Prošnje znamenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prošnje znamenje
Ivan Albrecht
Izdano: Svoboda 1/7 (1919), 118–125
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko se je omožila, je imela Petričeva Katra komaj sedemnajst let, ko pa je povila prvo dete, Anico, še ni prekoračila osemnajstega. Bila je ponosna in srečna in ni občutila težave pri nobenem delu.

»Pa tako mlada si šla v jarem,« jo je mestoma pomilovala družica, ki, je bila bolj vajena računanja pri svojem početju.

Katra se je smejala in je lahno skomignila z rameni. Nesla je možu kosilo v tovarno in ni imela časa za postajanje. V naglici je odvrnila mimogrede:

»Hiti za menoj, če nisi vela!«

Znanka je obmolknila v osupnjenosti, Katra pa je veselo šla svojo pot. V mislih si je razdeljevala spotoma čas in delo, zaslužek in prihranke, je delala načrt zase in je odrejala priboljške za moža. Preustrojila je gospodinjstvo in prenarejala gospodarstvo v nadi, da spomladi prezidata z možem bajto in popravita eno in drugo. Če pojde prav, kupita na jesen kravo mesto koze in Anica že ne bo več vedela, kaj je hudo na svetu.

Tako je sanjala Katra uro za uro in dan za dnem, vedna priča dela in vere, ki ne omahuje niti za trenotek. Sredi sanj, ko je bilo življenje najlepše, pa je odšel mož po svetu.

»Ne hodi,« je prosila Katra in je čutila, da jo duši v grlu. Objela ga je z obema rokama in je drhtela v neznanem strahu.

»Saj gredo tudi drugi,« se je branil Petrič.

»Pa tebi ni treba.«

»Babje marnje,« je vztrajal mož pri svojem in je odšel.

Katra je jokala. Ločitev je prišla tako nenadoma, da reva niti ni utegnila razmisliti te reči. Nikoli ni pričakovala podobnega, ker si je slikala življenje vedno čisto drugače. Kakor dvoje čebel bi morala živeti z možem, dvoje teles z eno samo mislijo, z eno srečo in nesrečo. Tako si je bila naslikala svojo bodočnost in takšno je tudi hotela imeti. Hotela je z vso odločnostjo mladega bitja, čeprav je stopila volja jasno v zavest šele s tistim trenutkom, ko je mož odšel. Pogrešala je tihe, prisrčne tovarišije; zato se je v osamljenosti tem iskreneje oklenila otroka. Povsod je jemala s seboj svojo edinko in vse ji je povedala in potožila, čeprav je bilo dete še v taki nežni starosti, da je komaj zamoglo brbljati posamezne zloge.

Petrič je blodil okrog in je pozabil na ženo in na dom.

»Preobjedel se je sreče,« so rekli ljudje in so pridno prinašali zapuščeni ženi potrebne in nepotrebne vesti iz življenja ubeglega moža. Z drugo živi, pijančuje in se vlači okrog, da je že ves izžet in star kakor dob, kadar se naseli prst mesto stržena vanj.

Govorice so krožile zlasti med ženskami, ki niso mogle odpustiti Katri te nezagrešene krivde, da je sanjala nekaj malega o nekaljeni sreči.

Osamljenka je jokala marsikako noč, jokala s tako vztrajnostjo, da ji je šele jutro posušilo skeleče solze. Čez dan pa je bila ponosna. Niti z besedo ni izdala svoje notranjosti. Kdorkoli je prežal okrog nje, ni mogel dognati drugega kot edino dejstvo, da je izginil smeh od nje. Sicer pa je bila kakor preje, čisto ista Katra, vedra, delavna in ponosna. Resnost, ki se je skrivala za njo, je bila marsikomu plot, ki je z ostrimi bodicami branil slehrno bližanje.

»Imam otroka, to mi je dovolj!«

»Kam pa misliš, Katra, tvoja mlada leta?«

»Mlada leta res, toda — moja!«

»Si še premisliš.«

»Kadar bo začel Macen hoditi!«

»Beži k vragu!«

»Mi ni treba,« je zavrnila žena ponosno. »Kaj ne, Anica, saj imam tebe!«

Z zaničevanjem se je ozrla za usiljivim snubcem, ki jo je hotel zajeti v mrežo malodušnosti. Kadar je pripuščalo ostalo delo, je hitela v Glinje na travnike, kjer so rastli visoki in košati hrasti. Tam je nabirala kozi dobje za zimo in nihče ji ni branil. Kmetje lastniki so poznali njeno zgodbo in so hodili nekam spoštljivo mimo nje, če jim je prišla slučajno pred oči. Le ženske, ki so ž njo vred nabirale kozjega živeža, so imele vedno dovolj opravka ž njo.

»Le potrpi, Katra! Za Obirjem je živel kmet, ki je prestavljal mejnike. Ko je umrl, je zagospodaril sin, ki je prav dobro živel od tega, kar je nagrabil stari. Na sedmino zvečer je sedel za mizo in se je pital z mastno gnatjo in z moštom, ko je nenadoma sedem hudičev na verigah privleklo starega v sobo. Ves je bil v ognju in na vsaki rami je imel skladalnico gorečih mejnikov. Tak je prosil sina, naj vrne ljudem ukradeno zemljo, toda mladi je zarobantil:

"Kar sem podedoval, je moje! Kar pojdite, odkoder ste prišli! Se že privadite počasi tudi temu življenju!"

Oče je jokal in hudiči so ga med grohotom odpeljali nazaj. Tako je, Katra, tako: človek se vsemu privadi.«

»Vsemu — še babjim jezikom,« je priznala s pikro ostrostjo.

Ženske, so sikale z jeziki in so migale z bradami, užaljene in razočarane ob taki zakrknjenosti, vendar so še govorile s Petričevo in tudi domov so šle z njo. Počasi je lezla procesija s težkimi butarami, da so se hrbti krivili pod njimi. Noge so se opotekale in spodrencana in zaplentljana krila so se opletala krog suhih beder, ki so bila razpraskana in razbičana, da je tupatam zapolzela kri in je nudila pijačo suhemu prahu, ki je potlej s podvojeno močjo lepil na razpokani koži. Stopale so trdo in niso mnogo govorile pri hoji. Šele pri križu, ki je stal ob poti tam, kjer so travniki prešli nenadoma v borov gozd, se je oglasila najstarejša med ženami:

»Temu so rekli nekdaj prošnje znamenje, ker je bila tukaj bojda vsaka prošnja uslišana. Zdaj seve ni nič več s takimi rečmi. Hudič se je razpasel po svetu.«

Katra se je zdrznila ob starkinih besedah. Odkar jo je popustil mož, je bila vajena v vsaki besedi slišati zbadljivko na svojo usodo. Prepričana je bila, da tudi izgovorjene besede cikajo nanjo in je skoro nehote pomislila, česa bi prosila v slučaju, da bi bile prošnje še danes uslišane. Moža ... sreče ... smrti ... nič, prav ničesar ne bi prosila! Življenje je trdo in ima svoje mere in pota. Kar odmeri in kamor krene, je treba za njim ...

Občutila je za trenotek led svojih misli in se je nasmehnila v nadi, da mogoče le ni tako. Ko odraste Anica, zasije solnce v hišo. Vse bo pozabljeno in sreča bo razpredena do zadnjega kota v poslopju. Morda se vrne tudi on in vstane od svojih blodenj ...

Anica pa ni odrastla nič, ampak je umrla še tisto jesen. Kazalo je že vse tako, da dobi otrok v kratkem prve zobe, pa ni dobil zob, ampak krč in bolezen, ki ga je položila v grob.

Katri se je zdelo tisti čas, da žaluje ves Rož. Vojna je začela divjati tiste dni širom sveta in zapuščeni domovi so pričali o grozi, ki se je naselila med ljudi. Starke in onemogli starci so ždeli po hišah in so vzdihovali za mladino, ki je morala v boj. Ženske in otroci so garali na polju in po gozdovih in so morali prevezeti vsa naporna možka dela na svoje šibke rame. Bolečina je naraščala od dne do dne in se je širila kakor grozna kuga po ozračju.

Katra je sporočila možu nesrečo, toda on se ni odzval. Blodil je po svetu, daleč od doma in od domačije. Žena je čutila ponižanje v njegovem molku in je v onemogli jezi otiskala pesti. Edino stebelce, ki se je v minulih težavnih dneh opirala nanj, je ležalo pod zemljo in ni moglo čuti materinih trpkih vzdihov. Moč je padala, ponos je pojemal brez opore, življenje pa je bilo s hujšim bičem nego kdaj popreje in pomanjkanje je začelo trkati od vseh strani. Medtem so se oglašali ljudje, možki krepkih let, ki jih še ni zasegla vojna furija.

»Mlada si še, Katra —«

Žena je stisnila veke, da bi si pogladila, skeleče oči. Onemoglost je zbadala po žilah in je klicala na pomoč, vendar se ji je Katra uprla.

»Ali je mladost zlo?«

»Škoda te je.«

»Saj živim!«

»V dveh bi bilo lepše!«

»Mogoče,« je nakazala za trenotek negotovo udanost, a je takoj zopet zastavila pot: »Okusila sem že v dveh in v treh ter poznam vse te reči. Srečno!«

Snubač je skomizgnil z rameni in se je čudil ženski, ki je vživala sloves, da je brez grešne krvi. Katra pa je tavala okrog in je hodila za živežem in za zaslužkom, dokler ni slučajno obstala pod križem na robu travnikov. Bila je že pomlad in čas veselih doživljajev, a žalost je bila tem večja na svetu. Katra se je domislila besed o prošnjem znamenju in si je zaželela smrti. Od tega dne je prihajala večer za večerom h križu. Počasi je vstajala nada, kakor da raste iz nevidnega, je razprezala veje in je nudila opore slabotnim rokam in ponižani duši tolažbe. Vojna je divjala z besnostjo, ki je naraščala od ure do ure in je že segala po nedoraslih mladičih in po starcih, nagnjenih k grobu. Grabila je na vse strani s strašnimi svojimi kremplji in je sipala bolezni in nesreče na družine. Dojenčkom je že jemala matere in sivim lasem ni več privoščila kosca kruha na zadnje dni. Prekucije so vstajale preko sveta in tisočletni stebri so se rušili v prah pod valovi krvi in novega življenja, ki je klilo izpod nje. Od severa do juga in od jutra na večerno stran je šel silen strah po svetu, ki je zapletel vse živo v svoj pisani metež. Kar je bilo včeraj postava, je danes zašlo med zablode in iz pregreška pričujočega hipa je ustvaril svečano razodetje naslednji dan. Le križ kraj travnikov je ostal trden in Katra je romala večer za večerom tja. Ni je zadržal sneženi ples, ne grom, ne vihar — večer za večerom je ždela tam in je venomer ponavljala svojo prošnjo:

»Daj mi smrti!«

V pričakovanju te vesoljne rešitve je zadobila izgubljeno moč nazaj in ponos je rastel kakor kvas. Vedela je, da je izgubila vse na svetu in se je dvignila tja, kjer se odpro vrata v grob. Vodnik njen je bil križ, ki ga je ljubila liki živo bitje, polno iskrenega življenja. Krasila ga je s cvetjem in mu je nosila kresnic in lošča, zvončic in pestrih klinčkov, ki vabijo s travnikov lepote žejne oči. Kar jo je spominjalo naglo minule sreče, vse je prinesla razpelu. Spominčic in rdečih krvomočnic, tavžentrož in muckov z močvirja, drobnarij in igračk od pokojne Anice — vse je dala križu v zatrdilo globoke udanosti. Krist je strmel izpod teh naveskov in je obljubljal s polzaprtimi očmi:

— Še danes boš z menoj v raju —

Katra pravzaprav ni vedela, kaj je raj in kakšen naj bi bil, toda beseda božja je zvenela še izza časa nežnih šolskih let v ušesih in je ostala živa v svoji vabljivosti. Vsega oropana žena je čutila krivdo, ki jo te zagrešilo življenje nad njo, in je s pristno silo nebrzdane življenjske sile zahtevala poravnave. Vse mora biti zopet uglajeno in zlo mora obstati v ravnovesju z dobroto. Celo več je treba dobrega in lepega; kajti kdo naj sicer zabriše solze in bolečine, razodete stoterim gluhim nočem?! ...

Od dne do dne je segala korenina vere globlje v Katrino življenje, dokler ni naposled zasegla vsega njenega mišljenja in pojmovanja. Bila je živo uverjena, da govori z drugim svetom, ko je šepetala pod križem svojo tisočero ponavljano prošnjo za smrt. Po cele ure je ždela tako, odtrgana od zemlje in od vsega čutnega življenja, duh sredi trume duhov, ki jih je ustvarila sama. Ko je odhajala, je bil njen obraz bled in oči so žarele v vročičnem sijaju.

V tistih dneh so umirali svetovi in nov red je vstajal na zemlji. Gospodarji, ki so bili okradeni tekom stoletij, so v naglici segali po svoji prvotni lastnini. Ves tihi Rož je bil nenadoma pozorišče krvave igre. Od juga je stopil lastnik in je zahteval svojo zemljo zase, s severa pa se je vil tuji gospod in je mučil in begal preplašeno ljudstvo.

»Nemci gredo,« je planil mestoma krik med ljudi, ki so se skrivali po hišah in so iskali na vseh vetrovih zavetja v nadlogi. Sovraštvo in besna strast sta praznovala svoj neubranjeni praznik. Komaj pa je moglo doseči besnenje svoj višek, je prešinila dolino vest:

»Kranjci gredo! Srbi, Slovenci!«

Tisti, ki so preje bežali, so se vračali, drugi so zopet gledali, kako bi odnesli pete. Zmeda je bila tolikšna, da je le malokdo vedel, komu pravzaprav pripada.

Katra se ni menila za vse to in je z dosledno vztrajnostjo večer za večerom romala h križu. Pokanje, ki je mestoma rezalo tišino od Drave do ljubeljske strani, je bilo zanjo priča, da se bliža čas odrešenja. Kristove oči, že dokaj sprane od dežja in drugih vremenskih neprilik, so obljubljale vedno odločneje:

— Še danes boš z menoj v raju —

Naslednji dan je zaslišala Katra čudno govorico med ljudmi: Živo bitje je ostavil njen mož, dekletce, ki ne najde usmiljene strehe ... V izmučene možgane je padala vest kakor svetla iskra, ki je za trenotek razžarila temo.

»Moj otrok,« je vzdihnila žena v grozi in je iskala z rokami objetja. Sila, ki je bila osredotočena v misli na smrt, je vzkipela v plamenu in je z bolestno jakostjo kriknila po življenju. Predno je mogla natančno razmisliti in razbrati svoje hotenje, je planila h križu in se je vrgla na kolena.

»Ne smrti, prijatelj moj božji! Življenja mi daj, ti sladka nebeška tovarišija! Tako sem majhna in revna, tako sem nebogljena — daj mi življenja! Dete imam, otroka si mi poslal, kajne. da ne ustavi zdaj moje krvi.

Z vročično naglico se je podvizala Katra od križa naravnost k občinski upravi in je zahtevala pojasnila v svoji zadevi. Gospod župan je imel nasršene obrvi in je jezno gledal izpod čela.

»Zalega nadložna! Ali je bilo treba tega?!«

Katra ni razumela jeze in ne psovanja. Edino želja, da bi čim preje videla otroka, jo je žgala, da je bila žena brez najmanjšega nadiha bojazni.

»Nič nadloga — otrok ni nadloga! Kje ga imate?! Dajte mi ga nazaj! S tem telesom sem ga rodila in s svojo krvjo sem ga pojila — jaz sem mati in zoper to ni postave na svetu; otroka hočem nazaj!«

Župan je nakremžil obraz in gospoda po občinski pisarni se je spogledala v porogljivem smehu. Nekdo je zakrožil s kazalcem po čelu in je pojasnil ostalim, da je Petrič pridobil nekje v svetu črvička, ki se ga branijo vse slavne občinske uprave.

»Vaš mož ima otroka, mož — ste se zmotili, mamka,« je dražil nekdo in je pogledal preko očal po zmedeni ženski. Katra pa je strmela v strastni napetosti in bojazen je zalezla vanjo kakor hladna ost.

»Čemu mi ne daste otroka?«

Občinski sluga in župan sta se pogledala v trenutnem sporazumljenju in sta se oba okrenila hkratu proti Petričevki. Kakor iz dalje je čula Katra slugin glas, je sprejemala posamezne besede in vendar ni mogla doumeti celotnega smisla.

»Če bi ženska hotela rediti nebogljenče, bi bilo itak prav! Pustolovec je odnesel pete v grob —«

»Kdo,« je razširila Katra oči.

»Vaš mož je umrl, vaš mož! Nepridiprav je stegnil pete, ko je enkrat dopolnil vse svoje budalosti.«

Ta hip je šinilo vse njeno življenje pred zatrašeno Katro. Mladost, tista lepa rožna mladost je hušknila prednjo in je razpletala solnčne žarke po tisočerih poteh, ki so nenadoma ležale odprte in gladke pred njo. Mož! — Samo to edino besedo je razbrala z vsega. Mož in za njim — otrok, Anica, ki čevrlja nerazumljive reči in se poigrava z neokretnimi ročicami kakor drobna majčkena mucka.

Župan je sedel za mizo in je bil zadovoljen v vsej obilosti svojega telesa.

»Če res vzamete otroka«, je modroval vzvišeno — »prihranite občini mnogo stroškov in sitnosti. Poleg tega se vam morda posreči, da poravnate zablode, ki jih je zagrešil Petrič.«

Katra se je začela tresti in se je naslonila na zid. V kotu nad mizo, kjer je paševal občinski sluga, je visel križ, ki je bil črnikast in ves izgubljen v prah in v pajčevino. Kristove oči pa so vendar še strmele skozi povešene trepalnice in so govorile s tiho govorico duhov:

— Še danes boš z menoj v raju —

»Lepo prosim, samo smrti ne! Pri vseh svetih rečeh — samo zdajle še ne smrti,« je drhtela ženska in je v vročični strasti krčila roke. V dalji je tupatam počil strel, mestoma je zapela topovska krogla nad dolino in od časa do časa je zaragljala strojnica.

Občinski sluga je dvignil glavo in je smehljaje delil tolažbo:

»Saj ne boste umrli vi, nič se ne bojte! Vaš mož, razumete, vaš mož je umrl, on!«

»On,« se je prihulila vdova in se je začela križati. »Bog se usmili duš v vicah,« je stokala s stisnjenim glasom in si je začela otirati solze. »Kje pa je otrok?«

»Ali res marate njegovega otroka«, je poizvedoval sluga in ni mogel zatreti pikrega naglasa v besedi.

Ženska je pomislila in je z naporom iskala jasnosti svojim predstavam. Vsi dojmi, ki so zadnje čase izzivali njeno duševnost, so bili nekam medli in tako zabrisani, da jih ni mogla ločiti med seboj. Možev beg, otrokova smrt, križ in vest o zopetnem življenju otrokovem — te stvari so bile jasno začrtane v mejnikih njenega spomina. Po prvem razmišljanju je doznala še to, da je prosila smrti, ki je zdaj ne sme več želeti, ker živi otrok, njegovo dete! Čemu njegovo — saj je vendar bilo tudi njeno?!

»Ali je res Anica živa,« je vprašala naposled z medlim glasom.

»Kakšna Anica,« se je čudil župan.

»Moja — tista, ki je umrla ono leto,« je pojasnila Katra in je z bulečim pogledom strmela v stepo.

Župan se je nasmehnil, sluga je zamahnil z roko, žena pa je zajokala.

»Samo svojega vas prosim, pa še tega mi ne daste.«

»To vendar ni vaš otrok, ampak možev!«

»Kolikor je možev, toliko je moj,« je zavrnila Katra s trudno jezo.

S tem je bilo na mah rešeno zamotano vprašanje in Petričevka je bila srečna. Vrnili so se zlati časi, mladost je vzrastla iz trpljenja in smeh je zopet obkrožal materine ustnice. Zibala je in pela in negovala, s solzami je rosila deklico in je drhtela v vidnem strahu zanjo. Na kolenih je klečala pred zibelko in je pozabila za nekaj časa celo na prošnje znamenje. Zamegleli razum je iskal zveze in podobnosti z mrtvo Anico in je razkril vsak hip kaj novega, kar je spominjalo nanjo.

»Ti ubožica moja mala,« je ljubkovala ginjeno — »koliko časa se nisva videli! Pod zemljo so te dejali, da ne bi mogla biti moja, sirotica. Zdaj se le nič več ne boj! Atek te noče, ker si preveč moja, kajne, ti rožica mala?«

Otrok se je odzival po svoje, se je smejal in se je poigraval z novo materjo, dokler ga ni uspavalo enakomerno čebljanje. Katra je strmela v drobni obrazek, ga je križala in poljubljala in se je polagoma domislila križa kraj travnikov. Spomnila se je, kako je večer za večerom prosila smrti in se je zdrznila ob misli, da bi zdaj utegnila biti njena prošnja uslišana. Kri ji je zastajala po žilah in v mrzličnem strahu ni vedela, kam naj bi se obrnila. Nenadoma pa je vzela spečega otroka iz zibelke in se je odpravila na pot. Vsak hip se je ozrla krog sebe in je privila dete tesneje nase.

»Svet je hudoben«, je modrovala zamišljeno — »če nisem previdna te še vkradejo. Potlej bi morala biti zopet sama. Jaz pa nočem — nočem, razumeš, Anica?!«

Rekla je otroku Anica, ker ni marala sprejeti drugega imena.

Vsenaokrog je vabila visoka pomlad in cvetje je dehtelo s travnikov, vendar ni bilo videti žive duše nikjer, kolikor daleč so nesle oči. Petričevka je prišla do križa in se ni menila za pokanje pušk, ki je pretilo iz dalje. Pokleknila je pod ovenčano razpelo in je dvignila otroka kvišku. S toplo iskrenostjo je zbirala misli za razgovor z nebeško tovarišijo.

»Prošnje znamenje«, je začela počasi in je bila prepričana, da je vse oživelo okoli nje — »ti si mi vrnilo otroka.«

Krist se je zganil in je za spoznanje naklonil glavo. To je videla Katra razločno, ni pa slišala granate, ki je tedaj sršela preko nje, in tudi ni slišala pokanja in krika, ki je naraščal in hrul po dolini.

»Glej, ko sem te prosila smrti, sem bila v zmoti. Vidiš črvička — daj mi življenja!«

Od nekod je siknila svinčenka in je spotoma odbila s križa nekaj velega cvetja, ki se je usulo baš na otroka. Katra je sprejela dobro znamenje in je z blaženim nasmehom izgovarjala besede hvaležnosti.

»Ti nisi tak kakršni so ljudje, ti moja večna tolažba.«

Klečala je v globoki zatopljenosti, pijana od naslade, ki jo je povzročala bolna blodnja njenih misli. Vsa okolica je umrla zanjo in le oči so svetile z razpela v taki, luči, da je mogla mati razločno brati v njih milostni ukaz:

— Živi! —

S tem poveljem v srcu se je dvignila in je odšla po travnikih. Krogle so sikale vedno pogosteje in Petričevka je venomer čula iz ozračja božji ukaz:

V najvišji zamaknjenosti pa se je žena nenadoma zgrudila in je obležala na sveži trati. Dete, ki ga je pretresel padec, je zajokalo in je z rokami in nogami iskalo pomoči ...

Ko je odvihrala bojna vihra, so ljudje našli plakajoče dete in mrtvo Katro. Kri je pobarvala travo in cvetje na njeni levici. Oči je imela izbuljene in uprte baš v smeri proti prošnjemu znamenju, vendar ni znal nihče prebrati obtožbe z osteklenelih zenic.