Privilegij
| Vaški sliki Zofka Kveder |
Spisal Poluks.
| |||||||||||||
Grbasti vaški pismonoša je pozorno pregledoval pisma z velicimi očali.
– Hm, glej ga šmenta, za tega-le Lovrinovega Miho imam že spet dve pismi. Zlomek vedi, kodo mu piše, pisava in ovitek dišita prav po gospodi. No, saj je fant moder in pameten, kar je res je res. Vsakih štirinajst dni dobiva po dva ali tri časopise, kakor kak gospod, če tudi je le bozega bajtarja sin. –
Tako je modroval Grega, vaški pismonoša, in še enkrat nesel pismi prav pod nos, da bi videl bolje z »učeno« pisavo napisan naslov Lovrinovega Mihe.
Takoj na to je zavil proti Lovrinovi bajti, pred katero je Miha ravno cepil drva.
– Ali je kaj za-me? –
– Kajpak, da je, kar dva komada – pritrdil je Grega.
Malo bi bil še rad poprašal, kaj in kako, ali Miha je že zavihtel sekiro v kot, strgal mu pismi iz roke in izginil za veznimi vrati.
– Zlodej, ali se mu mudi – je zamrmral stari pismonoša in se počasi spravljal dalje.
Miha je s par skoki pohitel po starih vegastih podstrešnih stopnicah v svojo malo, začrnelo, borno kamro in tamkaj nestrpljivo raztrgal ovitka s pisem.
Kar tresel se je veselja in ves rudeč v lica je čital:
Blagorodni gospod!
Za poslano mi narodno blago najlepša hvala. Pesmi in pregovore porabim vse, pravi biseri so vmes. Prosim, da mi pošljete prav kmalu zopet kaj. Vaši spretnosti in nadarjenosti se gotovo posreči zaslediti še mnogo dragocenega narodnega blaga, katerega z svojo marljivostjo in požrtvovalnostjo otmete pozabljivosti.
Opetovano Vam izrekam svojo iskreno zahvalo in Vas prijateljsko pozdravljam
z vsem spoštovanjem
Vaš
N. N.
profesor.
– Pozdravlja me – prijateljsko – on, profesor! – je šepetal Miha ves srečen pred-se in hitel odpirati drugi list.
Velecenjeni gospod!
Najlepša hvala na poslanem. Vaš dopis priobčim, kakor vselej, z največim veseljem. Kako izboren opazovalec ste, kako fino znate izraziti svoje misli. Pregreha bi bila, da zamrete v vaši mali neznatni vasi, da uničite svoje izredne duševne darove v okolici, ki Vam ne da in ne pripušča svobodnega razvitka Vašega talenta.
Osvoboditi se morate, da Vam bo mogoče z vsemi silami delovati na polju prosvete in napredka.
Bodite uverjeni mojega vodnega spoštovanja!
Za dopis še enkrat hvala!
Z najodličnejšim spoštovanjem Vas pozdravlja
Vaš iskreno udani
N. N.,
urednik »Domačih glasov«.
Mihu je završelo v glavi, kri mu je udarila v lice in oči so se mu svetile srečo in ponosa.
Kako izboren opazovalec ... izredne duševne darove ... bodite uverjeni mojega vednega spoštovanja ... Vaš iskreno udani ... –
Ah in tako mi je pisal že večkrat ta uredni »Domačih glasov!«
Morda ima res talent, morda je to, kar živi v njegovi duši, kar ga sili, da čita, da vedno in vedno misli, primerja, opazuje, morda je to vendar pravi dar duše in ne nadutost, ne ljubezen do lenobe in pohajkovanja, kakor so mu predbacivali njegov očim in drugi ljudje.
In srce mu je tolklo in misli so mu snovale sto načrtov, up pa mu je slikal svobodno, krasno bodočnost.
Bil je čuden človek, rekali so ljudje. Še ko je pasel jedino suho kravo svojega očima na vaški paši, gledal je nekamo zamišljeno in resno v svet. In čital je, jojmine čital vsak kosec papirja, ki ga je mogel dobiti v roke že tedaj, ko je še s abecednikom v roki posedal po ozkih črvivih klopeh vaške šole. In potem je bilo vedno slabje.
Kadar je dobil kak krajcar, če je šel k temu ali onemu za poganjača ali če je poštarju nacepil drv, vse je precej zatratil in potrošil na takov poseben način, tla se je ljudem hočeš nočeš moralo zdeti čudno in tuje.
Kaj mislite, drugi taki paglavci od 14–16. let so si kupili orgljice, žepne nožiče, kako imenitno zakrivljeno pero za klobuk ali tobaka in cigaret, če so le imeli kak bor v žepu, ta Lovrinov Miha pa si je kupoval knjige, peres in papirja.
Bogme z 16. leti je bil naročen že na časopis prav kakor kakov učitelj ali župnik in vendar ni bil prav nič druzega, nego Lovrinovega Jerneja žene ubogi sin.
I no, očim in mati in tudi drugi ljudje so se pošteno trudili, da bi mu zbili take nepotrebne bedarije iz glave, ali prav do sile nič ni pomagalo, naj ga je mati še tako opitala s postopačem in lenobo in naj ga je hudi očim še tako zelo nagarbal s kakim krepeljcem čez pleča. On je čital in čital in jedenkrat ga je Nana, vaška potovka, neko nedeljo popoludne, celo videla, kako je na vaški gmajni na trebuhu leže pisal na deski po papirju, kakor bi bil kak notarjev pisar in no takorekoč delavec vso vasi.
No, len prav za prav ni bil, to je že res. Kosil je prav tako hitro, kakor drugi in mlatil prav prav tako močno, kakor kateri njegovih tovarišev, ki so navlašč še bolj hiteli, kadar je bil on med njimi, da malo ujeze učenega Lovrinovega Miho.
Vse bi bilo res, samo tla ni imel svojih neumnih učenih muh in da ni gledal tako prebito pametno krog sebe. Včasih je poskušal še celo malce poučevati in pripovedovati o svetu in o drugih ljudeh, kakor da bi bil že kdo ve kje in vendar se še svoj živ dan ni ganil iz rojstvene vasi.
Seveda, se je to zdelo vaščanom malce preveč in zato so ga pitali z raznimi priimki, na katere ni mogel biti prav nič ponosen. Očim ga že itak od nekdaj ni mogel trpeti in ko je odrastel njegovim okleščekom, proklinjal ga je, da se je kar bliskalo. Poleg vsega je bil Mihov očim še prav velik pijanec in Mihu se res ni dobro godilo. Mnogo psovk, mnogo tlela pa malo jesti – to je bil njegov delež in kaj čuda, če si je želel iz tesnih žalostnih razmer, kakor ptič iz kletke.
In res je bilo, kakor da se mu zdaleka smehlja sreča, kakor, da ga vabita svoboda in vspeh venkaj v svet v jasno bodočnost. Pred letom je nekoč skrivaj napisal nekaj o gospodarstvu in ko se mu je posrečilo prvič, je dopisoval v »Domače glasove« prav pridno o raznih stvareh, ki jih je imel priliko doživeti ali opazovati, in zadnji čas se je poskušal tudi na leposlovnem polju. Nabiral je pravljice, pesmi in izreke, kar jih je še živelo v njegovi okolici, zapisa val jednačice in pristavljal svoje lastne opazke. In ko se je tiskalo to, kar je on s trudom sestavil ali nabral, rajala mu je sreča v srcu. Delal je, da je kar vse odskakovalo, samega veselja, v prsih pa mu je bilo, kakor kakemu zakletemu kraljiču v pravljicah. Vozil je gnoj in delal najtežja dela, duša pa se mu jo svobodno dvigala v drzne višine drznili osnov.
Venkaj pojde v svet in tam si pribori, po čemer mu hlepi srce. Naobrazi se, priuči vsemu, kar mu je neznano in tuje in potem bo delal v smeri, za katero čuti da je nekako vstvarjen, h kateri ga vleče srce z vsemi silami. Da, pisal bo prav mnogo in ljudje bodo čitali njegove stvari, on pa bo srečen v spopolnjevanju svoje duše in v ponosni zavesti svojega tlela.
Njemu ni bilo do bogastva, do udobnega življenja v lenobi in preobilici vseh slasti, ne, njegov ideal je bil človek z vzornim srcem, bistrim umom in slobodno dušo, človek, kateremu je človeštvo nekaj vzišenega, svetega, katerega plemeni in povzdiguje popolna ponosna zavest svojega človečanstva.
Bil je še cel idealist in sveta ni poznal ni malo, zato je bil jako naiven v svojih osnovah mnogokrat. Ah, verjel jim je vse, kar so pisali oni spoštovani učeni gospodje iz šumnega sveta njemu v njegovo tiho, mirno vas.
Vselej j e vztrepetal v nekem ponosnem, razkošnem veselju, kadar je čital ono laskavo »Velecenjeni«, »velespoštovani«, »ugledni«, »mnogočislani«, na naslovu pred svojim imenom. Revež še ni vedel, da hinavska uljudnost nadeva take pridevke tudi skritim in priznanim lopovom, ni vedel, da so oni iskreni pozdravi, oni laskavi zaključki sama prazna brezpomembna forma.
– Če so vsi tako dobri, tako blagi in prijazni z menoj, gotovo mi bo ta ali oni tudi dejansko kuj pomagal – računal in upal je v svojih mislih in na tej podlagi zidal vso krasno, mamljivo zgradbo svoje bodočnosti.
Tudi sedaj je razmišljeno slonel nad svojimi pismi in razne opojne slike so mu rajale v duši.
Da, osvoboditi se mora, pohiteti mora venkaj v svet, v sfero duševne svobode in napredka!
⦁ ⦁ ⦁
Stopal je po mestnem tlaku s prvim razočaranjem v mladi duši.
Bolelo ga je in žgalo v srcu ko živ ogenj. Oči so ga pekle, v prsih pa ga je tiščalo nekaj mrzlega, težkega.
Odšel je v svet, v svobodo!
Ah, koliko je imel nad, koliko upov. Peš je šel od doma iti truden stopal po prašni vijugasti cesti iz domače neznatne vasi v svobodni, napredni svet, v življenje.
Gladen je dospel do mesta in zadnje novčiče je izdal za prenočišče v gostilni, kjer se je spočil in očedil, tla čist in spodoben stopi pred svoje zaščitnike.
Ničesar ni pisal prej. Nekako veselil se je na gotovo radosno presenečenje, katero pripravi svojim naklonjenim, učenim pismenim znancem.
Pogumno je vprašal za stanovanje urednika »Domačih glasov« in podjetno potrkal na njegova vrata.
– Svobodno! – se je odzval nepotrpežljiv, oster glas.
Vstopil je in mrzla atmosfera resne uredniške sobi- pala mu je neprijetno na prsa.
– Kedo je? – je vprašal debelušen gospod z naočniki, ne da bi pogledal kvišku.
– Jaz, Miha Lovrin – je odvrnil ne brez ponosa.
– Vi? – se je zavzel gospod, skočil kvišku, nekako ostrmel in nadaljeval v zadregi: – Torej, ti si tisti Lovrin? No, lepo, lepo, da me obiščeš! Prav veseli me res! Pa sedi, gotovo si truden.
Mihi je postajalo tesno pri srcu. Ta glas se mu je zdel prisiljen in sladki obraz gospoda ni kazal baš pristnega izraza ... Poprej v pismih ga je tudi nazival gospoda, blagorodnega gospoda! zdaj pa ga tiče ...
No, konečno, seveda, kako naj mu tudi ne reče ti, v njegovi obnošeni kmetski obleki!
In zopet se je opogumil ter brez dolgih ovinkov povedal, kako in kaj. Da je prišel po gospodovem nasvetu semkaj v mesto, da se hoče osvoboditi, ker mu je v neznatni vasici nemogoč vsaki napredek, katerega si on vendar tako zeló želi.
Obraz gospoda urednika je postajal čim dlje daljši in Miha mu je čital že iz obraza, da nima tu ničesar upati.
– Seveda je že vse prav lepo, toda je pač tako na svetu, ne more se vsega, če tudi bi se rado. Sicer pa jaz tudi nisem mislil tako ... No, jaz res ne vem ... Na, če hočeš tu nekaj ..., da boš imel za kosilo.
Mihu je zavrela kri v sencih. Bilo mu je, kakor bi mu kedo črno zaveso potegnil čez oči. Koliko je pričakoval, koliko upal in sedaj se mu ponuja denar za jedno kosilo ...!
Vzravnal se je.
– Nisem prišel beračit, gospod – je dejal in brez daljnjega pozdrava odhitel na ulico.
Ha ha, to je torej našel ... za kosilo!
Ha ha!
Polagoma se je umiril ...
Čemu oblupavati; Profesor ... tla, zakaj ni šel prej k njemu, ta je gotovo plemeniteji, v tem se ne bo varal. Pisal mu je nekoč odkrito, da je priprosti kmetski fant, a vendar je ostal profesor v svojih pismih prijazen, pozdravljal ga je prijateljsko ...
Šel je k njemu.
– Gospod profesor, prišel sem k vam ...
– Kedo ...?
– Miha Lovrin ...
– Vi ... ti?!? ... Po kaj si prišel? –
– Gospod profesor ... – in zopet je razkril vse upe sveže mlade duše svoje. –
Napredoval bi rad, izobrazil bi se rad? Prav lepo, prav lepo! ... Ali to ne gre kar tako, res ne gre ...
In gospod profesor se je namislil, potem pa je dejal nejevoljno:
– Prav neumno, da si prišel, res prav neumno. Zakaj nisi pisal, jaz bi ti bil povedal, da je to prav neumna misel! Priti kar tako-le semkaj, tebi nič meni nič, hm ... Pa, ker si že tu, no storim, kar morem. Jaz sem prijatelj bogatega posestnika prav tu blizu mesta, rečem mu par besed, morda te vzame za hlapca. –
On je prebledel.
Torej vse nič, vse! Neki suhi jok ga je dušil v grlu, zastokal je bolestno.
– Saj menda znaš delati? –
– Znam, znam! – je zakričal in planil skozi vrata.
Povzdiga duše, izobrazba duha!
Ha ha!
Saj je navadnega bajtarja sin, navaden delavec, priprosti kmetski fant! In če mu gori v prsih želja po napredku, če se mu duša vspenja, svesta si svoje moči, če mu srce moré po neznosnem višjem, po osloboditvi duha! Ha ha! Nič, nič!
Kedo ti je dal pravico prestopati meje, kedo ti dovoljuje vzpenjati se višje, kako se drzneš želeti več, nego gre tebi in tvoji ogoljeni kmetski obleki!?
Tepee, tepec!
Kje imaš privelegij, kje!?!
Ko bi ti bilo morda še le 8–10 let, dovolili bi ti, da stradaš deset, dvanajst let, da si nahraniš dušo, sedaj ti je odzvonila tudi ta pravica!
Sedaj te ona duševna inteligenca gleda s prezirom, ker nisi imel prilike obrusiti v klasikih svojo pamet, čutijo se neskončno vzvišene nad tvojim bistrim zdravim razumom, ker se je po petnajst- ali dvajsetletnem študiranju vendar moralo prijeti njihnih glav nekaj visoko modrosti, o katerih ti nimaš ni pojma!
In vendar so ti zatrjevali, da si talent, da si duhovit, svetovali ti, da se okleni napredka, da si oslobodi duha in zdaj te sami pehajo nazaj v proletarijat!
O saj ne gre za talente, za naravno nadarjenost, kje bi ostale stare patentirane prepravice, kje čislani, občepriznani predsodki!
Dušo mu je razjedal srd, srce pa se mu je krčilo v bolesti prevare.
Kaj sedaj?
Naj li gre domov, nazaj domov kjer, mu je očim povedal že tolikokrat, da ni več zanj prostora v domači bajti? Naj li gre tjakaj v svet in naj pusti, zavrže vse, kar mu je vzrastlo i vzcvetelo v duši, naj gre in živi in dela, samo, da bode – sit?!
Neka trma je jela vstajati v njem, neka nova, nepoznana eneržija mu je podila kri hitreje po žilah.
Ne, ne! Zakaj se podati, zakaj resignirati, in s to resignacijo priznati, da ni nič zdravega živelo v njem, da so bili vsi čuti, vse ideje, vse osnove samo trenotna domišljija?!
Ne!
In dan je rasel proti poldnevu, njemu pa je trdna volja vzdihavala novih svežih moči.
– – – – – – – – – – – – –
Je li zmagal?
Da, zmagal je!