) 10 63 66 48
III. ODDELEK (oboje) 13 90 68 54
Prva naloga ima pričakovano nizek odstotek pozitivnih rešitev v vseh treh oddelkih, čeprav je seveda razlika med prvo in tretjo skupino prepričljiva. Presenetljiv pa je rezultat druge skupine, saj so v prozificirani različici besedila kar tri besede od štirih imele drugačno obliko kot v izvirniku. Druga naloga ima od vseh najvišje povprečje, saj je razbiranje poteka zgodbe očitno manj zahtevno od dekodiranja besedilnih podrobnosti. Izstopajoč visok rezultat tretje skupine gre po mojem mnenju pripisati ravno "cik-cak" branju, ki podaljša zaznavanje besedila in s tem omogoča večje zapomnjevanje. Tretja naloga dokazuje, da Krst pri Savici pri prvem branju resnično povzroča izjemne recepcijske težave, saj je ustrezne referenčne pomene besedila razbrala komaj ena tretjina dijakov splošne gimnazije, ki so brali samo pesnitev v obliki poezije. Pričakovano se razumevanje podvoji pri bralcih, ki so brali Krst v prozificirani obliki, saj ni bilo recepcijskih šumov zaradi arhaičnosti, invertiranosti in metaforičnosti, prav tako pa tudi pri tretji skupini, ki je brala Krst v obeh oblikah.
Podobno kot pri prvem empiričnem preizkusu z dijaki ekonomske gimnazije bi bilo tudi zdaj nesmiselno trditi, da nobeden od gimnazijcev iz prve skupine ne dosega nivoja samostojnega branja, da le eden dosega nivo, ki ga omogoča pouk, in da vsi drugi sodijo v območje frustracijskega nivoja branja (Pečjak 1993: 64) , pač pa je to jasen dokaz, da imajo pri prvem branju velike težave z razumevanjem Krsta pri Savici in večine drugih Prešernovih pesmi tudi bodoči izobraženci . Rezultati dijakov iz tretjega oddelka dokazujejo, da dodana prozifikacija izjemno izboljša recepcijo, saj so ti dijaki pri merjenju kognitivnega odziva dosegli za sto odstotkov višji delež pozitivnih rešitev kot dijaki prve skupine .
Še bolj pregledno sliko dobimo, če primerjamo samo rezultate zadnjih dveh nalog, saj prva bolj kot razumevanje preverja zapomnjevanje. Po tej omejitvi so dijaki prve skupine dosegli 45 odstotkov možnih točk, dijaki tretje skupine pa 79 odstotkov. Odstotek prve skupine je skoraj povsem enak rezultatu, ki ga je pri preverjanju kognitivnega odziva osnovnošolcev in gimnazijcev dobila Boža Krakar Vogel (n. d.: 130), štiri petine doseženih točk tretje skupine pa potrjujejo, da je prozifikacija v primeru prvega branja Krsta pri Savici zares učinkovit didaktični pripomoček . SKLEP
V slovenski literarni zgodovini je splošno znano dejstvo, da je Prešernov Krst pri Savici že več kot sto let besedilo, ki povzroča velike težave njegovim kvalificiranim in manj kvalificiranim razlagalcem. Manj znana pa je prav tako že stoletje stara ugotovitev Karla Ozvalda, da povzroča Krst precejšnje recepcijske težave tudi pri obravnavi v šoli.
Krst pri Savici bi zaradi njegove recepcijske zahtevnosti morali v šoli obravnavati po metodi dolgega branja, vendar se zaradi pomanjkanja časa običajno bere kot obvezno domače branje. Boža Krakar Vogel opozarja, da je pri prvem, spontanem branju zelo pomembno doživljanje, ki pa je v primeru pomanjkljivega razumevanja besedila močno okrnjeno.
V tujini in pri nas so se uveljavili štirje načini za recepcijsko približanje zahtevnega klasičnega verznega besedila: simplifikacija, modernizacija, komentarizacija in prozifikacija. Pri nas jezikovna posodobitev zaradi kulta Prešernove pesniške besede nima večje vloge pri izboljšanju kognitivnega odziva mladih bralcev, pa tudi dodajanje številnih opomb ne rešuje celovito recepcijske problematike in omejuje bralni užitek. Prozifikacija, ki jo je (v govorni obliki) pred stoletjem priporočal že slovenski didaktik Janko Bezjak, pa pri prvem branju dejansko lahko približa zahtevno verzno besedilo in poveča njegovo razumljivost.
To je dokazal empirični preizkus med tolminskimi gimnazijci, ki je potrdil vsa prejšnja spoznanja o izjemni jezikovni zapletenosti in recepcijski zahtevnosti Krsta pri Savici, obenem pa izpričal, da tisti mladi bralci, ki po cik-cak metodi berejo izvirno besedilo na levi strani in njegovo formalno transpozicijo na desni strani, pri obnavljanju zgodbe in izbiranju ustreznih referenčnih pomenov dosegajo dvakrat boljše in povsem zadovoljive rezultate v primerjavi s tistimi bralci, ki berejo samo Prešernovo poezijo.
LITERATURA
ALIGHIERI, Dante, 1971: Divina commedia. Milano: Bietti.
BEZJAK, Janko, 1907: Didaktika, II. del: Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika v ljudski šoli. Ljubljana: Slovenska šolska matica.
BORŠNIK, Marja idr., 1948: Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol V. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
BULOVEC, Štefka, 1975: Prešernova bibliografija. Maribor: Založba Obzorja.
CHAUCER, Geoffrey, 1996: The Canterbury Tales. London: Penguin Books.
GENETTE, Gerard, 1982: Palimpsestes: le littérature au second degré. Paris: Seuil.
GROSMAN, Meta, 2004: Zagovor branja: bralec in književnost v 21. stoletju. Ljubljana: Založba Sophia.
GROSMAN, Meta, 2006: Razsežnosti branja. Ljubljana: Založba Karantanija.
HAFNER, Kristina in LOČNIŠKAR, Franc, 1943: Četrto slovensko berilo. Ljubljana: Pokrajinska šolska založba.
JUVAN, Marko, 1990: Imaginarij Kersta v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije. Ljubljana: Revija Literatura.
KORŠ, Fedor E., 1900: Nekaj o tekstu Prešernovih pesmi. Prešernov album (ob stoletnici pesnikovega rojstva). Ur. A. Aškerc. Ljubljana: Ljubljanski zvon.
KRAKAR VOGEL, Boža, 2000/01: Obravnavanje literarne klasike v sodobni šoli - na primeru Prešerna. Jezik in slovstvo 46/4. 125-136.
KRAKAR VOGEL, Boža, 2004: Poglavja iz didaktike književnosti. Ljubljana: DZS.
KRANJC, Matej, 2007: Kerst per Savizi. Ljubljana: Založba Sanje.
LAMB, Charles and Mary, 1971: Tales from Shakespeare. London: Longman.
LEVSTIK, Fran, 1956: Nekoliko težjih reči v Prešernu. Zbrano delo VI. Ur. A . Slodnjak. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
MACUN, Ivan, 1850: Cvetje slovenskiga pesničtva. Trst: samozaložba.
MOČNIK, Rastko, 2006: Julija Primic v slovenski književni vedi. Ljubljana: Založba Sophia.
OZVALD, Karel, 1905: Naši kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij. Gorica: Narodna tiskarna.
PATERNU, Boris, 1977: France Prešeren in njegovo pesniško delo 2. Ljubljana: Mladinska knjiga.
PATERNU, Boris, 1994: France Prešeren 1800-1849. Ljubljana: Dr. Anton Kovač in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
PEČJAK, Sonja, 1993: Kako do boljšega branja: tehnike in metode za izboljšanje bralne učinkovitosti. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport.
PEČJAK, Sonja, 1999: Osnove psihologije branja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
PREŠEREN, France, 1964: Poezije in pisma. Ur. A. Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga.
PREŠEREN, France, 1965: Zbrano delo I. Ur. J. Kos. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
PREŠEREN, France, 2000: Pesmi in pisma. Ur. B. Paternu. Ljubljana: DZS.