Prirodopis s kepami

Prirodopis s kepami Imre Augustič

Izdano:	Društvo Svetega Štefana v Budimpešti (1878)
Viri:	1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ovod

Povsédi i kame se koli na našoj zemli zglédnemo, zapázimo najživavnejše živlenje. Zemla, zrák i voda je puna z jáko razločnimi stvári. Či se v lepom letnom dnévi po poli, ali gder indri, sprehájamo, čüjemo, kak füčkajo i čvrčkajo pernáti pevci po zráki i po vejaj drevaj; vidimo kak lejčejo pisani metüli z korine na korino, kak šümijo müšice, kak lazijo rošči prek poti, kak mravle paščlivo delajo, včéle med i vosk beréjo, i kak vesélo po trávi šümi i vrši, tak da bi na vsakoj betvi sedela stvár, štera se svojemi živlenji veseli.

Bližávajmo se k potoki. Zvodé kača z bliskétečimi očámi nas zavárala, i žaba, štero smo splodili, ščé z velkimi skákami nam odbežati, notri v čistoj i mrzloj vodi pa se vesélo preganjajo ribice, štere se hitro k bregi bližajo, či tem nemérnim gostom mále krühšne drobtinice mečemo. Reca pazlivši sem-tam plava, tam na samošnom dvori plodi pes velko vnožino kür; zmožen kokot se na to razserdi i s svojim močnim glásom spopeva, ka se daleč okoli čüje. Včási njemi odgovárjajo kokotje z najdalešnoga mesta.

V bližini začüjemo neprestrano pokanje i na drevi zapásimo delavno žuno; mali dervár neprehenjano klüka s svojim klünastom klüni na dreva stébli. Z ednim zapásimo počasnoga puža, steri z velikim trüdom svojo hižico za sebov vláči.

Tak se gible na vse stráni, vsepovséd nájdemo živlenje, kamakoli se zglédnemo; kertovinjecke nam kážejo ka so ešče pod zemlov neobtrüdni delavci.

Vsaka stvár nas napeláva več i več znati; radi bi zvedli, kak živé, kákša je njéna lastivnost, jeli je nücliva, ali je škodliva. Sto ki mogo poznati vse stvári, štera so po vsej držélaj dalnjega i velikoga sveta? Z etim svetom nas spozna prirodopis.

Za prirodopis se zové ono znanost, poleg štere je mogočno spoznati plemen, toga razločávanje i po rédno razdelenje.

Vse, kaj na sveti živé, je plemen, kakti stvári, nárasi i kopalinje.

Stvári mejo občütenje, od svoje vole se gibjelo i z jestvinov se hránijo; nárasi so brezi občütenja, od svoje vole se nemrejo gibati i z zráka i z zémle se hránijo; kopalinje nema život, odzvüna se povékša z obsédenjom spodobnimi málimi táli. Po etom razločávajosti se tela nature na tri tále razdelijo: stvári, nárastvo i kopalinje.

I. Glávni tao.

Stvári.

Rázum i razdeljenje stvári.

Stvári se na dvá šerega razdelijo: k prvomi šeregi se slišijo hrbetnični, k drügomi šeregi se slišijo brezhrbetnični.

Hrbetnični se pá na štiri tále razdelijo. K prvomi táli se slišijo cecávci, k drügomi ftiči, k trétjemi vodozemci, k štrtomi ribe.

Brezhrbetnični so zvékšega mále stvári. Tej se tüdi na več tále razdelijo.

I. Šereg.

Hrbetnični.

I. RAZDELEK.

Rázum i razdeljenje cecávci stvári.

Za cecávce se zovéjo one stvári, štere svoje mláde sami docecávajo. Razdelijo se na edemnájst redü:

I. red. Četvérorokci.

II. » Rokokrilci.

III. » Zgrablivci.

IV. » Glodari.

V. » Brezzobci.

VI. » Turbari.

VII. » Kopitari.

VIII. » Preživari.

IX. » Pajžlari.

X. » Tuleni.

XI. » Kitovi.

I. Četvérorokci.

Četvérorokne stvári se po návadi za opice imenüjo. Med vsemi stvári so opice človeki po teli najspodobnejši. Opice ne mogočno tak skrotiti, ka bi se človeki tak navadile, kak ništera domáča stvár. Opice rade človeka činejnja nasledüvajo. Či se štoj pred opicov muje i po tom keljazto vodo nalečé, opica se tüdi muje i po etom se njej oči vküp prikelijo i se lehko zgrábi.Opice jáko znájo plezeti.

Najmočnejša i najvékša opica je gorila (a gorilla), živé na zahodnom bregi Afrike. Vidili so ga v boji, ka je s pükšinov cevjov cilo.

Čarni šimpans (a fekete utancs) i erjávi orangutang (a vörös utancs) sta ménšiva; pri obá ségajo prednje roké pod koleno. Mandril (a közönséges farkagom), šteroga je večkrát po menažeriji viditi, je čemérna, nevarna opica s plávimi licami i erdéčim nosom. Ameriknske opice májo dugi rép, šteroga, či je potrebno, okoli vej ovijajo. Opice se v velki logáj v vroči kraji Afrike, Azije i Amerike zdržávajo. V Europi se nájde samo edna mála opica, nájmre pri gornjem Gibraltari. Opice živéjo od sadü, žita, prosá, kukurce, pa tüdi od bilic ftičov, žüževki i pužov. Posebno veliko lübezen májo ti stári k mládim.

II. Rokokrilci.

Rokokrilci so po proštom iméni imenüvani za pirušleke. Pirušleki med prsti trdo, golo mreno májo razprestreto, štera se do zádnjih nog i répa raztégne i za letanje slüži. Te prednji i 5. krátki prstov zádnji nog so prosti, žnjimi pirušlek plezi i se obeša, ár má zakrivlene škramplice. Celi dén spí tak, ka doli obernjenov glavov na zádnjih nogáj visi. Má vnogo plemena.

Te prosti pirušlek (a közönség denevér). Po večeráj povrže svojo skrivno mesto, lejče sem-tam i mühe, müšlice lovi. Toje njegova hrána. Na téli teško lazi. Grdo formo má. Lidjé se ga bojijo, ali ne je navaren.

Vampir (a vámpír), krvcécaš, je v jüžnoj Amerik domá, tak je velki, kak golob, pa to návado má, ka tém spajéčim lidém i stárim krv scéca i spijé. Po tákšem zroküvana rana je ne navarna.

III. Zgrablivci.

Zgrablivci se s temi slabejšemi stvári hránijo, štere za volo toga se paščijo zgrabiti. Ete plemen je jáko bogat. Ti imenitnejši so:

1. Pes (a kutya). Poznana hižna stvár. On čuva na hižo, varjüje čredo, vláči v Siberiji sani i rejšüvao je v preninočem vremeni na Bernardinskoj gori v Švájci lidi z snegá.

Vörnost psa k svojemi gospodi je velika i njegova nasledivost je tak gvüšna,kamed jezero lüdi najde svojga gospoda, pa tüdi njegovo reč dobro pozna. Eden gospod je za volo sküšávanje péske pámeti, od potiivo, ali svojga psa domá nehao. Gda je pét let minolo, te je nezáj prišo i kak se domá zgláso, njegov pes na to z radüvanjom svojemi gospodi bejžo, koga tak dugo let ne vido. Tüdi pozna svojga gospoda prijátele. Njegova vörnost preživé gospodovo smrt, njegova hválnost ne pozábi niedne dobrote, njegovo pretrpljivost vse prenáša i brez példe je njegova pokorščina.

Pes je jáko nüclivi, nájmre pri merkanji hiže. Záto lužne pse ne trbéj zaprávlati.

Psi več plemenov májo. Hert (az agár), má duge, ténke nogé, voskoga i stišnjenoga zádnjega tela, pa je neznano hitri v bežaji Za lovlenje závcov se nüca. Lovski pes (a kopó) i ftičár, ali prepeličar (a vizsla) je lovcom, ovčárski pes (a juhász kutya) pa ovčárom jáko nüclivi. Mesárski pes (a mészáros kutya), šteri bojéča teléta z lajanjom goni. Ešče so poznani plemeni: mops (a mopszli) z okroglov glavov, jazbičar (a tacskó, borzeb) s svojimi krátkimi i zakrivljenimi nogámi i ti náročni psički. Vu Siberiji jeste eden plemen psov, šteri se v sani prégejo i blágo vozijo i se potovajo žnjimi. V ednom dnévi 15 vör pribižijo i vtom najvékšem zapihi snegá domo nájdejo. Pes nájduže živé do 20 leti.

Ta nücliva stvár je pa človeki s svojim betegom, zbesnenjom, ništerikrát jáko nevarna. Znaménje tomi betegi je: ponáčišenje svojga návadnoga živlenja, čemérnost, nagibljene k bezanji, veseljé nad mrzlim blágom, spremenjeni glás, velika občütljivost od sveklošče. Či zbeseni pes človeka vgrizne, more se rana zešgati. Psi té beteg náj hitrej dobijo, či njim pomenkáva čista pitna voda i či slabo pokvarjeno hráno dobijo.

2. Máčka (a macska). Máčko nájdemo povsédi, gde lidjé bivajo, zvön ti nájmrzlejši držel; májo jo za domáčo stvár za odsprávlanja miši i podgani. Máčka svojemi gospodi ne tak nagjena, kak pes, navádi se bole k hiži, kak lidém. Pokaštigana nešče biti, večkrát se proti postávi tistim, ki jo ščé kaštigati, ali se pa celo bráni. V jestvine sránbaj i v künjaj je dostakrát oblizliva. Či jo glodamo, predé, i či jo dráždžiš, pihše. Jáko je snajžna, liže se neprehenjano i se rada na sunci segreva. Z velkov potrpljivostjov čáka na miši i podgane. Jáko je hamična stvár; v hiži, gde štoj spi, jo nevarno držati. Dočáka se jako veliko starost, od 12 do 18 let.

3. Lisica (listják — a róka). Erjávo - erdéčo dlakasto kožo má. Lisica živé v podzemlasti lüknjaj, štere si sáma kopa. Njéna hrána ne samo meso, nego lübi tüdi sladki sád. Nasledüje závce, mláde srne i vse kürecino. Pazlivo okroži dvor, zná se okrasti v kürečnjek i zgrábi edno kokoš za drügov.

4. Vuk (vučica — a farkas). Podoben je velkomi ovčárskomi psovi. Odelen je z reménov-sivov kožov. V velkom gládi človeka tüdi zgrábi. Jáko močna i požrejna stvár. Od ognja, glási gosla se boji. Pripovedávajo, ka ništerikrát goslar, ki je z ruske svatovčine kesno vnoči domo šo, rešo se je li z tem, ka je svojim zgrablivim poslüšancom igro.

Na Nemškom so vuké skoro že ztrebili. Dá dobro kožühvino.

5. Jazbec (a borz). Má ošpičeno glavo, krátke noge i močne zobé. Po hrbti je sive dlake, na teli na prej je pa čaren. Živé samotno v kmičnom lesovji v lüknjaj, štere si sam skopa. Tü spi po dnévi, i po noči ide lovit mláde závce, miši, žabe i žüžavke. V svojoj lüknji se jáko bráni, gda pošlejo pse jazbičare, naj ga vő gonijo. Njegova koža se nüca za lovske turbe, za prevleko potni škrinjic. Njegovo meso je dobro jesti.

6. Küna (a nyest). Eta stvár je tak velika, kak máčka. Na grli lepo belo lišo má. V kürečnikaj vnogo kvára včini. Kak največ njej mogočno sveta spraviti živáti, to včini. Drágo kožo má.

7. Tor (a görény). Lepo čarno kožo má. Nájráj se z bilicami hráni. Od sé püščávane vonjüje je poznan.

8. Krt (a vakand). Što nebi pozno küpiče zemlékrtovinjeke, štere krt po ogradaj i trávnikaj zrova. Njegovo rovanje pod zemlov, štero včási jáko daleč ségne, je žmetno delo. Té kopáč, bole oráč, je celo za svoje podzemleno živlejnje stvorjen; njegovo valjasto telo, štero je pokrito s čarno - žamatním kožühom i na krátki nogáj počiva, se najbole priprávi za lazenje po zvoranoj lüknji. Prednje nogé so práve lopate za kopanje, kajti so šürke i krátke i májo močne nohéte i špikasti njegov nos ne samo dobro vohalo, nego dober, kak sveder, za oránje. Eta mála stvár je bole nücliva z tém, ka vnogo črvov i žüžavkov zaprávi, koliko kvára zrovanjom zroküje.

9. Jež (a sün). Hráni se žabami, miši, žüžavkami, pužámi, bilicami, spokáplenom sadü i ešče s kačami. Pri dnévi se zadržáva v zemlinaj lüknjaj, pod grmovjom, ali je pa pod drevešnimi korénami skriti i ide samo po noči na lov. Od svoji protivnikov se tak bráni, ka si glavo i nogé skrije i pri tem bodišče tak našopiri, ka ga njegovi neprijáteli ne morejo brez ranenja prijéti. V zimi spi.

10. Medved (a medve). Má špičasto glávo, velike nogé z močnimi škramplami na prsti i hodi po celi podplataj. Človeka li te zgrábi, gda je razdrášdžen ali jáko gláden; te se na zádnje nogé postávi i obimlje svojga protivnika s prednjimi nogámi i ga zadüši, ár njegova moč je v prednji tacaj. Navčijo ga plésati na žrjávom železi, gde od bolesti žarjave gorzdigáva nogé i to se navádi, sledi na njegovoga gospoda igranja tüdi pléše. Medved má črnkasto dlako, tak velki kak edno tele, ešče malo dugši.

11. Tigriš (a tigris). Lepa nájstrašnejša stvár. Je erdéčkasto-erjáv s čarnimi peprečnimi na tégmjenimi lišami, njegov rép má čarne obročke, gláva okrogla. Ništeri je tak velki, kak krava. Preveč močna stvár. Jáko je krvločna. Či je človeče krv za žmaho, te človeka posebno nasledüje. V Aziji, v zhodnoj Indiji eta stvár je právi žlag. Tam sojo tákša mesta, gde od tigriša lidjé nemrejo prebivati. Večkrát napravijo veliki lov na tigriše.

12. Oroslan (az oroszlán). Kože fárba je erjávoremena. Oroslana májo že od starodávnoga vremena za krála vsej stvári. Veliko glávo okoli obtečé gosta duga griba. Tak je močen, ka kakšté veliki vol na hrbti odnesé. Pred njim vujti ne mogočno. Najbiztrejšega konja dojde. Njegova domovina je Afrika i vroči tao Azije. Grozoviten glás ma i ga na pol mile začüti.

13. Hijena (a hijena). Živé v Afriki i jüžnoj Aziji. Vékši psov velikočo má. Kože fárba je pláva. Na hrbti má málo gribo. Jáko parovna stvár. Ešče mrtvece odskopa.

IV. Glodari.

Glodari májo jáko ostre zobé, z šterimi zrnje razglodajo i drevje pregrizéjo. K temi se slišijo etih:

1. Závec (a nyul). Poznana stvár, s svojov preznanov bojéčnostjov. Njegova posebnost je to, ka spi z odprtimi očmi. Či se preveč obvnoži, je skodliv, ár sadik tenko skorjo obje.

2. Veverica (a mókus). Njegova dlaka erdéčasta. Visiko stojéča vüha i šürki šopasti rép má. Veverica jáko zná pleziti i se skora neprestrano gible. Z veja na veje skáče. Orehe, lešnjeke i borojčno semen nájráj lübi.

3. Miš (az egér). Mála, hižna miš s svojim dugim, golim répom, je po vsej zemli razširjena; ona oglühje vse, gde koli kaj nájde.

4. Podgan (a patkány) — jáko dosta kvára dela v kletáj, ár vse pregloda. V sili se ešče proti človeki postávi.

5. Bober (a hód). V velkoči je srednje velkočemi psovi spodoben. Nájráj se pri vodaj zdržáva. Lepi stan si pocimpra i zozida. Jáko paščliva i pametna stvár. Tak ostre zobé má, ka skoro ta najdebelejša dreva podéra. Bobri v drüštvi vküpživejo i njihov stan se ozdalee za váraš vidi. V našoj domovini se na reci nájde. Na zádnji nogáj plavno kožo má i rép bobrov je šürki i lüškasti, tak kak riba.

6. Hrček (a hörcsög) ali skriček. Jáko škodliva stvár. Tak velka, kak podgan. Kre šinjeka tri žute liše má. V sili vnogo kvára zroküje. V gobci na vsákom stráni velke mošnjice má, kama silje správla, gda si nosi v svoje stanišče, štero je globoko podzemlov. Proti človeki se bráni.

V. Brezzobci.

K etomi rédi slišajoča stvari so ne jáko glasovitna. Te najimenitneši med njimi je manjivec (a lajhár). Jáko nemárna stvár. V jüžnoj Ameriki živé na drevji. Njegove nogé májo duge srpaste škrample, s šterimi si veje na drevji poprima. Manjivec jej listje na drevji i tü visi na nogáj na dol obrjeni i v toj legi tüdi spi. Tečas zdreva neodide, dokeč je listje vse ne pojo. Te se na tla liçi. Vodo na reci pijé. Od máčke je malo vékši.

VI. Turbari.

Stvari turbari majoči tákšo posebno lastivnost, ka na trbühi kakti edno gorvrezano turbo májo, ali samo ti k ženskomi spoli slišajoči i či so pretiskávanoj sili, te svoje mláde v eto turbo denejo i ž njimi odbižijo. Tákše stvári z najvékšim brojom sojo v Austráliji, gde se v čredi paséjo. Gda počivajo, te nájráj na zádnji nogáj stojijo i se na rép naslánjajo. Jáko daleč znájo skočiti. Dostakrát je viditi, ka ti mládi z turbe materé glavo vöpotisnejo i se tak paséjo. Medtemi stvári je najvékši

Kengeru (kénguru), šteroga zádnje nogé so jáko duge prednje pa jáko krátke. Má močen, dugi rép, šteri njemi pomága pri skákanji. Kengeru je na ravnici tak hitri, ka hert daleč za njim ostáne. Tenka siva dlaka kengeruva dá zvrstno kožovino. Tüdi njegovo meso je jáko žmajno. Včási tak na velki zrasté, kak jelen. Ti ovi turbari so dosta ménši.

VII. Kopitari.

1. Konj (a ló). Poznana lepa i hasnovitna stvár. Že v najstarejši vremeni je bio konj človeki najlübnejša stvár. Nosi i vosi svojga gospoda, šteromi je jáko podan, sprevájaga v bój i na lov i pomága njemi pri poloobdelanji. Pokriti je s krátkov, gostov dlakov, na šinjeki nosi gribo, v répi má, duge žinje, nogé so visike pa močne i májo kopita, oči so velike i žive, vüsta visiko stoječa i gibliva. Po fárbí razločávamo belce, sivce, erjávce, vrance. Dober konj razmi vsako mignjenje svojga gospoda. Poznavci konjov spoznajo konjsko starost do 15 leta i više po menjávi zob. Konj se včáka, či se lepo ž njim dene, 30 let starosti, Samec se imenüje: žrebec, samica: kobila, mládi: žerbé. S konjom trbej lepo, pazlivo djáti, ne ga trbej jáko rano v mladosti prégati. Na polágenje i čisto držánje pri konji more vsáki vért skrblivi biti. Najlepši konji so arabski i engliški, najtrpnejši so ruski, vogrski konji. V divjáčini konjov se nájde ešče cela čreda v Ameriki i v Aziji na travnati ravnicaj.

2. Osel (a szamár). Prinas eta stvár jáko zapüščena. Na Španjolskom i Taljanskom so v bogšem stálišči držáni. Od konja je ménši, svetle ali temne sive fárbe s čarnim križom po hrbti, dugimi vühami, i malo šopastim répom. Osla májo návadno za példo, kakti malo pámetnoga, pa ne po pravici. Jáko varno hodi po najlagoješi i nevarnejsi potáj. Pri tem pa je zadovolen slabov krmov. Osličino mleko je prav vráčlivo i se preporačüje proti nehdie.

3. Mula (az öszvér) od konja i osla shája. Za nošenje blága ga nücajo; zná jáko bežati, ali nej tale, kak konj.

4. Zebra (a zebra). Jáko lepa stvár. Čarno dlako má i tak da bi v bele pantlike zasükana bila. Zebra je v Afriki domá, se malogda, ali nikoli ne dá vkrotiti.

VIII. Preživari.

Preživari to požreto hráno po cajti nezáj v gobec gorpistijo i znovič zgerzéjo.

Govedo (a marha) se po tem svojem kákšosti i starosti za kravo, biká, vola, telico ali teočiča imenuüje. Razšürjeno je po celom sveti i že od nigda jáko nücliva domáča stvár. Govedo je velko, pokorna stvár z okroglimi roglámi, zrávnim, šürkom čelom, šürkom nosom, z mokrim gebcom s krátkimi, debelimi nogámi. Na vsakoj nogi má dvápajžla, na šteriva stopa.

Govedo dáva človeki vnogi i velki hasek. Dobi od njega meso, mleko, mást, sir, sürutko, nüca se pri vožnji i pri oránji. Z volovski kož se delajo podplati, z krávji i teleči kož pa leder.

2. Bivol (a bival). Črnkastov dlakov i od vola šürkejše telo májoča stvár. Jáko divja stvár. Gda je v kola na preženi, trbej se ogibati vodé, ár pri največ pripetjaj skoli vréd v vodo odbiži.

3. Tur (a bölény). V litvanski goščinaj na Ruskom živé v divjem stálišči. Čelo, šinjek njemi je z čarnov i gostov dlakov pokrita. Krátki, debeli roglovje njemi naprej stojijo. Jáko močna i besna stvár.

4. Koza (a kecske). Zvékšega se za mleka volo drži tá stvár, nájmre od siromákov, ki nemajo peneze kravo küpiti. Kozino mleko je zdravo i tüčno i priporáčano pri prsnom betegi. Z mleka se dela sir. Meso mládi kozic je žmajno. Z kože se dela kordovan i beli leder za lače i rokajice. Koza vogradaj dosta kvára dela, drevji skorjo doli z grzé. Záto koza more vsigdár privézana biti.

5. Ovca (a juh). Potrpliva, bedasta ovca ja že najstarejšem vremeni bila človeki nücliva domáča stvár. Po celom sveti je že odomáčena. Ovca mokročo nikak ne trpi, štale moro jáko sühe biti i v gojdno rano, dokeč rosa ne odišla, nej trbej na pašo gnati. Ovca nam dá vuno, meso, loj, kožo za leder, čreva za strüne, blato za gnoj. Ovce vnogo féle betega dobijo.

6. Jelen (a szarvas). Ta naplepša stvár med preživalci. V logáj se zdržáva. Od krave je malo ménša. Má rogláte roglé, šteri njemi vsako leto odkáplejo i pá zraztéjo. Mládi rogovje so v začétki mehki i z kožov i dlakov pokriti. Jelenovomeso je žmajno, koža se nüca za rokajice, hlače, zapodlog v postelaj.

7. Srna (az ősz). Od koze je malo vékša. Na dlako i i formo gledoč je jeleni spodobna. Srne dájo dobro divjáčino i mehko kožo. Srnják má krátke roglé, šteri njemi kesno v jesén odkáplejo. Má žmajno meso. Lovci se dosta trüdijo za srnami.

8. Divja koza (a zerge) je spodobna k domáčoj kozi. Jáko bistra stvár bivajoči na ti najvišiši pečinaj. Golo glávo má, visiko stojéči nos, zgoraj klükaste nezáj zavite, gladke roglé. Divje koze v drüžbí živéjo; na paši postávlajo strážo, šteri celoj drüžbi na znánje dá, či se kákša nevarnost bliža. Má dobro čütejnje, deh, vid i slüh. Že od daleč zapázi lovca. Lov je jáko nevarni na to stvár. Prinas se eta svtár v Sepešvármegjövi i na erdelski planinaj zdržáva.

9. Severni jelen (a nyargalócz). V severni kráji zemlé živé najhasnovitnejši vsej jelenov, severni jelen, šteri se je odomáčo. Samec i samica máta roglé, šteri se dokončajo v mále plošnate lopatice. Že gosta dlaka severnoga jelena, šteri má pod šinjekom tüdi gribo, káže, ka je za mrzle kraje namenjen. Za one držéle je celo bogastvo. Vse, kaj se dobi od té stvári, se dobro nüca. Dá meso i mleko i koža je za oblek; z roglov se razločna skér dela. Za vožnjo se tüdi nüca, ár ga prégajo pred sani. Pri vse tém je njegov živeš prav siromaški, ár z bradinjom i listjom živé, štera si sam z snegá skopa.

10. Gamila (a teve). Tá grda, ali nücliva stvár živé po püščavaj afrikanski i srednje azijatski. Na hrbiti má edno ali dvej püklavi. Eden dén 600 kilogram zméče odnesé na 7 mile. Grda se pa samo na jahanje nüca, eden dén 30 mile dalečine obhodi. Žéjo dugu pretrpi i v sebi vodo dugu čisto obdrži; záto včási, či ti potniki v ti vroči püščávaj nemrejo vodo nájti, si žitek tak obvarvajo, ka v toj najvékšoj sili gamilo bujejo i žnjé vodo spijéjo. Na püščavaj gde skoli i z konji ne mogoče hoditi, tam se trštvo z gamilami gordrži. Njéno mleko i meso je za hráno, z dlake pa oblek rédijo.

IX. Pajžlari.

1. Elefant (az elefánt). Sühe zemlé najvékša stvár. Odnesé 400 kilogram zméče. Njegovo telo krije debela, razpokana kož a sive fárbe brez dlake; velka, debela gláva má šürke vüsta, oči mále, dugi rilec, šteri má na konci nosnic k prsti podoben rogliček, kre dvá kraja z gornji čelüsti má dvá dugiva vöstojéčiva kanzobca. Ete kanzobec včási 50 kilogramov teži. Z toga se vsefelé škér naprávla. Elefant je jáko čedna stvár. Najimenitnejši tao té stvári je rilec. Té je na vse stráni gibek i premeklivi. Elefant ga zná daleč raztégnoti, pa nezáj skrčiti i zviti. S tém pobéra hráno, céca vodo; s rilom diha, trobi, žnjim zgrábi svojga protivnika i ga požené na tla, de ga ešče z močnimi nogámi pokláči. Z onim rogličom zná vsaki list od téla gorpobrati, ali či je okroten, krajcar prijéti, zglaža žátik vövzéti, vozé naréditi i razvézati. Živé v jüžnoj Aziji i v srednjoj Afriki i se velko starost včáka. 200 let skoro živé. Vstári vremenaj so elefante v boji nücali, zdaj ga za nošenje bremena i za lov nücajo.

2. Nosorog (az orrszarvu). Ménši je od elefanta. Pokriti je z debelov kožov, štera je razpokana i káže velke gübe. Njegovo najhüše orošjé je rog na nosi. Živé v močvarni kraji zhodne Indije i v jüžnoj Afriki.

3. Povodni konj (a viziló). Živé kre afrikanski vodaj. Koža je na hrbti i na dvá strána pét centimetere debela i brez dlake, čarne fárbe. Ma velko žrelo i strašne zobé ešče čonte razgrzé.

X. Tuleni.

Tulen (a borjufóka), ali morski pes, skoro dvá metera dugi, prednje nogé so za plávanje priprávlane, te zádnje so pa zrépom vküpzrašcene. Valjasto telo je zgostov dlakov pokrito. Gláva je okrogla, na šteroj so vüha ne vidna. Na gobci má duge ščetinjaste bajusi. Morski psi dobro čütenje májo i so jáko pazlivi. Lovijo jih za volo mesá, i kože. Za Grönlandce je pač tá stvár jáko imenitna; oni jejo njihovo meso, svetijo si ž njihovov mastjov v dugi zimski nočáj, z čonte si delajo hišno skér, z kit si delajo konce i njihovo kožo nücajo za oblek i odejo. Morski psi se tüdi odomáčijo.

2. Mrož (a közönséges rozmár) je spodoben morskim psom, samo je vglávi malo náčiši. V severnom morji v velikoj vnožini, po sto vküp živéjo. Tela má brez forme. Z gornji čelüsti njemi dvá kanzobeca vöstojita, šteriva sta na 63 centimetere dugiva; s tema zoboma se po lédi na prej pomága. Nevarni je lov na to stvár. Ali záto jáko lovijo.

Njegovo strašno erjevenje se na edno vöro daleč čüje i zazové velko vnožino; od vsej stráni se z vodé čarne gláve z močnimi kanzobci skažüjejo i lovca rejši samo náglo bežanje v ládjo. Vnogokrát lovcom ládjo s kanzobci zdrobi.

XI. Kitovi.

Kit (a bálna) je najvéksa stvár na sveti, duga je do 19 meterov i živé v morji. Kitovi so spodobni ribam, ali splüčami odühávajo i svoje mláde sami pocecávajo. Njegovo telo má velke prednje plavače i se njemi konča v répno plavačo. Gláva sáma je tak velka, ka znáša eden trétji tao vse njegove dugoče. V njegovom gobci má ládja z brodári zadosta prestora, gut je pa tak vosek, ka samo te najménše ribe, rake, pužé zná požérati, štere pa z velikov vnožinov potrebüje. Mesto zob má v gobci rožene šibice, šteri je po več sto, z tej se delajo »ribje čonte.« Oči nema dosta vékši od volovski oči i njemi na stráni stojijo, gda vüsta odpéra. Vrh gláve na sredi sta dvej lüknji, skoz štere nepotrebajočo vodo vösprička. Okoli mesa grozovitnoga tela je opásani zdebelim špehom, šteri je z ténkov kožov pokriti. Eden kit má okoli 30,0000 kilogram Špeha i 1500 kilogramov ribje čonte. Z špeha se dobi za mázanje i za kühanje mást. Za toga volo kite že od nigda jáko radi lovijo,samo ka je to jáko nevarno delo, ár zednim vdárnjenjom močnoga répa ládjo preobrné. Na sprotoletje skoti mládoga. Zdržáva se v severnom morji.

II. RAZDELEK.

Poprek od ftičov.

Ftiči so razločne velikoče. Májo erdéčo, toplo krv i so s pérjom pokriti. F naturi v nogo fticov jeste, med temi so vnogi nüclivi človeki, drügi za volo lepoga pisanoga pérja ali za popevanja volo se radi držijo.

Štruc (strucz vagy nyarga) je najveksi ftič, šteri živé po afrikanski püščavaj. Visiki je okoli 2 i pol metera i teži od 40 do 50 kilogram. Krátka perotnice ne so za letanje, pomagajo njemi pri bežanji. Mála gláva , zgornji šinjek i nogé so gole, ov tao tela je pri samci čarno, pri samici sivo, perotna i répna péra so pa pri obáj lepa bela. Tá péra gospé za lepoto nosijo. Štruc má samo dvá prsta. Pri bežanji je hitrejši od konja. Hráni se rastlinami, požira tüdi kaménje, zemlo. Štruca jajce pol drügi kilogram teži i je za 24 kokošeči, samo kaje ne tak žmajno. Toga ftiča za jahanje nücajo.

Najménši ftiči so kolibriji (a kolibri), šteri živéjo v Ameriki. Ništeri so ménši od rošča; njihovo gnezdo je málo, kak pol orehovo lüpinje, jajčica so gombošnice gláve velikosti.

Imenitnejše v našoj domovini bivajoče ftiče mo spoznávali. Znanci vnogo ftički plemenov poznajo, mi mo od etih samo v dvöma táloma gučali, kakti 1. od krotki i 2. od divji ftičov.

Krotki ftiči.

Vnogo tákši ftičov jeste, šteri se pri hižaj zdržávajo, hráno od človeka dobijo i na človeka reč poslühšajo. Tej ftiči so človeki na velki hasek. To so ti krotki ftiči i med té slišijo ti nasledüvajoči:

1. Küri. Poznana i hasnovitna hižna stvár. Küri težko letijo i se záto malogda s tla vzdignejo. Na glávi je krátko, na šinjeki, hrbti i prsi pa več i se tüdi pokrivalno pérje imenüje, ár so ž njim živáti največ pokrite. Samci so náčišega pérja, kak samica. Domáča kokoš (a tyuk) má na glávi erdéči grebén i na grli ménši erdéči podbrádek. Kokot (a kakas) má na nogáj ostroge. Küri skrblivoj vertinji, štera jih zná dobro krmiti, velki hasek dájo zbilic i z piščanci.

2. Petelin (a gyöngytyuk). Sivim pérjom s belimi pikami. Svoje piščance teško gorhráni. V čási povečeráj se z velkim kričom glási.

3. Pure (a pulyka). Za volo žmajnoga mesá se gorhránijo. Dosta skrbi, dokeč se pure gorzhránijo. Naj bogše je jih tam držati, gde je jih mogočnno zvelkim brojom držati. Nájráj trávo ščiple i žüžavke lovi. Puran razprestré répna péra večkrát v kolo i škrčenim sinjekom se zglašüje.

4. Páv (a pava). Samo se za lepote volo drži. Má lepi plávi šinjek, na glávi pérnato korono, velki zláto-zelenkasti rép s blisčéčimi očámi; njegove nogé so grde i njegov glás je božen.

5. Gos (a lud). Jáko hasnovitna živát, nájmre tam, gde má vodo i pašo. Zvon mesá i bilic se velki hasek vzeme njenoj pérji. Gosák rad deco nagánja nájmre na sprotoletje, gda žibke bráni.

6. Reca (a kácsa). Má dobro meso, ali pérje od gosečega menje vredno. Návada je reče z kokvačov dati vözlečti, ár tá bole na nji pazi, kak reca. Recák lepo pisano pérje má; včási gda je razčemérjeni, človeka nevarno zná zgrizti.

7. Golob (a galamb). V ednom leti osemkrát má mláde. Malo se tá živát odomáčila. Golobje so tak navajeni, ka či se krmijo v gvüšnom vremeni, te vsigdár po krmo priletijo. Toga ftiča v zdášnjem vremeni za nošbo pisma nücajo, ár jáko hitro prileti i kama včási v boji človek nebi mogo, tá golob lehko glás prinesé.

Divji ftiči.

Med temi divji ftiči sojo jáko hasnovitni, Iteri kače, žabe sveta správljajo, ti drügi pa te kvár činéče žüžavke vküplovijo. Záto velki kvár dela tákše dete, štero ftiče zaprávla, mále lastvice, ali vrable kole. Istina, vrábli vnogo zrnja vosklükajo, ali či té ftič nebi mále žüžavke vkiiplovo, tej bi v silji ešče več kvára zroküvali.

1. Orla (a sas). V soji perotáj má velko moč, leti lehko dugo i visiko, má močen klün, šteri je zgoraj na konci klükasto zaviti, nogé so močne z zakrivlenimi i špičastimi škramplami. Nájráj se na visikaj planinaj zdržáva. Ništeri orla je tak močen, ka škramplami edno tele odnesé. Té ftič mále ftiče jáko zaprávla.

2. Vrana (a kánya) je vse čarna, tüdi klün i nogé so čarne. Živé v tivaristvi i se hráni merhov. Dá se krotíti i se navči reči povedati. Krádne rada svetlo blágo. Najvékši vsej vran je kovran, šteri je lovskim stvárim celo škodlivi. Vrane dugu živéjo.

3. Sraka (a szarka) je znána ž njénim škrgetanjom. Skos skáče.

4. Jástreb (a vércse) je grdi ftič. Strašno je požréči. Tem je spodoben sokol. On má od koréna zakriti zgornji klün, ostre, špičaste, močno zakrite škrample i bistro oko.

5. Sova (a bagoly). Má več plemena. Toje nočna stvár; po dnévi jo neviditi, ár se svekloče boji i z záto sidi tüho i mirno v svojem koti na štárom zidi ali med vejom gostoma drevja. Po dnévi jo dráždžijo drügi ftiči; večkrat jo celi šereg pregánja. Najvékša sova je velika vüharica (a füles bagoly). Máloj divjáčini i kürečini je nevarna, záto je škodlivi ftič. Čuk (kuvik) je po Europi največ razšürjena sova, májo ga za mrtvečkoga ftiča. Čeden človek se od glása čuka neboji, ár té ftič rávno tak ne vej, jeli stoj merjé ali nej, kak štokoli drügi nej.

6. Štrk (a gólya). Bele fárbe je, klün i nogé má erdéče. Štrk je rad v bližini človekom i gnezdi na strehaj. Samo na leto k nam pride i vjesén pá odide v Afriko i v Azijo, gde prezimüje. Nájráj se v močvarjasti mesti zdržáva. Kače i žabe zaprávla.

7. Žerjáv (a daru). To je znameniti ftič s sivkastim pérjom pokriti i má duge čarne nogé, biva po močvarni kraji severne Europe i Azije. V jéseni se seli v veliki tivarištvaj proti jügi. Návadno letijo tej ftiči, kak V litera. Najmočnejši žerjáv leti najnaprej. V nisteri mestaj so žerjávova pérja drága.

8. Čapla (a gém). Nájráj se pri vodaj zdržáva, gde lovi ribe i pobéra ribja ikre. Sam stoji tiho i večkrát nepregenlivo na ednoj samoj nogi skrčenom šinjekom i tak čáka, dokeč kaj v vodi ne zavára.

9. Labüd (a hattyu) je lepa čista stvár i lepo je viditi, gda svojim čisto belim pérjom, šegavo zavitim šinjekom po vrh vodé plava.

10. Sloka (a szalonka) má dugi, tenki, i ráven klün, je nisiki nog i má oči daleč od klüna naléčena. Jeste več plemenov slok. Vse pregánjajo za volo žmajnoga mesá. So jáko plášne i se vgrmovji i trtji skrivajo. Strelajo se na sprotolje i v jesén.

11. Bibic (a bibicz) je tak velki, kak golob, na glávi má, lepi pérnati püšeo. Bibic je jáko šaljivi ftič, sem tam krožano leče i vsigdár kriči: bibic! Nji jajca so jáko žmajna.

12. Pelikan (a gödéng) má dugi, šürki klün, na šterom njemi visi veliki kožnati mehér ali vreče. V to vreče sranjüje na lovlene ribe, štere sam poje, ali pa svojim mládim prinesé.

13. Dropla (a tuzok) má kokošji klün i na podbrádi má doliviséče bajusi i vöternični rép. Živé po ravninaj zhodne Europe i tüdi pri nas.

14. Jeréb (a fogoly) i prepelica (a fürj) žmajno meso máta. Tema ftiča gnezda ne trbej zaprávlati i žneci naj nelovijo mláde.

15. Škvorjanec (pacsirta) je oznanávlaš bližece proletje. On popeva i füčkáva, zdiga se od tla proti nébi. Dosta žüževkov zaprávi.

16. Slaviček (a fülemile) je kral vsej pevcov. Njegova pesem je jáko lepa i njegov glás močno donéči. Prosto pérje má, tak kak te siromák človek oblek, ali záto za volo lepoga pevanja je najlüblenejši ftič. Pevci so tüdi: strnáp (sármány), čisek (csiz), pastaričica (barázda billegetö), vrabeo (veréb), konoplenka (kendericze), lastvica (fecske), kos (rigó) i več drügi, šteri vnogo žüževkov zaprávijo, záto té ftiče ne trbej loviti.

17. Kukovica (a kakuk) je po svojem glási dobro poznana, zdržáva se po naši goščaj. Kukovica je plávi ftič, težko je njo zavárati, ár se po gosti drevni vrehi skriva. Velikosti je golobi i má klinasti rép. Njéna posebnost je to, ka si samica ne zležé sáma jajce, nego je podmeče v gnezdo málim ftičom. Mláda kukovica je strašno požrejna i návodno poje právo deco svoje krühne materé. Njéna hrána so žüžavki i kosmáte gosance nájráj lübi.

18. Deteo (a harkály) má vnogo plemenov; z žüžavkami se hráni i dosta haska včini.

19. Hupkaš (a büdös banka) je záto té imé dobo, ár se tak glási: hup! hup! Jáko ne snajšna stvár. Vsigdár v gerdoči rova. Na glávi má lepo pérje, štero večkrát razprestré.

20. Škvorc (a seregély) živé v veliki drüžbaj, šteri delajo po jütraj i večér veliki hrüb. Navči se ništere reči gučati i pesmi füčkati.