Prošnje krajnskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prošnje krajnskih deželnih stanov v rečéh slovenskiga naroda
Janez Bleiweis
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 15 (12.4.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Razun več druzih v prid dežele v vélikim zboru krajnskih deželnih stanov sklenjenih prošinj, ktere bojo Krajnski deželni stanovi presvitlimu Cesarju na Dunaj poslali, tudi slovenska národnost (Nationalität) ni bila pozabljena, marveč so bile njene vošila ‒ razun malokterih, ki še ne véjo, de je Krajnska dežela Slovenska dežela, čeravno so Krajnci ‒ enoglasno poterjene, de se imajo v imenu deželnih stanov na Dunaj Cesarju poslati.

Te prošnje v slovenskih rečéh so:

1.) Pomnoženje šol po deželi, in de bi se v šolah nobeni soseski kak drug jezik ne silil, kakoršniga si ona sama izvoli.

2.) V mestnih šolah naj se sicer nemški jezik uči, zraven njega pa tudi slovenski jezik obširniši pravico zadobi, kakor dozdaj. ‒ Za šolske pripravnike (Preperanden) naj se zraven nemškiga posebno slovensko učilištvo napravi.

3.) Razun šolske izreje fantov naj se bi tudi izreja deklic pazljiviši izpeljevala.

4.) Podúk v slovenskim jeziku naj se tudi že učencam latinskih šol (gimnazja) odprè.

5.) Ilirski pravopis naj se po vsih slovenskih šolah vpelje.

6.) Plačila deželnih učiteljev naj se povikšajo.

7.) Na cesarske službe, pri kterih imajo uradniki s slovenskim ljudstvam v kakoršni si bodi zadévi opraviti, naj se postavijo le taki možjé, kteri se skažejo, de slovenski jezik popolnama umejo. Izpraševanja v ta namen naj se pripustijo deželnim stanovam, kteri bojo zbor v slovenšini učenih mož skupej poklicali, ki bo noviga uradnika izprašal.

8.) Vse cesarske povelja in postave naj bi, kakor dozdej v nemškim, prihodnjič tudi v slovenskim jeziku v natis prišle; ravno tako naj bi se tudi vse oznanila deželniga poglavarstva in vsih kresijskih in kantonskih gospósk v slovenskim jeziku v dokladi Novíc vsaki teden med ljudstvo dajale.

9.) Šola za obertnost in umetnost (Realschule) naj se v Ljubljani napravi v nemškim jeziku, za proste rokodelce in obertnike pa v slovenskim; šola za kmetijstvo naj se bolj v djanskim poduku (praktisch) razširi, in pa šola zdravilstva živine in poduka v podkovanji konj v slovenskim jeziku napravi.

S temi in v oglasu kmetam razloženimi prošnjami, ktere bojo Krajnski deželni stanovi zastran domačih potreb Cesarju predpoložili, se vežejo večidel prošnje, ktere so naši rodoljubi domorodci na Dunaji, pa tudi verla šolska mladost v Ljubljani deželnim krajnskim stanovam na serce položili, razun vošíla, ktero je še posebej Ljubljanska šolska mladost na znanje dala, de bi se v Ljubljani vseučiliše (Universität) napravilo.

Tudi meni so deželni stanovi zaupanje skazali, de so me berž v začetku v zbor posvetovanja za deželno koristnih in potrebnih naprav poklicali. De sim se z vso gorečnostjo za napravo vsih potrebnih in mogočih domorodnih reči potegoval, mi mende ni potreba na dolgo in široko razlagati, kér moja prisega je bila in bo: več delati, kakor besedovati.

Bog daj, de bi bile vse naše vošila uslišane!

Dr. Bleiweis.