Priročnik za klatenje/Otečeni padalec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Priročnik za klatenje/Tovariš pesnik Priročnik za klatenje
Otečeni padalec
Slavko Pregl
Priročnik za klatenje/Ljubitelj glasbe
Spisano: Ida Štimec
Izdano: Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Miha je dobil za rojstni dan knjigo o letalih. Ves čas je rinil nos vanjo. Riniti ga je moral zato, ker sta ves čas silila zraven še Pipi in Andrej. Listali so jo naprej in nazaj in se navduševali. Andreja so najbolj očarali padalci. Skočiš, odpreš padalo, letiš, prista-neš. Pesem.

Nekega dne mame in očeta ni bilo doma. Andrej se je vlekel gor in dol po dvorišču. Videlo se je, da se mu po glavi vlečejo kombinatorske misli.

»Hja,« je nenadoma rekel, »počakajta tu! Sledi dogodek brez primere.«

Pipi in Miha sta od začudenja odprla usta. Potem sta jih po pospešenem postopku zaprla, ker pravega mulca nobena stvar ne preseneti.

Andrej se je pojavil na balkonu. Stanoval je v prvem nadstropju. Videti je bilo, da ima nekaj v rokah. Videti je bilo tudi, da se na nekaj pripravlja in zbira pogum. Obenem je bilo videti, da ga bosta Miha in Pipi začela zdaj zdaj ognjevito zafrkavati.

»Torej,« je zaklical Andrej, »torej zdaj!«

Bliskovito je skočil na ograjo in začel loviti ravnotežje. Potem se mu je v rokah znašel dežnik. Odprl ga je in... skočil dol. Pipiju in Mihi je zastal dih. Andrej je začel leteti in vse je izgledalo v redu.

Ko je bil dva metra nad zemljo, je nehalo biti v redu. V dežniku je nekaj škrtnilo, platno se je obrnilo, jeklene vzmeti in palice so popokale, predrle platno in zabingljale na vse strani. Takoj zatem je Andrej padel na tla, na noge, na kolena in na roke.

»A si cel?« je vzkliknil Miha.

»Po moje sem,« je rekel Andrej in vstal. »Samo dežnik je šel.«

Dežnik kot tak ni nikamor sel, ker je še vedno ležal na svojem mestu. Ampak če kakšen mule za kakšno stvar reče, da »je šla«, potem se jaz za tisto stvar ne bi več zanimal.

V tem je tudi temeljna razlika med pisateljem, ki tole zgodbo zapisuje, in Andrejevim očetom, ki v njej sodeluje. Kajti zvečer se je začelo oblačiti in oče je moral na sestanek. S seboj je vzel dežnik, ki ga je Andrej pred tem skrajno previdno zložil in položil nazaj v omaro.

Ko je oče prišel od omenjene omare do dvorišča, je že lilo. Ko je hotel odpreti dežnik, mu to ni šlo preveč od rok, ker mu je v rokah razpadlo vse skupaj.

Oče se je obrnil na peti in se odhitel domov pozanimat, kaj je zdaj s tem dežnikom.

Naslednjega dne zjutraj se je Andrej bolj počasi pomikal proti šoli.

»Ali te bolijo noge od včeraj, ko si skočil z dežnikom?« je vprašal Pipi.

»Ne,« je rekel Andrej in pogoltnil slino, »boli me rit od včeraj, ko je oče skakal zaradi dežnika.«