Priročnik za klatenje/Ob prašni cesti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Priročnik za klatenje/Požeruh se joče Priročnik za klatenje
Ob prašni cesti
Slavko Pregl
Priročnik za klatenje/Tovariš pesnik
Spisano: Ida Štimec
Izdano: Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Miha je v počitnicah zahajal k stari mami na deželo. Njena kmetija leži ob široki prašni cesti, s katere se dvigajo oblaki, kadar tam pelje kakšen kamion.

Miha je bil na dvorišču dostikrat sam.

Fantje niso rojeni zato, da bi bili sami. Vseeno ne pretakajo solza, kadar ni nobene pametne družbe. Na vsakih ramah je po ena glava in v vsaki glavi je veliko prostora.

Nekega dne je Miha z lopato premetaval kup peska. Sonce je žgalo in kup je bil velik.

»Hm,« si je rekel Miha, »tale pesek.«

Zapičil je lopato v kup, položil nogo nanjo in ročaj prislonil ob ramo.

Zadnja stvar, ki takemule fantu pade na pamet, ja kakšna punca. Fantje imajo toliko zelo važnih stvari nenehno v delu, da za kaj drugega skoraj ni prostora. Ampak če si na počitnicah, če zelo dolgo koga nisi videl, potem nič ne rečem. Lahko, da se od nekod prikrade nekakšen obris nekakšnega obraza in ta obraz je mogoče last kakšne deklice. In po malem vrta v možganih.

Miha je preložil ročaj na drugo ramo.

Saj so vendar počitnice, tu je kup peska, delo čaka, ne moremo zdaj v glavi potovati na razne konce sveta ali pa v glavo privabljati kakšnih nežnosti.

Ampak vseeno bi bilo na primer v redu, če bi se po cesti pripeljal avto. Za njim bi se dvigal gromozanski rep prahu, ki bi se spuščal na utrujeno travo. Iz avta bi mogoče proti dvorišču, kjer je bil Miha, gledal kakšen obraz. Njen obraz!

Tisti obraz ne bi videl Mihe, prislonjenega na lopato. Kajti Miha je planil pokonci in lopatal in lo-patal. Kup se je manjšal in manjšal, a Mihi so po licu in hrbtu in povsod tekle potne srebrne nitke.

Miha ni priplaval po prežgani juhi. Zato je počasi vzel pamet v roke in vihtel lopato z vsem ognjem le takrat, kadar je v daljavi zaslišal šum motorja. Sredi dela je vedno našel malo časa, da so mu oči švignile proti cesti. Se bo pripeljala mimo?

Nežni pogledi so se lomili na steklih lokalnega avtobusa. Hrepenenje se je znašlo pod kolesi dva-najsttonskega tovornjaka s prikolico, ki je v tovarno vozil stare cunje. Nekaj pričakovanj je treščilo v temnomodrega fičaka, s katerim se je preganjal avtomehanikov vajenec.

Nekega dne je Miha končal s peskom. Tudi nežnost je izpuhtela.

Od nekod je izbrskal staro žogo ter treniral sedemmetrovke ob steno gospodarskega poslopja.

Kadar je zaslišal ropot avtomobila, je žogo še posebej zvijačno in neubranljivo zadegal v desni spodnji vogal in enkrat odbil kos žleba. Ta škoda ni bila seveda nič. Kajti mogoče bi se na prašni cesti ustavil kakšen avto. Ali bi ven prišla kakšna punca?

Dajte mir s tem! Lahko bi bil trener državne reprezentance. Nekaj časa bi gledal, potem pa bi prišel k Mihi in rekel:

»Neverjetno, kaj takega še nisem videl! Ali bi prosim hotel igrati z našimi fanti proti reprezentanci sveta?«

Počasi si tudi žoge sit.

Kadar je plezal na zgodnjo slivo, je Miha opazil na lastnih rokah vozle jeklenih mišic. To je bil prizor za pametne režiserje hrabrih filmov.

Tudi po takšni prašni cesti bi se lahko pripeljal kakšen mož, ki bi iskal neznane glavne junake.

Veliko znanje in samozavest je Miha znal pokazati, kadar je peljal napajat konje ali krave. Bil je prava paša za oči sposobnih filmskih delavcev. Če ne to, pa za oči ravnatelja šole, ki bi se znal pripeljati mimo in bi takoj spremenil svoje dosedanje mnenje o menda lenem Mihi.

Neko popoldne se je Miha cvrl na odeji sredi travnika in bral. Na dvorišče je priropotal avto. Miha je planil pokonci.

Izza volana je stopil oče.

»Kaj samo lenariš?« je vprašal sina.

Zvečer je Miha zložil svoje stvari in zjutraj sta z očetom po prašni cesti krenila proti domu.

Miha je gledal skozi okno in zdelo se mu je, da mulci, ki jih je videval po dvoriščih, hitreje mečejo pesek, močneje streljajo z žogami, spretneje plezajo po drevesih, odločneje ravnajo z živino, kot bi, če ne bi s ceste slišali avtomobila.

»Hm, hm,« je rekel Miha in se zazrl nekam daleč. Kadar se kdo zazre nekam daleč, je zelo težko zapisati, kam gleda in kaj vidi.

No in tako je bilo v tem primeru tudi z Miho.