Priročnik za klatenje/Napaka v računu

Priročnik za klatenje
Napaka v računu
Slavko Pregl

Priročnik za klatenje/Mulci na poslovnem pohodu →

Spisano:	Ida Štimec
Izdano:	Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

}

Miha je našel jurja. Ves razburjen je prišel na dvorišče in zbral fante na posvet

»V redu,« je rekel Dušan, »gremo na sladoled.«

»Pozabi,« je rekel Miha. »Gre za čisto nekaj drugega.«

Šlo je res za čisto nekaj drugega. Andreju ni šlo v glavo, kako lahko en jur povsem spremeni Miho. Ni bil več len, mlahav, malodušen. Oči so mu sijale in kar videlo se je, da se mu možgani kodrajo.

»Če sem našel jurja jaz, ne vem, zakaj ga ne bi še kdo od vas,« je rekel Miha. »Tule smo štirje. Če najdem jaz še enega jurja, vi pa vsak po enega, to pomeni pet jurjev. To je pa že nekaj.«

»Samo nekaj malega ti manjka, da bi bil genij,« je rekel Pipi. »Ali se od danes naprej jurji valjajo po cestah in čakajo, kdaj jih boš ti našel?«

»Ne,« je rekel Miha, »ampak, misliti moramo logično. Ali si ti Pipi, na primer, danes našel jurja?«

»Ne,« je rekel Pipi.

»Ali si ga našel včeraj?« je spraševal Miha naprej.

»Ne,« je rekel Pipi.

»Si ga predvčerajšnjim?« je vrtal Miha.

»Ali si pri pravi?« je vprašal Pipi.

»Sem, samo ti nisi,« je rekel Miha in nadaljeval, »če torej doslej še nisi našel jurja, je skrajni čas, da ga najdeš. Po verjetnostnem računu ga moraš!«

»Ta matematika je zame malo previsoka,« je rekel Dušan.

»Zato boš vse življenje revež, če ti jaz ne pomagam,« je pribil Miha.

»Miha, lepo prosim, če bi bil tako dober in bi mi pomagal,« je zamomljal Dušan.

»Ja,« se je razvnel Miha, »poslušajte. Vsakdo enkrat najde jurja. Jaz na primer sem ga že. Zakaj ga ne bi še vsak od vas? Ostane nam le še to, da si razdelimo poti in se čez čas zberemo ter sklenemo, kaj bomo z denarjem.«

Andrej in Pipi sta si dala ravnodušno odrediti, kje naj hodita, da bosta našla vsak jurja, Dušan prav tako.

»Dobimo se čez četrt ure,« je rekel Miha in kar razganjalo ga je.

Fantje so se razpršili. Miho je bilo še lep čas slišati, kako se usekuje gor po svoji ulici.

Prvi se je vrnil Pipi. Bobnal je s prsti po kolenu, pljuval in se predajal grdim mislim o Mihi. Miha je prišel takoj za njim, kmalu pa še Andrej in Dušan.

»Hm,« je rekel Miha. »No, Dušan, kaj si našel?«

»Nič. Najbrž sem slabo poslušal tvoja navodila,« je rekel Dušan.

»Hm,« je rekel Miha. »Andrej, koliko denarja si našel?«

»Nekaj malega manj kot Dušan,« je siknil Andrej.

»Hm,« je rekel Miha.

»Če boš mene vprašal, ti razbijem nos,« je rekel Pipi. »In če mi iz tvojega jurja takoj ne kupiš dvojnega sladoleda, bo hudo.«

»Ko smo že pri tem, koliko imaš matematiko, Miha?« je vprašal Dušan.

»No ja,« je rekel Miha, »smola pač. Gremo na sladoled.«

Segel je v žep in nekaj iskal. Iskal je in iskal, in če je še tako iskal, ni našel nič drugega kot robec.

V tistem so mimo priracali Arjan, Sanja in Tilen. Vsi trije so lizali velike rdeče sladolede. »Zdlavo, fantje,« je rekel Arjan, »smo našli julja, smo kupili sladoled. «

»Miha!« je zakričal Dušan. »Veš kaj...!«

»Vem, ja,« se je zaslišalo Mihov glas, ki je izginjal za vogalom, in če je Miha kdaj v življenju napravil kaj pametnega, je to storil zdaj, ko je v zadnjem hipu izginil izpred treh parov razjarjenih oči.