Prisega Gorotanskega vojvoda
| Prisega Gorotanskega vojvoda |
| |||||||||||||
Vsakdo rad posluša pripovedovati kaj znamenitega iz starih časov, in pripovest ga toliko bolj mika, če je vzeta iz domovine. Mi smo Slovenci in celo Gorotansko vojvodstvo je bilo nekdaj slovensko. Povedal vam bom tedaj nekaj o kamnem prestolu pod Kernškim gradom ali Karnburgom. To pa, kar vam bom povedal, stoji zapisano v starih zgodovinskih bukvah.
Kedar je na Koroškem stari vojvoda umerl, sedel je nek kmet na kametni prestol, ki je stal pod Kernsko cerkvijo; okoli njega pa zunaj ograj se je postavila neštevilna množica ljudstva, ki so čakali novega vojvoda. Ta le pa se je oblekel v borno sivo suknjo z erdečim pasom, ki je od njega visela velika lovska torba. V torbi pa je imel sira, kruha in nekaj priprav za oranje. Na erdečem jermenu je imel privezan lovski rog, obut je bil v punčohe z erdečimi vožami, pokrit pa s sivim kmečkim klobukom s sivim panteljcom. V sivem plašču ogernjen se je bližal s pastirsko palico v rokah kamnemu prestolu. Vodila sta ga dva deželska gospoda. Njemu na strani sta koračila čern bik in medla kljusa, za njim pa so sred zastav jezdili plemiči ali žlahtniki in vsi vitezi po smanje (pražno) oblečeni in lepo nakinčeni, in pred njim sred dveh manjših zastavic Goriški grof.
Ko je truma h kamnu prišla in je kmet vojvoda zagledal, poprašal je na glas: Kdo pa je ta, ki tako veličastno semkaj stopa? Na to mu je množica odgovorila: To je nas vojvoda, knez dežele. Kmet je z novega prašal: Ali bo pravičen sodnik, ali za deželo skerben oče, ali je svobodnega rodu in vreden te časti; ali ima sveto vero, ali jo brani in razširja, ali brani pravice udov in sirot? Množica je na to odgovorila in vse poterdila. Kmet pa je na dalje prašal in rekel: Če je to tako, pa prašam, kakšne pravice pa mi bo dal, da mu prepustim ta prestol? Na to mu je odgovoril goriški grof: Kupil ga bo od mene za šestdeset beličev, ta bik in ta kljusa sta pa tvoja, kakor tudi obleka knezova in ti ne boš plačeval nikomur nobenega davka in nobene desetine. Zdaj je kmet vojvoda malo po licu udaril in mu rekel, naj bode pravičen, je zapustil sedež in vzel bika in kljuso. Vojvoda pa je sedel na kamen, mahnil z golim mečem na vse štiri strani sveta in obljubil ljudstvu, da bo pravičen v vseh stvaréh. Zato da bi pokazal, da je zmeren in ponižen, spil je na to iz svojega klobuka požirek vode.
Ko se je to zgodilo, vzdignila se je truma in šla na bližnji hrib proti cerkvi sv. Petra, kjer se je brala sveta maša in pela pesem „Te Deum laudamus“. Zdaj je slekel vojvoda kmečko obleko in oblekel knežko; potem so začeli gospoda veliko pojedino. Po pojedini je šel vojvoda na kraj hriba, kjer je bil drug sedež pripravljen. Na njega je sedel in proti sončnemu vzhodu je z odkrito glavó in s povzdignjenimi persti prisegel, da bo branil pravice in svobodo dežele. Potem mu je priseglo vse ljudstvo pokornost in on je razdeljeval najeme (lêna) svoje in na drugi strani sedeža grof Goriški, ker je bil naslednik Gorotanskega vojvoda.
Kako se je pa pričela ta navada? Pravijo takole:
Gorotanski vojvoda Ingo, ki si je pridobil po smerti Parskega vojvoda Tasiia veliko slave v vojski, se je posebno trudil, kerščansko vero razširiti in ljudi od sirovosti in divjačnosti odverniti. V tem ga je naj bolje podpiral Solnograški škof, in ljudje na Gorotanskem so radi poslušali sveti uk; samo žlahtnikom ni bil nič kaj po volji, ker so bili preošabni in so radi spašno in razujzdano živeli. Ali Ingo si je eno zmislil, pa jih je na pravo pot pripeljal. Napravil je veliko pojedino, pa je povabil v gostje žlahtnike in kmete. Ko so se ravno sesti pripravljali, poklical je vojvoda kmete rekoč: Za vas je vse to pripravljeno, kar vidite, za vas je ta posoda iz zlata in srebra, za vas ti lepo okinčani sedeži, za vas te drage in vkusne jedila, sedite k meni. Z vami pa, vi žlahtniki, ne bom zajemal; vi ste vredni, da bi vas pasel zunaj pred durmi z drobtinami, ki bodo z mize popadale, v ilovnatih piskrih. Vsi poparjeni se spogledujejo žlahtniki dolgo časa, dokler se neki serčnega ne stori in popraša: Zakaj, o knez, si nam, ki smo ti bili zmiraj zvesti, napravil tako sramoto? Ali so tvoji podložni več vredni kakor mi, ki smo vendar tebi naj bliži? — „Tega prašanja pa je ravno knez pričakoval, pa jim je odgovoril: „Kako se morete za to jeziti, da sem te le izbral, da z menó zajemajo, pa ne vas? Le za čiste so te čiste zlate posode; tile móji podložniki so po sv. kerstu meni enaki postali, taka žlahtnost je več vredna, kakor vaša; vi ste še zmirom nečisti, ker živite še vedno v poganski gnjusobi.“ Ta odgovor je žlahtnikom segel v dušo in obljubili so Ingotu njegovo voljo spolniti in dali so se kerstiti.
Za večni spomin te dogodbe so pa kmetje na Koroškem dobili pravico, novega vojvoda tako, kakor smo povedali, na prestol postavljati. Ta prisega je bila do dvanajstega stoletja v slovenskem jeziku in še le potem so začeli nemški vojvodi po nemški prisegati. Zadnji vojvoda, ki je tako prisegel, je bil Ernst Železni iz habsburške rodovine leta 1414, za njim pa ni noben vojvoda več sedel na Gorotanskem kamnem prestolu.