Prisega in dvoboj pri ljubljanskih lintvernih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prisega in dvoboj pri ljubljanskih lintvernih
Anonimen
Izdano: Slovenski narod 4, marec 1905, (38/52)
Viri: dLib 52
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hlapec Ahac Teleban se je vdinjal pri posestniku v ljubljanskem predmestju Juriju Čuku za letnih 120 kron, par cajgastih hlač, dva predpasnika, par škornjev, vsako nedeljo in praznik pakelc tobaka, vsak dan pa proste žveplenke. Na tepežnji dan je prišel, ko je ravno družina večerjala. Ej, to so ga gledali!

Visok, suh fant, kakor fižolova prekla! Na glavi mu je ponosno čepel ozkokrajni klobuk s pavjim peresom, z racmanovim krivčkom, vejico rožmarina in majarona ter rdečo zaponko. Živo zelen žametast telovnik je krasila debela verižica s ključem, konjsko glavo, kravjim zvoncem in dvema oguljenima tolarjema. Škornjimeksikajnarji so baje ravno došli iz čevljarjevega ateljeja — cvilili in škripali so, kakor čičeva samokolnica. Ponosno je kadil »ta kratko« in tako sukal roko, da se je moral opaziti debel, širok prstan (mimogrede povedano: gotovo bi ž njim ubil bika) z mrtvaško glavo!

Na Čukovo ponudbo naj zajme z družino, je odgovoril, da je ravno prišel iz »avskoha!«

Čukova Jera — prva dekla — ga je tako gledala, da je dvakrat zastonj usta odprla. Po večerji so molili ter se razkropili vsak v svoj kot. Ahac je ostal pri gospodarju. Imela sta važne pogovore.

Jera je pospravljala po kuhinji, nje misli pa so se sukale okrog konjske glave. Po končanem delu je poiskala svoj »štibelc«, kjer je še dolgo sedela na robu postelje ter mislila dalje na škornje-meksikajnarje. V teh sladkih mislih jo je zazibal opojni Morfej v spanje pravične, Čukove Jere. — Slutila ni, da v hlevu novodošli hlapec sam sebi zatrjuje, da je Jera — »zavber deklič«!

Dnevi so potekali! Jera je bila prav ljubezniva in prijazna napram Ahcu, a najbolj pri obedu. Postavila je skledo na mizo tako, da je najbolj zabeljena stran skledine vsebine gledala Ahca. Ahac se je seveda za tako izvanredno prijaznost revanžiral s tem, da je tolsti Jeri zajemal vodo iz kapnice.

Ahac in Jera sta pogosto opravljala svoje posle v hlevu istočasno, govorila sta to in ono, ponajveč pa o srčnih nagibih! Polagoma sta razodevala, a do resnega zaključka, oziroma pričetka odkritja tistih srčnih boli in trpljenja — vendar še ni prišlo. Vendar pa enkrat mora priti na jasno, tako je trdil Ahac.

»Jera!«

»Kaj?«

»Tako si »fest dekle«! Pojdi greva v nedeljo v Šiško plesat! Ti ne veš, kako rad plešem! Sam ne grem, dekleta nimam, plešem pa tako rad! Veš — z vsako se ne zavrtim — nisem fant za to! Zame mora biti od fare, da veš! Jera, Jerčka, ti si ravno zame. Rad te imam!«

Jera je bila pri teh sladko donečih besedah vsa iz sebe. Postavila je že molzni stolček k volu, a se še pravočasno streznila!

»Jaz — bi — že šla — pa — pa ...

»No, kaj, Jerčka?«

»Pa — bo gospodar hud!«

»Ej, odgovornost je moja reč!«

»Bom pa šla, če je tako!«

Težko pričakovana nedelja je prišla. Po kosilu se je vrgel Ahac v parado in šel proti šentpeterskemu mostu na kraj sestanka. Od doma skupaj iti ni kazalo.

Jera je oblekla pol ducata poskrobljanih spodnjih kril, rdečo janko in modro krilo z rožami, na glavo si je dela najbolj pisano ruto. Za slučaj snega je vzela seboj veliko zeleno marelo, češ, da bi i Ahca varovala mokrote.

Ahac je hodil ob Ljubljanici gor in dol, gledal kasarno ter nestrpno pričakoval Jere.

Prišla je. Ahcu se je zdela v mavričnih barvah naravnost prekrasna. S ponosom, radostne duše sta stopala drug poleg drugega. Tako sta prišla v sladkih pogovorih do frančiškanske cerkve. Pod stopnicami je prodajala mlada Italijanka pečen kostanj in odpustke. Ahac je stopil z Jero k štantu in rekel: »Jera, le zberi, kar ti je najbolj všeč!« in začel zbirati rdeče srčke z listki.

»Ej, jej, ejej, Jera — ta — ta:


„Če b' luštna ne b' bila,
Ne b' hodil za njo;
B' ji figo pokazal
Pa brcnil z nogo!"

Jera je vzela dva srčka iz poprovega kruhka. Italijanka jima je zavila zbrano in še malo roks-dropsa. Tramvaj je ravno pridrčal in naša znanca sta vstopila.

»Do Šiške!« reče oblastno Ahac!

»V Šiško ne vozi,« odvrne sprevodnik.

»Je, pa vstavite, greva pa peš!«

»Prej ne, ko pri pošti!«

Pasje cviljenje! Tramvaj postoji. Ahac jezno izstopi in pripomni Jeri: »Le glej, da tvoje kikle — ta grda pasja smrt — v škripce ne dobi. Še psa gre povozit — tvoji medeni srčki in roks-drops ji pa gotovo bolj dišijo, kakor ta pasja steklina!«

Nadaljevala sta svojo pot od Gričar- Mejača proti Šiški. Udarila sta čez drevored po kmetski progi, češ, morda se nudi prilika malo sanjčkati na ameriških gugalkah. Pa jih ni bilo. Končno dospeta na cilj. Iz gostiln se je slišala harmonika in godba na »pleh«. Vstopila sta v ono, kjer je bilo najmanj hruma in šuma, češ, če že pleševa, naj pleševa komodno, ne pa, da bi nama po kurjih očesih skakali. Pila sta cviček in ga pridno zalagala z mesenimi klobasami. Ko sta si trdno privezala duši — sta zaplesala polko.

Jerina krila so šumela, Ahčeva verižica z naobeski žvenketala, godec pa vlekel na vse kriplje. Efekt tega divnega rajanja je bil gotov, ko Ahac ustavi Jero — se je prime za ramo — potolče z nogo in vzklikne: »Juh, Jera, to je lepo, al'nisem fant zato?!«

Plesala sta še dolgo ... Žal, da je čas tako hitro mineval! Ahac je plačal in šla sta proti domu.

Od cvička sladko ginjeni Ahac je Jeri zatrjeval, ko sta šla z roko v roki, da samo na njo misli, podnevi in ponoči. In tako naprej! Ko sta prišla do jubilejnega mostu, je prikipelo Ahčevo navdušenje do tolste Jere na vrhunec. Uatavil se je pred lintverjema na desni strani Ljubljanice, vzdignil roko, na koji je imel prstan z mrtvaško glavo in rekel:


Jera! Jaz ljubim te tako
Kakor svoje desno oko —
Jaz ljubim te iz dnu srca ...
To slišita lintverna dva
In — kadar oba grinšpon sne
Takrat te neha ljubiti moje srce."

Po tej svečani prisegi je prijel Jero in jo poljubil z glasnim cmokom! Jera je ginjenosti zajokala, vzela iz žepa robec, obrisala napol solzne oči in vtaknila roks-dropsa v usta in čudno ni, da je po obnovitvi poljuba izjavil blaženo srečni Ahac: »Jera, kako si sladka!«

Iz Škrjančeve gostilne je prišlo nekaj gospodov in šla sta proti šent peterskemu mostu. Tu sta se ločila. Jera je šla naprej, Ahac pa je še malo počakal.

Čuka ni bilo doma. Jera se je že preoblekla, zakurila, pristavila večerjo, ko je Ahac prišel in malo za njim gospodar.

Prvi večer novo zavozljane ljubezni — med Jero in Ahcom je minul, kakor navadni nedeljski večeri pri Čuku. Po večerji so šli spat. Jera je še dolgo bdela, gledala srčke, prebirala listke, pri tem se pa spomnila svoje zelene marele, kojo je pozabila v Šiški v gostilni pri »Ribniškem loncu«. Sklenila je takoj naslednji dan iti ponjo, in res je naprosila gospodarja takoj v jutro, naj ji dovoli obiskati bolno teto. Čuk je rad privolil. Jera je šla hitro v Šiško. Ahca pa je poslal gospodar v mesto po — kolomaz. Tako sta bila oba na potu.

Jera je nazaj grede zavila proti jubilejnemu mostu. Sladko ginjena je postala pri lintvernih in se opajala v spominu: in kadar oba »grinšpon« sne ...

»Servus Jera!« jo vzdrami znan glas. Kajfežev Štefe je bil, doma iz Žabjega sela, kakor ona.

»O, poglej no, ali si ti, Štefek, kje pa vendar hodiš, da te ni videti?«

In Štefe ji je na dolgo in široko pripovedoval, kako je pusto in prazno, odkar je ona, cvet vseh deklet, zapustila domačo vas. Kako živo mu še živi spomin v srcu na oni lepi večer, ko je prišel k njej po slovo, predno je peljal v Ljubljano jesih, čebulo, češenj in kumare ter ji zapel:


Bom vozu v Ljubljano
Bom vozu v Trst
Pa bom prinesu svoj dečvi
Eno rinčvo za prst...

Ona pa mu je smehljaje odpela:


Če rinčva bo zvata
Odprva bom vrata,
Če rinčva bo pokfan
Za vogvam vostan!"

»Kaj — kaj — salabolti najne — kaj? Kdo si pa ti? — Marš! — Jera je moja! Jaz sem Ahac, Ahac Teleban, nje fant! Zgubi se ti nesnaga, jerhovna, govedna, teletna — pri tem je zgrabil došli Ahac — Štefka za vrat in ga neusmiljeno vrgel po tleh, da so proslavljenim lintvernom zarožljale kosti. Štefek se je hitro pobral in prismodil Ahcu par klofut, da mu je klobuk zletel do Škrjančeve gostilne. — Jera pa je med to rabuko izginila, kakor kafra.

Pa sta se še rovala in tepla. Tekla je kri. Štefek je zadal Ahcu s pipcem globoke rane. Ta boj gotovo še ne bi končal, da ni prišel redar.

Posledice so bile, da je Štefeta zdravnik v »Mestnem domu« obvezal, Ahca pa so odpeljali z rešilnim vozom. Jera je odpovedala službo.

Tako se je razvozljal že zamotani vozel ljubezni — prav pri zopetni priči slavnih ljubljanskih lintvernih!